Če izgubiš nedolžnost z robotom

Strokovnjaki za robotiko pravijo, da bodo že čez nekaj let mladostniki izgubljali nedolžnost z roboti, kar bo najbrž  močno preobrazilo družbo.
Fotografija: Nekateri roboti so še videti kot roboti, vse več pa jih je zelo podobnih človeku. FOTO: AFP/Tobias Schwarz
Odpri galerijo
Nekateri roboti so še videti kot roboti, vse več pa jih je zelo podobnih človeku. FOTO: AFP/Tobias Schwarz

Vsakomur je neko hišno opravilo najbolj zoprno. Meni sesanje. Zato imamo doma robota, zdaj že drugega. Ta je tehnološko bolj izpopolnjen in pametnejši. Nikoli se ne ustavi pod posteljo ali za vrati, kar je počel prejšnji, ne mara pa delati v temi, medtem ko prejšnjega ni motila. Pred dnevi, ko ga je sredi dela doletela tema, se je čisto zmedel. Ni se izključil in ni z zoprnim ženskim glasom začel govoriti error fifteen, error sixteen ..., za kar se praviloma odloči, če mu kaj ni po volji, ampak se je zmedeno na mestu obračal levo in desno, kot bi se čudil, zakaj je nenadoma oslepel. Z zanimanjem sem njegovo obnašanje nekaj časa opazovala, potem pa se mi je nekako zasmilil in sem ga s pritiskom na gumb ugasnila. Tedaj mi je ženski glas iz njegove notranjosti sporočil: error seventeen. Ker že vem, katere napake pomenijo posamezne številke, sem prižgala luč in je svoje delo nadaljeval, kjer ga je prekinil. Ne, ni začel znova, saj je, kot rečeno, pameten. Pri tem mu pomaga kamera. Kako veš, me je nekoč vprašala prijateljica, da posnetkov nekam ne pošilja? Zdi se ji toliko bolj sumljiv, ker ga je razvilo ameriško podjetje, ki se ukvarja z vojaško industrijo. Sama ne mislim, da me špijonira, s pametnim telefonom pa ga vseeno ne povežem, ker me telefon že tako ali tako špijonira.

Roboti postajajo naša vsakdanjost, opravijo vse več del namesto ljudi, kar je dobro in tudi slabo. Zagotovo bodo spremenili svet, kakršnega poznamo, vplivali bodo na naš način življenja, na družbene odnose ter na odnose med človekom in robotom. Robotska etika bo določala pravice in odnos človeka do robota, kljub temu pa bo težko imeti pod nadzorom robota z umetno inteligenco, saj bo lahko pobezljal in počel nepredvidene stvari, morda ubijal.

Zdaj so roboti že precej razširjeni v gospodinjstvu, industriji, vojski, medicini, vse bolj se razvijajo tudi tako imenovani družbeni oz. storitveni roboti, ki bodo nadomestili ali pa so že negovalke, receptorje, uslužbence na okencih, poučevali otroke v šoli in doma, jih čuvali, ko bodo starši odsotni ...

Sama svojemu robotu, ki ni niti najmanj podoben človeku in ga imam za stroj, tudi kaj rečem. Toda kako bodo ljudje dojemali robote, ki nam bodo čisto podobni, ki bodo komunicirali z nami, nam skuhali kosilo in nam ga postregli? Bomo v njih videli ljudi ali stroje? Otroci bodo od rojstva živeli z njimi.

Vse se je začelo z otroki in prvo robotsko igračko tamagočijem leta 1997, za katero je bilo treba skrbeti kot za živo bitje. Treba jo je bilo na primer pravočasno hraniti, drugače je umrla. Za hčerkinega tamagočija sva skrbela tudi midva z možem, kajti bila bi družinska drama, če bi umrl, ko hčerka zanj ni mogla poskrbeti. Zatem sta prišla furby in shelby. Doma smo imeli shelby, ki je mož ni prenašal, saj je včasih, tudi ponoči, začela na ves glas govoriti, četudi je ni nihče spodbudil k temu, in je nehala tuliti boring, boring (dolgočasno, dolgočasno) šele, ko se je sama odločila. Shelby se je tudi smejala, obračala oči, se premikala.

Sledil je partnertype personal robot (tega doma nismo imeli), več verzij, tudi za nego otrok, ki prepozna obraze. Ta je spodbudili razvoj družbenih robotov za hišna opravila, kot so nameščanje perila v pralni stroj in njegov zagon, pospravljanje, nega bolnikov in starejših v bolnišnicah in doma ali za družbo osamljenim.

Humanoidni robot asimo lahko teče, se vzpenja po stopnicah, pleše, prepozna do deset obrazov in jih poveže z njihovimi imeni, govori in celo odgovarja na vprašanja. A še vedno ima videz robota.

Japonec Hiroši Išiguro pa je naredil robote, ki so videti kot človek. Najprej deklico, podobno svoji hčerki, zatem še ženskega in moškega robota. Slednji je čisto tak kot Išiguro, vključno s frizuro, ki mu jo je tvorec naredil iz svojih las, in s črno usnjeno jakno, ki jo sam nenehno nosi. Tudi Danec Henrik Schärfe je ustvaril robota po svojem videzu. Ti roboti imajo tudi obrazno mimiko.

Rojeni konec 20. stoletja že zdaj živijo v drugačnih družbenih odnosih kakor prejšnje generacije. Njihove odnose določajo predvsem digitalni mediji. Z drugimi se povezujejo na internetu, ne razlikujejo internetnih odnosov od resničnih, pravzaprav jih resnično druženje niti ne zanima. Ti bi se zlahka zbližali z roboti, mnogi veliko lažje kot z ljudmi. Zdravniki pri terapijah z otroki, ki imajo težave v razvoju, uporabljajo robote. Pravijo, da jih otroci dobro sprejemajo. Pa vendar je dejstvo, da ti zgolj simulirajo resnična bitja in resnični svet, ki ga poleg bolezni tudi s tem otrokom odtegujemo. Robot paro, ki je podoben plišasti igrači, naj bi učinkoval podobno terapevtsko kot resnična žival, pa vendar to ni, čeprav se odziva glede na to, kako z njo pacient ravna: cvili, zapira oči, premika nosnice ... Paro, ki ga uporabljajo tudi za starejše in dementne bolnike, se zelo dobro prodaja po vsem svetu. Za resnične živali, ki so v zavetiščih in na ulicah zastonj, je pač treba skrbeti, za kar danes menda ni časa.

Z roboti marsikje nadomeščajo delavce, ker so bodisi predragi bodisi jih primanjkuje zaradi staranja prebivalstva in nizke natalitete. Marsikje, na primer na Japonskem, raje razvijajo robote kot zaposlujejo migrante in ženske. Na Japonskem in v Južni Koreji so razvili nekaj robotov, ki otroke poučujejo angleščino. Robot je pomočnik učitelja, naravnega govorca, ki je na drugem koncu sveta in sta daljinsko povezana, prav tako tudi otroci. Robot se na kolescih giblje po razredu, premika glavo in roke, ima nameščene lekcije, popravlja napačno izgovorjene besede ... Pravijo, da otroci v tujem jeziku bolj sproščeno govorijo z robotom kakor z učiteljem, ker jih ni sram, ko kaj povedo narobe.

Znanstveniki ugotavljajo, da se v navzočnosti družbenih robotov aktivira del možganov, ki je odgovoren za veščino medsebojnih stikov. Medtem ko odrasli vedo, da imajo opraviti z roboti in se tako do njih tudi obnašajo, otroci robota enačijo s človekom. To je za njih, sploh če so osamljeni, lahko dvorezen meč.

Osamljenost je postala eden največjih družbenih problemov. Osamljeni niso le starejši, ampak tudi otroci in mladi, posebej tisti v starosti med 16 in 24 let, kažejo raziskave. Občutek osamljenosti in izolacije je oblikovala kulturna in ekonomska preobrazba moderne družbe, povezan je tudi s tehnologijo, načinom življenja, v katerem je ekran skorajda edini svet, v katerem živijo. Osamljenost postaja tudi politični problem, saj je postala strošek, ker osamljeni ljudje pogosteje zbolevajo.

Bi bil robot lahko v psihično oporo osamljenim ljudem? Znanstveniki so poskušali najti odgovor pri astronavtih. Skupaj z njimi je leta 2013 odpotoval v vesolje robot kirobo, visok 34 centimetrov in težek kilogram. Z njimi je ostal 18 mesecev in astronavti so rekli, da jim je bilo z govorečim sopotnikom lažje.

V vesolju je vendarle drugače kot na Zemlji, a nekaterim družba robotov prija tudi tu. Erica, ki jo je s sodelavci dveh japonskih univerz naredil Išiguro, je stara 23 let, rada ima gledališče ter risanke in sama pravi, da je idealna partnerka človeku, saj se lahko pogovarja o vsem. Robotko harmony lahko prilagodijo željam vsakega kupca – ti lahko izbirajo barvo oči, las, obliko zadnjice itd., narejena je tudi za seks. Je iz silikona, zelo realistična in opremljena z umetno inteligenco, ki ji omogoča učenje in memoriranje. Lahko je sramežljiva, čutna, zgovorna, spreminja razpoloženje. Samantha pa je še posebej skrbno narejena za spolne odnose, toda če ni ravno razpoložena, jih tudi zavrne. Poskrbljeno je tudi za ženske. Govorečemu robotu henryju z bioničnim penisom bo ženska lahko izbrala tudi značaj.

Strokovnjaki za robotiko pravijo, da bodo že čez nekaj let mladostniki izgubljali nedolžnost z roboti, kar bo najbrž spet močno preobrazilo družbo. Ni problem v seksu s strojem, dodajajo psihologi, toda če gre za prvo spolno izkušnjo in prvo zvezo, je to nekaj drugega. Kakšen odnos se vzpostavi do nasprotnega spola? Ali pa istega? Ljudje bodo po takih prvih izkušnjah zelo težko vzpostavljali normalne zveze z drugimi, tudi zato, ker se je v robote mogoče zaljubiti. Poznavalci umetne inteligence pravijo, da bodo do sredine stoletja imeli ljudje robote za partnerje, ljubimce ali zakonce.

Upravičena je bojazen, da bodo roboti privedli do še večje odtujenosti med ljudmi in do umikanja ljudi v svet, ki so ga sami ustvarili. V svet, v katerem ni prostora za resnični človeški stik. A odtujenosti ne gre pripisati samo novim tehnologijam, temveč tudi svetu, v katerem se človeka vrednoti le po kvantifikacijskih faktorjih in v katerem smo se usmerili k individualizmu, doseganju lastnih ciljev.

Zgodba o robotih je pravzaprav zgodba o ljudeh. Z razvojem umetne inteligence se roboti vse bolj obnašajo kot ljudje. Obstaja možnost, da bi se roboti tudi sami reproducirali, imeli čustva in neke vrste etični kodeks, kar bi pomenilo, da jih ne bi obravnavali kot stroje. Trend odpravljanja meje med človeškim in umetnim je spodbudil razmišljanja o pravicah robotov, ki bi temeljile na deklaraciji o človekovih pravicah ZN. Že zdaj bi morali razmišljati, kaj bomo z roboti, da roboti ne bodo nekega dne vprašali, kaj naj z nami. Kakšen naj bo torej odnos med ustvarjalcem in ustvarjenim?

Z robotsko revolucijo bodo tradicionalne vrednote izzvane kot še nikoli doslej. Nove tehnologije bodo omogočile simulacije globoke povezanosti, kakršno smo doslej poznali le z najbližjimi ljudmi. Ker je tak razvoj neizogiben, je le vprašanje, ali ga bomo znali izkoristiti v prid človeku. 

Komentarji: