Drugega marca letos so štirje avtorji, Palestinca Basel Adra, Hamdan Balal in Izraelca Juval Abraham in Rachel Szor, prejeli oskarja za najboljši dokumentarec Edina zemlja.
»Ta film smo naredili Izraelci in Palestinci skupaj. Ker verjamemo, da je naš glas skupaj močnejši,« je na oskarjevskem odru dejal izraelski novinar Juval Abraham. Slišali so ga milijoni po svetu. Dokumentarec ni samo prvi oskar za Palestino, temveč je tudi usmeril pozornost v sistematično nasilje nad palestinskim prebivalstvom na okupiranem Zahodnem bregu, ki traja več kot sedem desetletij. Toda po oskarju so se zanje stvari še zaostrile.
Iz Hebrona se z aktivistoma Naserjem Navadžahom in Nidalom Junisom peljemo po vijugasti cesti, na obeh straneh se dvigajo kamniti griči, posejani z zaplatami trave in grmičevja, z nasadi oljk, čredami ovac, tako sem si predstavljala biblično deželo. To je Masafer Jata, jugovzhodni del Palestine, cona C, okupirano ozemlje. Prepoznala sem jo iz dokumentarca Edina zemlja (No Other Land, 2024), ki je od Berlinala nizal pomembne filmske nagrade, dokler ni prejel oskarja. Film ne more dobiti distribucije v ZDA.
Palestinska ustvarjalca in aktivista Basel Adra in Hamdan Balal sta od otroštva priča napadom na miroljubne prebivalce v Masafer Jati, podobam vojske in bagrom, ki rušijo domove njunih sovaščanov, številnim aretacijam aktivistom, pretepom, ubojem in uničevanju oljk, ki za kmetovalce pomenijo življenje.
Snemala in objavljala sta rušenje in nasilje vojske ter naseljencev in razmišljala, kako bi naredila močnejšo zgodbo, ki bo v ljudeh vzbudila čustva. Združila sta moči z izraelskim novinarjem in režiserjem Juvalom Abrahamom ter montažerko, producentko in aktivistko Rachel Szor – in ustvarila dokumentarec Edina zemlja, ki je z neposrednimi posnetki rušenja naselij, nasilja izraelskih naseljencev in vojske poslal v svet pretresljivo sporočilo.
| Sobotna priloga
Komentarji