Center, ki le vznemirja in izključuje, namesto da bi povezoval

Če bo v prihodnje Slovenija res dobila Center znanosti, naj bi bil higienski minimum, da se znanost z njim strinja.

Objavljeno
13. julij 2019 06.00
Posodobljeno
13. julij 2019 06.00
Kakorkoli gledamo, moramo priznati, da ima znanost danes svoje mesto tudi zunaj laboratorijev, v medijih in širši družbi. In na tem mestu sledi svojim, še vedno rahlo zadržanim zakonitostim, ki pa v našem ponorelem svetu postajajo vedno bolj tehtne. FOTO: Jure Eržen
Polona Strnad
Polona Strnad
Verjetno velika večina tudi zainteresirane javnosti vsebine in podrobnosti razpisa niti ne pozna, a zdaj se o novem Centru znanosti že toliko govori in piše, da se moraš novicam prav izogniti, da te ne dosežejo. V medijih so eskalirale predvsem v nekakšnem obračunu med pobudnikom razpisa, ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, in Hišo eksperimentov, ki je v času dosedanjih priprav projekta postala njegova glasna nasprotnica. A v resnici sta od dvoboja za prevlado nad centrom veliko pomembnejši in tudi usodnejši dve vprašanji: ali si takšno promocijo želi znanost sama in koliko kreativnosti, zabavnosti, inovativnosti in načela kruha in iger bi si dopustila v prihodnje.


Iz slonokoščenega stolpa med ljudi


Še pred desetletjem je znanost veljala za področje, odmaknjeno v slonokoščeni stolp in s tem nezanimivo in nenamenjeno širši javnosti, danes pa je takšno pojmovanje znanosti preteklost; znanost v zadnjih letih postaja vedno večji in vedno bolj konstanten del vsakdanjega (medijskega) življenja. Kmalu po vsesplošni svetovni krizi se je očitno zgodil tudi premik v glavah urednikov in novinarjev slovenskih medijev in znanost je, ne da bi sama karkoli prispevala k temu, postala medijsko zanimivejša, bolj zaželena in večkrat objavljena. Novinarska vprašanja takrat še redkim skrbnikom odnosov z javnostmi na znanstvenih inštitutih so se po prejšnjih mesečnih, morda celo nekajmesečnih premorih začela vrstiti tudi vsak teden.

Prav takrat so slovenski znanstveniki vedno močneje sodelovali v evropskih projektih, v katerih je bila pomembna postavka ob poročanju o delu tudi promocija doseženih rezultatov. In obe pobudi, domačih medijev in evropskih projektov, sta spodbudili raziskovalce k promociji svojega dela, s čimer je znanost začela dobivati medijsko podobo in z njo tudi širšo vpetost v družbo.
Vodje odnosov z javnostmi smo tako počasi, potrpežljivo, predvsem pa zavedajoč se dinamike in občutljivosti procesa vendarle suvereno in tehtno skupaj z znanstveniki postavljali podobo znanosti in s tem bralce, gledalce in poslušalce počasi navajali na zahtevnejše, a zanimive vsebine. Sodelovanje je postajalo stalnica našega skupnega življenja, kar pa njegove kompleksnosti tudi z leti ni zmanjšalo. Kdor je kadarkoli delal v znanosti, ve, da je znanost sama po sebi in z vsakim svojim dejavnikom zelo posebna: od ljudi, ki delajo v njej, prek poslovnih procesov in načina dela do odnosa, ki ga ima med seboj in do zunanjega okolja. Tako je znanost zelo posebna tudi glede promocije; v zadnjih letih je ponotranjila prepričanje, da je promocija znanosti nujna, a si o tem, kako in koliko se promovirati, še danes ni edina. Tako še danes, to je treba priznati, ne pozna odgovora na vprašanje, ali je potrebno, da je znanost dostopna in razumljiva čim širšemu krogu ljudi ali ne. Ne pozabimo: znanost sama po sebi ali, bolje rečeno, njeno ustvarjanje je v resnici namenjeno le ozkemu krogu ljudi, zakaj bi jo potem morali vsi razumeti?

Znanost pri nas je še vedno podhranjena, še vedno se čutijo posledice zadnjih res težkih let, ki so se med drugim kazale tudi v množičnem odhajanju mladih v tujino. Vse to se še ni umirilo in jasno je, da znanost najprej potrebuje sredstva za ponovno vzpostavitev osnovnega delovanja.


Znanost se je od nekdaj obnašala drugače kot politične in komercialne vsebine: pri slednjih velja pravilo v medije za vsako ceno, v znanosti pa je še pred kratkim prevladovalo manj je več, v zadnjih letih pa se je morda nadgradilo v toliko, kolikor vsebine ima, pri čemer moramo vedeti, da je ta vsebina ponavadi vrhunski mednarodni dosežek. In tako to je, takšna enostavno je naravna drža znanosti, neki notranji zanos, njena asketskost, zaradi katere so tako znanstveniki kot znanost morda rahlo zadržani, a pomirjeni, hkrati pa, roko na srce, tudi v družbi največkrat sprejeti s spoštovanjem in dobronamernostjo.


Znanost je tudi zabavna


Razvoj promocije znanosti je v zadnjih letih dosegel velik razcvet. Pred desetimi leti posamezne znanstvene institucije niti niso imele svojega piara, danes praktično ni inštituta ali fakultete brez tovrstnega strokovnjaka. Znanstvene institucije so v zadnjih letih prepoznale pomen in nujnost komuniciranja in se temu vsaj osnovno prilagodile. Uspešno so spodbujale svoje pojavljanje v medijih, hkrati pa, kar ni zanemarljivo, sledile tisti osnovni drži znanosti, ki si promocije za vsako ceno nikoli ni želela. Tako na počez, v pogledu na hitro, se je zdelo, da so zadovoljni vsi, tako znanstveniki kot mediji in družba nasploh.

Ob tej, recimo ji institucionalni promociji znanosti, je svojo vlogo v zadnjih dvajsetih letih odlično odigrala Hiša eksperimentov, center opolnomočenja družbe z radovednostjo, ustvarjalnostjo, kritičnim razmišljanjem in aktivnim reševanjem problemov, ki ga nekateri imenujejo tudi center znanosti. Njen pobudnik in direktor Miha Kos je kot pionir promocije znanosti na Trubarjevi 39 v Ljubljani še v časih, ko znanost o tem v resnici še ni razmišljala, postavil znanost v zabaven, interaktiven in tudi otrokom razumljiv okvir, ki znanost promovira še danes, s čimer se je zasidrala v srca številnih domačih in tujih obiskovalcev. Tudi Tehniški muzej Slovenije, 20 kilometrov stran iz Ljubljane, poleg stalnih in drugih razstav večkrat na leto v sodelovanju z izobraževalnimi institucijami priredi Dneve znanosti in tehnike, ki so še posebej zanimivi za šolarje in ljubitelje tehnike, za šolske skupine in vrtce pa izvaja vodene oglede, številne demonstracije in delavnice, ki so prilagojene učnim načrtom. S tema institucijama je Slovenija dobila prostor tudi za tisto, če hočete, bolj neinstitucionalno, manj resno in bolj zabavno promocijo znanosti. Pri čemer pa ne kaže pozabiti, da posamezni inštituti večkrat na leto gostijo številne obiskovalce in jim tako znanost približajo dobesedno tam, kjer se ustvarja.


Mesto znanosti zunaj laboratorijev


Kakorkoli gledamo, moramo priznati, da ima znanost danes svoje mesto tudi zunaj laboratorijev, v medijih in širši družbi. In na tem mestu sledi svojim, še vedno rahlo zadržanim zakonitostim, ki pa v našem ponorelem svetu postajajo vedno bolj tehtne.

Morda je bil prav to razlog, da je znanost oz. njena promocija začela zanimati tudi druge ljudi, takšne, ki so prihajali iz medijskega ali agencijskega sveta, ali tiste, ki se s pregovorno zadržanostjo znanosti niso strinjali. Tako rekoč čez noč so se pojavili novi in novi znanstveni in medijski strokovnjaki, ki so se s pedigrejem raziskovalcev ali znanstvenih novinarjev, komunikatorjev prelevili v poznavalce promocije znanosti; v resnici so na daljši rok potolkli vse prvobitne značilnosti znanosti in jo – prepričani, da to potrebuje – postavili na cesto. Glede na takratno podhranjenost znanosti v medijih je treba priznati, da je marsikatera njihova akcija še dodatno prebudila tako tiste, ki so jih spremljali, kot znanstvenike same, a nekateri nastopi so vendarle preveč pozornosti namenjali formi in ne več vsebini. Žal so pri tem kdaj uporabili tudi nestrokovne, nepoštene in predvsem v širšem znanstvenem krogu nedogovorjene pristope, s čimer so dodobra posegli v podobo znanosti in jo s tem oddaljili predvsem od znanstvenih institucij.

Posledice niti niso tako zanemarljive, saj prav zaradi tega komuniciranje v znanosti zadnje čase postaja strateško, torej podobno tistemu v podjetjih, katerega glavni cilj je čim boljša prodaja izdelkov. Nekateri inštituti so se obdali z agencijskimi svetovalci, ki direktorje prepričujejo o nujnosti njihovega karseda pogostega pojavljanja v medijih: zanje so pripravljeni lobirati znova in znova. Posamezne pobude za promocije znanosti pa prevzemajo povsem zabavljaške, nastopaške in populistične pristope predstavljanja znanosti, češ da se bo šele tako znanost približala širši javnosti in postala del njenega življenja.


Šestdeset promotorjev znanosti


In v takem trenutku, ko znanost ima svojo podobo v javnosti, in to ne samo ene, se država odloči, da javnost nujno potrebuje še veliko več, t. i. Center znanosti, ki naj bi po prvih načrtih obsegal 8000 kvadratnih metrov notranjih in 2000 kvadratnih metrov zunanjih površin, že leta 2022 pa naj bi zaposloval 60 promotorjev znanosti. Center znanosti naj bi bil prostor, kjer se bodo znanstveni projekti prihodnosti razvili od ideje prek prototipov pa do inovacij, pripravljenih za na trg, hkrati pa naj bi center mladini približal znanost prek številnih izobraževalnih programov in eksperimentov naredi sam ter izpostavljal pomembne dosežke (slovenskega) gospodarstva.

Vsakdo, tudi povsem nezainteresiran za znanost, se glede na vse prej zapisano lahko samo čudi nad korakom, ki si ga država naenkrat tako močno želi. Že res, da naj bi bili skoraj dve tretjini denarja pridobljeni iz evropskih sredstev in da lahko, čeprav bolj fantazijsko, predpostavljamo, da tudi ta tretjina domačega denarja ne bi vplivala na kasnejša vlaganja v znanost, a center je treba napolniti z vsebino, atraktivno opremo, zanimivim programom in z ljudmi. Prav ponudba centra naj bi bila tista ključna novost, ki bi promocijo znanosti zavihtela v povsem nove dimenzije in s tem tudi znanost nasploh.

Znanost se je od nekdaj obnašala drugače kot politične in komercialne vsebine: pri slednjih velja pravilo v medije za vsako ceno, v znanosti pa je še pred kratkim prevladovalo manj je več, v zadnjih letih pa se je morda nadgradilo v toliko, kolikor vsebine ima.


Lahko smo še takšni zagovorniki znanosti, tudi njene brezmejne promocije in zaslužene umeščenosti v družbi, mimo preobsežnosti zastavljenega projekta ne moremo. Če so znanost, njena promocija in njeno nastopanje na cesti v zadnjih letih doživeli razcvet, je domet znanosti za nastop v takšnem centru še veliko premajhen in vsebinsko prezahteven. Znanost si namreč v vsem tem času še vedno ni odgovorila na vprašanje, ali si takšne neinstitucionalne promocije sploh želi. Posamezni inštituti in fakultete so tudi z dosedanjim načinom dela v medijskem svetu lepo zaživeli, njihovi direktorji in raziskovalci sodelujejo tudi v širših, ne samo znanstvenih razpravah, pri tem pa večinoma ostajajo zvesti tisti prvobitni drži znanosti. Morda so zato komu še vedno nezanimivi in nerazumljivi, a takšna znanost je. Če bi se vendarle zgodilo, da bi se znanost odločila tudi za neinstitucionalno promocijo in bi bila pripravljena na bolj populistično izvedbo, kdo bi bil tisti, ki bi jo v tako velikem obsegu in tako sodobno izvajal. In tudi, pa ne nazadnje, kaj bi se zgodilo z vsemi obstoječimi, resda manjšimi centri znanosti, ki ali po posameznih inštitutih ali pa v Hiši eksperimentov in v Tehniškem muzeju Slovenije že leta in leta predstavljajo znanost in z njo navdušujejo številne obiskovalce.


Prioriteta je gradnja novih prostorov


Pobudnik razpisa za Center znanosti, ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, je v začetku junija v sporočilu za javnost zapisal: »Na podlagi prispelih vlog zainteresiranih deležnikov smo izbrali deležnike z najširšim znanjem. K sodelovanju smo sprva povabili Institut Jožef Stefan, Zavod 404 in Ustanovo Hiša eksperimentov. Slednja je, kljub večkratnim pozivom ministrstva, sodelovanje zavrnila, so se pa (poleg Instituta Jožef Stefan in Zavoda 404) v nadaljevanju odzvali tudi aFRONT, Zavod za prostorsko inovativnost, Univerza v Ljubljani, Tehnološki park Ljubljana, Zavod Kersnikova in drugi, ki se priključujejo.«

Iz zapisa je sicer razvidno, da dogovori še potekajo, jasno pa je, da je iz njih že izpadla osrednja slovenska institucija za promocijo znanosti Hiša eksperimentov. Med prijavljenimi ni niti tehniškega muzeja niti vseh drugih inštitutov z različnih področij, ki jih Slovenija premore. Kot glavna referenca se omenja največji slovenski znanstvenoraziskovalni inštitut, Institut Jožef Stefan, ki pa je že nekaj mesecev pred tem sprejel jasno stališče do projekta. Na marčevski seji je znanstveni svet instituta sprejel sklep, da je absolutna prioriteta gradnja novih prostorov za delovanje znanosti in razvoj novih tehnologij, na kar opozarja že petnajst let – to je gradnja Centra za nove tehnologije CNT. Projekt Centra znanosti pa je smiseln le v kontekstu popolne preobrazbe razvojne politike z obsežnimi novimi sredstvi za raziskovalne prostore in bistveno višjimi sredstvi za raziskave in razvoj, kjer je Center znanosti le majhen del celote. Gradnje centra izven tega konteksta znanstveni svet instituta ne podpira.

Člani znanstvenega sveta so še izrazili skrb, da v projekt ni vključena Hiša eksperimentov, ki bi kot edina kvalificirana za to delo morala biti vključena, ter pomisleke glede financiranja vsebine, saj manjka jasen finančni načrt, in pomisleke glede predvidenega velikega števila zaposlenih (60). Poudarili so tudi, da je za delovanje tovrstnega centra potrebna strokovna, kvalificirana ekipa aktivnih znanstvenikov, kar zahteva dokaj obsežna dodatna sredstva v proračunu.

Ob tem je treba še zapisati naslednje: morda se res zdi, da zadnja leta država znanost revitalizira, a informacije s terena in vpijoči glas raziskovalcev kažejo, da tudi če je to res, je v veliko premajhni meri. Znanost pri nas je še vedno podhranjena, še vedno se čutijo posledice zadnjih res težkih let, ki so se med drugim kazale tudi v množičnem odhajanju mladih v tujino. Vse to se še ni umirilo in jasno je, da znanost najprej potrebuje sredstva za ponovno vzpostavitev osnovnega delovanja.

Znanost v Sloveniji najprej potrebuje svež veter v sicer že stara jadra, potem kmalu lahko pridejo na vrsto tudi slednja. In seveda potrebuje še marsikaj. Tudi laični pogled na tako megalomanski, z institucijami neusklajen in promocijsko tako drugačen center izpostavi ugotovitev, da ta enostavno ni v sorazmerju ne z znanostjo ne z razmerami, v katerih znanost je. Res škoda bi bilo, da bi samo zato, da bi Slovenija dobila center, ki bi v nekem drugem trenutku lahko v resnici bil v ponos vsem, predvsem pa znanstvenikom. Zdaj pa, žal že v fazi predstavitev in priprav, le vznemirja, izključuje in odtujuje, namesto da bi povezoval, spodbujal in navdihoval.

Polona Strnad, univ. dipl. novinarka, je zaposlena na Institutu Jožef Stefan.