Cesar bi bil še vedno nag, če ga ne bi oblačili manj glasni krojači

Kako se deli javni denar za jezikoslovne raziskave in komu se bo treba »zahvaliti« za razvojni zaostanek slovenščine?
Objavljeno
01. september 2018 06.00
Posodobljeno
02. september 2018 21.08
Slovar slovenskega knjižnega jezika FOTO: Blaž Samec
Marko Snoj
Marko Snoj
Vsako leto na pragu poletja, malo pred obletnico razglasitve samostojnosti, začnemo na prste preštevati, koliko let že šteje naša država. Prstov na rokah in na nogah nam je sicer že zmanjkalo, število let pa še vedno ne vzbuja pretiranega spoštovanja: 27. Toda če nekoliko zamenjamo zorni kot, si lahko hitro priznamo, da če se naš jezik ne bi razlikoval od jezikov naših sosedov, bi zelo verjetno obstajali le kot del nekega drugega naroda, kot taki pa ne bi čutili potrebe po samoodločbi in lastni državi. Zato lahko sklenemo, da ni 27-letna država tista, ki ima svoj jezik – seveda poleg madžarskega in italijanskega, ki sta po ustavi vsak na svojem območju prav tako uradna. Ne, v resnici je slovenski jezik z več kot tisočletnim izročilom tisti, ki ima šele 27 let svojo državo.

Ta resnica je pri nas nekam potlačena, včasih celo zanikana, saj deklarativno živimo v poresničnostnih časih. Vendar pa, ali niso poresničnostni časi že od nekdaj, vsekakor pa dlje, kot se lahko spominjam jaz, Marko Snoj, rojen nekega nedeljskega večera leta 1959? Poresničnostnih časov ne opredeljuje samo poplava lažnih novic, ki so le sredstvo za doseganje ciljev, temveč je njihovo bistvo v sprevrženju aristotelovske dramaturgije, po kateri naj bi bil značaj stvari sposoben povratno delovati na okoliščine in jih premagati. Nenehno ponavljanje neresnic, istih ali vsakič novih, naj bi na okoliščine učinkovalo tako, da lažne vsebine dobijo veljavo, skupaj z veljavo pa moč, denar, čast, slavo in oblast.

A ne tako zlahka. V drugi povedi prejšnjega odstavka navedene resnice so faktične resnice, resda relativne in bi bile v drugačnih okoliščinah drugačne. Rojstno ime sem dobil po svetniku, ki goduje manj kot teden dni po mojem rojstnem dnevu, zato bi bil lahko tudi Leon, Jernej ali Aleksander, ki godujejo še prej. Priimek je naši rodovini vzdela država, a ne ta, temveč tista v času bohoričice. V sredini 19. stoletja ob pravopisni prenovi pa ga niso posodobili v Znoj – moj davni prednik se je od vrstnikov očitno razlikoval po močnem znojenju. Da je bil tisti dan nedelja, je ostanek nekdanjega luninega koledarja, ki je leto razdelil na dvanajst mesecev, tega pa glede na lunine mene na štiri tedne po sedem dni, od katerih je po krščanski tradiciji nedelja namenjena nedelu in se zato tako tudi imenuje, letnica pa se orientira po napačnem izračunu časa Kristusovega rojstva, za katerega danes velja znanstvena resnica, da se je rodil med letoma 7 in 2 pred našim štetjem. Znanstvena resnica je po eni od definicij resnica, ki velja, dokler kdo z argumenti ne najde boljšega odgovora na zastavljeno vprašanje. In ne nazadnje je za desetiško štetje krivo število naših prstov. Če bi evolucija poskrbela drugače, če bi imeli na vsaki roki le po štiri prste, bi se rodil leta 3647. A ker tudi druge okoliščine niso bile drugačne, se Leon Znoj ni rodil v šestek, pešnajstega martobra 3647, temveč velja za resnico tisto, kar je zapisano v pristavkih druge povedi prejšnjega odstavka.

image
Razstava slovnic in slovarjev v Nuku FOTO: Tomi Lombar


In o takih resnicah govorimo, z njimi živimo in take resnice nam krojijo življenje, ne pa absolutne, ki so kot predmet domena filozofije, kot dogme pa stvar ideologij. Ena takih faktičnih resnic je, da ta čas živimo v državi Slovenija, v kateri je uradni jezik slovenščina, na severovzhodu in jugozahodu pa poleg te še madžarščina oz. italijanščina (11. člen Ustave Republike Slovenije), da je naša država polnopravna članica Evropske unije, v kateri je torej slovenščina eden od 24 uradnih jezikov, in da večina državljanov Republike Slovenije verjame, da naša državna skupnost temelji na določenem ozemlju in skupnem jeziku, ki ga, razen v zamejskih in izseljenskih skupnostih, ne govorijo nikjer drugje na svetu. Naziranje, da naša skupnost temelji predvsem na skupnem jeziku, ki ga je treba spoštovati in razvijati, je v anketi projekta Jezikovna politika Republike Slovenije in potrebe uporabnikov, ki smo jo izpolnjevali poleti 2017 (obveščanje o anketi je potekalo po vseh mogočih kanalih in medijih, od Družine do Mladine), med 3259 izpolnjevalci potrdilo 95 odstotkov anketirancev. In ta jezik ni od včeraj. Ima tisočletno pisno tradicijo, od te petstoletno knjižno, ki je, upoštevajoč število slovensko govorečih, vsaj primerljiva s tradicijami vseh petih sosednjih narodov.
 

Jezik, neprecenljiva vrednota


Jezik pripada vsej jezikovni skupnosti: vsi ga uporabljamo, z vsako ubeseditvijo vsakič znova soustvarjamo in postopoma spreminjamo. Podedovali smo ga od prednikov in ga deloma spremenjenega, posodobljenega predajamo potomcem. Tako kot ozemlje in druge vrednote. Samo polnokrvni lastni jezik nam zagotavlja avtonomijo. Brez ozemlja države ni, brez lastnega jezika pa bi v našem prostoru izgubila svoj smisel, saj o vsebini pojmov in njihovih izrazih ne bi več odločali sami, temveč naši gospodarji, ki bi se jim jezikovno podredili. Zapisal sem: na našem prostoru, ki ni niti avstrijsko-nemški ali anglo-ameriški niti arabski, temveč zahodni Balkan na meji srednje Evrope. Spomnimo se, da je nekdanja srbohrvaščina, ki je imela le dva izrazitejša knjižnojezikovna standarda, razpadla na štiri knjižne jezike, ki se še vedno trudijo biti čim bolj različni drug od drugega. Pa čeprav imajo vsi isto novoštokavsko osnovo z naglasnimi prvinami vred.

Slovenščina je na Slovenskem vrednota, ki je neprecenljiva, tako kot so neprecenljive druge nesporne vrednote, npr. življenje, ljubezen, strpnost, znanje. A kot za vse neprecenljivosti je treba tudi za jezik storiti marsikaj. Treba ga je raziskovati, opisovati, zanj pripravljati različne priročnike, skrbeti za njegovo polno življenje v digitalnem okolju in strokah, ga spodbujati in razvijati ter ne nazadnje tudi zaščititi pred tistimi, ki jim je iz takega ali drugačnega, navadno finančnega razloga trn v peti. V slovenščini domuje misel več kot dveh milijonov ljudi, zato ni manj pomembna kot naše ozemlje, na katerem domujemo telesno s svojim premoženjem vred. Samo jezik in ozemlje sta tisti prvini, ki nas razlikujeta od sosednjih narodov, s katerimi si sicer delimo vse preostale vrednote v enaki ali zelo podobni meri, obliki in hierarhičnem zaporedju.

Vsaka uspešna država skrbi za svoje državljane. Poleg skrbi za celovitost ozemlja je ena njenih pomembnejših nalog, da zagotavlja ugodno okolje za gospodarsko delovanje svojih državljanov, kar vključuje tudi zatiranje vseh vrst tolovajstva, na tej osnovi pa lahko vzdržuje sisteme, ki delujejo v javno dobro, kot sta npr. šolstvo in zdravstvo, posega v prevelike neenakosti s socialnimi korektivi, pomaga ogroženim skupinam, spodbuja znanost in umetnost in kar je še takega. Vse našteto se dogaja v jeziku, na Slovenskem seveda v slovenskem, ki mora biti v sodnih zadevah čim bolj nedvoumen, enako kot pri uporabi jezika v drugih strokah, v umetnosti pa utegne biti tudi svoboden, inovativen in igriv. Večina življenja, govorjenja in pisanja pa je nekje vmes in vsebuje vsega po malo, a za vse to je treba skrbeti, opisovati, poučevati, raziskovati, razvijati, spodbujati okolje za njegovo uporabo, vzpostavljati in vzdrževati ustrezne storitve, kar se ne zgodi samo po sebi, ampak to počnejo ljudje z imeni, priimki, družinami in želodci. Naloga teh ljudi je, da opravijo našteta dela, naloga države pa, da jim omogoči njihovo delovanje.

Verjetno se velika večina Slovenk in Slovencev ne zaveda, da smo med javnimi uslužbenci tudi taki, ki se nam delodajalec lahko v zelo kratkem času zahvali za sodelovanje, ker da za naše delo žal ni denarja. Taka skupina javnih uslužbencev smo raziskovalci na raziskovalnih inštitutih. Medtem ko si univerzitetni pedagoški delavci s stabilno financiranimi sistemiziranimi delovnimi mesti lahko po uspešni prijavi na projekt ali program svojo plačo čisto legalno občutno okrepijo, je raziskovalec na raziskovalnem inštitutu lahko vesel, če ima polno zaposlitev in stoodstotno plačo. Kar pa se zgodi le, če je njegov inštitut uspešen pri prijavi projektov in programov, katerih glavni financer je pri nas poleg ministrstev prav v ta namen ustanovljena Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (dalje ARRS). Pod enakimi pogoji delujemo vsi raziskovalci, tako tisti, ki se posvečajo globalnim temam, ki jih (lahko) raziskujejo povsod, kjer koli na svetu, in tisti, ki skrbimo za nacionalno pomembne vsebine, kot je npr. slovenski jezik, in za sestavljanje priročnikov zanj, kot so npr. Slovar slovenskega knjižnega jezika, pravopis, terminološki, zgodovinski in etimološki slovarji, narečni atlasi in vse drugo, kar za slovenščino lahko izdelujemo le v Sloveniji in je v prvi vrsti pomembno za nas. Priročnike, ki so brezplačno dostopni čim širši javnosti, pri nas na portalu Fran. Portala Fran niso z občudovanjem sprejeli le v tujini, kjer se s čim podobnim ne morejo pohvaliti niti večji jeziki, temveč ga množično uporabljajo, cenijo in hvalijo celo v domovini. Skoraj vsi. Le majhna skupina oseb ga je pred leti poskušala pograjati. In – glej ga, zlomka – kot v posmeh smo zaradi uspešnosti našega Frana pri prijavi jezikoslovnih projektov na ARRS zdaj že štiri leta spregledani (no, resnici na ljubo, letos so nam po treh letih odobrili najmanjši možni projekt, ki zadošča za dvoletno plačo enega asistenta). Priložnost pa kot da se načrtno in dosledno daje tistim, ki so svoje prejšnje priložnosti zavozili in denar porabili za projekte, od katerih državljani nimamo kaj prida. Pa poglejmo, kako se na ARRS odloča o projektih.
 

Raziskovanje, odvisno od točk


Na razpise ARRS in drugih financerjev vedno prispe več vlog, kot je na voljo denarja za njihovo financiranje, zato imajo financerji pravilnike, ki točno določajo postopke, po katerih se iz množice predlogov izbere tiste, ki naj bi bili vredni davkoplačevalskega denarja. Na ARRS je postopek, poenostavljeno povedano, tak. ARRS imenuje člane Občasnega strokovnega telesa, ki iz vnaprej znanega nabora tujih ocenjevalcev za vsak projektni predlog določi po tri. Ocenjevalci pregledajo predloge in jih ocenijo opisno in številsko. Ko je ocena za posamezni predlog izdelana, jo ARRS pošlje v vednost prijavitelju, ki se nanjo lahko odzove. Ocene in odzive dobi v obravnavo t. i. panel, tj. skupina, ki sestoji iz Občasnega strokovnega telesa, tujih raziskovalcev (ne tistih, ki so pisali ocene) in članov znanstvenih svetov ARRS. Panel je dolžan upoštevati zgolj številske ocene tujih ocenjevalcev (ne pa tudi opisnih in odzivov prijavitelja). Projektne predloge razvrsti po padajočem zaporedju glede na višino številske ocene. ARRS pove, koliko je za posamezno področje na voljo denarja, kolikšna je torej finančna kapaciteta področja, in financiranje odobri tistim predlogom z najvišjimi številskimi ocenami. Za področje jezikoslovja sta bila tako letos odobrena dva triletna temeljna projekta in dva dvoletna postdoktorska.

image
Slovar slovenskega knjižnega jezika FOTO: Leon Vidic


Odločitev o tem, kakšne jezikovne priročnike bomo imeli za slovenščino, kaj se bo v slovenistiki kratko- in dolgoročno delalo in raziskovalo, je odvisna od točk, ki jih po lastni presoji delijo tuji strokovnjaki, tudi če sploh ne znajo slovensko. ARRS, ki v tem primeru predstavlja državo, slepo zaupa njihovi presoji, ne zaupa pa domačim, v različnih habilitacijskih postopkih (katerih pravila je postavila prav ARRS) preverjenim strokovnjakom, ki so v desetletjih svojega raziskovalnega dela izdelali jezikoslovne stvaritve, ki jih vsak dan uporabljajo desettisoči uporabniki slovenskega jezika.

Ponazorim z dvema primeroma. Iz del hrvaških dialektologov vemo, da se v Gorskem kotarju govori narečje, ki je izvorno dolenjsko, torej slovensko. Domnevo je za manjši del tega ozemlja potrdila tudi analiza narečnega gradiva, ki so ga v zadnjih treh letih ob Čabranki in zgornji Kolpi posneli naši dialektologi. Na ARRS je bil zato naslovljen projektni predlog, po katerem naj bi z načrtnim, premišljenim terenskim zbiranjem narečnega gradiva in njegovo analizo nesporno ugotovili, kje točno dolenjsko narečje na Hrvaškem meji na čakavske oz. kajkavske govore hrvaškega jezika. A za ARRS ta tema ni vredna financiranja. Druge projekte so tuji ocenjevalci ocenili bolje, zato ta ni bil izbran.

In še en primer, prav tako letošnji. Za našo državo ni vredno, da bi zgradili digitalno slovarsko bazo slovenskih lastnih imen in jo za začetek napolnili s krajevnimi imeni. Baza bi v prvem koraku za vsako naše krajevno ime vsebovala zapis, izgovorjavo, naglas, sklanjatev, vezavo s predlogi, pripadajoči pridevnik in prebivalski imeni za oba spola z normativno označenimi dvojnicami vred, vpogled v narečno podobo imena in njegove družine, vpogled v zgodovino in etimologijo ter še nekaj obrobnosti. Za vseh 6037 krajevnih imen v Republiki Sloveniji bi bilo lahko to narejeno v treh letih in prosto dostopno na spletu vsem jezikovnim uporabnikom. Saj ne vemo vsi kar iz glave, ali se reče v Svibnu, na Svibnu ali na Svibnem, ali so prebivalci Naklega pri Kranju Nakelčani, Naklanci ali Nakljanci, in kako se reče prebivalki Razdrtega. Kaj šele, da bi vedeli tudi, kaj so prvotno pomenila ta imena in kako so se zapisovala v preteklih stoletjih. In kar je najhuje: večine odgovorov na ta vprašanja ne boste našli v nobenem priročniku, niti tiskanem, ali pa bodo odgovori v njih zastareli, posledično nezanesljivi in nepopolni. Potreba po takem priročniku se izkazuje neprenehno, saj se zahtevnejši uporabniki pogosto obračajo na spletno Jezikovno svetovalnico Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU z vprašanji, na katera bi odgovore našli prav v tem spletnem priročniku. Že leta 2021 bi bil lahko prosto dostopen na portalu Fran, a država se je odločila, da ga ne bo financirala, zato ga jezikovni uporabniki ne bomo imeli.

Jezikovne uporabnike, s katerimi se vsak dan srečujemo v dveh svetovalnicah Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, zanima, kaj je res in kaj je prav, pri čemer »res« pojmujemo kot faktično ali znanstveno resnico, kot sta opredeljeni na začetku tega sestavka, »prav« pa kot to, kar uporabniki slovenščine večinsko dojemamo kot pravilno.
Tukaj se kaže pomuditi pri tujih ocenjevalcih, zaradi katerih moramo celo slovenistične predloge na ARRS dostavljati tudi v angleščini. Ker ARRS tujim ocenjevalcem zagotavlja, da njihovih imen ne bo nikoli razkrila, jih očitno ni sram napisati trditev, kot je npr. to, da (krajevna) lastna imena niso zanimiva za raziskovanje ali da prijavitelj ne izkazuje nobenega teoretskega dela in da deluje samo lokalno, ne pa tudi mednarodno. Pa čeprav je že v projektni dokumentaciji naveden znanstveni članek prijavitelja, ki obravnava teoretsko vprašanje, povezano s še kako zanimivimi krajevnimi imeni. Članek je objavljen v mednarodni reviji, seveda v angleščini, in predstavlja razširjeni referat, ki ga je imel nesojeni vodja projekta na simpoziju v Kanadi. V nekem drugem primeru so ocenjevalci zelo pohvalno pisali o vsebini projekta, a dajali nizke številske ocene, ki niso bile skladne z opisnimi pohvalami. A ker veljajo številke, ne besede, kaj šele ugovori, projektni predlog ni bil izbran.
 

Enim delo, drugim denar


Pred časom mi je bilo namignjeno, da slovenistične projekte ocenjujejo strokovnjaki iz naše soseščine, torej Hrvati, Madžari, Avstrijci in Italijani. Če je to res, se ob rezultatih projektnih razpisov ne morem čuditi. Si predstavljate strokovnjaka iz sosednje države, ki bi podprl raziskovanje teze, da v Gorskem kotarju vse do Delnic govorijo slovensko narečje? Kakšen odnos vlada do slovenščine v preostalih treh naših sosedah, vemo iz drugih virov. Skratka: o tem, kaj se bo delalo in raziskovalo na področju slovenskega jezika, smo v nekdanji skupni državi odločali sami, danes, v samostojni Sloveniji, ki je to tudi zaradi jezika, pa pristojni uradniki ta tako pomemben del narodove samobitnosti slepo zaupajo očitno zlonamernim ali tretjerazrednim tujcem, ki jih za to celo plačujejo.

Ne bom izgubljal veliko besed z opisom projektov, ki so jih tuji ocenjevalci dobro ocenili, še manj z njihovimi prijavitelji. Nedvomno so v financiranje sprejeti projekti spisani všečno in kot take so jih prepoznali tudi tuji ocenjevalci. V nadrobnejše špekulacije se tu ne bi želel spuščati (oziroma vam, spoštovani bralci, prepuščam razbiranje med vrsticami). A saj sama dejstva glasno pričajo o dostikrat zelo grotesknih dogajanjih. Naj naštejem samo tri zglede, čeprav je seznam mnogo daljši.
(1) Pred desetimi leti je neka skupina ljudi prejela pol milijona davkoplačevalskega denarja za izdelavo korpusne pedagoške slovnice, ki pa je ni naredila. Od lani poteka s 300.000 evri davkoplačevalskega denarja podprt triletni projekt o novih slovnicah sodobne standardne slovenščine, vodja tega projekta, ki je prav za izdelavo slovnice že prejel denar pred desetimi leti, pa je letos na prireditvi v zvezi s to snovjo zagovarjal tezo, da nove slovnice ne potrebujemo, če pa že, pa je ne bodo izdelovali sodelavci ponovno plačanega projekta. V vmesnem času je Kozma Ahačič brez enega davkoplačevalskega evra napisal dve korpusno podprti pedagoški slovnici, eno za osnovne in drugo za srednje šole.

(2) Država je pred nekaj leti objavila razpis s ciljem priprava strokovnih podlag za Slovar madžarsko-slovenskega jezika kot podlage za poučevanje v dvojezičnem modelu vzgoje in izobraževanja – kar koli naj bi že pomenila besedna zveza »madžarsko-slovenski jezik«. Na razpisu je bila izbrana prijava skupine ljudi (ni naključje, da spet bolj ali manj istih), ki je obljubila izdelati koncept velikega madžarsko-slovenskega slovarja. Ker so pozneje verjetno ugotovili, da tak slovar že izdelujejo na Madžarskem, so svoj cilj preusmerili v koncept velikega slovensko-madžarsko slovarja. Ko so koncept objavili, se je izkazalo, da je po strukturi in deloma po vsebini plagiat, da vsebuje lažne podatke in da bi izdelava takega slovarja, izračunano čez palec, presegala milijon evrov. Na isti razpis se je prijavil tudi Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki je za manjši denar obljubil ne samo izdelavo koncepta slovensko-madžarskega slovarja, temveč tudi izdelavo prvih dveh črk slovarja. Celoten slovar do Ž pa bi lahko izdelal v štirih letih za 400.000 evrov. A ni bil izbran. Namesto sodobnega in izčrpnega slovarja, ki bi ga obe manjšini, naša na Madžarskem in madžarska pri nas, nujno potrebovali, smo tako za 60.000 evrov dobili neuporaben koncept.

(3) Ministrstvo za kulturo je letos odreklo minimalno podporo razvoju slovarskega portala Fran, ki bi bila porabljena za njegovo promocijo med jezikovnimi uporabniki, izboljšanje vmesnika in pripravo nekaterih že izdelanih slovarjev za spletno objavo, med katerimi je bil predviden tudi Sinonimni slovar slovenskega jezika, ki je leta 2016 izšel v tiskani obliki. A isto ministrstvo je na istem razpisu izdatno podprlo izdelavo Slovarja sopomenk sodobne slovenščine, ki so ga prijavili prijavitelji brez omembe vrednih slovaropisnih izkušenj. Ker vemo, da sta besedi sopomenka in sinonim sopomenki oz. sinonima, iz tega sledi, da je ministrstvo podprlo izdelavo nečesa, kar že obstaja, le da se na drugačen način izdeluje še enkrat in da ga izdelujejo drugi ljudje. Pustimo ob strani dejstvo, da je prvi izdelek vsestransko kakovosten, drugi, ki ga prav zdaj financira Ministrstvo za kulturo, pa bo kvečjemu uporaben kot izhodišče za novi slovar (tako lahko sodimo po tem, kar vidimo, saj slovar nastaja na spletu pred našimi očmi), vprašajmo se le, ali smo res tako bogati, da si lahko privoščimo z javnim denarjem dvakrat financirati tako rekoč enako stvar. Če bi hotel biti malo ciničen, bi to njihovo odločitev pospremil z ugotovitvijo, da so dobrine v naši državi očitno primerno razporejene: enim pripada delo, drugim pa denar!

image
Slovar na tablici FOTO: Jožže Suhadolnik


Nekdo mora zaklicati, da bi bil cesar, za čigar oblačila naša država namenja ogromno davkoplačevalskega denarja, še vedno nag, če ga ne bi oblačili manj glasni krojači, ki to počnejo za mnogo manjše plačilo in, ker jih država obravnava kot arhetipična mačeha, pogosto celo zastonj – a ne tudi zaman. Primero iz Andersenove pravljice ne nazadnje upravičuje prvotni pomen glagola investirati, ki je »dati komu obleko, obleči ga«.

Za financerje raziskovalne dejavnosti pri nas ni pomembno, kaj želi prijavitelj raziskovati, temveč le, kako je njegov predlog ocenjen. Če bi npr. tuji ocenjevalci za desetinko točke bolje ocenili raziskovanje problematike razmnoževanja puščavskega skakača v Mongoliji kot problematiko razmnoževanja risa v Sloveniji, bi bil financiran projekt o puščavskem skakaču. Nadaljujem z resničnim primerom. Republika Slovenija se je letos odločila financirati dodatnega mladega raziskovalca v jezikoslovju. Metodologija izbora je bila popolnoma tehnicistična in njen rezultat je, da bomo v naslednjih treh letih financirali nekoga, ki bo verjetno doktoriral iz angleškega slenga, ne pa iz zgodovine slovenskega jezika. Na natečaju je bila namreč izbrana mentorica, ki se ukvarja z angleškim slengom, ne pa nesojeni mentor, ki se posveča zgodovini slovenskega jezika. Imel je pač nekaj točk manj. Slovenskega jezika nam seveda ne bo raziskal noben tujec, ti bodo kvečjemu prispevali drobce, Angležev, Američanov, Avstralcev in drugih pa je za raziskovanje njihovega jezika menda dovolj. So se v času protirazsvetljenstva najbolj odgovorni v naši državi morda zarotili zoper slovenski jezik, kot so se pred njimi nazadnje zarotili okupatorji prve polovice 20. stoletja? Jim je slovenščina morda trn v peti za doseganje bogve kakšnih koristi? V resnici je še huje, bi rekel Branko Gradišnik: samo vseeno jim je.

Pred časom sem imel priložnost prisostvovati razširjeni seji Znanstvenega sveta ARRS, ki so jo priredili na SAZU. Seja je bila v prvi vrsti namenjena iskanju načina, kako zaostriti vstopne pogoje pri kandidiranju na projekte, saj je bilo v zadnjem letu izmed 832 projektnih prijav težko izbrati tistih 184, za kolikor je bilo na voljo sredstev. Ko sem predlagal, da bi iz obravnave že na začetku postopka izločili tiste prijavitelje in izvajalce, ki svojih preteklih projektov niso opravili korektno (po analogiji z državno upravo, ki državljanu ne izda nobenega dokumenta, dokler ne poravna vseh davčnih obveznosti in morebitnih glob), in zastavil vprašanje, zakaj ARRS slepo verjame tujim ocenjevalcem, tudi če v svojih ocenah izkazujejo očitno neznanje, nezainteresiranost ali celo če lažejo, ne upošteva pa argumentiranih odzivov prijaviteljev, moje besedovanje ni prišlo niti v povzetek diskusije, kaj šele v resno obravnavo in med sklepe. Namesto tega je bil predlagan sklep, da ARRS za procesiranje vse večjega števila projektnih predlogov potrebuje več uradnikov. Denar za znanost, ki ga je kriza močno oklestila, konjunktura pa ne vrnila, naj bi šel torej za večje število državnih uradnikov, ki bodo skrbeli za to, da bodo javna sredstva še naprej prejemali tisti, ki so se dobro naučili prijaviteljskega novoreka, ne pa tudi opravljati koristno delo. Svoj predlog za rešitev problema vstopnih pogojev pri razpisih ARRS in svoje vprašanje tukaj javno ponavljam v upanju, da bom od odgovornih vsaj na tak način prejel odziv oz. odgovor.

Bolj cinični od mene so že predlagali, da bi bil najpravičnejši izbor projektnih predlogov javno žrebanje. Nacionalno pomembne vsebine bi imele tako vsaj teoretične možnosti za financiranje.
 

Faktične in znanstvene resnice


Raziskovalci so navajeni uporabljati možgane na inovativne načine. Nekateri so se specializirali na to, kako od države pridobiti čim več sredstev, druge hočejo v tako razmišljanje prisiliti. Ker država spodbuja več raziskovalcev, kot jih lahko financira, si mnogo tistih z globalnih področij, kot so tehnika, naravoslovje, informatika, medicina, če so le dovolj dobri in pogumni in hkrati obupani nad domačimi razmerami, poišče službo kje v tujini. Tisti, ki se posvečamo nacionalnim temam, kot so jezik, literatura, etnologija ali arheologija našega prostora, pa vztrajamo tu. Nesorazmerje med razmnoževanjem in razpoložljivo hrano po naravi stvari rojeva kanibalizem, ta pa je po naravi druge stvari pogodu oblasti, saj možgani lačnih raziskovalcev ne bodo iskali odgovorov na tisoč in eno lumparijo, ki jih vidijo okrog sebe, temveč bodo v kruhoborstvu raje razmišljali o tem, kako premagati svoje kolege, ki so jim v neki dejavnosti konkurenti. Komur se skozi desetletja vendarle posreči prebiti skozi skušnjave in pasti neoliberalizma, tega praviloma čaka kaka vodstvena funkcija, v kateri bo čas zapravljal npr. za pisanje plana dela, v katerem bodo od njega zahtevali, da zapiše, koliko novih raziskovalk in koliko novih raziskovalcev bo institucija zaposlila v naslednjih petih letih. Pri tem pa ne ve niti tega, ali bo institucija uspešna pri prijavi projektnih predlogov, kaj šele, ali se bo na morebitni razpis za popolnitev kakega zaradi upokojitve izpraznjenega delovnega mesta prijavila boljša kandidatka ali boljši kandidat. Pa vendar: uradniki s sistemiziranimi in posledično stabilnimi delovnimi mesti od raziskovalcev zahtevajo prav to. Da zaradi takih zahtev kaka strokovna reč ne bo narejena, je pač kolateralna škoda. Divide et impera!

Namen tega zapisa je opozoriti na usmeritev odločevalcev pri delitvi javnega denarja, ki bi ob nespremenjenem trendu lahko pripeljala do takih okoliščin, ki bi onemogočile sodobne opise slovenščine na začetku 21. stoletja, kot je npr. eSSKJ, in njihovo servisiranje, kot jih zagotavlja portal Fran. Opozoriti predvsem pristojne, da pristojnost prinaša tudi odgovornost, če pa bo opozorilo bob ob steno, naj ostane za prihodnost, da se bo vedelo, komu se je treba zahvaliti za razvojni zaostanek slovenščine. Povedano z drugimi besedami: vrag jemlje šalo. Inštitut za slovenski jezik (ki je med evropskimi nacionalnimi inštituti za jezik po mojem védenju drugi najmanjši – manjši je le še inštitut za malteški jezik) ta trenutek z zadnjimi močmi še zmore zagotavljati raziskovanje najnujnejših temeljnih vsebin in servisiranje jezikovnih uporabnikov, a če se trend v nekaj mesecih ne bo obrnil, če bo država vztrajala pri tem, da namesto temeljnih vsebin financira le eksotične teme, bo zgodovina k žrtvam nezrele demokracije prištela tudi slovenistično jezikoslovje in posledično polnokrvnost slovenskega jezika. Si državljani tega želimo?

Seveda se nujno postavlja vprašanje, na kakšni osnovi trdim, da je pravilna usmeritev, ki jo zagovarja Znanstvenoraziskovalni center SAZU oz. njegov Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ne pa usmeritev tistih, ki so v zadnjem času tako uspešni na državnih razpisih. Odgovor je: iz zgodovine, ki je menda najboljša učiteljica. Noben jezikoslovni izdelek večkrat omenjene skupine, za katerega smo dali veliko davkoplačevalskega denarja, za jezikovno skupnost ni uporaben, le redki so uporabni v jezikoslovju, preostali pa nedokončani ali neizpolnjeni samevajo v globinah internetne pozabe. In še bi lahko našteval, navedel bi lahko dejstvo, da danes le redkokateri jezikoslovec pozna stvaritve njihovih mnogo manj bojevitih predhodnikov, ki jih je pred 30 in več leti financirala tedanja Raziskovalna skupnost Socialistične republike Slovenije. Ali pač z obžalovanjem zapisal, da prav ta skupina ni sprejela povabila, da bi skupaj napisali nov slovar slovenskega knjižnega jezika. A vse to vas, spoštovani bralci, verjetno ne zanima, saj že skorajda spominja na nečedno početje, ki mu rečemo pranje umazanega perila. Kar pa vas zanima – ali bi vas vsaj moralo zanimati – je, kako se porablja davkoplačevalski denar in kaj zanj dobite. Kot vaš glas za nas si razlagamo tistih 41.000 obiskov našega portala Fran na dan (v seštevku jih je že 36 milijonov) in se vam za zaupanje iskreno zahvaljujemo.

V družbi obstaja več kot ena resnica. Ta sestavek se opira na faktične in znanstvene resnice, oporekati mu je seveda mogoče s pomočjo drugih intepretativnih resnic, kot je npr. uradniška, ki se po navadi sklicuje na pravno. Zdi se, da je pri vrednotenju posamezne zadeve pomembna hierarhija resnic. Medtem ko faktična resnica nima konkurence (kdor je ne upošteva, je preprosto lažnivec), pa imamo interpretativne resnice različni ljudje na različnih hierarhičnih mestih. V znanstvenih krogih velja, da je znanstvena resnica hierarhično višje od pravne in uradniške, kaj šele drugih. In ker beseda teče o slovenistiki in jezikoslovju kot znanosti, bi bilo treba v takem hierarhičnem zaporedju resnic meriti tudi to, kar se zadnja leta dogaja na področju raziskovanja in servisiranja slovenskega jezika. Še zlasti pa to, kar se bo dogajalo in zgodilo v prihodnje.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva. Temeljna izhodišča tega prispevka so skladna z mnenjem 95 odstotkov izmed 3259 anketirancev, ki so leta 2017 sodelovali v anketi projekta Jezikovna politika Republike Slovenije in potrebe uporabnikov.

Marko Snoj je doktor jezikoslovnih znanosti, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, redni profesor za primerjalno jezikoslovje na ljubljanski Filozofski fakulteti, izredni član SAZU in tajnik njenega razreda za filološke in literarne vede.