Članstvo v EU kot odmikajoča se tarča

»Samo da nam je jasno: #odgovornost za ta #neuspeh ni v državah, Severni Makedoniji in Albaniji, ki sta upravičeno upali na pozitivno odločitev. Oni sta svojo obljubo držali. #EU je tista, ki je ni držala, zaradi notranjih težav. To škoduje verodostojnosti #EU ne le na #ZB, ampak tudi širše.«

Objavljeno
22. november 2019 12.08
Posodobljeno
22. november 2019 12.08
Padalca, ruska in srbska zastava  Foto Reuters
Janja Klasic
Janja Klasic
V uvodu je citiran čivk, ki ga je 18. oktobra 2019 iz Bruslja, malo pred peto uro zjutraj, poslal v svet razočarani in odhajajoči evropski komisar za širitev EU Johannes Hahn. Noč pred tem so namreč evropski voditelji na evropskem svetu odločali o tem, ali bodo končno določili datum za začetek pristopnih pogajanj s Severno Makedonijo in Albanijo. Potem ko so voditelji prvi dan zasedanja presenetljivo hitro podprli zadnji dogovor evropskih in britanskih pogajalcev o brexitu, se je nato zataknilo v razpravi o začetku pristopnih pogajanj s Severno Makedonijo in Albanijo. Voditelji se, kljub večurni razpravi, niso mogli dogovoriti o sklepih. Kot poročajo številni mediji, je Francija vztrajala pri nasprotovanju zeleni luči za Severno Makedonijo, medtem ko so Nizozemska, Danska in Španija dale rdeči karton Albaniji. Vse druge članice, na čelu z Nemčijo, podpirajo začetek pristopnih pogajanj za obe državi, zato niso privolile v preložitev odločitve na prihodnjo pomlad. Razprava se je končala brez sklepov – kot že tolikokrat doslej.


Makedonija spremeni celo ime, Macron pa nič

V najtežjem položaju je zagotovo Severna Makedonija. Že od leta 1991, ko se je Makedonija po razpadu nekdanje SFRJ osamosvojila, je bilo njeno ime predmet spora z južno sosedo Grčijo. Makedonija se namreč od nekdaj imenuje tudi severna grška pokrajina, zato je Grčija ves čas trdila, da si je nekdanja jugoslovanska republika prisvojila njeno dediščino, dediščino Aleksandra Velikega. Spori okoli imena in tudi malce smešno postavljanje množice spomenikov in zgradb z antičnimi obeležji, malikovanje Aleksandra Makedonskega, ki so mu sredi Skopja postavili mogočen spomenik, po njem imenovali skopsko letališče in avtocesto, je v času vladavine stranke VMRO-DPMNE še poslabšalo odnose z Grčijo. Sprememba makedonske vlade na volitvah leta 2017 je pomenila pomemben preobrat. Novi levosredinski predsednik vlade Zoran Zaev, voditelj Socialdemokratske stranke, se je izkazal za veliko bolj prožnega voditelja kot njegov predhodnik Nikola Gruevski iz VMRO-DPMNE. Med prvimi potezami, ki bi vodile k izboljšanju odnosov z Grčijo, je bila zamenjava imena skopskega letališča, ki se namesto Aleksander Veliki danes imenuje Skopje Airport. Enako so storili z avtocesto, ki pelje proti Grčiji; zdaj se imenuje Prijateljstvo.

Zamenjava oblasti v obeh državah (tudi v Grčiji) je prinesla otoplitev odnosov med Makedonijo in Grčijo in oba zunanja ministra Nikola Dimitrov ter Nikos Kocias sta s pogovori pripravila plodna tla za sprejem prespanskega sporazuma, ki sta ga podpisala 17. junija 2018 v navzočnosti premierov Zorana Zaeva in Aleksisa Ciprasa.

Prespanski sporazum je začel veljati 12. februarja letos. Pogoj za njegovo uresničitev je bila sprememba imena makedonske države v Republika Severna Makedonija. Grčija se je v sporazumu zavezala, da bo priznala Makedonijo pod novim imenom, se strinjala, da se uradni jezik sosednje države imenuje makedonski, državi pa naj bi vzpostavili tudi strateško partnerstvo. Prespanski sporazum naj bi tako Severni Makedoniji omogočil ne le bistveno izboljšanje odnosov z južno sosedo, ampak tudi odprl vrata do evroatlantskih povezav.

Pa ji res? Severni Makedoniji za zdaj bolje kaže pri Natu. Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je že junija izrazil upanje, da bo postopek ratifikacije pristopnega protokola za Severno Makedonijo končan do decembra in da bo država postala polnopravna članica na naslednjem vrhu zveze Nato v Londonu.

Prizadevanja vlade Severne Makedonije zelo cenijo vsi, ki dobro poznajo zapletenost meddržavnih in mednacionalnih odnosov na Zahodnem Balkanu. Med njimi je tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ki je le dan pred zadnjim zasedanjem evropskega sveta v Bundestagu pozvala celotno EU, »naj drži svoje obljube« in Severni Makedoniji kot tudi Albaniji sporoči, da so na čvrsti poti, da postanejo del evropskega kluba. Merklova je, kot pravijo neuradni viri, skušala tudi osebno vplivati na trdo stališče francoskega predsednika Macrona, a ta se ni upognil pod nobenimi argumenti.

Uradno stališče Pariza je, da morajo vse države, ki hočejo postati članice EU, dosledno spoštovati pravila in da Severna Makedonija ni izpolnila pričakovane preobrazbe posebnega tožilstva proti korupciji. Glavna Macronova zahteva pa zadeva celoten pridružitveni proces. Francoski predsednik meni, da bi ga morali dodobra preučiti in postaviti na novo, češ da ni učinkovit.

Kitajska ima dolgoročno politiko prodora na evropski kontinent in Zahodni Balkan je zanjo pot na Zahod. V vseh državah Zahodnega Balkana so izredno prisotni z gradnjo infrastrukture, ki je na tem območju še zelo nerazvita oziroma uničena od vojne v 90. letih preteklega stoletja.

Verjetno gre Macronu pri tem deloma celo pritrditi. Od širitve leta 2004, ko je polnopravna članica postala tudi Slovenija, so se merila pri vstopu kar precej razrahljala. Romunija, Bolgarija in Hrvaška imajo – vsaka na svoj način – precej težav pri spoštovanju vladavine prava, boju proti korupciji in tudi pri temeljnih demokratičnih standardih. Toda ali se s tem ne soočajo tudi nekatere druge članice EU? Na primer Poljska in Madžarska, v marsičem pa niso izjema niti države »stare Evrope«. Verjetno bi kazalo biti doslednejši v spoštovanju temeljnih vrednot EU v samih članicah in komisiji, ki pogosto deluje bolj dnevnopolitično kot načelno in zavezano pravnim normam, ter šele takrat ovirati v razvoju druge, ki so v predpristopne procese vložili ves svoj politični kapital. Pariz meni, da je treba najprej urediti domače dvorišče, šele potem pa se ukvarjati s širitvijo. Nasprotuje mu komisar Hahn, saj pravi, da lahko (oziroma morata) oba procesa potekati sočasno. Predvsem pa bi se morali evropski voditelji zavedati političnih in varnostnih posledic ignoriranja Zahodnega Balkana. Prav francoski predsednik je v svojem govoru pred evropskimi poslanci maja letos dejal, da si ne želi, da bi se Zahodni Balkan obrnil k Turčiji ali Rusiji, a kljub temu ga je pred dnevi, z blokado Severne Makedonije, poslal prav v to smer.

Severni Makedoniji lahko dane obljube celotne EU in Nata spodnesejo vse, kar je dosegla in na čemer je gradila zadnja leta. Ljudje so težkega srca glasovali za spremembo imena samo zaradi obljub o lepši evropski prihodnosti. Možna vrnitev stranke VMRO-DPMNE na oblast bi državo spet pahnila pod okrilje tej stranki naklonjene Rusije in v stare spore s sosednjo Grčijo.


Velika Albanija – alternativa članstvu v EU?

Primer Albanije je lahko enako ali še bolj usoden, pa čeprav so bila pričakovanja za njen pridružitveni proces precej manjša od tistih za Makedonijo. Republika Albanija je postala uradna kandidatka za članstvo v EU junija 2014, pogajanja kot potencialna kandidatka pa je začela s stabilizacijskim in pridružitvenim sporazumom leta 2003. Njena glavna problema sta visoka stopnja korupcije ter počasno in neučinkovito sodstvo. V zadnjem poročilu o napredku Albanije pa so evropski poslanci vendarle izpostavili njen stalni napredek pri reformah, povezanih z EU, in ukrepe za okrepitev neodvisnosti sodstva. Podprli so tudi namero Sveta EU, da bi pristopna pogajanja s to državo začeli junija 2019. A ob teh pričakovanjih se je v drugi polovici oktobra izkazalo, da je šlo za prazne obljube.

Pri tem bi kazalo opozoriti na druge procese, ki potekajo zlasti med Albanijo in Kosovom. Albanski premier Edi Rama je že leta 2017 podal izjavo, ki ni posebej pretresla Bruslja: »Če regija izgubi perspektivo vstopa v EU, je zveza Kosova in Albanije realna možnost!« Kaj to pomeni, ve vsakdo, ki se vsaj malo spozna na razmere na Zahodnem Balkanu.

Zdi se, da se mnogi v EU ne zavedajo nevarnih posledic, če bo Balkan še dolgo ostal zunaj evropskega kluba. Ohranjati članstvo kot odmikajočo se tarčo pomeni ogrožati mir na tem območju, regijo pa predajati v roke drugih svetovnih igralcev.

Na to, da proces povezovanja Kosova in Albanije že poteka, kaže vrsta kazalcev. Obe državi imata redne skupne seje vlad, na katerih sprejemajo sporazume o sodelovanju. Naj jih naštejemo samo nekaj. Sklenili sta sporazume o medsebojnemu priznanju vozniških dovoljenj, o skupni carinski kontroli na mejnem prehodu Morina, o javnem dolgu in skupnem sodelovanju z mednarodnimi finančnimi ustanovami, o ukinitvi plačevanja mobilnega gostovanja med državama, o sodelovanju pri mladinskih vprašanjih in zdravstvu. Podpisali so tudi sporazume o priznavanju fitosanitarnih in veterinarskih dovoljenj, sporazum o ustanovitvi skupne Gospodarske zbornice Kosova in Albanije ter sporazum o priznavanju industrijske lastnine. Donedavni kosovski premier Ramush Haradinaj je ob podpisu teh sporazumov za kosovsko tiskovno agencijo Kosovapress izjavil, da bosta albansko in kosovsko gospodarstvo kmalu združeni. Če k temu prištejemo še zmago na nedavnih volitvah Albina Kurtija, predsednika nacionalistične stranke Samoopredelitev in novega kosovskega premiera, ki se je zadnja leta večkrat javno zavzemal za veliko Albanijo, je pot do združevanja vseh Albancev na Zahodnem Balkanu precej realna možnost. Kakšna bi bila reakcija Srbov, si ni težko predstavljati. Vsekakor Srbi lahko računajo na podporo Rusije (to je očitno tudi po obisku ruskega premiera Medvedjeva ob nedavni 75. obletnici osvoboditve Beograda), medtem ko se Albanci naslanjajo na tradicionalno podporo ZDA. Težko doseženi mir na tem območju je lahko v takšnih razmerah zelo hitro porušen.

Če bi Albanija začela s pogajanji za članstvo v EU, bi bila pod budnejšim očesom Bruslja, ljudje bi imeli pred seboj jasnejšo perspektivo in zametki velike Albanije bi bili manj verjetni.


Zgodovinska napaka

To, kar se je zgodilo v noči s 17. na 18. oktober v Bruslju, je torej težko razumljivo. Predvsem je pomembno dejstvo, da bi začetek pogajanj za članstvo v EU obema državama pomenil zgolj odprtje vrat v prihodnost, katere končni cilj – polnopravno članstvo v EU – je še zelo oddaljen, zato v tem trenutku ne ogroža nikogar. Bi pa pomembno prispeval k ohranitvi stabilnosti celotne regije.

A na (ne)stabilnost te regije se Zahod že od nekdaj slabo odziva. Ne razume ali pa noče razumeti balkanske politične logike. To se je pokazalo že pred tremi desetletji, ko Zahodu z neaktivnostjo in nerazumevanjem ni uspelo preprečiti vojne na območju nekdanje Jugoslavije. Tokrat je vendarle malce drugače. Zavest o potrebi, da države Zahodnega Balkana dobijo perspektivo in da morajo postati tudi politično in ekonomsko združene v EU, je prevladala v večini držav EU. Kot kaže, je pri tem izjema zlasti Pariz, ki je daleč. Francoski in nemški politični analitiki pravijo, da Macron zdaj skrbi zlasti za predsedniške volitve leta 2022, pa tudi, da se noče zameriti Rusiji, ki ni najbolj naklonjena makedonskemu vstopu v EU, saj je bila pod prejšnjo vlado skupaj s Srbijo, Republiko Srbsko in Črno goro v njeni interesni sferi. Balkana nikoli niso dobro razumeli niti na severnem delu evropskega kontinenta, Španci pa imajo verjetno pomisleke pri Albaniji zlasti zaradi Kosova, ki ga Albanija vse bolj veže nase, Španija pa ga ne priznava kot samostojne države zaradi svojih težav s Katalonci in Baski.
image
Grafit na steni Kosovske Mitrovice   Foto Afp

Kot rečeno, Nemčija s pogledom Francije, Nizozemske, Danske in Španije nikakor ni zadovoljna. Razmišlja drugače in tudi bolje pozna Balkan. Podobno je frustrirana tudi Italija. Italijanski premier Giuseppe Conte soglaša z odhajajočim predsednikom evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem, ki je blokado Makedonije in Albanije označil kot »veliko zgodovinsko napako«. Zato bo Conte predlagal, da EU nove pogovore o širitvi začne spet novembra in ne čaka na pomlad, kot pričakujejo nekateri drugi. Širitvi so naklonjene tudi mnoge druge države. Tako je trinajst zunanjih ministrov Avstrije, Bolgarije, Češke, Hrvaške, Estonije, Madžarske, Italije, Latvije, Litve, Malte, Slovenije, Slovaške in Poljske že 11. junija letos podalo skupno izjavo, v kateri so med drugim napisali: »Ključnega pomena je zagotoviti splošni napredek regije. EU mora izpolniti svojo nedvoumno zavezo evropskemu povezovanju Zahodnega Balkana. Načrta B ni!«


Prazen prostor zavzemajo drugi

In ga res ni! Kaj vse se lahko zgodi ob izgubi evropske perspektive držav Zahodnega Balkana, je težko predvideti. Je pa jasno, da se v zadnjem času, prav zaradi slabe evropske strategije, na Zahodni Balkan odločneje vračajo Združene države Amerike. Imenovanje kar dveh odposlancev za to regijo – diplomata srednjega ranga Matthewa A. Palmerja in potem tudi veleposlanika ZDA v Berlinu Richarda Grenella, ki bo v imenu predsednika Trumpa pooblaščen za mirovne pogovore med Kosovom in Srbijo – kaže ponovno aktivnejšo vlogo ZDA v tem delu Evrope. ZDA so tudi v preteklosti reševale težave na tem območju odločneje od EU. Gospodarsko so prisotne v celotni regiji, poseben interes pa imajo na Kosovu. Zato tudi izkazujejo tolikšno zanimanje za rešitev odnosov med Prištino in Beogradom.

Zagotovo bosta prazen prostor še aktivneje izkoristili tudi Rusija in Kitajska. Predvsem slednje ne kaže podcenjevati. Kitajska ima dolgoročno politiko prodora na evropski kontinent in Zahodni Balkan je zanjo pot na Zahod. V vseh državah Zahodnega Balkana so izredno prisotni z gradnjo infrastrukture, ki je na tem območju še zelo nerazvita oziroma uničena od vojne v devetdesetih letih preteklega stoletja. Zanimajo jih tudi gospodarske družbe in zlasti pristanišča, vse skupaj pa vodijo s ponujanjem na videz ugodnih kreditov, kar jim, v primeru neodplačila države, omogoča lastništvo nad objekti, za katere se je država zadolžila pri njihovih bankah. Eden takšnih primerov je Črna gora. Za gradnjo avtoceste, ki bo povezovala pristanišče Bar z Beogradom in naj bi stala 1,3 milijarde evrov, se je črnogorska vlada zadolžila pri kitajski izvozno-uvozni Exim banki, a ta projekt je povečal zadolženost države s 63 odstotkov v letu 2012 na 80 odstotkov v letošnjem letu. Če vlada ne izpolni svojih obveznosti, bodo po pogodbi Kitajci dobili v last del črnogorskega ozemlja.

Križem rok ni niti Rusija. Januarja letos je staro rusko zaveznico Srbijo obiskal predsednik Putin, za njim tudi premier Dimitrij Medvedjev. Zanimivo je, da sta se v zadnjem letu in pol predsednika Vučić in Putin srečala kar trikrat. Srbija ima od leta 2013 z Rusi podpisano strateško partnerstvo, ob Putinovem obisku pa so z Rusi podpisali vrsto pogodb, med njimi 230 milijonov evrov vredni sporazum za postavitev sodobnega centra za nadzor železniškega prometa, dogovor o gradnji beograjske podzemne železnice ter tudi srbsko naročilo tankov T-72 in protizračnih raket. Te dni naj bi Srbija, kljub nasprotovanju EU, podpisala sporazum z Evrazijsko gospodarsko unijo. V njej ima glavno vlogo Ruska federacija, vanjo pa so vključeni tudi Belorusija, Armenija, Kazahstan in Kirgizistan. Srbija bi lahko na ta trg brezcarinsko izvozila 99,5 odstotka svojih izdelkov.

A dobrih odnosov z Moskvo nima le Beograd, ampak tudi njegov satelit, Republika Srbska v BiH. Njenega tedanjega predsednika Milorada Dodika je predsednik Putin pred dobrim letom gostil v ruskem letovišču Soči, srečala pa sta se tudi januarja letos ob Putinovem uradnem obisku v Beogradu. Ob tem se je ruski predsednik pohvalil, da Republika Srbska kar 75 odstotkov zunanje trgovine opravlja z Rusijo.

V Črni gori zadnja leta ruski vpliv izgublja moč, saj je vodstvo države tesno zavezano članstvu v Natu in perspektivno tudi v EU. In prav Črna gora je primer, kako lahko tesna povezanost Unije in države kandidatke okrepi vlogo in pomen EU.
Na žalost se EU ne ukvarja resneje z Bosno in Hercegovino, ki je država s tako zapletenim upravnim sistemom, ki ga je postavil daytonski sporazum, da hromi njeno delovanje. Leto dni po volitvah ta država še danes nima vlade. Odnosi med federacijo Hrvatov in Bošnjakov na eni strani in Republiko Srbsko so ves čas slabi in vprašanje je, koliko časa bo lahko država še delovala na teh temeljih. Zato premajhno aktivnost in pomoč EU izkoriščajo vsi omenjeni akterji pa tudi Turčija. Prav ta mesec je turški predsednik Erdoğan, skupaj s člani predsedstva BiH in srbskim predsednikom Vučićem, v Sremski Rači na severozahodu Srbije slovesno obeležil začetek gradbenih del na novi avtocesti Beograd–Sarajevo s turškim denarjem in tudi gradbinci. To je le eden od turških projektov na Zahodnem Balkanu.

* * *

Če se bodo voditelji Evropske unije tudi v prihodnje obnašali egoistično in vodili zunanjo in varnostno politiko na temelju dnevne politike in osebnih interesov, bo to imelo dolgoročne posledice (geopolitične, varnostne in gospodarske) tako za države Zahodnega Balkana kot tudi za Evropsko unijo. Postavitev kandidatk EU v čakalnico, v kateri bodo čakale desetletja, ne pomaga. To ne more pospešiti njihove demokratične preobrazbe. Zdi se, da se mnogi v EU ne zavedajo nevarnih posledic, če bo Balkan še dolgo ostal zunaj evropskega kluba. Ohranjati članstvo kot odmikajočo se tarčo pomeni ogrožati mir na tem območju, regijo pa predajati v roke drugih svetovnih igralcev.

Janja Klasinc je nekdanja novinarka, v letih razpada in vojn na območju SFRJ je bila dopisnica Dela in RTV Slovenije iz Beograda. V dveh poslanskih mandatih slovenskega parlamenta je bila predsednica odbora za zunanjo politiko. Zdaj je sekretarka v sektorju za strateške študije in analize ministrstva za zunanje zadeve.