Čudež moškega po imenu Jordan Peterson

Za desnico je intelektualni guru, za levico šovinist in rasist, zmernih mnenj o njem ni.

Objavljeno
17. november 2018 08.00
Posodobljeno
20. november 2018 15.05
Jordan Peterson je globalni zvezdnik in blagovna znamka. FOTO: Jure Eržen/Delo
Jordan Peterson bo jutri v Ljubljani. Slovenskemu občinstvu bo govoril na Gospodarskem razstavišču. Nekaterim ta informacija ne pove nič, drugi vedo, o kom je govor, tretji ga bodo šli poslušat ali pa bi ga vsaj radi, a do vstopnic ne morejo, ker so že pred časom pošle. Po njih povprašujejo na internetu in družabnih omrežjih, pripravljeni so jih plačati, sicer pa jih je organizatorica dogodka, založba Družina, razdelila brezplačno. Nekdo je na Bolhi vstopnico ponudil za sto evrov.

Po prvotnem načrtu naj bi Peterson nastopil v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, vendar se je hitro pokazalo, da je 560 sedežev premalo. Založba je dogodek preselila na Gospodarsko razstavišče, razdelila je 1600 vstopnic, a pravijo, da je še enkrat toliko ljudi ostalo na čakalnem seznamu praznih rok. Več kot 3000 ljudi bi torej poslušalo predavanje človeka, ki je bil še pred dvema letoma anonimnež. Prav toliko izvodov Petersonove knjige 12 pravil za življenje – Protistrup za kaos je založba prodala od aprila do zdaj, kar je za slovenske navade nekupovanja knjig lepa številka. Po svetu so od letošnjega januarja, ko je izšla v angleškem izvirniku, prodali več kot dva milijona izvodov, a v mnoge jezike še ni prevedena. Prevod v slovenščino dobre tri mesece po izidu v izvirnem je na slovenskem knjižnem trgu čista izjema.

Veliko zanimanje za predavanja je tudi v drugih državah, ki jih Peterson ta čas obiskuje med turnejo promoviranja knjige po Evropi. Vstopnice so drugod plačljive.


Globalni zvezdnik


Po do zdaj povedanem je jasno, da je Jordan Peterson globalni zvezdnik in blagovna znamka. Druge definicije pa še zdaleč niso tako preproste in nedvoumne.

Peterson je tema debat levičarjev in desničarjev. Medtem ko je omenjanje teh dveh polov včasih prisiljeno, v tem primeru ni, kajti primer Peterson lepo ponazarja, kako razklana je zahodna družba. Desnica si je tega 56-letnega človeka izbrala za svojega intelektualnega guruja, ker zagovarja vrednote, ki jih prepoznava kot svoje – na primer nasprotovanje politični korektnosti, ki je po večinskem mnenju iznajdba radikalne levice. Levica ga označuje za mačista, rasista, šovinista, antifeminista. Na nekaterih anglosaških univerzah, na katerih so študentska gibanja za družbeno pravičnost, pa zanj pravijo, da je najljubši intelektualec neumnih moških. Sam Peterson se ima za klasičnega liberalca, ni katoličan, zagovarja pomen posameznika in nasprotuje kolektivizmu in kategorizacijam ljudi po skupinskih identitetah (spolni, rasni, ideološki ...). Obožuje Solženicina, svojo hišo ima od tal do stropa okrašeno s sovjetsko socrealistično umetnostjo.

Zmernih mnenj o Jordanu Petersonu ni.

Še nekaj golih dejstev. Je klinični psiholog, univerzitetni profesor v Torontu, pred tem je predaval na Harvardu, leta 2013 je začel predavanja objavljati na youtubu, a niso bila posebej odmevna. Konec leta 2016 pa je pritegnil pozornost z objavo več kratkih videov z naslovom Profesor proti politični korektnosti o kanadskem zakonu o človekovih pravicah, znanem kot C-16, istega leta pa je začel tudi podkast. Javno se je uprl zakonski zahtevi, po kateri oseb ni dovoljeno ogovarjati po biološkem spolu z zaimkoma ona/on, če tega ne želijo, ampak tako, kakor same želijo oziroma spolno nevtralno. Zakonsko predpisana uporaba izrazov po njegovem pomeni kršitev pravice do svobodo govora. Sledil je intervju za britanski Channel 4, ki si ga je na internetu ogledalo milijon ljudi, in Petersonovega vzpona nič ni moglo več ustaviti.


Akademski podjetnik


Prehod z akademske teorije na akademsko podjetništvo z literaturo za samopomoč je bila logična poslovna poteza novega superzvezdnika. Peterson je zajahal val medijske popularnosti, prav tako knjižna agentka, ki mu je predlagala, naj napiše knjigo, založbe za zvezdniškega javnega intelektualca ni bilo težko najti in Peterson ter uredniki so naredili prodajno uspešnico.
Vse to se je zgodilo od leta 2016 do 2018, ko Jordan Peterson nikogar ne pušča hladnega, ko se v dvoranah, kjer predava, zbirajo podporniki in protestniki, ko na univerzah, kamor ga vabijo študenti, drugi študenti in profesorji proti njem podpisujejo peticije, ko ga zunanja ministrica iz Švedske javno pošlje tja, od koder je prišel ...

V njegovi knjigi 12 pravil za življenje je vsega po malem: filozofije, psihologije, sociologije, religije, mitologije in ščepec političnih komentarjev. Ocenjevati jo na primer kot filozofsko delo, je nesmiselno, ker to ni.


V njegovi knjigi 12 pravil za življenje je vsega po malem: filozofije, psihologije, sociologije, religije, mitologije in ščepec političnih komentarjev. Ocenjevati jo na primer kot filozofsko delo, je nesmiselno, ker to ni. Presojati jo z ideoloških pozicij tudi nima smisla, ker je premalo politična, kljub temu pa nekateri v njej vidijo desničarsko ideologijo. Knjiga je predvsem priročnik za samopomoč, a boljši kot druga tovrstna literatura. Peterson se ne ukvarja s tem, da bi ljudi politično spreobračal, ampak jim skuša pomagati, da bi se v tem svetu bolje počutili. Knjiga je najboljša v tistih delih, kjer se avtor opira na svoje psihološko znanje, tako teoretično kakor iz lastne klinične prakse. Večina Petersonovih pravil so nasveti posamezniku: stojte pokončno in z vzravnanimi rameni, pometite pred svojim pragom, preden kritizirate druge, prijateljujete z ljudmi, ki vam želijo najboljše ... V fokusu knjige in predavanj je posameznik, njegova odgovornost zase, z družbenimi in ekonomskimi odnosi pa se Peterson ukvarja bolj z veliko lahkoto.


Biološka determiniranost


Knjigo sem prebrala dvakrat, avtorja sem poslušala in si ga ogledovala na internetu, da bi ugotovila, v čem je njegov čudež. In vsakič me pušča z dvoumnim občutkom. Po eni strani je mož zakladnica znanja in modrosti, ki so lahko uporabne za življenje, po drugi strani pa ima vrsto slabosti, zaradi česar ga ne kaže jemati nekritično. Govori o neizogibni hierarhiji v družbi, ki da je naravni zakon, sklicuje se na principe v živalskem svetu, ki veljajo tudi v človeškem svetu. Človek je predvsem biološko determiniran. Zanj je človek kot inteligentna žival. Neenaka porazdelitev bogastva je posledica naravnih zakonov in ne človekovega delovanja. Družbeno neenakost pripisuje temu, da so nekateri ljudje po naravnih zakonih močnejši, sposobnejši od drugih, zmagovalci, kakor je to pri živalih. Hitro lahko prepriča s primeri zunaj finančne sfere. Tako kot le malo ljudem uspe obogateti, je malo znanstvenikov z velikimi odkritji, malo glasbenikov zares uspešnih, malo pisateljev odlično prodaja svoje knjige ... Zagovarja enake možnosti za vse, vendar zaradi različnih sposobnosti rezultati niso enaki, zato so upravičene razlike v zaslužkih. Peterson o posledicah družbene neenakosti in socialnih korektivih ne razmišlja, kajti zdi se mu normalno, da enako kot v živalskem svetu zmagovalci poberejo vse, da ima zgornji odstotek toliko bogastva kot spodnjih 50 odstotkov skupaj. Ne ukvarja se niti s tem, da to ni rezultat sposobnosti.

Neenakost je naravna tudi med spoloma, spol ni družbeni konstrukt. Kaj pa neenakost v plačah med spoloma? Ta ne obstaja, četudi moški več zaslužijo. Ženske ne zaslužijo manj zaradi predsodkov do njih ali zato, ker bi bile manj sposobne, ampak ker so mame in zato v nasprotju z moškimi ne delajo cele dneve, na nevarnih delovnih mestih ... Največkrat ga napadajo, ker govori, da se moški in ženske razlikujejo. On pa odgovori: skandinavske države so največ naredile za enakost spolov, kljub temu pa se moški ne zanimajo preveč za zdravstveno nego, ženske pa ne za inženirstvo.

Ljudje naj ne iščejo sreče, ampak smisel, svetuje Peterson. V sodobni družbi so res mnogi izgubili smisel, toda ali ga je mogoče najti v mitih, sanjah in religijskih zgodbah iz preteklosti, ki jih ponuja Peterson? Po vzoru na Junga v njih prepozna arhetipe, ki od nekdaj ponujajo temeljne resnice o človeku.

V fokusu knjige in predavanj je posameznik, njegova odgovornost zase, z družbenimi in ekonomskimi odnosi pa se Peterson ukvarja bolj z veliko lahkoto.


Te ideje se ne pojavljajo prvič v zgodovini, njihova priljubljenost pa govori o veliki duhovni praznini, iskanju smisla v svetu, ki ga moški ne razumejo in nad njim nimajo nadzora. Še enkrat: večina Petersonovih oboževalcev so moški v starosti od 25 do 35 let, ki se ne znajo spopasti s svojim življenjem. A Petersonovi nasveti ne nudijo tolažbe, saj neusmiljeno svetuje: »Nehaj delati tisto, za kar veš, da je narobe, ampak samo tisto, kar te naredi močnega.« Projekcija stabilnega, močnega, samozavestnega moška je tista, ki jo uspešno prodaja svojemu prevladujočemu občinstvu.
V samem bistvu je problematičen njegov dualistični pogled na svet, ki temelji na razmišljanju v arhaičnih dihotomijah – dobro in zlo, raj in pekel, red in kaos, prav in narobe.


Uporaba sodobnih medijev


Peterson ponavlja teze svojih vzornikov iz preteklih časov in jih prilagaja sedanjim okoliščinam. Sovražnik pa je ostal enak in prepoznan v tako imenovanem kulturnem marksizmu in njegovih predstavnikih, bojevnikih za družbeno pravičnost.

To, kar Peterson govori, pa v celoti ne pojasnjuje njegovega buma. Zelo pomembno je tudi, kako govori. Odlično uporablja sodobne medije. Njegovi posnetki na youtubu in podkasti imajo več deset milijonov obiskovalcev. Samo s prispevki svojih oboževalcev na mesec zasluži okoli 80.000 evrov. Ironično je, da so veliko k njegovi slavi prispevali njegovi nasprotniki s kampanjami, pogosto žaljivimi.

Tisti, ki se ne strinjajo z njegovimi pogledi na svet, neredko zahtevajo prepoved njegovega nastopanja, katere posledica sta enoumje in nespoštovanje demokratičnih načel, za kar se sami zavzemajo. Ali lahko za svobodo govora prikrajšamo tiste, katerih stališča ocenimo kot politično nekorektna? Ideje Jordana Petersona vendar nikogar ne ogrožajo, vsak poskus cenzuriranja idej pa pelje v še večjo razklanost družbe in potiskanje na rob dela populacije, iz česar se res lahko rodijo radikalne ideje. Ideje Jordana Petersona lahko kritiziramo ali hvalimo, vsekakor ne bodo izboljšale sveta niti ga ne bodo uničile. Ob polemikah o Petersonu se zastavlja vsaj še eno vprašanje. Ali lahko boj za enakopravnost diskriminiranih skupin – etničnih, rasnih, verskih, spolnih – pripelje do obratne diskriminacije?