»Čudni ste vi, ker samo sedite in gledate« (FOTO in VIDEO)

Prišel je eden tistih dni, ki si ga bodo Argentinci zapomnili do konca življenja. O tekmi River Plate - Boca Juniors bodo pisali knjige, snemali filme in pripovedovali zgodbe novim generacijam.
Objavljeno
24. november 2018 06.00
Posodobljeno
04. december 2018 10.59
Monumental naj bi gostil odločilno tekmo južnoameriške lige prvakov med River Platom in Boco Juniors, toda tekmo so zaradi izgredov prestavili. Prizor je še iz časov, ko so lahko argentinske štadione obiskovali gostujoči navijači. FOTO: Reuters
Kaj pomeni nogomet v Argentini, zares spoznaš, ko gol samo slišiš. Okoli sebe ne potrebuješ ne navijačev v dresih, ne medijev s kričečimi naslovi, ne prijateljev, ki govorijo samo o nogometu, ne glede na njihovo starost, spol ali izobrazbo. Lahko si povsem sam in daleč od vsakega nogometnega štadiona, toda že naslednji hip zaslišiš eksplozijo navdušenih glasov, ki ukradejo spokojnost še tako mirnemu večeru.



Kričanje se nikoli ne začne sočasno. Kdor tekmo spremlja po radiu, za gol izve prej kot tisti, ki gledajo televizijo, zato začne prej tudi kričati, udarjati s stolom in tolči po steni, vsak hip se pridružijo še drugi, in če je tekma pomembna, ne manjka niti ognjemet. Ko pade gol, zanj slišiš v zadnjo luknjo Buenos Airesa. Samo en pogoj je – zabiti ga mora argentinski klub.

image
Pestro je bilo že na prvi finalni tekmi pokala libertadores pred dvema tednoma na štadionu Boce Juniors. Bilo je 2:2. FOTO: Reuters


Od prvega velikega do edinega velikega


Boca in River imata za seboj največjo armado navijačev, vendar je nogometna evforija v Argentini mnogo širša, večja in globlja od najbolj znanega derbija. Že v Buenos Airesu imajo ogromno armado podpornikov tudi Racing, San Lorenzo in Independiente. Skupaj predstavljajo cinco grandes, velikih pet argentinskega nogometa, vsak med njimi ima poseben naziv. Racing je el primer grande (prvi veliki), Independiente je rey de copas (kralj pokalov), River Plate se ponaša kot el más grande (največji), pri Boci Juniors zase pravijo el único grande (edini veliki) …

image
Pri Racingu poudarjajo, da so prvi veliki argentinski klub. FOTO: Aljaž Vrabec


Navijači preučujejo zgodovino selektivno, zato opevajo le tisto, kar je njim v prid. Privrženci Racinga poudarjajo, da so prvi argentinski klub z lovoriko klubskega svetovnega prvaka (interkontinentalni pokal, 1967), Independiente poveličuje rekordnih sedem lovorik za južnoameriškega prvaka, River ima največ lovorik v argentinskem prvenstvu, Boca skupno število lovorik. A povsem nore navijače imajo tudi drugi: Rosario Central, Newell's Old Boys, Lanús, Belgrano, Estudiantes, Vélez …

image
Papež Frančišek (Jorge Mario Bergoglio) stiska pesti za San Lorenzo. FOTO: Reuters


Vse je kreacija za krepitev ponosa


Premoč nad rivalom moraš iskati v vsaki malenkosti: v napevih, navijaških majicah, koreografiji, ureditvi štadiona, tetovažah, vstopnicah … Ja, tudi pri obliki vstopnic je pomembno, da je na njih upodobljen kakšen znamenit nogometaš ali klubski objekt še iz črno-belih časov, ki opominja na bogato zgodovino.



Čigavemu svetišču se približuješ, opaziš v okoliških ulicah, kjer se začnejo pojavljati grafiti z navijaškimi gesli in podobami znamenitih nogometašev. Posebnost sta štadiona Racinga in Independienteja, ker sta narazen le približno sto metrov. Oba povezuje ulica Diega Milita, sicer še kako živega nekdanjega argentinskega nogometaša (star je 39 let), a ker gre za idola Racinga, je tabla z imenom ulice na eni strani povsem nedotaknjena, na drugi je njegovo ime prečrtano z rdečo barvo Independienteja.

image
Navijači Independienteja nikakor ne marajo sosedskega idola Diega Milita. FOTO: Aljaž Vrabec


Štadioni so del turistične ponudbe, najbolj La Bombonera v revni in barviti soseski La Boca. Obiskovalci z vsega sveta fotografirajo kipe nogometašev, čeprav je po gestah azijskih turistov jasno, da vseh niti ne poznajo. V pokončni drži sta čez cesto postavljena sedanji junak Carlos Tevez v modro-zlatih barvah Boce Juniors in največji argentinski zvezdnik Lionel Messi v dresu državne reprezentance, kakšna dva metra stran sedita nekdanja Bocina idola Diego Maradona in Martín Palermo. Še bliže štadiona so v tleh odtisnjena imena preostalih znamenitih igralcev, nenehno je poln klubski muzej, za fotografiranje so kot ustvarjeni navijaški napisi na okoliških zidovih in hišah.

Človek lahko spremeni vse: obraz, hišo, družino, partnerja, religijo, boga ... Vendar obstaja ena stvar, ki je ne more spremeniti ... Ne more spremeniti strasti.

Citat iz filma Skrivnost njihovih oči


Resda imajo štadioni od zunaj zbledele barve, okrušene vogale in razpoke v asfaltu, toda vsak odtenek, slika ali mozaik ima svoj pomen. Vse je kreacija za krepitev ponosa, nostalgije in pripadnosti klubu. In kam spadaš, lahko pokažeš samo z roko. Tako navijači Riverja z elegantnim gibom desnice od levega ramena do desnega boka ponazorijo rdečo črto na belem Riverjevem dresu.

image
Martín Palermo in Diego Maradona v bližini štadiona La Bombonera. FOTO: Aljaž Vrabec


»Vi iz Evrope tega ne razumete«


Povsem od znotraj nogometno strast spremlja nekdanji nogometaš Mario Poberšnik. Potomec slovenskih izseljencev ni bil nikoli član petih največjih argentinskih klubov, toda profesionalni igralec je bil kar dvanajst let. Sedaj je pomočnik trenerja pri drugi ekipi Boce Juniors in po večletnemu delu z mladimi igralci počasi čaka, da bo nekje dobil priložnost tudi kot članski trener.

Ko je poslušal navdušene vtise o utripu na prvi finalni tekmi med Boco in Riverjem, se je samo nasmehnil. »Vi iz Evrope tega ne razumete, toda tukaj ljudje na nogometnih tekmah povsem znorijo,« je spregovoril po dopoldanskem treningu na klopci enega od igrišč v trenažnem centru, le kakšnih sto metrov od La Bomboniere. »Navijači v Argentini skačejo, pojejo in plezajo po ograjah,« je pristavil in tudi sam za nekaj trenutkov zgrabil za ograjo in jo narahlo zatresel, da bi pokazal, kaj počno pravi fanatiki. »V Argentini je to normalno. Nogomet gre v globino naše duše in povezuje množice, ne glede na to, ali gre za prodajalca ali odvetnika. Za nas ste čudni vi, ker med tekmo samo sedite in gledate.«

image
Mario Poberšnik: Nogomet gre v globino naše duše in povezuje množice, ne glede na to, ali gre za prodajalca ali odvetnika. FOTO: Aljaž Vrabec


Celo tekmovanja za pritlikavce


Največji argentinski klubi nimajo samo nogometne sekcije, ampak še košarkarsko, odbojkarsko, atletsko, plavalno ter vse možne borilne športe. Ne manjkajo niti selekcije dvoranskega nogometa, ena večjih posebnosti so nogometna tekmovanja za pritlikavce – vse v barvah in z grbi največjih argentinskih klubov.

Navijaška norost nemalokrat uide z nadzora. Enako močno, kot je ljubezen do lastnih barv, je sovraštvo do tekmeca, zato so zaradi pogostih pretepov in smrti na tribunah pred leti na argentinskih štadionih prepovedali gostujoče navijače. »Velikim klubom to ustreza, saj vse vstopnice prodajo svojim navijačem, a malim klubom škodi, ker nimajo polnih štadionov. Manjši klubi so nekoč vso sezono čakali, da prideta Boca in River z armado navijačev, ki svojemu klubu sledijo povsod. Prepoved gostujočih navijačev zato še povečuje razlike med velikimi in malimi klubi,« je razlagal Poberšnik.

image
Tudi grafiti potrjujejo, čigavemu štadionu se približujete. FOTO: Aljaž Vrabec


Kje je v tej norosti nogometna igra?


Več navijačev Boce na prvem finalnem obračunu proti Riverju sploh ni spremljalo nogometnega dogajanja. Raje so bili obrnjeni v drugo smer in občudovali bratsko norenje na tribunah in neusahljivo vero v iste bogove. In da je bila locura, norost, še večja, so se med seboj drenjali z zastavami, trakovi, baloni in nekateri celo z odprtimi dežniki v klubskih barvah. »Včasih nas igra ne zanima toliko kot zabava, veselje in pripadnost,« je rekel Poberšnik. »Na koncu je pomembna samo zmaga, četudi z 1:0 po nepoštenem golu z roko.«

image
Navijači San Lorenza vedno pripravijo bučno razpoloženje. FOTO: Reuters


Kljub temu Argentinci še kako vedo, kaj je dober nogomet. O taktičnih postavitvah, zmogljivostih igralcev in mladih talentih lahko razpredajo ure in pišejo romane. Ko spregovorijo o peloti, žogi, to izrečejo s takšno mehkobo, kot da opisujejo obline najlepše ljubice. In da jih bo ljubila do konca življenja, ji dvorijo noč in dan. »So ljudje, ki dajo vse za nogometno vstopnico. Raje so lačni, kot da bi se odpovedali nogometni tekmi,« je razložil Poberšnik.


V travi čutiš vibracije


Evforično stanje nikakor ni primerno za trezne presoje, zato najbolj trpijo trenerji. »Na nogomet skušamo gledati strokovno, toda naša strokovnost je pod pritiskom javnosti, da je pomembna samo zmaga. To nas najbolj tepe v reprezentanci,« je potarnal. »Imamo dovolj dobro ekipo, da postanemo svetovni prvaki, a nimamo potrpljenja. Poglejte Nemčijo, kako dolgo ima istega selektorja. Pri njih projekt traja dvanajst let, pri nas dva meseca, saj po vsakem neuspehu zamenjamo selektorja.«

image
Kdo je v Argentini večji od boga? Diego Maradona. FOTO: Aljaž Vrabec
Argentina je nogometu dala Diega Maradono in Lionela Messija, morda najboljša nogometaša vseh časov. Razlika je zgolj ta, da je Maradona kot nekdanji svetovni prvak v Argentini večji od boga, Messiju pa mečejo pod nos, da je najboljše partije podaril Barceloni. »V takšnih razmerah ne more postati svetovni prvak. Imamo tudi vrhunske trenerje, ki nas bi lahko popeljali na vrh, toda kdo lahko pričakuje, da bosta Mauricio Pochettino in Diego Simeone prišla iz urejenih evropskih klubov v to noro zmešnjavo?«

V obsodbah Poberšnik vseeno noče iti predaleč. Kot nogometaš je ravno zaradi izjemne navijaške strasti živel sanje. »Poskušajte si domišljati, da igrate na polni Bomboneri. Navijači se tako derejo in skačejo, da čutiš vibracije v zelenici. Vse se premika in valovi,« je podoživljal čarobnost. »Verjemite, nogometaš težko doživi še kaj bolj emocionalnega,« se je nasmehnil, toda kmalu se je spet spomnil na trenerske težave. »Igralci v takšni atmosferi postanejo preveč čustveni in ne razmišljajo več o taktiki. Trener na domačih tekmah zato ubere napadalnejši pristop z manj taktičnega kompliciranja, na gostujočih pa bolj obrambno postavitev, čeprav ima njegova ekipa povsem drugačne značilnosti.«

image
Na Racingovem objektu so ob zelenici celo manjša igrišča za otroke, zato so sočasno z derbijem Racing – San Lorenzo potekale še otroške tekme. FOTO: Aljaž Vrabec


Navijaški pretep na tekmi žensk


Ker je največji nadzor varnostnih služb na tekmah prve lige, na argentinskih štadionih vseeno vidiš precej otrok. Na Racingovem objektu so ob zelenici celo manjša igrišča, zato so hkrati z derbijem Racing – San Lorenzo potekale še otroške tekme. Drugi skrajnost je, da se navijači stepejo na tekmi ženskega dvoranskega nogometa (septembra na lokalnem derbiju San Lorenzo – Huracán), toda razlog je spet precej razumljiv; nihče ni pričakoval, da se bodo navijači stepli na ženskem dvoranskem nogometu, zato je bil varnostni nadzor pomanjkljiv.



Žerjavico dodatno razpihujejo novinarji, a skoraj vedno so sami del istega požara. Razen oznak na štadionu, da gre za novinarsko tribuno, je včasih težko določiti, ali gre za navijače ali novinarje. Ko pade gol, skočijo s stolov, se zahvaljujejo nekomu tam zgoraj, nekje vmes lovijo prenosne računalnike, mikrofone in skodelice z napitkom mate. V Argentini imajo celo tribune za gostujoče novinarje, ki so od preostalih ločeni z ograjo, varnostniki in policijskimi specialci. Vsaj tako je bilo na Racingovem štadionu na tekmi proti San Lorenzu. Novinarje povezuje zgolj dejstvo, da so nogometni navdušenci, zato ni nenavadno, da se v športnem časniku šele na 61. strani (od skupno 64) prvič pojavi nekaj, kar ni nogomet.

image
V Argentini imajo tribune za gostujoče novinarje, ki so od preostalih ločeni z ograjo, varnostniki in policijskimi specialci. FOTO: Aljaž Vrabec


Politiki vedo – navijači so volivci


Krivično bi bilo, če bi vse vrgli v isti koš, saj obstajajo Argentinci, ki ne spremljajo nogometa. Obstajajo celo takšni, ki so se ravno zaradi nogometne norije izselili drugam. A kdor v Argentini obstaja, se ne more izogniti nogometnemu vplivu. »Nogomet ustvarja temperaturo Argentine,« je povedal Poberšnik. »Če tvoj klub zmaga, si dobre volje ves teden, in obratno, če izgubi. Od nogometne reprezentance je odvisna celo naša politika. Če smo dobri v nogometu, vlada objavi več strogih ukrepov, če smo slabi, so politiki pri svojih odločitvah veliko previdnejši, ker vedo, da so ljudje preveč občutljivi.«

Argentinski predsednik Mauricio Macri je svojo prepoznavnost zgradil ravno kot predsednik Boce Juniors. V enajstih letih je osvojil sedemnajst lovorik in si prek kluba z največ navijači v Argentini ustvaril pomembno množico podpornikov.

image
Argentinski predsednik Mauricio Macri ima med navijači Boce Juniors veliko podpornikov. FOTO: Aljaž Vrabec


Macri je večkrat poudaril, da barra brava, nogometni huligani, nimajo prostora v nogometu, vendar v resnici kaj prida za očiščenje tribun ni storil. Na obrobju Buenos Airesa, stran od širokih avenij z drevesi, lepih sosesk in butikov, se je razvila največja južnoameriška neformalna tržnica La Salada z vsem, kar si človek lahko zamisli. Gre za prostor, ki omogoča vsaj zasilno možnost preživetja številnim priseljencem (predvsem Bolivijcem), obenem so priložnost za krepitev mišic spoznali nogometni huligani. Poleg drugih nečednih poslov imajo pod nadzorom preprodajo nogometnih vstopnic, nemalokrat celo izsiljujejo nogometne klube.

Ni skrivnost, da nogometne spominke na stojnicah okoli štadionov prodajajo ravno obrtniki iz La Salade. Na dresih, majicah, šalih in kapah so upodobljeni bogati nogometaši, ki živijo na drugi strani mesta ob morju v moderni soseski Puerto Madero, zato nogomet tudi v ekonomiji poveže vse konce argentinske družbe.

image
Navijaški grafit Boce Juniors. FOTO: Aljaž Vrabec


S prepletanjem bogatih in revnih so nogometne tekme izvrstno polje za pridelavo novih odnosov, tudi kriminalnih. Odpirajo se skrite možnosti za pranje denarje in nameščanje tekme, nadzor je skoraj nemogoč. In kar je najpomembnejše – revnih predelov je še vedno največ, zato je med njimi tudi največ volivcev. Precejšen del nadzora imajo nogometni huligani, saj znajo ljudi prepričati zlepa in zgrda, na koncu pa je izvoljen tisti politik, ki dobi največ glasov (ljudi). Krog je tako sklenjen, v njegovi sredini pa tiči razlog, zakaj barra brava ostaja del širše družbe po vsej Južni Ameriki.

»Težko je prepoznati vsa razmerja, a zagotovo je pri nas vse prepleteno z nogometom,« je rekel Poberšnik. »Vsa razmerja in značilnosti se med seboj preslikavajo. Tako kot v nogometu nimamo dolgoročnih načrtov, jih nimamo niti v politiki in gospodarstvu. Prav daleč v prihodnost nikoli ne gledamo, zato živimo iz dneva v dan. Inflacija je velika, toda če živiš iz dneva v dan, nekako preživiš.«

image
Mario Poberšnik: Tako kot v nogometu nimamo dolgoročnih načrtov, jih nimamo niti v politiki in gospodarstvu. FOTO: Aljaž Vrabec


Država bo okrevala dlje od navijačev


Čeprav Macri ve, da na argentinskih štadionih ni možno sožitje rivalskih navijačev, je s populističnimi čivki na twitterju poudaril, kako lepo bi bilo, če bi lahko na finalnih tekmah med Riverjem in Boco imeli tudi gostujoče podpornike. Svetu je skušal pokazati čarobnost evforičnega nogometa, toda to je slika, ki jo v Argentini ne zna narisati nihče več.

Precej neposrečena je bila tudi njegova izjava, da si poraženec finala pokal libertadores ne bo opomogel vsaj dvajset let, in je še dodatno podžgal rivalstvo, ki se lahko razplamti ob vsaki najmanjši provokaciji. Kljub temu so politični satiriki samo zamahnili z roko – dvajsetletno navijaško obžalovanje ne bo prav nič v primerjavi z dvestoletnim okrevanjem, ki bo sledilo njegovemu turbokapitalističnemu režimu. Toda to je šala, ki se ji nihče ne smeji.

image
Notranjost Racingovega štadiona. FOTO: Aljaž Vrabec


image
Na tekmah prve lige je za varnost poskrbljeno, specialci so na štadionu in v okolici več ur pred začetkom. FOTO: Aljaž Vrabec


image
Nogometna evforija zajame prav vse. FOTO: Reuters


image
Za dobre igre je potrebna tudi božja pomoč. FOTO: Aljaž Vrabec