Da bo svetloba izpodrinila temo

Septembra letos smo obeležili visok jubilej, sto let šole za slepe in slabovidne. Natančneje, 13. septembra 1919 je bil izdan odlok o ustanovitvi zavoda za slepce v Ljubljani, ki je bil zapisan v 152. številki uradnega lista za Slovenijo. Letnica 2019 tako predstavlja sto let izobraževanja slepih in slabovidnih otrok v slovenskem jeziku.

Objavljeno
22. november 2019 12.18
Posodobljeno
22. november 2019 12.18
Foto Jure Eržen
Jurij Auer
Jurij Auer
Minka Skaberne, ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe in prvega zavoda za slepe, v članku Prvi slovenski zavod za slepe v zborniku Svetloba izpodriva temo iz leta 1969 meni, da je ustanovni dan zavoda za slepe 22. november 1918, ko se je iz Gradca v Ljubljano vrnilo prvih dvajset slovenskih vojakov.

V času pred prvo svetovno vojno, ko Slovenci še nismo imeli svoje države, je poučevanje potekalo v nemškem jeziku. Slepi so se v glavnem šolali v avstrijskih ustanovah za slepe, predvsem v Gradcu in na Dunaju. Največ slovenskih slepih je sprejel graški zavod Odilienblindenanstalt.

Po oceni zgodovinskih virov je bilo na območju slovenskih dežel leta 1910 sedemsto slepih, od tega 110 šoloobveznih otrok. Vendar oblasti niso bile pripravljene ustanoviti šole na slovenskem ozemlju. Otroke so sistematično pošiljale v nemške zavode. Zaradi oddaljenosti otrok od šole in zato majhnih možnosti obiskovanja pouka so starši slepe otroke zadrževali doma. Takšna praksa je puščala otroke socialno izolirane in neizobražene.


Ustanovitev zavoda za slepce

S prvo narodno vlado leta 1918 sta bila ustanovljena poverjeništvo za socialno skrbstvo in kuratorij za oskrbo slepih, ki mu je predsedoval dr. Mavricij Rus. Na njegovo pobudo so konec leta 1918 iz Avstrije v nekdanjo belgijsko vojašnico v Ljubljani preselili prve slepe vojake; vojašnica je stala na ozemlju med današnjo Metelkovo in Masarykovo ulico. Vojake je iz graškega zavoda v Ljubljano pripeljala sestra Klara – Franja Vrhunčeva, ki se je po vrnitvi aktivno vključila v ustanavljanje prvega slovenskega zavoda za slepe.

V začetku šolskega leta 1919/20 je bil zavod iz belgijske vojašnice preseljen v zavetišče Kranjske hranilnice na Vodmatu v Ljubljani, na Stari poti 3. Zgradba je bila dana kuratoriju v najem, sicer je v njej deloval dom za onemogle Franca Jožefa. Po navedbi virov so bili prostori v vseh pogledih primerni, ob zgradbi je bil tudi vrt. Kasneje se je izkazalo, da je hišo leta 1922 odkupilo ministrstvo za zdravje za delovanje bolnišnice za ženske bolezni.

V duhu napredka in strokovnosti je kuratorij za oskrbo slepih poskrbel za ustrezno vodenje šole oziroma, kot navajajo viri, strokovno usposobljenega upravitelja. Za prvega ravnatelja v Ljubljani je bil decembra 1920 imenovan Josip Kobal, ki je bil strokovno usposobljen in napreden. Razen znanja iz sodobne didaktike in metodike za slepe otroke je imel tudi izredne organizacijske sposobnosti. V strokovnih razpravah je Kobal izpostavljal potrebo po oblikovanju posebnih navodilih za starše, ki imajo slepega otroka. Učitelj naj bi bil po njegovem prvi, ki jim mora to povedati, »zato mora vsak učitelj poznati vsaj osnovna, najvažnejša pravila vzgoje slepih otrok«.

V šolskem letu 1920/21 so na Vodmatu začele delovati dvorazredna osnovna šola in delavnici za pletarstvo in ščetarstvo. Delo je bilo zaupano Klari Vrhunc, nadzor pa Minki Skaberne.

Po posredovanju kuratorija za slepe in deželne vlade so v zavod prišli vsi slovenski otroci in odrasli, ki so se še šolali v zavodih v Avstriji. Kuratorij si je sicer prizadeval najti ustreznejšo zgradbo, predlagani sta bili dve lokaciji, vendar mu finančnih sredstev ni uspelo zagotoviti. Kljub tehtnemu nasprotovanju ravnatelja Josipa Kobala in Minke Skabernetove, da je zgradba v Kočevju neprimerna in nima telovadnice, je bila selitev neizogibna.


Zavod v Kočevju

Šola je od leta 1922 do 1944 delovala v Kočevju. Prav Minka Skaberne in drugi učitelji so ves čas poudarjali pomembnost bližine mestnega, urbanega okolja za celosten razvoj slepih in slabovidnih otrok, a jih oblast ni slišala.

Organizacijsko je ustanova delovala ločeno kot šola in zavodska enota do leta 1932, ko se je uprava združila s šolo v eno organizacijsko enoto. Prvi ravnatelj enovite ustanove je bil Gabrijel Janežič. Pouk je bil organiziran kot trioddelčna osnovna šola. Prvi razred so obiskovali slepi učenci prvega in drugega šolskega leta, drugi razred tretjega in četrtega šolskega leta, tretji razred pa učenci od petega šolskega leta naprej. Čeprav je bila šola trirazredna, je veljalo osemletno obvezno šolanje, kar je bilo za tisti čas zelo napredno. V šolskem letu 1924/25 je bilo v zavodu skupaj 58 oseb, od tega 24 šoloobveznih otrok, v letu 1939/40 pa že 46 šoloobveznih otrok.


Zavod za slepo deco

Znano je, da so bili v Kočevju sprva nameščeni odrasli in otroci. Z letom 1929 so se na svoje domove preselili vsi odrasli slepi, takrat se je šola preimenovala v zavod za slepo deco. Otroci so tako dobili boljše možnosti za delo. V letu 1938 so v Ljubljani priredili več nastopov učencev, ki so dosegli velik uspeh. Tudi pedagoški delavci dobili vsestransko priznanje za svoje delo.
Na razvoj vseh takratnih ustanov za otroke s posebnimi potrebami in s tem tudi zavoda v Kočevju je vplival Anton Skala, ki je delal na ministrstvu za prosveto v Beogradu. Tako so slepi že v letu 1931 dobili »začasni učni načrt in program za osemrazredno osnovno šolo za slepe«.

Šola v Kočevju se je v tridesetih letih 20. stoletja soočala s pritiski po ukinitvi zaradi finančnih težav, saj od države ni dobivala nikakršne finančne pomoči. Stroške za delovanje je zagotavljala dravska banovina, ki je za leto 1940/41 zagotovila 340.000 dinarjev, od tega je 200.000 dinarjev štiri leta zapored vlagala v sklad za izgradnjo novega zavoda. Ob teh dogodkih se je pokazala še večja želja, da se zgradi nov zavod v Ljubljani. Pri pridobivanju sredstev je bila posebej iznajdljiva ravnateljica Mira Dobovšek.

Fašistična okupacija Slovenije je močno prizadela zavod v Kočevju. Italijanski okupatorji so namreč zasedli del zavodskih prostorov. Po kapitulaciji Italije 9. septembra 1943 je bilo Kočevje za krajši čas osvobojeno. Takrat je odsek za narodno vzgojo in prosveto pri komisiji za osvobojeno slovensko ozemlje z dekretom nastavil vse zavodske učitelje, da so lahko še naprej opravljali pedagoško in vzgojno delo.

Devetega decembra 1943 je zavod doživel napad nemških bombnikov, ob tem je bil porušen osrednji sprednji del poslopja. Življenja učiteljev in učencev so bila od takrat do konca vojne v stalni nevarnosti. Zato so se učenci za nekaj časa najprej čez dan, kasneje pa v celoti preselili v sosednjo vas Mahovnik. V začetku leta 1944 so zaradi težkih razmer najprej premestili pet slepih otrok v zavod za gluho mladino v Ljubljani, kjer so za njih oblikovali poseben razred. Poučevala jih je tiflopedagoginja Franica Vrhunc. Dokončna selitev ostalih učencev in dela pedagoškega osebja iz Kočevja v zavod za gluho mladino je bila novembra 1944. Takratna gluhonemnica je bila na Zaloški cesti 5, danes je v tej zgradbi strokovna knjižnica za onkologijo.


Zavod za slepo in slabovidno mladino

Z osvoboditvijo leta 1945 so za zavod nastopili časi hitrejšega napredka in strokovne rasti. Z odlokom Ministrstva za prosveto narodne vlade Republike Slovenije, oddelka za posebno šolstvo, je zavod dobil ime zavod za slepo in slabovidno mladino, ki se je ohranilo vse do decembra 2016.

Selitev iz zavoda za gluhe na Mirje v Ljubljani, v nekdanji dekliški internat de Notre Dame na Marmontovi cesti (današnja Jamova), se je začela marca 1946. Do tega leta sta v teh prostorih delovala vrtec in internat za dekleta, ki so ga vodile slovenske šolske sestre. Tudi zdaj v tej zgradbi delujeta dom za slepe in slabovidne učence in dijake ter hostel Šest pik, kjer nekatera dela opravljajo slepi in slabovidni dijaki in študenti. Manj znano je, da je v pritličju te zgradbe večnamenska dvorana, ki je del bogate dediščine arhitekta Jožeta Plečnika.

Nova zgradba na Langusovi ulici v Ljubljani, ki stoji ob stari šoli na današnji Jamovi cesti, je bila zgrajena leta 1965. Poslopje se postopno obnavlja, nekoliko ga je načel zob časa, ob tem da tudi težje sledi vse bolj raznolikim potrebam slepih in slabovidnih otrok in razvoju sodobnih tehnologij. Poleti 2010 je bil prenovljen vrt in nastal je vrt čutil.
Od decembra 2016 ima zavod za slepo in slabovidno mladino naziv Center Iris (Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne).

Skozi vsa zgodovinska obdobja do današnjih dni se je v ustanovi ohranila šola, čeprav se število otrok zaradi večjega vključevanja v običajne šole in vrtce zmanjšuje. Zato se kažejo vse večje potrebe po razvoju služb, kot so: mobilna tiflopedagoška služba, zgodnja obravnava, izdelava prilagojenih pripomočkov, izobraževanje učiteljev v večinskih vrtcih in šolah, če omenimo najpomembnejše. Današnji Center Iris, naslednik zavoda za slepo in slabovidno mladino, se razvija v sodoben strokovni center, kot jih poznajo po Evropi.

Jubilejno leto obeležujemo z več dogodki. Osrednja prireditev je bila svečana akademija septembra 2019 v dvorani Slovenske filharmonije kot simbolnega kraja, kjer so leta 1938 nastopali slepi učenci iz Kočevja, ko so zbirali denar za gradnjo zavoda v Ljubljani. Omeniti velja še pohod 100 slepih in slabovidnih ljudi za 100 minut čez Ljubljano, mednarodne športne igre za slepo in slabovidno mladino, mednarodno strokovno konferenco Celostna obravnava, vseživljenjsko učenje in socialna vključenost oseb z okvaro vida ter izdajo zbornika, razstavo v Zgodovinskem atriju mestne hiše Ljubljana z naslovom Sto let šole za slepe in slabovidne v Sloveniji in otvoritev razstave v Slovenskem šolskem muzeju.

Jurij Auer, univ. dipl. zgodovinar in hispanist