Da najdeš privlačne teme, moraš brati, potovati in iti med ljudi na ulico (FOTO in VIDEO)

Lalo Mir je argentinski radijski in televizijski voditelj. Ob njegovih pogovornih in glasbenih oddajah so odraščale številne generacije.

Objavljeno
02. februar 2019 06.00
Posodobljeno
04. februar 2019 22.26
Lalo Mir na radiu Pop v buenosaireški četrti Palermo Foto Aljaž Vrabec
Rock'n'roll največkrat povezujemo z angleško govorečimi izvajalci, vendar je še kako vitalen v številnih drugih jezikih. Posebno mesto ima v Argentini, saj poganja ritem več milijonov navdušencev, v eter pa ga že desetletja spušča radijski in televizijski voditelj Lalo Mir. Ob njegovih pogovornih in glasbenih oddajah so odraščale generacije, kasneje je njegov glas dobil še televizijsko in filmsko podobo.

Po padcu diktature na začetku osemdesetih let je v Argentini udarila na dan vsa zatirana kreativnost. Eden izmed najudarnejših glasnikov preporoda argentinske družbe je bil ravno rock'n'roll, zato je še utrdil svoj tamkajšnji naziv rock nacional. Fenomen argentinskega rocka ni nikoli segel v Severno Ameriko, Evropo ali Azijo, a je zato toliko bolj vroč v Latinski Ameriki. Čeprav so argentinski zvezdniki pri nas neznani, bi težko še kje drugje našli pevce ali skupine, ki bi na koncertih nenehno doživljali ekstaze fanatičnih ljudi, ki kot v transu skačejo, pojejo in norijo od prve do zadnje vrste stadionov in dvoran.

Argentinsko koncertno vzdušje so kmalu spoznali tuji glasbeniki, ki s turnej ne izpustijo Buenos Airesa, La Plate, Mendoze, Córdobe ali Rosaria, čeprav tam ni povsem jasno, kdo koga bolj občuduje: ljudje priljubljene glasbenike ali glasbeniki svoje občinstvo.

Hkrati z argentinskim rockovskim preporodom je prišel pred mikrofon radijski in televizijski voditelj Lalo Mir. V zadnjem desetletju je poslastica njegova koncertno-pogovorna oddaja Encuentro en el Estudio (zdaj se imenuje Encuentro en la Cúpula), toda ves čas ostaja zvest prvi ljubezni – radijskemu mikrofonu. Intervju je dal takoj po jutranjem programu na radiu Pop v buenosaireški četrti Palermo, prepolni glasbenih lokalov, galerij, knjigarn in koncertnih dvoran.


 

Imate še kaj glasu po štirih urah jutranjega programa?


To delam vsak dan, tako da ni problema. Rad govorim.


Vedno najdete pravo temo?


Ni vedno lahko. Ta posel je odvisen od našega počutja, zato mi besede ne stečejo vsak dan. Včasih se ne počutim dobro in imam osebne težave, toda to moram znati prikriti in si nadeti masko veselega moža. Ker to počnem že štirideset let, nimam več težav. Radijsko govorjenje je del mojega življenja, enako kot dihanje, hoja, prehranjevanje …


Nekoč ste rekli: »Moraš imeti kaj povedati. Če imaš kaj povedati, lahko vso noč obdržiš budno občinstvo.«


Nekoč smo imeli radie z množičnim občinstvom, zlasti v Buenos Airesu, zato je bilo dobro govorjenje bistveno. Mediji se spreminjajo, toda za radijskega voditelja je še vedno najpomembnejše, da ima dobro vsebino. Brez dobrih besed ni nič. Mi na radiu jih govorimo, poeti jih oblikujejo v pesmi, pisatelji v romane … Vsak ima svoje orodje, da z besedami naredi nekaj lepega, enako velja za nogometaša, da nekaj ustvari z žogo, ali za gradbenika, da je koristen s svojim orodjem. Radio je širok medij, poslušajo ga ljudje različnih starosti, izobrazbe in ekonomskega statusa, zato moraš znati povedati nekaj zanimivega, drugače je prazno in dolgočasno. Ne smemo se slepiti, obstajajo tudi slabi radijski programi, o katerih se zdi, da voditelji samo kramljajo tja v tri dni, kot da sedijo na kavi. Mene to ne zanima, zato sem vedno šel v drugo smer. Da najdeš privlačne teme, moraš brati, potovati in iti med ljudi na ulico. Nujna je radovednost, z leti pa pomagajo tudi izkušnje.


Kako pomemben je bil radio za razvoj argentinskega rocka?


Brez radia ne bi bilo argentinskega rocka. Med diktaturo je vse nadzorovala oblast, zato je bil pod drobnogledom tudi rock'n'roll. Cenzurirali so nekatere izvajalce, posebno določene pesmi, oblast so motili dolgi lasje in mladostniško upiranje avtoriteti. Prelomnica je bila falklandska vojna leta 1982, saj so argentinski radii prenehali predvajati angleško glasbo, kar je odprlo vrata domačim izvajalcem, do tedaj obsojenim na trganje strun v garažah. Ker so radii potrebovali argentinsko glasbo, je več izvajalcev dobilo priložnost.

image
Ob njegovih pogovornih in glasbenih oddajah so odraščale generacije. Foto Aljaž Vrabec


Kdaj se jim je pridružil vaš glas?


Z rockovskim programom 9 PM na Radiu Del Plata natanko dvajset dni pred začetkom falklandske vojne. Ob takšnih spominih brez sramu priznam, da je moja zasluga, da sem bil ob pravem času na pravem mestu. Če ne bi bil, bi to unovčil kdo drug in bi zdaj on dal ta intervjuju. Tako sem lahko v živo spremljal razcvet argentinske glasbe in pojavljanje novih izvajalcev. Rock je postal posel, odpirali so se klubi in lokali, čedalje več je bilo koncertov in novih plošč. Resda je to bil poseben posel, saj je rock'n'roll zaradi svojega »fuck you« odnosa tudi zelo težaven, toda to je bilo zabavno obdobje z veliko kreativnosti. Po koncu vojne je rock postal del naše realnosti in nihče več ga ni mogel odstraniti.


Kako se je v angleški cenzuri znašel Luca Prodan, priljubljeni tuji pevec v vaši državi?


Začel je v angleščini, nato je med vojno pel v španščini, pozneje kakšno pesem v angleščini, kakšno drugo v španščini, v tretji pa je pomešal oba jezika. Ker je umrl zelo mlad, je njegovih pesmi premalo. Iz njegove skupine Sumo sta nastali dve: Divididos in Las Pelotas, kar sta dva toka istega vira.


Zanimivo je, da imajo Sumo, Divididos in Las Pelotas različen zvok, kot da nikoli niso bili skupaj.


Po Prodanovi smrti so se fantje razdelili in šli v različni smeri. Divididos so trdi in neposredni, Las Pelotas melodični in popevkarski, Sumo pa je oboje združil s poudarkom na reggaeju.

image
Najprej je bila skupina Sumo, po smrti Luce Prodana (prvi z desne spodaj) pa sta nastali skupini Las Pelotas in Divididos. Foto Aljaž Vrabec


Stanovanje Luce Prodana v središču Buenos Airesa je zdaj zaščitena kulturna dediščina. Notri je koncertni lokal, zato tudi nove generacije spoznavajo njegovo zapuščino. Zakaj je (bil) tako poseben?


Drugače je občutil okolico, kar se vidi v njegovih besedilih. Še preden smo v Argentini pomislili, da bi lahko imeli samokritična in satirična besedila, nam je zapel pesem La rubia tarada in zaradi mojstrskega besedila ni bil nihče užaljen. Posebna je tudi pesem Que me pisen, saj poje o mejah, ki jih Argentinci nenehno prestopamo brez zadržkov in sramu. Bil je iz mednarodne družine, njegovi starši so bili diplomati in potovali po svetu, bil je tudi človek ulice. Počasi nas je spoznal in nam prek pesmi govoril, kdo smo in kaj počnemo.


Zakaj je iz Evrope prišel v Argentino?


Da bi premagal odvisnost od heroina, ker ga pri nas takrat še ni bilo, toda kasneje je verjetno umrl ravno zaradi prevelikega odmerka te droge. Pred prihodom v Argentino je v Angliji prijateljeval z Ianom Curtisom iz Joy Division.


Kdaj ste v Argentini spet začeli poslušati angleško glasbo?


Po koncu vojne. Beatli in Stonesi so del naše kulture, prav tako Queeni, David Bowie, Led Zeppelin … Angleške izvajalce smo poslušali že davno pred vojno, ko so argentinskemu rocku še pripisovali povprečnost zaradi preveč romantičnih besedil, saj je poslanstvo rocka nekaj drugega – spreminjati družbo in nenehno siliti iz kalupov.


Veliko glasbene ustvarjalnosti je v La Plati, mestu znamenitih skupin Los Redondos in Virus.


To je študentsko mesto z eno izmed največjih univerz v Argentini. V La Plato prihajajo mladi iz vse države in prinašajo s seboj ustvarjalnost, kar se kaže v umetnosti in športu. Los Redondos in Virus spadata med največje argentinske izvajalce, a sta zelo različni skupini. Los Redondos so družbenokritični, s tršo glasbo in imajo med poslušalci veliko otrok cvetja, Virus pa so imeli bolj pop in elektronske ritme.

image
»Za nas je vse tekma, zato vse primerjamo: boga s hudičem, Cristino de Kirchner z Mauriciem Macrijem, Boco Juniors z River Platom, Beatle s Stonesi,« pravi Lalo Mir. Foto Aljaž Vrabec


V Argentini sploh obstaja kaj večjega od Los Redondos?


Los Redondos so kot papež. So večji od glasbe in predstavljajo našo folkloro. Pozna jih vsak Argentinec. Po razpadu je prevzel slavo pevec Indio Solari, vendar po predlanski koncertni tragediji ne poje več. V majhno mesto Olavarria je prišlo na koncert več kot 350.000 ljudi, množica je bila neobvladljiva, zato je več ljudi umrlo ali izginilo. Popolna katastrofa.


Bo Indio Solari še pel na koncertih, čeprav ima parkinsonovo bolezen?


Rad bi imel zadnji koncert, toda nihče noče prevzeti organizacije, ker se bojijo, da bo znova prišlo preveč ljudi. Solari razmišlja, da bi zadnji koncert naredil s televizijskim prenosom in brez občinstva.


Los Redondos skorajda niso imeli videospotov, nobenega oglaševanja, tudi v medijih so redko govorili. Objavili so koncertne datume, nato je šlo vse od ust do ust.


Intervjujev so imeli zelo malo, zadnjega pred razpadom skupine sem imel jaz. Bilo je ob prelomu tisočletja, malce preden so imeli koncert na stadionu River Plate. Intervju smo opravili na skrivaj v mojem studiu z veliko varnostniki, v eter pa sporočili, da smo nekje na podeželju. V resnici smo bili le nekaj ulic stran od radia v središču Buenos Airesa …


… oprostite, zakaj ste se skrivali?


image
Indio Solari je človek, ki ima rad svoj mir. Ker to ni mogoče, ima fobijo in trpi. Foto Reuters


Ker bi drugače pred radio prišlo na tisoče ljudi in bi se zgodil kolaps. Ljudje so množično drli na podeželje, drugače bi povsem ohromili središče mesta in nihče ne ve, kako bi se izognili tej množici. Ker je obstajala možnost, da bodo ljudje vseeno prišli pred radio, smo naredili intervju v mojem zasebnem studiu.


Kaj ste se pogovarjali?


Minilo je že veliko časa, skoraj dvajset let, zato se ne spomnim več natančno. Govorili so pevec Indio Solari, kitarist Skay Beilinson in menedžerka La Negra Poly (Carmen Castro), sicer Skayeva žena, ta trojica je bila duša skupine. S Skayem sem imel več intervjujev, z Indiem pa samo nekajkrat, saj mu slava ne prija in je zaprt vase. Skay je drugačen, še vedno hodi po ulicah, a je res, da ni tako popularen kot Indio.


Indio ne more v miru na ulico?


Nikakor, saj bi ga ustavil vsak mimoidoči. Indio Solari in Diego Maradona sta najpopularnejša Argentinca, zato nimata miru.


Vendar Maradoni ta pozornost prija.

Indio pa je človek, ki ima rad svoj mir. Ker to ni mogoče, ima fobijo in trpi. Najraje bi videl, da ga pred in po koncertih ne bi poznal nihče na svetu.


Zakaj je tako priljubljen?


Morda gre za nekaj mističnega, druge razlage nimam. Indio si je gotovo prvi postavil to vprašanje, a še sam ne ve, zakaj je tako priljubljen. Še najmanj je bil pripravljen na takšno slavo.


Mogoče se kaj skriva v njegovih besedilih?


Drži, da ima dobra besedila, vse pove v metaforah, a v marsikateri pesmi ni jasno, kaj točno pomenijo. S skrivnostno poezijo je očaral veliko ljudi, saj si njegova besedila vsak razloži po svoje, zato ima človek občutek, da Indio poje samo njemu.

image
Luis Alberto Spinetta je bil za mnoge največji. Umrl je 8. februarja 2012. Foto Reuters


Se je kdo približal njegovi slavi?


Nekaj je še podobnih idolov, eden izmed teh je Charly García. Če bi zdajle sporočil, da bo imel koncert, bi v petnajstih minutah razprodal katerikoli argentinski stadion. Imeli smo tudi Luisa Alberta Spinetto, bolj finega glasbenika, ki je bil večji poet in odličen kitarist. Charly ima za seboj množico oboževalcev, Spinetta pa bolj izbrano občinstvo.


Je bil Spinetta res tako dober kitarist zaradi dolgih prstov?


Lahko je prijel akorde, ki jih drugi s krajšimi prsti niso mogli. Odličen kitarist je bil tudi Pappo, ampak bolj neposreden s preprostimi akordi, na koncu je zaigral celo z B. B. Kingom v Madison Square Gardnu.


Kam bi uvrstili skupino Soda Stereo?


Bili so najpopularnejši med mladimi, predvsem v osemdesetih letih. Soda Stereo je presegla argentinske meje, vse do Mehike, fantje so razprodali vse latinskoameriške stadione


Sodo Stereo so primerjali z Los Redondos. Če so ti bili všeč eni, nisi smel poslušati drugih in obratno. Kot nekakšen glasbeni spopad med kluboma Boca Juniors in River Plate.


Takšni smo Argentinci. Vedno hočemo zreti sovražniku v oči. Za nas je vse tekma, zato vse primerjamo: boga s hudičem, Cristino de Kirchner z Mauriciem Macrijem, Boco Juniors z River Platom, Beatle s Stonesi … Glasbeniki so bili posebni. Rivalstvo jim je včasih ustrezalo, znali so se zbadati, a večinoma ne, zato so večkrat prosili, naj se ta norost konča, saj so vedeli, da je to banalni tribalizem.

image
Gustavo Cerati je najprel zaslovel kot pevec in kitarist skupine Soda Stereo. Foto Reuters


Kakšen je bil Gustavo Cerati, pevec in kitarist skupine Soda Stereo, za mnoge najbolj talentirani in vsestranski argentinski glasbenik?


Z njim sem na turnejah veliko prepotoval, tudi v Združenih državah Amerike. Člani skupine Soda Stereo so denimo pri meni predstavili prvo kaseto. Imeli so izdelano zunanjo podobo, veliko so vadili, Cerati pa se je posvetil vsaki podrobnosti, zato je bil enako uspešen tudi kasneje kot samostojni izvajalec.


Je z albumom Fuerza Natural res predvidel svojo prehitro, a obenem tako dolgotrajno smrt, ko je po možganski kapi kar štiri leta preležal v komi?


Za ljudi, ki razmišljajo o najpomembnejših stvareh, je nekaj normalnega, da pišejo o ljubezni, življenju ali smrti. Kdorkoli je kaj napisal v življenju, naj bodo to pesmi, knjige ali povesti, je verjetno nekje vmes pisal tudi o smrti. Da bi zaradi tega trdili, da je Cerati vedel, da ga za naslednjim vogalom čaka smrt … Nisem prepričan, saj lahko najdemo na tisoče poetov ali pisateljev, ki so pisali o smrti, a niso takoj umrli.

image
Gustava Ceratija je zadela možganska kap 15. maja 2010 v Caracasu. Umrl je po dobrih štirih letih kome 4. septembra 2014 v Buenos Airesu. Foto Reuters


Zakaj rock nacional ni nikoli postal rock internacional?


Zaradi jezikovne ovire lahko Argentinci sežemo samo v druge latinskoameriške države ali Španijo. Že v Braziliji se vse ustavi. Brazilski izvajalci so resda pri nas popularni – Caetano Veloso, Maria Creuza, Gilberto Gil, Milton Nascimento so polnili naše dvorane –, toda Argentinci se niso prebili v Brazilijo. Mogoče samo Charly García in Fito Páez.


Tudi angleški izvajalci radi zahajajo v Argentino. Noel Gallagher se je pred kratkim še vedno zahvaljeval za nepozabno izkušnjo z Oasis na Riverjevem stadionu leta 2009.


Všeč jim je občinstvo, ki se zabava, skače, poje, nori in uživa. Zakaj je tako, ne vem. V nas je nekaj norega, tega ne znam opisati. Morda je razlog v tem, da smo edina država s hudičevo mešanico Italijanov in Špancev. Skoraj vsak Argentinec ima del sorodnikov v Italiji in del v Španiji. Če grem v Rim ali Madrid, se najdem v obeh mestih in državah.


Eddie Vedder iz skupine Pearl Jam je govoril, da je v Argentini najboljše vzdušje, saj občinstvo ne prepeva samo besedil, ampak tudi vse instrumentalne melodije.


Nedvomno imamo odlično občinstvo, toda pri takšnih besedah moram biti previden. Obstajajo pevci, ki rečejo, da imajo najboljše občinstvo v Buenos Airesu, a potem rečejo isto tudi v Riu de Janeiru ali Ciudadu de Méxicu. Tudi to je del glasbenega posla.


Na kratko sva omenila tragedije na argentinskih koncertih, največja je bila leta 2004 na koncertu skupine Callejeros s kar 194 smrtnimi žrtvami.


Bilo je grozno, ampak nič nenavadnega, saj nenehno prestopamo mejo razumnega. Vsi vemo, da v dvorani ne smeš imeti pirotehničnih sredstev, ker drugače lahko nastane požar – in točno to se je dogodilo. Vedno gremo čez mejo, kar je v rock'n'rollu povsem prav, ampak prevečkrat smo tudi neumni.


Kakšen odnos do glasbe imajo politiki?


Na žalost nas največkrat silijo v skrajnosti ravno politiki, saj se moramo boriti proti vsem, da sploh kaj imamo. Za argentinsko politiko velja, da vsak nov voditelj spremeni vse od predhodnika, zato se nič ne razvija. Vedno najprej vse podremo in nato gradimo nekaj drugega. V življenju sem doživel le tri ali štiri gospodarske rasti, političnih kriz pa na stotine.


So krize najboljša spodbuda za kreativnost?


Bolj ko je družba v krizi, več ima dobrih umetnikov. Za nas je umetnost pobeg od realnosti, zato imamo toliko koncertov. V Buenos Airesu je lahko isti večer tudi po tristo koncertov; od takšnega, da v neki bar pridejo trije obiskovalci, do največjih dogodkov na razprodanih stadionih. Enako velja za gledališke in filmske predstave, kar je še ena kulturna raven, ki se je v zadnjih desetletjih razvila v Argentini.

image
Če bi Charly García zdajle sporočil, da bo imel koncert, bi v petnajstih minutah razprodal katerikoli argentinski stadion. Foto Reuters


Kot film se zdi tudi življenje Charlyja Garcíe. Čudež je, da je sploh še živ, čeprav je skočil iz devetega nadstropja hotela …


… naravnost v bazen.


In preživel.


Najprej je vrgel lutko, da je videl, kako bo priletela, saj ni tako neumen, kot bi lahko sklepali po njegovem videzu. Vse se je zgodilo zaradi policista. Poznate celotno zgodbo?


Ne, jo lahko poveste?


Charly je rad razgrajal v hotelih, razbijal po sobah, uničeval opremo, vedno je imel s seboj veliko prijateljev in prijateljic. Zaposleni v hotelu so poklicali na pomoč in na Charlyjeva vrata je potrkal policist. Skušal je biti prijazen in je spraševal Charlyja, kako se počuti, na koncu pa prosil, če se lahko lepše obnaša, saj smo vsi ljudje enaki in imamo v hotelu radi mir. Charly je odvrnil: »Kaj pravite? Da smo vsi enaki?« Naslednji hip je šel do okna, vrgel lutko v bazen, da je videl, kako bo priletela, nato pa skočil še sam. Samo zato, da je dokazal svoj ego. In da nismo vsi enaki.


Nato je plaval v bazenu, kot da se ni nič zgodilo, novinarji pa so ga začudeni spraševali, kaj za vraga počne.


On je poseben. V njem sta se pomešala norost in talent, zato je tako unikaten.


Za konec: katerih pet izvajalcev bi postavili na oltar argentinskega rocka?


Najboljši so Luis Alberto Spinetta, Charly García, Los Redondos, Soda Stereo in … hja, petega težko povem, ker jih je tako veliko. Subjektivno bi izbral kitarista Pappa … Ampak ne, boljša izbira so Los Gatos, prva argentinska rock skupina z veliko navdušenci.