Da se lahko zgodi tišina, moramo predvsem poslušati in slišati

Vsakokrat, ko sva se srečali, sva si obljubili. In potem ... In potem se je zgodilo življenje. Njeno petindvajsetletno kariero spremljam od vsega začetka, odkar se je iz Londona vrnila v Slovenijo. Je ena tistih igralk, ki jih najprej opaziš po miru, ki ga prinesejo s seboj. Ne zato, ker bi bila tiha, daleč od tega – njen glasni smeh slišim z Goriškega vse do Ljubljane –, ampak ker deluje zbrano, kot nekdo, ki ve, da se dobre stvari na odru zgodijo počasi in z občutkom. Ko stopi v prostor, imaš občutek, da ga najprej nežno premeri – ljudi, svetlobo, razpoloženje – in šele potem začne govoriti. V njenem igranju je vedno nekaj izrazito mehkega in pozornega. Kot da svojih likov ne gradi od zunaj, z velikimi potezami, temveč od znotraj, z drobnimi premiki – z rahlim nasmehom, s pogledom, ki ...