Damien Hirst: »Gre za željo, da bi živeli večno. To me pač vleče«

Čeprav ga je od nekdaj obsedala smrt, se je v Katarju usmeril v njeno nasprotje, v življenje, v rojstvo - in to z nizom orjaških skulptur  - maternic z zarodki - ki spet sprožajo kontroverzne odzive.
Objavljeno
24. november 2018 06.00
Posodobljeno
24. november 2018 06.00
 Na 14 orjaških enajstmetrskih skulpturah iz brona pred kliniko za matere in otroke je upodobljeno Čudežno potovanje – od spočetja do rojstva. FOTO: AFP
 

Ko rečeš Damien Hirst, pomisliš na morske pse in krave v formalinu, na človeško lobanjo iz platine, posuto z diamanti, na tisočere pike in na metulje, utopljene v barvi. Pomisliš na vrtoglave vsote njegovih umetnin, na eksces in kontroverznost. Uspelo mu je, in to že dolgo nazaj, da je postal najbolj znan živeči umetnik na svetu.

In ko se je zdelo, da je njegova umetnost šoka začela ugašati, da ljudje na njegove razstave ne derejo več tako množično, so v Katarju ponovno odkrili vrsto orjaških skulptur s fetusi v maternici, ki jih je naredil za bolnišnico za matere in otroke Sidra že leta 2013.

image
Damien Hirst je eden najbolj kontroverznih sodobnih umetnikov, zaradi njegove komercialne uspešnosti in zvezdniškega statusa ga primerjajo z Andyjem Warholom in Jeffom Koonsom. FOTO: Reuters

 

Kontroverzno Čudežno potovanje


Na 14 orjaških enajstmetrskih skulpturah iz brona je upodobljeno Čudežno potovanje – od spočetja do rojstva. Čeprav ga je od nekdaj obsedala smrt, razpadanje, skrivnost in banalnost umiranja, se je v Katarju usmeril v njeno nasprotje, v življenje, v rojstvo. Morda so zato te skulpture nekaj novega v njegovem ustvarjanju, so tudi nekaj, na kar so se kritiki odzvali presenetljivo pozitivno. Kot piše Hannah Clugston, so te skulpture dokument vseh faz rojstva, »čudež stvarjenja življenja je tokrat na ogled vsem, brez skrivanja, brez tančic, kar v zgodovini umetnosti ni tako pogosto, z izjemo da Vincijeve študije ali Klimtovih upodobitev nosečih žensk«.

Hirstove skulpture so kmalu po odprtju oktobra 2013 zakrili pred očmi javnosti, domnevno zaradi velikega nasprotovanja ljudi na družabnih omrežjih. Zato so odgovorni tokrat ob ponovnem odprtju – razkritju skulptur angažirali dečka, da je recitiral dele iz Korana, ki govorijo prav o oblikovanju življenja, da bi pomirili kritike.

Seveda so skulpture zarodkov v maternicah za deželo, v kateri stojijo, veliko bolj provokativne kot metulji, utopljeni v barvi, ali ovca v formalinu. Hirst se zaveda, da je bilo to za deželo, v kateri so postavljene, predvsem zelo pogumno dejanje.
»Ne pričakujemo, da bodo všeč vsem. Ne pričakujemo, da jih bodo vsi razumeli. A tam so tudi zato, da sprožijo element javne debate, razmisleka,« je dejala tudi Lajla Ibrahim Bača, strokovnjakinja za umetnost v katarski fundaciji, ki ima v lasti večino umetnin v državi. »Verjamemo, da skulpture odražajo poslanstvo Sidre, ki skrbi za zdravje žensk in otrok. Hirstove umetnine so na pravi lokaciji, ljudje se ustavljajo, fotografirajo, mislim, da stvar postaja ikonična.«

image
Hirstovo Čudežno potovanje v Katarju. FOTO: AFP


Kljub temu se naslovi člankov v zahodnih medijih ne morejo izogniti besedi kontroverznost. Damien Hirst je spet sprožil »kontroverzne odzive«. »Ne morem se spomniti nič manj kontroverznega od tega,« je za New York Times dejala direktorica državne fundacije v Katarju Šeiha al Majasa Hamad bin Halifa al Thani, ki je naročnica tega projekta. »Vsak človek na tem planetu je bil enkrat rojen. Hirstovo Čudežno potovanje govori o čudežu rojstva in čudežu ženskega telesa. Te skulpture niso v nasprotju z našo kulturo ali religijo. V Koranu imamo verz o čudežu rojstva.«
 

Kako pred vsemi iz hlač vleče penis


»Ambicija biti slaven in želja ustvarjati umetnost se napajata iz istega izvira – gre za željo, da bi živeli večno. To me pač vleče,« mi je rekel v pogovoru za Sobotno prilogo leta 2003, ko je prišel na zaključek grafičnega bienala v MGLC v Tivoliju.

Njegova razstava risb preteklih projektov in instalacija Od zibelke do groba je bila takrat prva razstava po treh letih premora.
Govorila sva ob oknu, kamor naju je »zaradi idealne svetlobe« postavil fotograf Jure Eržen. Hirst je želel, da je med intervjujem poleg njega tudi njegova asistentka; sedela je na okenski polici, da se je lahko vsakič obrnil k njej, da sta si ob vsakem mojem vprašanju izmenjala nekaj pomenljivih pogledov. Takrat je imel 39 let, v pogovoru je bil rahlo aroganten, vzvišen, ja, ekscentričen, tako kot se je od njega tudi pričakovalo. In ni skrival, da mu gre na živce, da sem ga, po zgledu vseh številnih novinarjev pred mano, tudi jaz stlačila v predalček ekscentričnega umetnika.

Kako tudi ne, mediji so bili že takrat polni senzacionalističnih naslovov in njegovih provokativnih izjav; takrat se je ukvarjal s projektom Križanje krav, pred tem sem si pogledala dokumentarec o newyorški razstavi, ki ga je posnel njegov prijatelj, zato ga je kamera snemala v najbolj intimnih trenutkih, med poljubljanjem, hranjenjem, prhanjem, med kazanjem zadnjice ali tem, kako pred vsemi iz hlač vleče penis. »Možnosti, da spremeniš podobo, ki so jo o tebi ustvarili mediji, so precej majhne. Pa tudi – takrat sem moral biti takšen, malo nor, provokativen, divji. To je za neznanega umetnika tudi edini način, da ljudje pridejo na razstavo.«

Ekshibicionizem je pač neizogiben del tega, kar Hirst je. Tega tudi ne skriva. »To je tako, ko se kot otrok obuješ v mamine prevelike čevlje in uživaš v reakcijah otrok ali mimoidočih.« Čudežni in »ekscentrični« deček se je rodil v Bristolu, odraščal je v Leedsu, v »običajnih razmerah«, dokler se ni, ko je imel dvanajst let, mama ločila od njegovega očima, avtomehanika. To ga je zelo pretreslo, tudi njun socialni položaj z mamo se je poslabšal; vse skupaj je bilo očitno sprožilec za niz najstnikovih drobnih kriminalnih dejanj, vlomov in tatvin.

Za Guardian je povedal, da je bil nekega dne pri pouku risanja, ko je prišla policija in jemala prstne odtise. Ti so bili, kot se je izkazalo kasneje, njegovi. Ponoči je vlomil v učilnico in si nabral barve, risarski material, čopiče. »Spomnim se samo, da sem takrat pomislil, fak, škoda, da nisem nosil rokavic.« Kakorkoli, ko se je preselil v London, da bi študiral na umetniškem kolidžu, je imel že resno kartoteko zaradi malih vlomov in tatvin, grozili sta mu dve leti zapora. Na sodišču je bil trikrat in se vsakič zagovarjal, dokler končno niso ovrgli obtožbe. Takrat si je prisegel, nikoli več.

image
 Na 14 orjaških enajstmetrskih skulpturah iz brona pred kliniko za matere in otroke je upodobljeno Čudežno potovanje – od spočetja do rojstva. FOTO: AFP
 

 

Denar je prišel čisto na koncu


Kot študent Goldsmith Collegea se je najprej izkazal kot organizator skupinskih razstav, kakršna je bila Freeze v opuščenem skladišču, kjer je sodelovalo šestnajst mladih umetnikov. Všeč so mu bile industrijske hale, ne muzejski razstavni prostori. »Muzeji ljubijo mrtve umetnike, mi pa smo zelo živi,« je rekel. Sledili sta še razstavi Gambler in Modern Medicine, ki sta dokončno utrdili njegov sloves guruja nove generacije britanskih umetnikov Young British Artists, ki so se leta 1992 prvič javno predstavili v Saatchijevi galeriji. Charles Saatchi ni bil prvi, ki je kupil njegovo delo, je pa zelo pripomogel, da so se mediji razpisali o nesramno visokih vsotah – in oba spravili na prve strani časopisov.

Najprej je odkupil Medicine Cabinet za 1000 funtov, nato je za znamenito skulpturo štirimetrskega morskega psa z naslovom The Physical Impossibility of Death in the Mind of Someone odštel 450.000 funtov, leta 2000 pa za njegovo ogromno skulpturo človeškega telesa z naslovom Hymn, ki je dolgo veljala za njegovo najboljše delo, še rekordnih milijon funtov.



V tistem intervjuju pred petnajstimi leti je vztrajno ponavljal, da mu denar ni nikoli nič pomenil. Hočete reči, da za to, da v razstavni prostor pripeljete petmetrskega morskega psa, ga preparirate, postavite na ogled, ne potrebujete denarja, sem vprašala. »Prav to vam hočem povedati. Toda ljudje tega nočejo razumeti. Splošno prepričanje je, da če nimaš denarja, ne boš naredil ničesar. Bulšit. Ko sem dobil idejo, najprej nisem mislil na to, kako jo bom realiziral, užival sem v njej, jo oblikoval, naredil sem načrt, opravil vse te nore telefonske klice ... Ko me zgrabi prava ideja, sem zanjo pripravljen žrtvovati vse, svoj prosti čas, svoje življenje, vse. Vse sem naredil, vse sem pripravil, edina stvar, ki je manjkala, je bil denar. Ta je prišel čisto na koncu.«

Za njegove najbolj provokativne instalacije še vedno veljajo skulpture z mrtvimi živalmi v formalinu, kot so Mother and Child Divided, kosi mrtvih krav v velikih zastekljenih vitrinah, Two Fucking, Two Watching, mrtva krava in bik, ki se parita s pomočjo hidravličnega sistema, pa skulpture mrtvih ovc ali rib ...

Z vsemi svojimi deli opozarja na minljivost življenja, pravi, na razpadanje, razkrajanje in krhkost človeškega bivanja, hkrati pa ne skriva, da je njegova največja želja predvsem šokirati, pritisniti v ljudeh na sprožilce, ki jih prisilijo, da začnejo razmišljati o temah, ki bi se jim sicer raje izognili. Prijatelji ga opisujejo kot človeka z neizmernim apetitom po življenju, slavi, umetnosti, drogah in uspehu, zato ni nič čudnega, da se je preizkušal v različnih projektih, naredil video za skupino Blur, pri 33 napisal avtobiografijo, ustanovil sprva popularno restavracijo v Notting Hillu Pharmacy, bizarno galerijo v malem, in jo potem prodal.

Za njegov največji finančni dosežek še vedno velja 200 milijonov dolarjev, ki jih je leta 2008, tik pred izbruhom globalne finančne krize, iztržil s prodajo svojih del na dražbi pri Sotheby's. Še pred tem se je zgodila tista razvpita diamantna lobanja iz 18. stoletja s pravimi zobmi in naslovom For the Love of God, zaradi katere je ime Damien Hirst postalo sinonim za eksces; stala naj bi 14 milijonov britanskih funtov, a še vedno ni jasnih podatkov, ali so jo res prodali za 50 milijonov funtov, kot so pričakovali.

Nekateri kritiki so dolgo časa trdili, da je tisto, kar vleče ljudi, da derejo – oziroma so drli – na njegove razstave, podobno tistemu, kar množice vleče na šove groze, hiše strahov ali v cirkus. »Če si vizualni umetnik, moraš ustvarjati velike vizualne stvari, ki pritegnejo v trenutku. In potem ti rečejo, vau, vaše delo je senzacionalno. Če ti kdo reče, da si videti senzacionalno, je to kompliment. Če pa tako rečejo o tvojem delu, je to takoj nekaj negativnega. Vsi ti očitki se mi zdijo zelo angleški. Bodimo zadržani in skromni in vljudni in sploh ne preveč ambiciozni.«
 

Tovarna umetnin, živali in gnoj


Retrospektivna razstava v londonski Tate Modern pred olimpijskimi igrami leta 2012 je bila hit, videlo jo je več kot pol milijona ljudi, a kritiki niso bili preveč prizanesljivi. Hčerka znamenitega kiparja Henryja Moora Mary Moore je takrat dejala, da so Young British Artists pod vodstvom Hirsta umetnost spet zaprli nazaj v okvirje in jo potisnili vsaj za sto let nazaj, potem ko se je njen slavni oče tako trudil, da osvobodi umetnost in svoje skulpture ustvarja popolnoma izven okvirjev.



Hirstova umetnost je v zadnjih letih gotovo izgubila šokanten naboj, je zapisala Catherine Mayer za Guardian pred tremi leti, ko je Hirst odprl svojo galerijo in postal galerist. Kuratorstvo je bilo ne nazadnje njegov prvi talent. Ko se je že zdelo, da je njegova kariera med ekonomsko krizo umetniško in komercialno začela resno usihati, se je lani pojavil v Benetkah s projektom Treasures from the Wreck of the Unbelievable (Zakladi z razbitin neverjetnega) z izborom kipov, ki ustvarjajo vtis, da so jih potegnili iz morskih globin; o razstavi je v Delu podrobneje pisala Jožica Grgič. Omenila je tudi to, da so »dobrodošlico« Hirstu še pred odprtjem beneške razstave pripravili aktivisti iz italijanske skupine Centopercentoanimalisti (v prevodu Stoodstotni borci za živali), ki so pred portal Palače Grassi nasuli 40 kilogramov gnoja in Hirstu z napisom priporočili, naj izgine iz Benetk.

Sicer pa Hirst ljubitelje živali že dolgo zgraža s prepariranimi mrtvimi živalmi. Vojko Urbančič je s pomočjo spletnega Artneta prišel do vrtoglave številke. Hirst je pri svojem delu uporabil tako mrtve živali kot tiste, ki so jih ubili namensko zaradi njegovih stvaritev. Med sesalci so našteli 13 ovac, 7 krav, 5 telet, 4 bike, 3 žrebičke, 2 prašiča, eno zebro in enega rjavega medveda. Pet ptic. Med ribami 17 morskih psov in 668 rib, ki so pripadale 38 vrstam. Med žuželkami 850.000 muh, 45.000 insektov, pripadnikov več kot 3000 vrst, in 17.000 metuljev, pripadnikov zgolj dveh vrst. To je statistika.

Še bolj kot živali mu mnogi zamerijo, da ima že leta in leta svojo »tovarno umetnin«, v kateri je zdaj zaposlenih okrog dvesto ljudi. »V čem je problem? Velikokrat mi ljudje rečejo, pa saj ne slikaš sam. Pa kaj potem. Bi moral sam zmešati tudi pigmente v barvi in izdelati čopiče? Kje se potem to konča? Nikoli ne rečeš arhitektu, rad bi, da mi opremiš hišo, v kateri boš ti sam naredil temelje, izdelal vtičnice in sam izrezljal vrata? Ljudje nimajo težav z arhitekti, malo preveč pa jih imajo z umetniki. In potem šušljajo: To sploh ni njegovo delo. To so mu naredili drugi.«

Pred časom je v Houghton Hallu, v podeželski hiši gradu blizu Norfolka, med drugim postavil na ogled nova dela iz serije pikčastih slik z naslovom Colour Space – in jih načrtno oblikoval tako, da so videti kot tovarniški izdelek.

image
AFP Razkritje Hirstovih skulptur iz brona pred bolnišnico Sidra v Katarju FOTO: APF

 

Disneyland smrti


Novinarka Guardiana je imela priložnost pogledati v enega od njegovih domov, v hišo v Chalford Placeu, ki jo uporablja, kadar dela v manjšem studiu (v enem od dveh) v Gloucestershiru. Chalford Place je, piše Catherine Mayer, ena najbolj fascinantnih kreacij – nekakšen Disneyland smrti. Hladilnica je dovolj velika za nekaj trupel. V kopalnici so nagrobniki iz obdobja velike lakote, opaži iz lesa so okrašeni s skeleti in metulji, strop in tla spalnice sta okrašena z ametistom, povsod so lobanje, resnične ali iz stekla, vse knjige na policah imajo eno stično točko – besedo smrt na platnicah, smrt v naslovu.


»Kot večina vsega, kar Hirst producira, pravzaprav kot Hirst sam, je hiša čudna mešanica privlačnega in banalnega,« je zapisala. »Smrt je bila preokupacija večine njegovih del, a še vedno ne vemo, ali to počne iz strahu, iz želje priti do dna skrivnosti ali zmanjšati njeno moč tako, da jo spremeni v umetniški motiv.«

»Svet umetnosti se vrti okrog denarja. Če nekaj počneš zaradi denarja, ne boš nikoli naredil nič dobrega, to je jasno vsem, ki so se ukvarjali z umetnostjo. Toda če boš naredil nekaj, v kar verjameš, in to tako, da bo v ljudeh vzbudilo zanimanje, bo denar prišel sam po sebi. Vsaj z mano je bilo tako.«


Spomnim se, da sva takrat veliko govorila prav o osnovni gonilni sili njegovega ustvarjanja, o življenju in smrti. Največ o smrti. »V ljudeh hočem sprožiti sunek, da bi vzpostavili drug stik s smrtjo, da bi jo lahko dojeli popolnoma drugače,« mi je rekel takrat. »Skozi zgodovino smo imeli različne rituale, s katerimi smo smrt spreminjali v nekaj bolj domačega, ne tako grozečega, normalnega, če hočete. Danes si pred njo zatiskamo očmi. Je pa tudi res, da rad šokiram ljudi. Všeč mi je, da pritisnem na sprožilce v njih, da jih moje podobe zgrabijo, pritegnejo in prisilijo, da razmišljajo. Če te nekaj ne pritegne, ne šokira, boš šel mimo in nič se ne bo zgodilo. Miza za avtopsijo se nekomu zdi odvratna, ampak ne moreš si pomagati, da je ne bi gledal.«

Kdo je torej Damien Hirst, vizionar, ekscentrik, norec, obsedenec z mračnim, bizarnim, razbijalec tabujev, morda umetnik s talentom za posel ali podjetnik s talentom za umetnost?

»Kaj pa vem, kaj sem. Globoko verjamem, da se umetnost ukvarja samo z življenjem. Umetnost se vrti okrog življenja. Svet umetnosti se vrti okrog denarja. Če nekaj počneš zaradi denarja, ne boš nikoli naredil nič dobrega, to je jasno vsem, ki so se ukvarjali z umetnostjo. Toda če boš naredil nekaj, v kar verjameš, in to tako, da bo v ljudeh vzbudilo zanimanje, bo denar prišel sam po sebi. Vsaj z mano je bilo tako.«