Danes bo že jutri včeraj

Spomenica Katedrale svobode in drugih podpisnikov 9. novembra 2019, trideset let po preboju berlinskega zidu in razparanju »železne zavese«.

Objavljeno
09. november 2019 06.00
Posodobljeno
09. november 2019 06.00
Dimitrij Rupel, Peter Jambrek, Tomaž Zalaznik, Božo Cerar, Lovro Šturm, Marko Noč,, Igor Grdina, Ludvik Toplak, Borut Trekman, Matej Makarovič, Ivan Čuk, Alenka Puhar, Dušan Oražem, Janko Kos, Matej Avbelj, Matevž Tomšič
Dimitrij Rupel, Peter Jambrek, Tomaž Zalaznik, Božo Cerar, Lovro Šturm, Marko Noč,, Igor Grdina, Ludvik Toplak, Borut Trekman, Matej Makarovič, Ivan Čuk, Alenka Puhar, Dušan Oražem, Janko Kos, Matej Avbelj, Matevž Tomšič

Optimizem, odločne spremembe, potem zastoj

O razmerah v – neki drugi – državi smo pisali že v 57. številki Nove revije leta 1987. Polemični članki, ki so se imenovali Prispevki za slovenski nacionalni program, so vsebovali tudi optimizem, iz katerega se je razvilo gibanje za neodvisnost oz. za samostojno državo. Ta optimizem se je dve leti pozneje izrazil v majniški deklaraciji, ki je tedanje razmere ocenila kot neznosne in napovedala odločne spremembe. Rečeno je bilo, naj bo nova slovenska država utemeljena na družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Pol leta pozneje – pred tridesetimi leti – je v Sloveniji nastala široka razvojna koalicija Demos, v Nemčiji so porušili berlinski zid in raztrgali železno zaveso, sledile so volitve, ki so odrinile komunistično in sovjetsko komando; končala se je hladna vojna; demokracija in zahodne vrednote so se prebile daleč proti Vzhodu. Razmere so bile optimistične, začel se je konec zaostajanja, pri čemer sta odločilno pomagali dve pomembni mednarodni organizaciji: Evropska skupnost in Organizacija severnoatlantske pogodbe.

Za leto 1987 in za vsa leta tja do mednarodnega priznanja lahko rečemo, da so prekinila tradicijo zaostajanja. Slovenci smo ujeli korak z evropskimi demokratičnimi gibanji, ki so bila značilna za Poljsko, Češkoslovaško in druge nekdanje socialistične države; začeli smo se približevati evropskim merilom. Evropa je pomenila glavno oporo pri premagovanju zaostajanja oz. pri primerljivosti Slovenije z razvitim in demokratičnim svetom. Dohitevanje, ki so ga spremljale ovire in blokade različnih »pridobiteljskih« omrežij, se je vendar pospešilo in doseglo vrhunec med letoma 2004 in 2008. Sledilo je obdobje negotovosti, zastojev in kritičnih ocen.

Posamezni analitiki in skupine zaskrbljenih, vendar dobronamernih komentatorjev so v tem obdobju napisali in podpisali več pisem oz. ocen o razmerah v državi. Npr. 14. novembra 2011, 15. septembra 2015 in 13. avgusta 2018. Skupna poanta teh pisem/ocen je bila: zaostajanje Slovenije. Ravnamo, kot da bodo včerajšnje rešitve zadostovale tudi jutri. Danes se z zaostajanjem (za ZDA, celo za Kitajsko) spopadajo najbolj razvite evropske države, le da Slovenija zaostaja tudi za tistimi, ki zaostajajo. Poleg tega, da zaostajamo, podcenjujemo možnosti in priložnosti za hitrejši razvoj, kot je sicer značilen za uspešne evropske in zunajevropske države. Povsod, razen pri nas, sta opazna nemir in negotovost v zvezi s hitrostjo tehnoloških sprememb, s pešanjem gospodarske konjunkture in v zvezi z vse hujšo konkurenco med državami. Ta nemir in to negotovost posrečeno izraža izrek: Danes bo že jutri včeraj!

Odprto pismo Cerarju in Janši (september 2015) opozarja na zastoj in strukturno okostenelost države. »Primerljive države,« smo zapisali, »ki so se skupaj z nami pred četrt stoletja poslovile od socialističnih iluzij, nas prehitevajo po rasti plač in pokojnin. Propada infrastruktura, slabša se kvaliteta storitev javnega sektorja. Mladi izgubljajo perspektivo ... Gospodarstvo v veliki meri ostaja v državnih, torej političnih rokah ... Zunanja politika niha med Vzhodom in Zahodom ter med Srednjo Evropo in Balkanom. Pravna država po vseh objektivnih mednarodnih primerjavah deluje praktično najslabše v EU ...« Opozarjali smo na nevzdržnost zdravstvenega in pokojninskega sistema, na oddaljevanje znanosti in šolstva od mednarodnih meril, na vse slabotnejši varnostni in obrambni sistem, »kar pomeni neposredno grožnjo za varnost te države, njenih državljank in državljanov, in to prav v času, ki ga zaznamujejo veliki geostrateški premiki in naraščajoča begunska kriza«.

S tem seznam spornih državnih pojavov ni izčrpan. Nekateri so postali folklora: politika novih obrazov, koruptnost in nesposobnost vladajočega razreda; vtis plovbe brez krmarja; invalidnost pravne države, šole in mediji kot ideološki aparati države; nekulturnost, etiketiranje svobodnega izražanja s sovražnim govorom; predvsem pa naveličanost in odpor do politike nasploh ... Pozornost in zaskrbljenost zaradi spornih pojavov ne zadoščata več, prišel je trenutek, ko se je treba vprašati po bistvenih vzrokih spornih pojavov. Kaj je vzrok slovenskega zaostajanja?

Kot rečeno, imajo sporni pojavi vzroke, med katerimi so nekateri bolj, nekateri manj bistveni; nekateri so domačega izvora, nekatere tudi uvažamo. V preteklosti je na slovenski razvoj pozitivno vplivala Evropska unija. Bila je jamstvo napredka in zdravilo proti zaostajanju. Večinoma je tako tudi danes, vendar je EU zašla v težave, ki Slovenije ne morejo pustiti neprizadete. Tupatam pridejo te težave celo prav za opravičevanje naših slovenskih. Gre za evropske težave z demokratičnim primanjkljajem, zadrege s koncepti evropskega povezovanja/poenotenja, nezanesljivost evropskega vrednotnega sistema; tu so gospodarski in finančni izzivi, energetika in ruski plinovodi; širitev, boji pred vrati Evrope, brexit in krhki odnosi odnosi z ZDA. Med vzroki slovenskih težav pa so predvsem: protislovja in nesoglasja okrog slovenske narodne/državne zgodbe; vprašljiva nespornost t. i. slovenske pomladi (1987–1992), spornost vrednot in protagonistov slovenske osamosvojitve, nedokončana narodna sprava, omejenost bazena človeških virov, zgodovinsko nezaupanje do kritične inteligence; iz narodne majhnosti/ranljivosti izvirajoče nerazumevanje politične in gospodarske konkurence; nezaupanje do tujcev, zaostalost izobraževalnega sistema, zanemarjanje meritokracije in negativna kadrovska politika ...
 

Prepozna in prezgodnja opozorila?

Ko smo avgusta 2018 predlagali veliko sredinsko oz. razvojno sredinsko koalicijo, tj. uravnoteženo, stabilno in operativno vlado, so nas mnogi spraševali, zakaj smo s svojimi predlogi prišli tako pozno. Ta ugovor smo si zapomnili, zato se oglašamo dovolj zgodaj, morda ob pravem času, če ne že prepozno. Danes bo že jutri postal včeraj.

Kdaj je pravi čas za ugovore in (rešilne) predloge, je seveda težko reči. Na prvi pogled v Sloveniji ni usodnih težav. V uradnih izjavah oblasti in njihovih uradov, v podobah, ki jih ustvarjajo vladajoči mediji, so razmere v državi – vsaj dokler kdo ne odpira vrat v vladno kuhinjo – videti ugodne. Pogled od zunaj, ki ga poleg mednarodnih – sicer poredkoma – razkrivajo tudi nekatere domače raziskave, je drugačen. Nemir in negotovost se približujeta tudi Sloveniji. Tako je na oktobrskem srečanju Katedrale za svobodo ocenila tudi razprava o vprašanju Komu je v napoto zasebna pobuda? Gre za vprašanje prihodnosti slovenskega naroda, o čemer poteka že mnogo let protislovna javna razprava. Ob tem pride na misel znana Orwellova domislica: Kdor kontrolira preteklost, kontrolira prihodnost. Kdor kontrolira sedanjost, kontrolira preteklost. Medtem ko je Evropska unija (kot smo ugotavljali na srečanju Katedrale svobode marca letos) obračunala tako z nacistično kot s komunistično preteklostjo, so to na Slovenskem še odprta vprašanja.

image
REUTERS Deveti november 1989, prezanje prek berlinskega zidu

Značilno se zdi, da je morala paradigmatično vprašanje jugoslovanske zgodovine pred kratkim postaviti hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović. Rekla je, da je bila Jugoslavija po drugi svetovni vojni – gledano z zahodne strani – onstran železne zavese. To vprašanje je tudi vprašanje temeljne negotovosti o slovenski preteklosti. Je bila – gledano z Zahoda – Slovenija (skupaj z Jugoslavijo) po drugi svetovni vojni, recimo leta 1946, tostran ali onstran železne zavese (ki so jo Sovjeti spustili prek Evrope od Ščečina do Trsta). Da je bila onstran, izhaja iz Churchillove geografije, ki navaja tudi jugoslovansko prestolnico Beograd in je pred kratkim spet vznemirila slovenske medije in zgodovinarje. Enako izhaja iz Churchillove definicije političnih razmer onstran železne zavese:
Sovjeti so komunistične partije, ki so bile v vseh teh vzhodnih evropskih državah zelo majhne, dvignili k nadvladi in moči daleč nad njihovimi številkami, zdaj pa si (te komunistične partije) povsod prizadevajo dobiti totalitarno kontrolo. V skoraj vseh primerih so prevladale policijske vlade in doslej ni nikjer, razen v Češkoslovaški, prave demokracije.

Če pustimo ob strani vprašanje, ali se splača na vsakem koraku ukvarjati s slovensko komunistično zgodovino, je vsekakor upravičena opazka, da slovenski komunisti in njihovi nasledniki sprejemljivost svoje politike (ki v mnogih pogledih nadaljuje nekdanjo jugoslovansko) povezujejo z zgrešenim podatkom, da smo živeli – gledano z zahodne strani – tako rekoč tostran železne zavese. Slišali smo razlage, da smo – najbrž so mišljena šestdeseta leta – lahko z rdečimi potnimi listi potovali kamorkoli, bolj ali manj zamolčano pa je dejstvo, da se dosmrtni diktator Tito in njegova partija nikoli nista odpovedala oblasti in da sta dajala drobne koncesije zgolj zato, da sta si podaljševala oblast. Tito in partija sta odprla meje, da so čez njih v Nemčijo odšli gastarbajterji, s čimer je bil rešen problem nezaposlenosti in prazne državne blagajne, kamor so začele pritekati devize. Ne smemo pozabiti, da jugoslovanski dinar ni bil konvertibilen in da država – če je iz koristoljubja popustila pri zdomcih – ni dovoljevala svobodnega pretoka blaga.

Tako kot so se jugoslovanski komunisti nekoč trudili prepričevati Stalina in Sovjetsko zvezo o blagodejni trajnosti jugoslovanskega socializma, se njihovi učenci danes v Sloveniji trudijo prepričati državljane, da v Jugoslaviji socializma pravzaprav ni bilo.

Pač pa se odpira resno vprašanje, ali so – ali utegnejo biti – države z enopartijskim komunističnim sistemom (kot npr. Kitajska) enako gospodarsko uspešne kot zahodne demokratične države. Da so nekatere komunistične države do neke mere uspešne (ne pa tudi prijazne do svojih državljanov), je najbrž zasluga velikodušnega (seveda tudi dobičkonosnega) prenosa modernih tehnologij Zahoda, predvsem intelektualne lastnine, o čemer se danes trdo pogajata ZDA in Kitajska. Zagovorniki državne lastnine v Sloveniji držijo pesti, da bi Donald Trump popustil.

Na Slovenskem imamo velik in resen problem s politično miselnostjo, ki jo podpirajo šole in mediji. Ni težko ugotoviti – kot smo že pisali –, da so vladajoče stranke zainteresirane za ohranjanje čim večjega števila pomembnih/strateških podjetij v državni lasti. Vlada lahko v njihove nadzorne svete in uprave nastavlja svoje ideološke prijatelje in strankarske privržence, poleg tega pa za čase, ki si jih bodo izbrali glede na mandate ali kakšne druge okoliščine, astronomske plače in zlata padala pripravljajo tudi zase. Kroženje političnih somišljenikov iz ministrstev v nadzorne svete, v uprave, v donosne službe v tujini in nazaj v vlade podpirajo različni inšpektorati in agencije, sodišča in (za primerno plačilo) advokati. Značilne afere in sprenevedave razlage demokratičnosti takšnega kroženja lahko spremljamo po televiziji tako rekoč vsak dan. Direktorji državnih firm praviloma nesramežljivo razlagajo politične nastavitve in odstavitve kot strokovne odločitve in jih primerjajo z običajnim poslovanjem v tujini.

Danes bo že jutri včeraj. Zmanjkuje nam časa za dokončno slovo od predsodkov in pomislekov, povezanih s tradicijami socializma, levičarstva oz. s tranzicijo. Zmanjkuje časa za modernizacijo in primerljivost Slovenije s sorodnimi in uspešnimi državami. Zmanjkuje časa za ureditev odnosov s Hrvaško in za primerno umestitev v strukture EU in Nata. Zmanjkuje časa za pripravo konstruktivnih predlogov za evropsko konvencijo prihodnje leto.

Vrhunski strokovnjaki in eminentni intelektualci pretreseno ugotavljajo, da je prišel čas, ko morajo svoje vrhunske strokovne (včasih pikolovske, drobne, tehnične ...) dosežke nujno dopolniti s širšimi pogledi, ki jim ponekod pravijo »večja slika«. Ravno ob koncu letošnjega leta, ob obletnicah konca hladne vojne in začetka slovenske (in seveda še čigave) demokracije se ponuja priložnost za neprizanesljivo diagnozo slovenske nacionalne kondicije, torej za jasno, neolepšano besedo o razlogih, zakaj se slovenska država ni posrečila v skladu s pričakovanji, o njenih današnjih skušnjavah in prihodnjih preskušnjah.
Spomnimo se napovedi majniške deklaracije o družbeni ureditvi, ki naj zagotavlja »duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije«. Slovenci zaslužimo in zmoremo bistveno več, kot nam je dano v aktualnih razmerah. Za preboj iz tradicije zaostajanja sta na voljo dve poti: nova/velika razvojna koalicija ali nove volitve.

Podpisniki tega pisma – kot smo jasno zapisali že prejšnjikrat – sami ne želimo prevzemati političnih funkcij, vendar smo pripravljeni sodelovati v procesu celovitega ugotavljanja slovenske nacionalne kondicije in pri (i)zbiranju verodostojnih alternativ za notranjo in zunanjo politiko.