Dejan Židan: »Želim si, da bi ta vlada trajala štiri leta«

Na stol ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je po dveh skrajšanih mandatih sedel že tretjič. Tako bo lahko nadaljeval nekaj nalog, ki so mu na tem področju ostale, kot pravi, tudi zaradi prehitrega menjavanja vlad, ko je bilo sicer opravljenega veliko dela brez učinka. Še posebej velja to za gozdarstvo in urejanje razmer v gozdno-lesni verigi, v kateri računa na sodelovanje gospodarskega in finančnega ministra.

Ne bom spraševala, v kakšnem stanju ste dobili ta resor, saj imate privilegij, da delo v njem preprosto nadaljujete. Je pa novost, da ste izgubili okolje, ki je bilo tudi šibka točka vašega področja dela v preteklem mandatu. Kako ocenjujete to razdvojitev in razmere v kmetijstvu?

Sem eden tistih, ki verjame, da je smiselno imeti v državah ministrstvo, odgovorno za naravne vire. Avstrijci imajo denimo ministrstvo za življenje in je po strukturi tudi ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo, okolje in upravljanje voda. Je kar precej argumentov, da so ministrstva združena in da v celoti pokrijejo naravne vire. V Sloveniji pa je bila ta težava, da je prišlo do združitve dveh različno razvitih državnih administracij. V kmetijstvu je dokaj dobro razvita, ves čas se je prilagajala novim evropskim zahtevam, tudi količina denarja, ki je na voljo kmetijskemu sektorju, mu omogoča, da opravlja svoje naloge. Za okolje pa imamo premalo uradništva, ki je zato preveč obremenjeno, izrazito primanjkuje tudi denarja, ob tem pa je še mnogo starih bremen. Vesel sem, da smo nekatera rešili in da smo se izognili štirim tožbam evropske komisije.

Se vam je z razcepitvijo ministrstva torej odvalil kamen od srca in boste lahko zdaj bolj intenzivno delali na vašem primarnem, kmetijsko-gozdarsko-prehranskem področju?

Ja, v mojem drugem mandatu je bilo kar precej očitkov na mojo manjšo prisotnost na področju kmetijstva, gozdarstva, prehrane in ribištva kot v prvem mandatu. Sicer pa, če seštejem oba prejšnja mandata, to ni niti za enega. Vlade se prehitro menjajo, kar je slabo za državo in tudi za sektor. Še vedno pa mi je žal, ker nismo zmogli, da bi ta sicer zahtevni proces sinhronizacije kmetijstva in okolja nadaljevali.

Kje boste zdaj najprej poskušali nadomestiti zamujeno v zadnjem letu in pol?

Najprej si želim, da bi bila to vlada, ki bo trajala štiri leta. Pa ne zato, ker sem jaz v njej. Tudi če bi bil kdo drug na mojem mestu, bi si to želel, ker Slovenija in sektor pač ne zmoreta menjav vlad na leto in nekaj mesecev. Slabo je, ker se nekateri projekti začnejo pripravljati, so pred tem, da se začnejo izvajati, pa vlada pade. Pride naslednik, ki ima mogoče drugačne prioritete, in začne na novo z nečim, potem pa vlada spet pade. Torej je dela zelo veliko, na koncu pa je vse skupaj brez učinka. V tem mandatu si želim končati nekatere pomembne projekte.

Katere?

Na prvo mesto bi dal projekt zaščite kmetijskih zemljišč. Imamo novo zakonodajo, ki pa ni do konca izpeljana. Upam, da ostane pri soglasju, da se na ravni občin določi delež trajnih kmetijskih zemljišč in se potem občinam pusti, da bolj samostojno gospodarijo z njimi. Želim si in bom naredil vse, da v praksi zaživi ne samo generična promocija slovenske hrane, ampak že tudi promocija višje kakovosti. Pomembno je, da domačega kupca še bolj navežemo na lokalno, slovensko proizvodnjo hrane. Zato ker se s tem zagotavljajo nova delovna mesta, ker se s tem polni tudi državni proračun, še posebej pomembno pa je zaradi stabilnosti domače proizvodnje. Če pride do predatorskih nastopov na slovenskem trgu ob presežkih hrane na evropskem, je pomembna lojalnost domačega kupca. Mogoče smo ravno pri tem naredili v zadnjih letih zelo opazen premik. Še leta 2010, recimo, je bila lojalnost domačega kupca do lokalne hrane majhna in si niti nismo upali javno govoriti o potrebi kupovanja lokalno pridelanega.

Zakaj ne?

Ker smo se obnašali bolj papeško od papeža pri spoštovanju evropskega pravnega reda. Mislili smo, da ne dovoli lokalne promocije. Napačno je bilo razmišljanje, da prosti trg pomeni tudi to, da kjerkoli lahko dobiš cenovno ugodno hrano, jo moraš pripeljati v državo, medtem ko je bila zanemarjena skrb za varovanje okolja, delovnih mest, kvalitetne hrane.

Pa saj so v sosednjih državah to ves čas promovirali?

Ja, zato je dobro, da gremo kdaj v tujino pogledat njihove dobre prakse in ne povsod razvijati lastnih doktrin. Je pa tudi res, da nas ti, ki doma delajo pozitivno diskriminatorno, zaradi svojega ekonomskega interesa učijo, kako naj počnemo povsem nasprotno. Moramo biti dovolj preudarni, da takšnih njihovih idej ne sprejmemo.

Torej je dobro, da nadaljujete delo ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ker zelo dobro poznate to sceno. Česa se boste lotili najprej?

Na organizacijski ravni je zdaj najprej popolnitev ministrstva. Vesel sem, da je Tanja Strniša privolila, da je znova državna sekretarka in moja namestnica, in da smo dobili kompetentnega državnega sekretarja za gozdarstvo in lovstvo, saj je na teh dveh področjih treba narediti v naslednjih dveh, treh letih pomemben korak naprej. Drugih struktur ministrstva nimam namena spreminjati; naj se ljudje ukvarjajo z delom, za katero so plačani in usposobljeni. V najkrajšem času se bom sestal z vsemi deležniki, ki delujejo v kmetijskem, gozdarskem, prehranskem in ribiškem prostoru, da se dogovorimo o načinu štiriletnega dela in da tudi spremljamo rezultate dogovorjenega. Kmalu bo treba sprejeti še manjkajoče uredbe, ki omogočajo izvajanje kmetijske politike po 1. januarju 2015. Na ravni EU moramo izpogajati nekatere nove rešitve tako, da bo tudi v slovensko korist. Nerešenih je kar nekaj vprašanj pri ekološki uredbi, ki bo spremenila ta prostor. Zelo proaktivno moramo delovati zaradi škode, ki nastaja zaradi embarga Rusije. V teh dneh izvajamo umik jabolk, ki bi bila sicer prodana na ruski trg.

S tem so povezana tudi izplačila odškodnin. Za kakšna sredstva gre?

Slovenija ima trenutno na voljo denar, da umakne 3000 ton jabolk. Financira se tako, da je izplačilo na kilogram jabolk 0,17 evra, in država povrne to prek EU. Tu je refundacija EU stoodstotna, povrne stroške logistike in strošek sortiranja. Drugi ukrep, ki ga trenutno izvajamo, je dodatna promocija lokalne hrane. Ljudem poskušamo povedati, da je v teh težkih časih za sektor še bolj pomembno, da iščejo lokalno hrano. Dodelan je tudi akcijski način delovanja inšpekcijskih služb pri prodaji jabolk, perutninskega in svinjskega mesa zaradi možnih zlorab in potvarjanja porekla. Ob navajanju potrošnikov, da iščejo hrano lokalnega izvora, se lahko zgodi, da poskuša kdo od ponudnikov to navezavo slovenskega potrošnika na slovensko hrano izkoristiti. Naloga države pa je, da poskuša to maksimalno preprečiti in išče rešitve.

Spreminjajo se tudi razmere na mlečnem trgu?

Cene mleka že nekaj časa padajo, tudi v Sloveniji, kar pa ni povezano le z ruskim embargom, ampak je to dogajanje verjetno samo pospešil. Zaradi ukinitve mlečnih kvot prihodnje leto se proizvodnja in ponudba mleka v EU povečuje. Tudi v Sloveniji se je prireja mleka povečala, že celo leto raste, v zadnjem mesecu je ta rast 7-odstotna. Lani je proizvodnja padla, ker zaradi suše ni bilo dovolj krme. Letos je je dovolj in kmetje svoj stalež obnavljajo. Veseli me, da po daljšem času narašča odkup pri mlekarnah v Sloveniji, da proizvodnja narašča in da raste izvoz.

Ker se odpirajo tudi možnosti dodatnega izvoza v kakšne bolj oddaljene države? Je med njimi tudi Kitajska, kjer po besedah enega od slovenskih izvoznikov vina na ta trg povprašujejo tudi po mleku, mlečnih izdelkih, mesnih izdelkih, a je težava, ker Slovenija s Kitajsko nima ustreznega sporazuma?

Drži. Prav ta mesec bo naš gost namestnik kitajskega kmetijskega ministra, poleg tega se bo z njim v tujini sestala še skupina evropskih kmetijskih ministrov. Pogledali bomo, kaj je treba še postoriti, da bi uredili odnose s to državo. Sicer pa moram povedati, da je v Sloveniji izvoz hrane nad povprečjem EU, giblje se pri 20 odstotkih celotne proizvodnje. Statistično gledano je izvoz še večji, ker je upoštevan tudi reeksport soje in nekaterih drugih surovin, ki se iztovorijo v Sloveniji. Nekatere pomembne velike slovenske firme opazno povečujejo izvoz. Tak primer je Žito, ki zaposluje 1139 ljudi in ima čez sto milijonov evrov realizacije. Izvažajo tudi kruh, prepečenec. Ta industrija ima letos nad 20-odstotno rast izvoza. Kljub večji lojalnosti potrošnikov domačim živilom morajo veliki proizvajalci iskati tudi dodatne trge. Ministrstvo, ki z ukrepi zdaj že podpira izvoz slovenskih vin, jim bo v naslednjem štiriletnem obdobju pomagalo, saj s tem stabiliziramo tudi slovenski prehranski prostor.

Posredno je to tudi pomoč kmetijstvu, ki pridela manj hrane, kot je potrebujemo, kot so potrebe predelovalne industrije? Eden od očitkov v vašem prejšnjem mandatu je bil, da dajemo veliko denarja za kmetijstvo, pridelava pa se ne povečuje.

Ljudje pogosto mislijo, da je to evropski denar. Vsako leto, vsak mesec plačamo nekaj deset milijonov evrov v evropski proračun, in če delamo tako, kot Evropa hoče, dobimo ta denar nazaj. To je torej denar naših državljank in državljanov, ki zadnja leta pogosto sprašujejo podobno kot računsko sodišče: v kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in ribištvo damo na leto približno 300 milijonov evrov, kje je učinek? Odgovor je bil doslej tak, kot ga večinoma ne želijo slišati: če ne bi bilo tega denarja, bi bilo stanje še slabše. Leta 2020 mora biti odgovor drugačen, ko bomo pogledali rezultate kmetijske politike. Do takrat mora biti več hrane. Za to bodo ustrezni finančni vzvodi.

Kako boste to izpeljali znotraj skupne kmetijske politike, ko pa veljajo proizvodno nevezana plačila?

Zdaj imamo vzvod, ki nam omogoča, da do 15 odstotkov vrednosti neposrednih plačil namenimo posredni proizvodni vezavi. Uvajamo nove mehanizme, za katere verjamemo, da bodo dali relativno hitre učinke. Z dodatnim plačilom 1200 evrov na hektar želimo povečati proizvodnjo vrtnin, ki je do neke mere pisana na kožo majhnih kmetij. Druga možnost je dodatno financiranje proizvodnje strnih žit s 120 evri na hektar. Dodatna bo podpora za ohranjanje mlečne proizvodnje na območjih, kjer je večje tveganje. S padcem kvot bo po vseh dostopnih podatkih največje tveganje za gorsko-hribovske kmetije. Polovica kmetij, ki v Sloveniji proizvaja surovo mleko, je gorsko-hribovskih. So nekaj manjše kot nižinske kmetije, zato proizvedejo 40 odstotkov slovenskega surovega mleka, imajo pa višje stroške tako dovoza repromateriala kot odvoza pridelanega. V dogovoru s sektorjem uvajamo pavšalno proizvodno vezavo, ki bo približno 2,5 centa na liter surovega mleka. Četrta podpora kmetijskemu sektorju je podpora za govejo pitano živino, v ovojnici pa imamo še dva odstotka za beljakovinsko podporo. Naslednji ukrep, za katerega verjamem, da bo dal rezultate v praksi, je večji nadzor nad celotno prehransko verigo, za katero so od 1. septembra letos predpisani roki za plačila.

Ne moreva se izogniti vprašanju o sporazumih, ki sproščajo trgovino med EU, ZDA in Kanado, in popuščanju EU pri določenih zahtevah ZDA. Kaj to pomeni za Slovenijo?

Vem, da pogajanja potekajo, občasno smo o tem informirani tudi pristojni ministri za hrano. Že pred nekaj časa smo imeli srečanje z ameriškim sekretarjem za kmetijstvo, ki je bilo izrazito neuspešno. Pogled evropskih ministrov na pomen proizvodnje hrane je precej drugačen od ameriškega. Ko mi govorimo o hrani, govorimo tudi o zaščiti potrošnikov, zaščiti okolja, biotski raznovrstnosti, druga stran pa bolj ali manj govori večinoma o generični proizvodnji. Način razmišljanja ni primerljiv.

Ste vi in vaši kolegi pripravljeni popuščati pritiskom, da bi tudi pri nas prodajali piščance, razkužene s klorom?

Pritiski so hudi. EU je vključno s Slovenijo doslej zmogla to moč, da je rekla ne. Kar se mene tiče, bomo zagovarjali zelo trdo stališče, da se varovanje potrošnikov počne tam, kjer se živali redijo, tam je izvor bolezni, ne pa da živali kasneje kemično razkužujemo. To je način varovanja, ki je evropskemu načinu varovanja potrošnikov tuj. Na tej točki ne more biti popuščanja.

Neizpolnjene so ostale vaše obljube gozdarsko-lesnemu sektorju po katastrofi z žledom, napovedali ste povezovanje v gozdno-lesni verigi in ustanovitev državnega podjetja. Kaj je zdaj s tem?

Izkušnja z žledom je bila za Slovenijo težka. Take doslej še nismo imeli. Strokovne službe, ne le ministrstva, ampak tudi zavoda za gozdove in nekaterih drugih organizacij, so izjemno dobro pripravile načrt sanacije. Uspelo nam je zagotoviti kar nekaj denarja iz proračunske rezerve in iz lastnih sredstev. Po nesreči smo takoj stopili v stik z državami, ki so imele izkušnje s takimi naravnimi nesrečami in so njihove posledice odpravljali več let. Ko nas, ki smo uporabili nekatere njihove izkušnje, zdaj obiščejo njihovi predstavniki, pravijo, da smo v za gozd kratkem času zelo veliko naredili. Za gozd je pol leta res zelo kratek čas. Ampak s tem tempom moramo delati naprej. Tudi obljubo o zagotavljanju sredstev iz srednjeročnega načrta razvoja podeželja uresničujemo.

Kar zadeva nove ureditve po padcu koncesij, pa: koalicijska pogodba omogoča, da gremo v državno upravljanje in gospodarjenje z državnim gozdom. Ena prvih nalog novega državnega sekretarja za gozdarstvo bo, da s skupino strokovnjakov še enkrat preveri pozitivne prakse v Avstriji, v nemških zveznih deželah in nekaterih drugih državah, mogoče na Finskem, in potem ponudi slovenski in politični javnosti rešitev za moderno upravljanje državnega gozda. A treba se je zavedati, da ti gozdovi predstavljajo le 20 odstotkov vseh slovenskih gozdov. Glavno vprašanje je torej, kako povečati izkoristek iz zasebnega gozda. Na tem področju bo delo še težje kot z državnim gozdom. Bomo pa v to kislo jabolko zelo pogumno ugriznili.

Imamo bogastvo gozdov, imamo pa tudi praktično sesuto lesnopredelovalno industrijo, izjema je le nekaj dobrih praks. Boste rešitve za gozdno-lesno verigo iskali skupaj z gospodarskim ministrstvom?

Z dosedanjim ministrom Dragonjo se nama je uspelo uskladiti o potrebnih ukrepih, tako da je bil celotni sektor zadovoljen. Zaradi zamenjave vlade bomo morali ponoviti ta poskus z novim vodstvom gospodarskega ministrstva. Želim si, da bi nadaljevali ukrepe. Pomembno je, da ustvarimo trg znotraj Slovenije in da se spremeni uredba o zelenem javnem naročanju.

Bo rebalans proračuna kaj vplival na dogajanje v vašem resorju?

V tem trenutku gledamo vse postavke, saj je razumljiva prošnja financ, da pogledamo, ali je kje kakšna postavka, ki letos ne bo izkoriščena, in da povemo vnaprej, da se to pač sprosti. Kakšen bo končni izkupiček, še ne vem, po drugi strani pa zagovarjamo vse, kar je treba narediti. Treba pa je zagotoviti vsa plačila kmetom, ker so si jih prislužili, in poskrbeti, da so plačane strokovne naloge, ki jih je treba izvajati. Na vladi sem povedal, da javni zavodi v kmetijstvu, gozdarstvu, prehrani in ribištvu ne morejo biti obravnavani slabše kot javni zavodi kjerkoli drugod.