Dvaindvajsetega avgusta 2024 je mjanmarska vladna vojska bombardirala vasico v okrožju Mundu v bližini meje z Bangladešem. Trinajstletni Mohamed Šahaib, ki se je pred tem igral na vaškem šolskem igrišču, se je s sestrama skril v hišo. Toda bomba je padla povsem blizu in ubila njegovo mlajšo sestro, starejšo pa ranila. Mohamedu so se šrapneli zapičili v desno stegno. Oče Zakaria ga je skupaj z ranjeno sestro nekako spravil do lokalnega zdravnika, ki ju je oskrbel in jima rešil življenje. Zakaria je Mohameda vzel v naročje in družina je krenila v beg proti Bangladešu. Po bojiščih jugozahodnega Mjanmara, kjer potekata popolnoma pozabljena vojna in spregledan genocid nad ljudstvom Rohinga, so se do mejne reke Naf prebijali sedemnajst peklenskih dni. Reko so prečili s čolnom.
»Ponoči me je vedno strah. Zelo strah …« nama je s poljsko kolegico Ano pred fizioterapijo v prostorih humanitarne organizacije Handicap International povedal Mohamed. Njegov oče, ki ga vedno spremlja na fizioterapijo, kjer so ranjenega fantiča na novo naučili hoditi, je dodal, da se Mohamed med spanjem veliko trese in kriči. »Ponoči včasih vidim, kako so ubili mojo sestro in sosede,« je tiho dejal deček, ki je preživel absolutno grozo, zdaj pa očitno trpi za sindromom posttravmatske motnje. »Ampak zdaj se že bolje počutim. Tudi vaje zelo pomagajo. In hodim v šolo, kar je zelo pomembno,« se je pogumnemu dečku čez obraz razlegel velik nasmeh.
* * *
Ker bangladeške oblasti Rohingam ne priznavajo begunskega statusa in ker jim je mjanmarska vojaška hunta že leta 1982 odvzela vse državljanske pravice in so zato popolnoma brezpravni, se preganjano muslimansko ljudstvo tudi v begunstvu nahaja v popolnem limbu – so celostno razčlovečene žrtve vojne, genocida in ubijalske birokracije. Za nove begunce je še huje kot za tiste, ki so v Bangladeš pribežali leta 2017. Ali še prej – v številnih valovih etničnega čiščenja, ki ga je izvajala mjanmarska vojaška hunta. Novi begunci so namreč neposredno iz vojne prišli v največji kompleks begunskih taborišč na svetu, kjer nekaj takega kot prostor, zasebnost, dostojanstvo, higiena in priložnosti ne obstaja. Še huje: taboriščni kompleks deluje kot zapor na prostem, ki mu ob praznih humanitarnih proračunih grozi epidemija lakote.
Hkrati je 1,2 milijona izčrpanih ljudi ves čas izpostavljenih srditim posledicam podnebnih sprememb. Bangladeš, izrazito revna in prenaseljena država, ki se nahaja v globoki politični in varnostni krizi, je v njihovem središču – v monsunskem obdobju taborišča ogrožajo cikloni, hudo deževje in veter, ki krhke strukture ruši, kot da bi bile zgrajene iz stiroporja. V sušnem času jih zaradi prenaseljenosti in kurjenja na prostem ter kuhanja v zaprtih prostorih ogrožajo požari. Ti so večkrat do tal požgali velike dele gromozanskega taboriščnega kompleksa.
Usoda Rohingov v domačem Mjanmaru in v begunstvu v Bangladešu je vsota vseh strahov: vojna + genocid + revščina + preganjanje + rasizem + birokracija + podnebne spremembe.
| Sobotna priloga
Komentarji