Diego de Leo: Samomor je edino pravo filozofsko vprašanje

Profesor Diego de Leo sodi med najuglednejše svetovne psihiatre, ki so se specializirali za fenomen samomora. Suicidologiji je posvetil svojo celotno akademsko kariero, pravzaprav tudi svoje življenje. Po hudi družinski tragediji v rodni Padovi – oba sinova sta v istem večeru umrla v prometni nesreči – se je preselil v avstralski Brisbane, kjer predava na univerzi Griffith in vodi tamkajšnji Center za raziskovanje in preprečevanje samomora. De Leo je bržčas med najbolj zaslužnimi, da je 10. september svetovni dan za preprečevanje samomora. Profesor de Leo si prizadeva o življenjskih vprašanjih smisla, obupa in umiranja govoriti povsem racionalno, brez zadržanosti ali diskretnosti. S profesorjem sva se pogovarjala ob robu slovesnosti ob preimenovanju Primorskega inštituta za naravoslovne in tehnične vede Koper v Inštitut Andreja Marušiča. Dr. de Leo je namreč postal predstojnik novoustanovljenega Slovenskega centra za raziskovanje samomora, ki bo deloval pod okriljem tega inštituta in bo tudi prvi tovrstni center v Sloveniji, kjer je trikrat več samomorov kot v Avstraliji.

V Sloveniji, kjer je samomor še vedno tabuizirana in stigmatizirana tema – to se je nazadnje pokazalo ob samomoru  novinarskega kolega Danila Slivnika –, bi morala razmišljanja Diega de Lea sprožiti samoizpraševanje. Pri nas si namreč vsako leto vzame življenje več ljudi, kot jih umre v prometnih nesrečah, vendar varnosti v cestnem prometu mediji namenijo neprimerno večjo pozornost kot samomorom ali hudim duševnim stiskam, ki lahko pripeljejo do tragične odločitve. »Kar je za nas pomembno,« v prijetno melodični angleščini počasi razlaga doktor de Leo, »je razumevanje, da lahko včasih življenje resnično postane neznosno. Biti zbegan, v depresiji ali pod stresom ni dovolj za samomor, če se ne pojavijo določene okoliščine, ki se izkažejo za brezupne.«

Ko po krajšem neformalnem klepetu prižgem diktafon, me profesor resno pogleda: Če dovolite, bi z vami govoril povsem odkrito …

… seveda, prosim ...

… ker je samomor zelo resna zadeva. Kajti kot je dejal Camus – in mnogi drugi filozofi –, samomor je edino resno filozofsko vprašanje; namreč izbira med živeti ali umreti. Torej če vas ne vodijo verska prepričanja ali sistem moralnih vrednot, ki vas drži pokonci, ker vas po končanem trpljenju čaka višja nagrada ali katera druga oblika nadomestila, lahko samomor postane tragična izbira. V ateističnem svetu – v katerem ni takih nadnaravnih nagrad – je lahko smisel življenja precej stvarnejši in dejanski. Odločitev končati lastno življenje je nekoliko bolj neposredna, manj omejena. Pravzaprav raziskave kažejo, da je med ateisti najvišja stopnja samomorov na svetu. Na primer v skandinavskih državah ali nekdanji Sovjetski zvezi (območja, kjer je bil ateizem vsiljen ali sprejet po sekularizaciji Cerkve) so stopnje samomorilstva še mnogo višje.

Ljudje verjamejo, da samomor povzročajo psihične motnje.

V resnici ne obstaja niti ena psihična motnja, ki neposredno povzroča samomor. Psihične motnje lahko povežemo s samomorom, zlasti v državah, kjer ni strpnosti do njih in kjer psihična motnja pomeni sramoto. Na primer shizofrenija, ki se zelo razlikuje v posameznih državah, na primer v Nigeriji, Indiji, Avstraliji ali Veliki Britaniji. Stigma in netoleranca do obolelih ljudi je tam zelo različna. Če živite v državi, v kateri se shizofrenik ne more poročiti, dobiti službe, pravih prijateljev, zaupanja ali se ga ljudje bojijo, ker ga imajo za nepredvidljivega, je življenje s to boleznijo zelo zelo težavno. Vendar ni tako zaradi bolezni same, ampak zaradi dojemanja te bolezni v družbi. V tem je razlika.

Če govorimo o odločitvi nekoga, da bo končal svoje življenje, ali obstaja določena točka v zavesti, kjer nastane ta odločitev? Je možno določiti »mesto« usodne odločitve?

Samo deloma, ker mrtvi pač ne govorijo. Mrtvih ne morete vprašati, kaj se je zgodilo pred tem … Vendar lahko z načinom preiskave, s psihološko avtopsijo, ki pomeni rekonstrukcijo zadnjih okoliščin ljudi, ki so se odločili umreti, zberete kar precej informacij.

Je mogoče prepoznati točko, na kateri je nastala odločitev?

V nekaterih primerih je to mogoče. Nekaj mojih kolegov verjame, da obstaja vrsta predsamomorilskega sindroma, ki nakazuje, da je možna nekakšna »končna« motnja, s katero se v nekaterih primerih strinjam, v drugih pa ne. Ne da bi kazali kakšno specifično predsamomorilsko stanje, je veliko ljudi v svojih zadnjih dneh videti zelo vznemirjenih; da bi našli izhod iz tega globokega nemira in neznosnega življenjskega položaja, se v nekem trenutku odločijo, da bodo naredili samomor. To odločitev sprejmejo po obdobju velike razdvojenosti. Ko se enkrat odločijo, postanejo kot voda v jezeru – umirijo se. Pomirili so se, ker so sprejeli odločitev. Zdaj lahko uresničijo načrt.

So samomorilci pogumni? Nekateri jih imajo za slabiče, češ da si ne upajo spopasti z življenjem, da se ne borijo …

Zavračam tako opredelitev. Verjamem, da ni treba biti niti šibak niti pogumen. Enostavno moraš biti obupan. Moraš biti odločen, kar ni isto kot biti pogumen ali šibak. V življenju vsakega med njimi mora biti točka, ko postane življenje neznosno, nevredno življenja. In spet morate vse presojati skozi sistem vrednot, v katerem ste bili vzgojeni in v katerem trenutno živite, kajti ti principi vas morda vodijo tudi skozi zelo težavne čase v življenju. Če nimate teh principov ali če jih celo imate, morda ne bodo dovolj močni, da bi ovirali vašo »končno« odločitev. Kar precej samomorov se zgodi pod vplivom alkohola ali kot posledica impulzivnih reakcij. Obseg tega pojava je še nejasen iz istega razloga, ki sem ga navedel že prej – da mrtvi ne govorijo.

Koliko samomorov se zgodi impulzivno?

Domnevamo, da skoraj polovica. Zaradi tega je preprečevanje samomorov z nadziranjem okolja verjetno najmočnejša strategija. Na primer ograjevanje visokih teras, ploščadi ali mostov, nadzor nad strelnim orožjem, prodajo uspavalnih in pomirjevalnih sredstev ter drugih strupov, pesticidov, herbicidov in tako dalje … To so pomembni ukrepi, ki lahko rešijo mnogo življenj. Ljudje morda nesrečno živijo, za povrh vsega so močno razočarani ali resno sprti z nekom – to je lahko kaplja čez rob, ki jih še ohranja pri življenju. Vse to se morda zgodi pod vplivom alkohola, ki je v Sloveniji velik problem. To – poenostavljeno rečeno – morda predstavlja verigo dogodkov, ki številne ljudi pripelje v samomor.

Morda ste slišali o novih metodah samomora, ko se ljudje v svojih avtih z veliko hitrostjo zaletijo v steno avtocestnega predora? V Sloveniji je določen odstotek prometnih nesreč povezan s samomori.

S tem se precej poglobljeno ukvarjam, ker sem objavil in še objavljam prispevke o nesrečah, v katere je vpleten samo en voznik, kar so pogosto zakrinkani samomori, storjeni z avtom. To ni številčno nepomembno, veste. Zagotovo je nekje pod pragom petih odstotkov vseh samomorov v vsaki državi. Podobni problemi so v Skandinaviji, zlasti na Norveškem, pa tudi v Kanadi, Avstraliji in podobnih državah (velikih in ne gosto poseljenih), kjer so priložnosti, da ne vplete drugih ljudi, kar je glavni dejavnik pri tej vrsti samomora. Ste na samotni vožnji, kjer lahko vozite, ne da bi koga motili …

Kaj je prednost takšne oblike samomora?

Prednost je v tem, da v nekaterih državah družine preminulih lahko poberejo zavarovalnino in se izognejo sramoti. Z drugimi besedami, preživeli lahko prikrijejo njihovo dejanje. To je pomembno, ker prinaša koristi. Veste, včasih samomorilci ostanejo živi, ker imajo odgovornosti. Če pozorno pogledate okoli sebe, morda vidite veliko ljudi, ki so popolnoma izgubili »življenjski elan«, ljudi, ki so dejansko že mrtvi, kar se tiče veselja nad življenjem. Vendar kljub temu živijo dalje, ker imajo družine, otroke. Imajo odgovornosti, sodelavce ali osebe, ki so odvisne od njih. Zato živijo dalje, toda če bi se otresli teh odgovornosti, bi se mnogi med njimi odločili umreti. To je pomembno in tega se moramo zavedati.

Ljudje umirajo tudi zato, ker nimajo nikogar, ki bi mu se zaupali.

Če bi bili zmožni govoriti drug z drugim in biti pošteni drug do drugega in bi povedali, kako težko je za nas življenje; če bi bili zmožni priznati, da se čutimo neuspešne, da smo utrujeni od življenja ali da se počutimo šibke in bi se radi zjokali in poiskali zavetje v naročju nekoga drugega – bi to veliko pomagalo! Toda mi ne govorimo! Zlasti moški – mi ne komuniciramo. Moramo biti močni. Tisti, ki uporabljajo samo nujno število besed …

… ampak tako so nas učili, to je naša vloga, ki jo igramo …

… da, da. Ženske lahko jokajo in veliko govorijo, toda mi smo moški in ne potrebujemo besed, mi delujemo. Tako smo ujeti, zaprti v tem načinu obnašanja, ki je precej univerzalen, ker celotni zahodni svet deluje na isti ravni. Italijani, latino moški, imajo morda več možnosti za preživetje kot drugi, ker Italijani lahko jočejo. Nihče ne bi bil posebno presenečen ali se pritoževal zaradi tega. Italijani so igralci. Sem Italijan, zato imam pravico govoriti o tem. Vendar sem tudi Avstralec, zato vem dovolj o avstralskem svetu, da lahko rečem, da med avstralskimi moškimi to ni dovoljeno.

Torej med avstralskimi moškimi ni »cmeravčkov«?

Ne, kajti avstralski fantje morajo biti trdi. Močni. Ne smejo »preveč« odpirati ust, razen ko je nujno potrebno. Ko enkrat poveš, kar je treba, je konec. To je tisto, kar jaz kot moški pričakujem od vas kot moža. V resnici je to prestroga omejitev, ker smo samo popotni tovariši. Skupaj smo na tem skrivnostnem potovanju, ki se imenuje življenje; ne vemo, kam nas bo pripeljalo. Ne vemo, zakaj živimo, kaj je naše poslanstvo, zakaj čepimo na tem planetu, ki je okrogel in se vrti … To je uganka.

Torej nihče ne bi smel biti aroganten, nihče se ne bi smel počutiti večvrednega od drugih. Bodimo samo skupaj, pogovarjajmo se, jokajmo skupaj, drug drugega sprašujmo o smislu življenja; kako težko je in kako lahko konec koncev zmoremo. Poskusimo biti zares korajžni in recimo: Ne vem, prosim, naučite me!

To bi bilo koristno in pomembno, toda tega enostavno ne počnemo. Ženske pa so povezane, imajo veliko prijateljstev, jokajo brez težav, druga drugi pripovedujejo o zelo intimnih zadevah, morda govorijo o »lahkih« stvareh, kot so obleke, nakupovanje, šolske težave njihovih otrok … o čemerkoli.

Ženske so dejansko čustveno močnejše od moških?

Že dolgo tega sem ugotovil, da so ženske nedvomno močnejše od moških. Prepričan sem, da za to obstaja nekakšen evolucijski razlog, kajti živijo dlje in imajo več možnosti, da ščitijo svoje otroke, svoje potomce in tako dalje; jih hranijo in jih oskrbujejo z vsem. Ne gre samo za hranjenje kot prehrano, ampak tudi čustveno podporo in skrb. Zato ženske običajno najdejo svoje mesto v življenju, tudi če so zelo stare. Po drugi strani pa se možje začnejo čutiti nekoristne, ko se upokojijo, ko izgubijo svojo vlogo v družbi, svoj ugled in veljavo, občutek dostojanstva, občutek, da delajo pomembne stvari.

Mnogi upokojenci se počutijo grozno. Zato imamo tako visok odstotek samomorov med starejšimi, kar je še en problem, s katerim se moramo ukvarjati. Torej imamo veliko dela z ozaveščanjem ljudi in sporočanjem, da obstajajo težave pri različnih starostnih skupinah, v različnih življenjskih obdobjih, pri obeh spolih … Zato je vzpostavljanje enega modela preprečevanja samomorov slabo, ker smo vsi različni.

Imamo ogromne medkulturne razlike. Ogromne! Lahko imate stopnje samomorov, ki so štiridesetkrat višje v državah, ki so samo 1500 kilometrov oddaljene druga od druge. Vzemite na primer albanske in litovske moške. Razdalja ni velika. V Avstraliji ne bi prišli niti do Brisbana iz Melbourna, kjer imate približno enaki stopnji. Toda pri Albaniji in Litvi je razlika pri stopnji moških samomorov štiridesetkratna.

Kako to? Kaj se dogaja v teh nekaj kilometrih?

Veliko! Stoletja kulture, epskih navad, prepričanj in pravil, družbenih običajev, pričakovanj... Vse to se prevede v vedênje, ki je do danes prineslo različne navade tudi v način delanja samomorov. To je zelo zanimivo in – kako naj rečem – informativno v tem, da bo morda izboljšalo življenje. Medkulturne razlike morda izboljšujejo preprečevanje samomorov.

V vzhodnoazijskih civilizacijah, zlasti japonski, je bil samomor ritual, do katerega so imeli pravico samo plemiči, samuraji. Naredili so harakiri ali sepuku, da so ohranili bojevniško čast. Na to niso nikoli gledali kot na šibkost, mar ne?

Imate popolnoma prav, kultura in kulturne razlike dejansko dajejo osnovo za preprečevanje samomorov. Primerjava različnih situacij bi vas prepričala, da se samomor ne zgodi neposredno zaradi psihične motnje. Nekatere psihične motnje so povsod razširjene, na primer shizofrenija. Po vsem svetu je enako razširjena, tako med Inuiti kot med Jamani na Ognjeni zemlji – shizofrenija je navzoča, toda stopnji samomorov se zelo razlikujeta. Mimogrede, na Andamanskem otočju ali na Ognjeni zemlji ni samomorov oziroma so zelo redki. Kako to, da imamo toliko samomorov, povezanih s shizofrenijo, v Združenih državah ali v Avstraliji? Še enkrat, to je način, kako lokalni prebivalci dojemajo vpliv bolezni. Vendar ko ste omenili Japonce – samomor je še danes, čeprav nimajo več samurajev, način, kako operete izgubljeno čast in posebno čast svoje družine ter drugih preživelih.

Torej če ste nečesa obtoženi (nemoralnega obnašanja ali kršenja pravil) in naredite samomor, bodo to dejanje sprejeli z velikim spoštovanjem. Torej bo sramota prestopka oprana z usodnim dejanjem.

Se ni nekaj podobnega nekoč dogajalo na Siciliji? Možje, ki so storili nekaj, kar je bilo proti časti klana, so storili samomor, da so obvarovali svoje družine.

Da, toda v starih časih je bilo tako tudi na Sardiniji. Zgodovina nam daje sijajen primer grškega otoka Kos, kjer so stari ljudje končali svoje življenje s samomorom, ker so spoznali, da niso več koristni za družino.

Na Sardiniji so običajno stare ljudi pregovorili, da so zaužili rastlinski strup, ki je povzročil risus sardonicus, bolezenski nasmeh. Zaradi strupa so dobili grozljiv videz, ki je postal izraz tragičnega sarkastičnega stanja. Sardonicum se imenuje zato, ker izvira s Sardinije. Toda celo v novejših časih, na primer na Madžarskem v petdesetih in šestdesetih letih, so na podeželju revni stari ljudje, da bi se izognili bolečemu spoznanju o nekoristnosti (vedoč, da so breme družinam), naredili samomor z neke vrste obrednim obešanjem …

Pomeni samomora so torej različni. Kot za vse drugo bi bilo pomembno brati zgodovino in vedeti, koliko se je dojemanje samomorov skozi zgodovino spremenilo, ko so samo plemiči in bojevniki delali samomore – omenili ste samuraje, jaz bi dodal še nemško tradicijo Nibelungov, Siegfrieda in Wotana, boga, ki je bil vedno zaščitnik samomorilcev.

Bog samomorilcev?!

Da, samo vojščaki so lahko naredili samomor. Varoval jih je Wotan. Tudi v Srednji Ameriki, kjer so živeli Maji, so poznali boginjo samomora, imenovala se je Ixtab. Bila je tudi boginja vrvi. V samomoru je bila nekakšna veličastnost, ki naj bi bila redka.

Ker imajo le redki ljudje čast, da si sami vzamejo življenje?

Do nedavnih časov, do Rimljanov, ko so samomor včasih celo spodbujali – do nastanka krščanske Cerkve, ko so se zgodile velike spremembe …

Cerkev je samomor demonizirala?

Demonizirali so ga, da. Zaradi različnih razlogov. Da bi se izognili mučeništvu, kajti kar se je dogajalo, je bilo podobno začetku krščanstva – ljudje so si domišljali, da bodo prej prišli v nebesa, če bodo to zemeljsko življenje končali s samomorom. Imenovali so se donatisti, ker so donirali, podarili svoje telo materialnemu svetu, da so odšli v nebesa. Pojav se je tako razširil, da ga je cesar Konstantin skušal omejiti s tem, da je leta 314 imenoval za heretike vse, ki so naredili samomor. Huda obsodba samomorov se je znova zgodila v Arlesu leta 452 na pobudo sv. Avguština, ki je izobčil samomorilce. Primerna ugodnost za Cerkev je bila tudi zaplemba lastnine in premoženja družinam samomorilcev ter obravnavanje preživelih kot zavrženih oseb. Za samomorilce ni bilo maše, pogreba ali groba, pokopali so jih na samem, na križišču, celo njihovo srce so prebodli s koničasto palico. Njihovih trupel niso nikoli pokopali na pokopališčih ali položili v posvečeno zemljo. Cerkev je storila vse, da bi ljudi preplašila pred samomorom, ki je postal velika sramota. Edini način, kako najti izhod iz takega razmišljanja, je bilo zanimanje za psihične motnje. Sčasoma ljudje niso bili samo grešniki in heretiki, temveč so postali tudi psihično moteni. V dveh stoletjih, med 17. in 19. stoletjem, smo prešli od »felo de se« (hudodelec samemu sebi) do »non compos mentis« (ni pri zdravi pameti). Končno so v 19. stoletju vsi primeri samomora postali »non compos mentis«; samomor se je medikaliziral, dejansko so vse samomorilce razglasili za duševno bolne in zato subjekte zdravstvene obravnave.

Ker duševno bolni lahko vstopijo v cerkev, imajo pravico do pogreba?

V tem je bilo nekaj koristi, da. Toda to je bil precej dolg proces. Dandanes smo spet priča začetku spremembe. Raziskovalci smo verjeli, da je na določeni stopnji depresije ključni dejavnik preprečevanje samomora. Zdaj začenjamo razumeti, da depresija seveda je pomembna, toda tudi življenjski dogodki in njihovo kopičenje ter intenzivnost lahko igrajo pomembnejšo vlogo. Če nadaljujete v tej smeri, so stvari videti mnogo bolj kompleksne, kot so bile videti prej. Depresija je bila zelo očarljiva poenostavitev: imate samomorilska nagnjenja, torej ste depresivni. Dal vam bom nekaj dobrih antidepresivov in potem boste v redu.

Malo prozaka, ksanaksa...

Vendar v resnici ne gre za tako preprosto enačbo. Na koncu so stvari mnogo bolj kompleksne. Svojim pacientom moraš posvetiti veliko časa in pozornosti, jim pazljivo prisluhniti, potrpežljivo poslušati njihove zgodbe. Delovati moramo na različnih ravneh posameznikov in njihovih družin ter družbe. Sprejemati moramo tudi pomembne politične odločitve. V nekaterih deželah je samomor še vedno kaznivo dejanje, prepoveduje ga zakon!

Če vam samomor spodleti, vas bodo zaprli.

Kar je smešno. Toda tako je; celo v nekaterih zelo civiliziranih državah, kot sta Velika Britanija in Italija, so samomor dekriminalizirali šele pred petdesetimi leti. V mnogih državah je treba poskus samomora še vedno obvezno prijaviti policiji. Če ni kaznivo dejanje, ali je to res nekaj, kar mora policija vedeti?

Mislite, da je stopnja samomorov odvisna tudi od političnega sistema? Jih je v demokratičnih okoljih manj kot v totalitarnih? Kajti posebno velika suicidalnost je bila nekoč v Vzhodni Nemčiji...

... o, da, prav imate...

... ko je Spiegel objavil članek o tem, je bil na Vzhodu velik škandal.

O čemer so posneli celo film...

... Življenje drugih.

Čudovit film!

Res je. Tudi Madžarska je imela in verjetno še vedno ima zelo visoko suicidarnost.

Drži.

In Slovenija prav tako.

Pa tudi Litva, Estonija in Rusija...

No, to so vse nekdanje totalitarne države. Režim je sicer propadel – če izpustiva Rusijo, ki je nekje vmes – in tudi totalitarnega ozračja ni več. Zakaj se potem v teh deželah še vedno toliko ljudi ubije?

Saj veste, da ste v življenju prejeli neke vrste odtise, ki vas zaznamujejo, in da to pride ven kasneje. Neverjetno, kako pomembno je, kaj se naučite v prvih letih življenja. To je zares zelo odločujoče. Kdor je pri 15, 16 ali 18 letih priča samomoru, ga dogodek silno zaznamuje. Pri petdesetih ima to povsem drugo težo. Odraščanje v okolju, ki je polno nasilja ali demagoških sporočil, ima še danes lahko vpliv na ljudi, četudi živijo v zelo libertarnem okolju. Spominjati se moramo, od kod prihajamo, kakšna je naša tradicija, zgodovina... Vlogo pa lahko igra tudi gostota prebivalstva. Zelo težko je nadzorovati kroženje informacij v majhnem okolju. Neizogibno se ustvari neke vrste edukativno sporočilo: da je samomor običajen, endemičen. Vedno je bil tukaj in bo tudi ostal. Tradicija pač. Imamo veliko primerov – vedno so to dežele, kjer živijo posebne skupnosti, malce izolirane od drugih iz geografskih razlogov, pri katerih opažamo izjemno visoko samomorilnost. Na teh območjih je veliko ljudi umrlo zaradi samomorov, zato se ustvarja sporočilo, da v posebnih okoliščinah ljudje enostavno morajo narediti samomor, saj je to »naravno« in pričakovano. Žrtve same so prve, ki začutijo, da so pod pritiskom, ki favorizira samomor. Začarani krog torej, ki ga je zelo težko presekati. Zato je tako pomembno prekiniti občutek izoliranosti in tem ljudem pomagati, da se odprejo mednarodnim ali vsaj nacionalnim sporočilom. Da izgubijo predsodke, odprejo um.

Včasih je to precej lažje narediti v večji državi kot pa v majhni.

Drži, ampak glede Slovenije sem optimističen, ne glede na težave, povezane s finančno situacijo. Slovenija je rastoča dežela s čudovito lego, obdana z deželami različnih kultur in tradicij. To ji daje priložnost, da postane zares mednarodna, z različnimi priložnostmi v življenju. Nisem zaznal nobene zaprtosti v ničemer. Ravno nasprotno. Sem tukaj in to je najboljši dokaz mojega prepričanja. Sicer me ne bi mikalo hoditi v državo, ki je zaprta ali noče napredovati, se razvijati.

No, saj ne kaže jemati tako dobesedno, ta zaprtost je bolj sublimna. Slovenci smo izjemno samokrični doma. Prestrogi smo do sebe. Naši rojaki, ki živijo v tujini...

... veliko Slovencev živi v Avstraliji...

... res je, in ti so povsem drugačni. Kot da bi od doma prinesli najboljše vrline.

To velja za vsako deželo. Na mojem inštitutu v Brisbanu imam dve mladi dami, raziskovalki, ki sta Slovenki. Obe sta marljivi, strogi in zelo zanesljivi. Prepričan sem, da je to povezano z zgodovino vaše dežele. Vedno je neki odtis, tradicija, ki se prenaša. Miniti mora čas, da ta občutek izgine ali oslabi, se razredči.

Moja vizija prihodnosti Evrope je, da bomo prej ali slej vsi prevzeli neke vrste »evropski značaj«, kajti skupaj bomo sestavili kose in koščke vseh in verjetno poskušali dobiti najboljše od vsakega. Z mešanjem lahko ustvarimo koktejl, ki bo naše ljudi po možnosti predstavljal zelo privlačne. Verjamem, da je to neizogibno.

Ko govorite o evropskem značaju, vas moram spomniti, da Slovenci mejimo na tri glavne evropske etnične skupine: Slovane, Germane in Romane.

Od vsake ste nekaj pobrali...

Vendar smo dobili več slovanskih značilnosti. Kajti Slovani so bliže melanholiji, medtem ko Romani poskakujejo od veselja do življenja.

Zavedati se moramo, da so to verjetno le trapaste poenostavitve. Vseeno pa zaznavamo razlike; vi doživljate tragedije zasebno, mediteranski narodi jih pa v javnosti. Dejstvo, da imajo omrežje, dovoljuje njihovi nagnjenosti k dramatiziranju, da postane celo preveč ekspresivna, preveč demonstrativna. V vaših ljudeh so drame zelo napete, toda ne pridejo na dan, ker jih držijo v stanju implozivnosti, ne pa eksplozivnosti. Poleg tega ne poskušate komunicirati z drugimi, ker vas je sram govoriti o svojih slabostih – in tu se vračava na najin začetni pogovor. Seveda, če ne doživljate dramatičnosti nekega napada ali dogodka v življenju, si ne bi nikoli niti predstavljali samomora kot možnosti. Vendar je jasno, da so lahko čustva zelo intenzivna, in če jih zadržujemo v sebi, lahko postanejo nevarna. Na drugi strani imate grško gledališče in sicilijansko, južnoitalijansko ali špansko vrsto tragedije, ki se dogaja pred množico ljudi. Več ko je ljudi, bolj teatralna je lahko izraznost.

V času recesije bi morali imeti več teatra in manj implozivnih dram, kajne?

Vsekakor, zlasti če recesija udari po vseh, kajti potem ni nobene osnove za osebne tragedije. Recesija je namreč skupno stanje; seveda revni trpijo bolj od bogatih, a to ni njihova krivda. Vsi smo si podobni in bi morali držati skupaj, pomagati drug drugemu. To bi res preprečilo samomore. ¾ Foto Mirella Baruca Foto Mirella Baruca »Italijani, latino moški, imajo morda več možnosti za preživetje kot drugi, ker Italijani lahko jočejo. Nihče ne bi bil posebno presenečen ali se pritoževal zaradi tega. Italijani so igralci. Sem Italijan, zato imam pravico govoriti o tem. Vendar sem tudi Avstralec, zato vem dovolj o avstralskem svetu, da lahko rečem, da med avstralskimi moškimi to ni dovoljeno. [...] avstralski fantje morajo biti trdi. Močni. Ne smejo 'preveč' odpirati ust, razen ko je nujno potrebno. »Ženske so povezane, imajo veliko prijateljstev, jokajo brez težav, druga drugi pripovedujejo o zelo intimnih zadevah, morda govorijo o 'lahkih' stvareh, kot so obleke, nakupovanje, šolske težave njihovih otrok … o čemerkoli. Že dolgo tega sem ugotovil, da so ženske nedvomno močnejše od moških. Prepričan sem, da za to obstaja nekakšen evolucijski razlog, kajti živijo dlje in imajo več možnosti, da ščitijo svoje otroke, svoje potomce in tako dalje. »