Digitalna revolucija nam prinaša boljše življenje. A je kompleksna reč

Pogovor z Jeremyjem Whitom, velikim poznavalcem umetne inteligence, o samovozečih avtomobilih, robotih s človeško zavestjo in še marsičem.

Objavljeno
30. junij 2018 06.00
Posodobljeno
29. junij 2018 11.17
Jeremy White, urednik revije Wired: Prekletstvo našega poklica je, da moramo čakati najdlje. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Larry in Rico, glavna junaka komedije Puff, Puff, Pass, dan za dnem prižigata džojnt za džojntom, sicer pa v življenju ne počneta nič pametnega. Nekoč na televiziji vidita reklamo za zaupne male oglase. Lik na zaslonu – parodija Dona Lapreja, enega največjih prevarantov v zgodovini oglaševalskega posla – razlaga bodočim milijonarjem, da ni bistveno, kaj ti oglasi oglašujejo, saj gre za kompleksno reč, ki ustvarja prihodke sama od sebe. Larry in Rico odtlej vsakomur, ki ju vpraša, kaj počneta, odgovorita, da se ukvarjata z zaupnimi malimi oglasi. Na podvprašanje, kaj oglašujeta, odvrneta, da to ni bistveno. To je kompleksna reč.

Odkar sem prvič videl ta film, postanem nekoliko sumničav do vsakogar, ki mi kak pojav opiše kot kompleksen.

Jeremy White, izvršni urednik britanske izdaje revije Wired, ene najuglednejših publikacij na področju tehnoloških inovacij, je vzljubil tehnologijo že kot deček. Danes je možakar, ki vodilnim podjetjem po svetu svetuje o uporabi umetne inteligence. Je tudi možakar, ki trdi, da je digitalna revolucija kompleksen pojav.

White je predvsem novinar, šele nato tehnološki guru (znani ekonomist in utemeljitelj modernega menedžmenta Peter Drucker je nekoč dejal, da besedo guru uporabljamo izključno zato, ker je beseda šarlatan predolga), a razmišlja obratno. Na trenutke zveni kot Amazonov piarovec, ki brani svoje podjetje pred očitki črnogledih novinarjev; kot odvetnik neoliberalizma, ki se opira na vsemogočen napredek. Ob omembi delavcev, ki na Kitajskem v izkoriščevalskih razmerah izdelujejo posamezne dele, s katerimi geniji v silicijevi dolini ustvarijo pametne naprave, le odmahne, češ da bodo tudi oni kmalu na boljšem, saj bodo imeli dostop do interneta. Kadar spregovori o morebitnih težavah, ki bi jih (pre)pametne naprave lahko povzročile, je v njegovem tonu zaznati nelagodje, kot da jih omenja le zato, da mu ne bi mogli očitati pristranskosti. Če nekoliko poenostavimo, bodo po njegovem šoferji v prihodnosti lahko postali upravljavci dronov. Ko sem pretipkal intervju, mi je bilo najbolj žal, da gospoda Whita nisem vprašal, koliko upravljavcev dronov bomo potrebovali.

image
Če nekoliko poenostavimo, bodo po Whitovem mnenju šoferji v prihodnosti lahko postali upravljavci dronov. FOTO: Reuters


V Slovenijo je prišel na povabilo organizatorjev konference SAP NOW. Na Brdu pri Kranju je pred nabito polno dvorano predaval o tako rekoč vsem »pametnem« – na svoji spletni strani ima naštetih kar petnajst področij, na katera se spozna: tehnološki trendi, umetna inteligenca, internet stvari, kvantno računanje, tehnologija v financah, digitalna orodja v maloprodaji, tehnologija v zdravstvu, samovozeči avtomobili, spletna varnost, 3D-tiskanje, industrijsko oblikovanje, prihodnost luksuznih blagovnih znamk, množično financiranje, tehnologija v modi in luksuzna tehnologija.


Nikjer na spletu pa ni mogoče zaslediti, kaj ste študirali.


Geografijo. Sem srečnež, saj takrat ni bilo tako pomembno, kaj si študiral. Pomembno je bilo le to, da si imel diplomo. Danes je drugače, za vsako področje moraš biti ozko specializiran. Ko sem se odločal za študij, še nisem vedel, kaj bi rad počel v življenju. Geografijo sem izbral, ker mi je bila od nekdaj všeč. Izbral sem družboslovno smer, kar mi danes zelo koristi, saj sem se veliko naučil o poslovnih praksah in o tem, kako je finančni uspeh tehnologije odvisen od njene umestitve v družbo.


Kdaj vas je tehnologija tako prevzela?


Pripadam prvi generaciji, ki je odrasla ob igralnih konzolah. Navdušile so me, ko sem imel pet ali šest let. Odtlej se nisem ločil od tehnologije: prizadeval sem si ostati blizu stvarem, ki so me zanimale, in se nisem obremenjeval s tem, kako bom zgradil kariero.


Trdite, da je umetna inteligenca področje informatike, ki si prizadeva poenostaviti ogromne količine podatkov; jih uporabiti tako, da so na videz preprosti in lahko razumljivi. Podobno je z ljudmi – tudi v nas poteka na milijone procesov, na zunaj pa naše početje ni videti zakomplicirano.


Se strinjam, naši možgani morajo predelati ogromno podatkov, jih poenostaviti in se znebiti neuporabnih informacij. Šele nato nam sporočijo, na kaj se splača osredotočiti. Umetna inteligenca počne natanko to.


Je to točka, na kateri se umetna inteligenca najbolj približa človeški?


Gotovo je to eno izmed področij, kjer se omenjeni inteligenci zelo približata druga drugi – in približevali se bosta čedalje bolj. Zanimiv primer zmogljivosti naših možganov je način obdelave avdiovizualnega gradiva. Slišite me, preden me vidite, ker možgani hitreje sprejmejo zvočne kot vidne signale. Vendar hkrati upočasnjujejo predelavo zvoka, saj si prizadevajo zagotoviti, da bosta zvok in slika usklajena. Čeprav se ne zavedate, se to dogaja ves čas. K temu stremi tudi umetna inteligenca – povezuje več čutov, da bi z njimi ustvarila čim bolj resnično podobo.
 

Njen najoprijemljivejši, izvorni cilj je ustvariti napravo, ki posnema človeško razmišljanje in inteligenco. Verjetno smo v sedemnajstih letih, odkar ste se začeli pisati o tem, storili velik korak proti temu svetemu gralu sodobne tehnologije?


Verjetno ga bomo sposobni doseči okoli leta 2050 – lahko se zgodi tudi prej –, vendar se je treba vprašati, kakšne koristi bomo imeli od počlovečenega robota, ki je nedvomno področje umetne inteligence, nad katerim se navdušuje največji del strokovne in širše javnosti. Če nekaj znamo, to še ne pomeni, da moramo to tudi storiti: če bomo preslikali naše nazore na robote, ni nujno, da bodo bolj uporabni. Precej bolj smiselno je razvijati naprave, s katerimi se bomo lahko pogovarjali in ki bodo sposobne izpolnjevati naše ukaze. Roboti bodo čedalje bolj dodelani pa tudi specializirani za določena področja, podobno kot danes počne podjetje Boston Dynamics, ki izdeluje zelo uporabne robote. Menim, da bo v prihodnjem desetletju glas določal razvoj umetne inteligence.


Zato pravite, da se bomo kmalu smejali tistim, ki bodo še vedno uporabljali tipkovnice, namesto da bi se pogovarjali s pametnimi napravami?


Drži, zakaj ne bi uporabljali preprostejšega načina, če nam je na razpolago? Moja in vaša generacija sta odraščali s tipkovnicami, naši otroci in vnuki pa bodo odraščali s pametnimi napravami, zmožnimi učinkovite komunikacije. Zelo bom presenečen, če bo pisanje na tipkovnico čez petnajst let tako nujno in pogosto, kot je danes. S prepoznavanjem človeškega glasu v tehnologiji so se raziskovalci začeli intenzivneje ukvarjati okoli leta 1995, v približno dvajsetih letih so dosegli, da se lahko pogovarjamo z računalnikom ali telefonom, kar je ogromen skok naprej, napredek pa bo le še hitrejši.


O tem hitro spreminjajočem se svetu danes govorijo skoraj vsi, ki v svetu tehnologije kaj veljajo. Elon Musk, lastnik in direktor podjetij SpaceX, Tesla in Neurolink, je nekoč zapisal, da si slehernik ni zmožen predstavljati hitrosti razvoja modernih tehnologij, ki je blizu eksponentne. Zakaj je, kot pravite, živeti v času tako hitrih sprememb privilegij?


Ker je zelo razburljivo. To je zgodba o napredku, ki je prisotna vso zgodovino. Zakaj si ne bi želeli živeti v svetu, v katerem lahko napredujemo? Napredek nikoli ne poteka gladko: ima vzpone in padce, povzroča nekatere pretrese in probleme, vendar nam naposled neizogibno zagotovi boljše življenje. Trenutno smo na prelomnici med starim svetom, ki sloni na industriji, in novim, digitalnim svetom, zato je naša generacija v nezavidljivem položaju in težko razume vse spremembe, saj so zelo kompleksne. Na nov svet gledamo z očali, ki smo si jih nadeli v starem, in skušamo doseči, da se bo ujemal z našimi predstavami. Nove generacije teh težav ne bodo imele, saj ne bodo imele starih očal. Zanje se bo vse ujemalo. Ne razumem ljudi, ki so zaradi sprememb pretirano pesimistični. Morali se bomo soočiti z nekaterimi nevarnostmi in etičnimi izzivi, izogniti se bomo morali nekaterim pastem, a kljub temu sem optimističen – vem, da Elon Musk ni – glede naše prihodnosti.

image
Jeremy White: Na nov svet gledamo z očali, ki smo si jih nadeli v starem, in skušamo doseči, da se bo ujemal z našimi predstavami. FOTO: Voranc Vogel/Delo


Doslej sva govorila predvsem o napravah, s katerimi se bomo oziroma se že lahko pogovarjamo, vendar so te le ožje področje umetne inteligence.


Seveda, umetna inteligenca v širšem pomenu besede bo svet še bolj spremenila. Poglejte, denimo, samovozeča vozila. Nisem prepričan, a lani je po svetu v prometnih nesrečah umrlo približno milijon in pol ljudi. Ta številka se bo drastično zmanjšala, ko bodo samovozeča vozila prešla v širšo uporabo.


Če se znova naveževa na Muska: nedavno je izrazil razočaranje, saj je nesreča Teslovega vozila, v kateri si je ena oseba zlomila gleženj, prišla na naslovnice časopisov in spletnih strani, medtem ko 40.000 smrtnih žrtev v prometnih nesrečah na leto v ZDA komajda pritegne pozornost medijev.


Ima popolnoma prav, a mora se zavedati, da je zaradi novosti, ki jih njegova podjetja proizvajajo, na očeh javnosti. Nesreča, ki jo povzroči nova tehnologija, bo vedno pristala na naslovnicah. Enako je bilo z varnostnimi pasovi. Ljudem sprva niso bili všeč, ko pa so čez leta pogledali številke, so videli, da je število smrtnih žrtev močno upadlo. Enako se bo zgodilo, ko bomo začeli množično uporabljati samovozeča vozila. Ljudje bodo še naprej umirali, še naprej se bodo dogajale nesreče, a žrtev bo manj. In Elon Musk bo eden izmed najzaslužnejših za to.


Po drugi strani ljudje, ki se ukvarjate s podobnimi inovacijami, najbolje poznate pasti, ki jih prinaša (pre)hiter tehnološki napredek. Je to največje prekletstvo vašega poklica?


Prekletstvo našega poklica je, da moramo čakati najdlje. Prvi vidimo inovacije, ki so tako izjemne, da bi jih hoteli uporabljati že danes, a iz različnih razlogov še dolgo ne bodo na voljo. Večina ljudi izve za novosti, ko pridejo na trg, pri Wiredu pa jih včasih testiramo deset let prej. To sčasoma postane frustrirajoče. Za Viv, platformo, ki omogoča pogovor s pametnim telefonom, je Samsung pred leti odštel 190 milijonov evrov, a njenih koristi še vedno ne morem uporabljati, saj je dostopna le v ZDA.


Zdi se, da bodo ljudje zaradi robotov prej ali slej množično izgubljali službe. Bo, kot vedno znova poudarjate, digitalna revolucija res ustvarila toliko novih delovnih mest, da bodo, denimo, avtomobilski prevozniki in prodajalke v supermarketih lahko našli novo delo?


Prevoznikov bo nedvomno manj. Še vedno bo povpraševanje po njih, a precej manjše. Ko bodo imela podjetja možnost, da se znebijo voznikov, s tem ne bodo odlašala, saj en voznik predstavlja četrtino stroška enega tovornjaka. Podobno se bo zgodilo z drugimi oblikami prevoza: pri pomorskem prometu bo dodatna prednost, da pirati ne bodo mogli zajeti talcev, če bodo napadli ladjo.

Na drugi strani bodo nastali novi poklici: pred petimi ali desetimi leti si ni nihče predstavljal, da se bo lahko preživljal kot upravljavec dronov. Predvsem pa se bo spremenilo to, da bodo ljudje zamenjali več poklicev, le redki bodo vse življenje počeli isto stvar, kot je bilo običajno doslej.


Bi morali temu prilagoditi izobraževalni sistem?


Da. Sicer nisem strokovnjak za izobraževanje, a v Wiredu pogosto pokrivamo teme, kako pripraviti otroke na izzive sveta, ki je drugačen od tistega, v katerem je odrasla in si ustvarila kariero naša generacija. Težko je natančneje govoriti, saj šele vstopamo v novo obdobje, zato je dokaj nejasno, kaj je treba spremeniti. Najpomembneje se je zavedati teh sprememb in razmišljati, kako bi se jim prilagodili.


In se naučili, da je umetna inteligenca kljub vsemu – žal le za peščico – velika poslovna priložnost?


Ne bi rekel, da je priložnost le za premožne. Inovacije so dostopne vsakomur. Ne pozabimo: Palmer Luckey je virtualne slušalke Oculus Rift izumil v garaži in jih nato prodal Facebooku za 2,6 milijona evrov.


Kaj pa to, da nekateri skladi že upravljajo svoje premoženje in napovedujejo cene delnic z umetno inteligenco?


Seveda, ti programi analizirajo množico podatkov in prepoznajo določene vzorce, ki jih človek nikdar ne bi mogel, ker so preveč kompleksni. Podjetja, ki uporabljajo nove metode, imajo spodbudne rezultate. Ko se posameznik odloči za tovrstno poslovanje, ga računalnik ne sprašuje več, ali se mu zdi neka investicija primerna. Seveda se še dogajajo napake, prav zato takšni programi potrebujejo ogromno testiranj. Pred leti so začeli Amazonovi algoritmi tekmovati v prilagajanju cen različnih ponudnikov. Zaradi napake v sistemu je to privedlo do tega, da je cena ene knjige znašala več milijonov evrov. Računalniški programi bi lahko povzročili tudi finančno krizo, a je treba poudariti, da so tega sposobni tudi ljudje.


Kje v zasebnem življenju največkrat uporabljate umetno inteligenco? Pogosto namreč slišimo, da kak strokovnjak razvija novosti na pametnih telefonih, vendar jih zasebno uporablja le za klice in sms-sporočila. Recimo, imate doma Amazonovo Alexo?


Da, imam jo, pa tudi sicer uporabljam precej pametnih naprav: Sonosov sistem nadzorovanja glasbe po vsej hiši, Nest Cam, ki je nadzorna kamera in detektor dima v enem … Zanimivo je, da jih uporabljam, a le za najnujnejše stvari. Alexi, na primer, včasih naročim, naj mi sporoči najnovejše novice. Moj triletni sin jo uporablja ves čas. Ko bo odrasel, se mu bo zdelo samoumevno, da bo, kadar bo hotel izvedeti nekaj novega, spregovoril z računalnikom, prav tako kakor jaz vzamem v roke pametni telefon. To je največja generacijska razlika. Doma opazujem, kako lahko človeško bitje dojema pogovor z napravami kot naravno početje.


In kot naravno dojema tudi prelaganje odločitev nanje? Kje se bo po vašem mnenju to najprej zgodilo oziroma se že dogaja? Verjetno lažje zaupamo robotu, da nam pospravi sobo, kot da upravlja letalo, s katerim potujemo.


Res je, predvsem zaradi manjših posledic, če bi morebiti kaj šlo narobe, pametnim napravam lažje zaupamo preprostejša opravila. Vendar se po drugi strani to dogaja tudi pri bolj tveganih postopkih: letalo v bistvu leti samo, pilot ga upravlja le pri vzletu in pristanku. Če tehnologija deluje, ji ljudje zelo hitro zaupajo. Pomislite samo, kako hitro smo se navadili na uporabo pametnih telefonov. Tehnološke novosti nas fascinirajo le nekaj minut, nato se že osredotočimo, kaj uporabnega lahko z njimi postorimo. Ko sem se prvič peljal v samovozečem avtomobilu, sem bil pet minut navdušen nad njegovimi zmožnostmi, čez deset minut pa sem se že dolgočasil, saj nisem imel kaj početi. Prepričan sem, da se bodo ta vozila uveljavila bistveno hitreje, kot si predstavljamo.

image
Jeremy White Alexi naroča le najnujnejše stvari, njegov sin pa jo uporablja ves čas. FOTO: Reuters


Kako vam uspeva, da Wired ohranja visoko stopnjo strokovnosti, hkrati pa je še vedno zanimiv za širše bralstvo?


Odgovor je zelo preprost, a težko uresničljiv: bralcem pripovedujemo zgodbe, ki jih še niso slišali. Od nas izvejo za tehnologije, o katerih prej niso vedeli, da obstajajo. To dosežemo tako, da hodimo na teren, se srečujemo s predstavniki novih podjetij in pogovarjamo o inovacijah, namesto da bi v pisarni sedeli za ekranom in čakali na sporočila, da pridejo do nas.


Wired pogosto poroča tudi o povezavah med športom in umetno inteligenco.


Dober primer je ragbi. S tehnologijo, ki jo je McLaren razvil za preučevanje svojih avtomobilov, si trenerji danes pomagajo pri oceni pripravljenosti igralcev. V športu je veliko tehnologije, ker je v tej industriji veliko denarja, zato si ekipe lahko privoščijo tovrstno eksperimentiranje. Včasih so naše navade edina ovira za inovacije v športu. Tehnologijo golove črte bi lahko uvedli že zdavnaj, a so nekateri temu nasprotovali, češ da bo uničila čar igre.


Za hrvaški tehnološki portal Zimo ste pred časom dejali, da lahko robot že zdaj napiše prispevek natančneje od novinarja, vseeno pa tega (še) ne zna všečno predstaviti bralcu, kot to stori vešč pisec. Zato o robotih kot odžiralcih delovnih mest govorimo predvsem takrat, ko imamo v mislih nižje kvalificirane poklice. Se bo to spremenilo? Bomo nekoč živeli v orwellovski družbi, v kateri stroji ne bodo pisali le novinarskih poročil, temveč tudi pesmi in romane?


Prepričan sem, da bomo enkrat prišli do te točke, kar ni nič slabega, je le evolucija. Če bo znal stroj napisati roman, to še ne bo vzelo lepote romanu, ki ga je ustvaril človek. Kot družbo, ljudi, raso nas bo definiralo, kako bomo znali upravljati te novosti.

image
Jeremy White: Ko bodo imela podjetja možnost, da se znebijo voznikov, s tem ne bodo odlašala, saj en voznik predstavlja četrtino stroška enega tovornjaka. FOTO: Voranc Vogel/Delo


Pravniki se že sprašujejo, ali bodo takrat roboti morali imeti enake pravice in dolžnosti kot ljudje.


Skrajni čas je, da se začnemo resno ukvarjati z moralnimi, etičnimi in filozofskimi vprašanji razvoja umetne inteligence.


Si predstavljate: pravica do socialne pomoči, zasebne lastnine, reprodukcije in zakonske zveze?!


Zdaj jim pripisujete človeške lastnosti. Zakaj bi si sploh želeli te pravice?


Ker bodo, kot napovedujete številni strokovnjaki, imeli zavest.


Morda jih te stvari sploh ne bodo zanimale.


Morda pa jih bodo.


Potem bomo morali o tem resno premisliti. Kot sem dejal, odkrivamo novo področje. Način soočenja z njim nas bo definiral kot človeško raso. Sem optimističen, kako bomo krmarili med temi izzivi.


Eden izmed večjih izzivov tehnologije je zmanjšanje razlik med bogatimi in revnimi. Poceni delovna sila v Boliviji koplje litij za baterije, ki bodo pametne naprave držale pokonci, delavci na Kitajskem te naprave sestavijo …


Tehnologija že zmanjšuje razlike. Danes ima dostop do interneta 3,5 milijarde ljudi. Naprave so se v kratkem času zelo pocenile. Dober pametni telefon lahko dobite že za 30 evrov. Temu pravimo demokratizacija tehnologije.


Vendar podjetja pridejo do te demokratizacije z izkoriščanjem delavcev v manj razvitih državah.


To je poslovno vprašanje, ki nima zveze s tehnologijo.


So podjetja, kot sta Google in Amazon, ki poslujejo s tehnologijo, dovolj ozaveščena na tem področju?


Mislim, da so. Že zaradi novinarskega poročanja in preiskovanja so morala uvesti nekatere ukrepe, ki ščitijo njihove delavce. Menim, da se pomikamo v pravo smer. Bi morali iti hitreje? Morda, vendar smo lahko zadovoljni že s tem, da smo na pravi poti.