Pri projektu druge jedrske elektrarne poteka javna obravnava pobude za državni prostorski načrt (DPN), kar pomeni veliko dela za poslovnega direktorja Gen energije Bruna Glaserja. Pripraviti je treba kopico dokumentov in odgovorov. Tako bo hitro minil tudi čas do leta 2027, ko naj bi izbrali dobavitelja, in do leta 2028, ko sledi končna investicijska odločitev. Mali modularni reaktorji takrat še ne bodo dovolj zreli in preizkušeni, da bi zamajali odločitev. Lahko pa jo kaj drugega, denimo, iskanje partnerjev ali referendum.

Na kateri točki je zdaj projekt Jek 2? Pobuda za DPN je v javni obravnavi do konca oktobra.

Objava pobude za državni prostorski načrt je pomemben mejnik. Začetek priprave DPN, ki ga pričakujemo še v tem letu, je eden ključnih korakov, s katerim lahko projekt napreduje na naslednjo stopnjo. Na Gen energiji potekajo aktivnosti za pripravo vseh strokovnih podlag in spremljajočih študij, potrebnih v postopku priprave DPN. V sklopu tega postopka bo sicer potekala celovita presoja vplivov na okolje, ki bo zajemala tudi čezmejno presojo. Ta del bo zahteven in bo terjal veliko časa in energije.

Poleg tega smo v Gen energiji izdelali dve pomembni študiji. Prva je tehnična študija izvedljivosti, dejansko je vsak od potencialnih dobaviteljev pripravil svojo obsežno študijo.

Študija izvedljivosti je pokazala, da lahko oba ponudnika, francoski EDF in ameriški Westinghouse, svoje standardne projekte prilagodita specifičnim zahtevam lokacije, njene seizmologije, geografije, površine, upoštevaje tudi razpoložljivost vode za hlajenje iz reke Save, pa tudi morebitne medsebojne vplive z obstoječo jedrsko elektrarno.

Ob tem je treba upoštevati slovensko zakonodajo in obstoječo infrastrukturo v Sloveniji, potencialne dobavne verige, vključiti finančne ocene morebitne izvedbe in podobno. Oba potencialna dobavitelja sta zagotovila, da lahko elektrarno njunega tipa postavita na lokacijo, seveda z določenimi prilagoditvami, ki pa bodo bolj natančno opredeljene ob pridobivanju gradbenega dovoljenja.

Drugi pomemben dokument je varnostno poročilo lokacije, ki ga je izdelal zunanji izvajalec, Fortum iz Finske. To poročilo zajema pomembne vsebine, ki bodo uporabljene v času pridobivanja okoljskega poročila in kasneje jedrskega licenciranja, torej pridobivanja dovoljenj za jedrski objekt. Preliminarno varnostno poročilo je podlaga, na kateri lahko Uprava RS za jedrsko varnost izda soglasje v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. Večji del vsebin je pripravljen že danes, nekaj pa jih bo dodanih z razvojem projekta in spoznavanjem novih podrobnosti. Varnostno poročilo bomo dopolnjevali že med pripravo DPN.

Dejan Paravan: Evropa se bo izvila iz težav z jasnimi politikami, ki pa jih še ni

Pomembne bodo tudi pripombe, na katere se bo treba odzvati.

Postopek je jasno določen, pripombe podajajo načrtovalci urejanja prostora in javnost. Od nekaterih uradnih načrtovalcev urejanja prostora že prejemamo pripombe oziroma usmeritve, določene pripombe smo že prepoznali tudi na javnih razgrnitvah, sestankih z občinami in krajevnimi skupnostmi ter drugih aktivnostih.

Po javni obravnavi, ki je bila podaljšana za en mesec, do konca oktobra, bomo začeli analizirati vse zbrane usmeritve. Do vseh se moramo opredeliti. Projektna skupina, ki jo je ustanovilo ministrstvo za naravne vire in prostor, na koncu potrdi smernice.

Ali novele gradbene in prostorske zakonodaje vplivajo na projekt?

Ves postopek DPN vodimo po določbah zakona ZUreP-3, to je tudi osnova, ki smo jo definirali v naši pobudi. Koraki so torej znani. Po zakonu je rok za javno obravnavo pobude za DPN 30 dni, a ga je ministrstvo že v izhodišču podaljšalo na skupno 90 dni, na prošnjo lokalne skupnosti pa ga je dodatno podaljšalo še za en mesec, do konca oktobra.

Občinski svet Krškega je prosil za podaljšanje roka do 1. januarja 2026.

Drži, z našega stališča je podaljšanje na skupno štiri mesece korektno in daje dovolj časa. Z mestno občino sodelujemo, vsa gradiva, vse ključne informacije, ki so potrebne za pripravo usmeritev, smo zagotovili pravočasno. Vsako novo podaljšanje te javne obravnave pomeni zamudo za projekt.

Kaj se dogaja po svetu z jedrskimi projekti? Sta dva ponudnika dovolj dejavna?

Trend je pozitiven pri obeh ponudnikih. Pred leti je veljalo, da tako Westinghouse kot EDF dolgo nista gradila in sta imela začetne težave s svojimi projekti, vendar je zdaj Westinghouse končal dve elektrarni v ZDA, ki uspešno obratujeta. Projektne aktivnosti intenzivno izvajajo tudi na Poljskem in v Bolgariji, pogovarjajo pa se še z nekaterimi drugimi državami. Westinghouse na ta način vzpostavlja model za prodajo in gradnjo elektrarn v Evropi, zunaj ZDA. V zadnjem času se pojavlja tudi pobuda za gradnjo desetih novih jedrskih elektrarn v ZDA. To bi seveda pomenilo dodaten zagon celotnega njihovega sistema, pri čemer imajo pomembno vlogo tudi korejske družbe. Tudi za Gen energijo je določen del aktivnosti za študijo izvedljivosti pripravil Hyundai.

Po podobni poti gre EDF, ki se je pred leti prav tako soočal z velikimi izzivi. Zgradili so elektrarno Flamanville v Franciji, v Veliki Britaniji je v gradnji Hinkley Point C, resne namere imajo tudi s Seizwell C. EDF je aktiven tudi v drugih državah. Imajo pa kot državna družba nekoliko drugačno osnovo. Oba ponudnika rasteta in oba sta sposobna zgraditi jedrsko elektrarno. Seveda pa do konca projekta ne moremo delati z obema ponudnikoma, na določeni točki bo treba izbrati enega.

Kdaj je predvidena odločitev o izbiri dobavitelja?

Odločitev o dobavitelju mora biti sprejeta pred končno investicijsko odločitvijo. Če bo končna odločitev o investiciji sprejeta na koncu leta 2028, mora biti ponudnik, s katerim bomo delali naprej, izbran vsaj eno leto prej.

Kakšen občutek ste dobili ob objavi novice, da je Nek obratovala 500 dni brez težav?

Ker sem bil prej tudi sam zaposlen v Nuklearni elektrarni Krško, lahko povem, da me to ne preseneča. V zadnjih letih ne beležimo mnogo dogodkov, ko bi prišlo do avtomatskih zaustavitev. Ob dogodku leta 2023 je prišlo do puščanja na liniji varnostnega vbrizgavanja, okvara pa je bila odpravljena v rekordno kratkem času. V primerjavi z drugimi državami so za to porabili desetkrat manj časa.

Bruno Glaser se ne boji, da bi urana zmanjkalo, kljub pospešeni rabi. FOTO: Črt Piksi

Glede na to, da je elektrarna tako dobro vzdrževana, da v njej delajo predani strokovnjaki, ki so v svetovnem vrhu po znanju in kakovosti, me takšni rezultati obratovanja ne presenečajo. Seveda pa to nikakor ni samoumevno in v Skupini Gen si prizadevamo, da bomo s pametnim vlaganjem v obnovo komponent, v preventivno vzdrževanje, v vse nadgradnje, ki so zahtevane tudi v industrijskih standardih, to kondicijo elektrarne vzdrževali in bo ostala stalnica, na katero bomo tudi v prihodnje ponosni.

Podaljševanje življenjske dobe nukleark je za čedalje več držav privlačna možnost.

Lastnik jedrske elektrarne, v primeru Neka sta to slovenski Gen in hrvaški Hep, se mora na določeni točki odločiti, ali je podaljšanje obratovanja elektrarne smotrno ali ne. Lastnika Neka sta se za podaljšanje odločila na podlagi ekonomske analize. Vsako podaljšanje namreč zahteva določen vložek.

Podaljšanje obratovanja Neka do leta 2043 je obsegalo več faz. V fazi priprave smo z določenimi analizami in pogoji dokazali, da je podaljšanje mogoče. Ključno je bilo, da smo naredili program staranja komponent. Sledila je pridobitev okoljevarstvenega soglasja.

Razmišljajo tudi o podaljšanju obratovanja Neka za dodatnih 20 let, zato načrtujejo izdelavo analiz in spremljajo svetovne trende, saj zlasti v ZDA podaljšujejo obratovanje jedrskih elektrarn na 80 let. Predvidevam, da bomo na neki točki opravili ekonomsko analizo, ki bo odgovorila na vprašanje, ali je dodatno podaljšanje glede na potrebna vlaganja smotrno ali ne. Podaljšanje obratovanja pa nikakor ni samoumevno. Če zahteve na področju jedrske varnosti ne bodo izpolnjene, razprava o ekonomskih vidikih ni smiselna.

Kaj pomeni pohvala direktorja agencije za jedrsko energijo pri OECD, da je Nek lahko zgled za vse?

Obisk v Neku pri številnih tujih gostih, tudi z jedrskega področja, pusti dober vtis. Že zunanja podoba Neka je privlačna. Okolica je urejena, oprema je vzdrževana, vse je tako, kot mora biti. Predvsem pa so rezultati, ki jih Nek dosega, vrhunski v svetovnem merilu.

V Sloveniji imamo razvito jedrsko industrijo z več kot 40-letnimi izkušnjami, imamo tudi vso potrebno jedrsko infrastrukturo, od uspešnih raziskovalnih ustanov do regulatorja. Kljub majhnosti smo zrela jedrska država, ki ve, kaj dela.

Kdaj se boste začeli pogovarjati o morebitnih partnerjih pri projektu Jek 2?

Ves čas pri ekonomskih analizah opozarjamo, da Gen energija sama ni sposobna financirati takšnega projekta. Tak projekt financira država, daje garancije in zagotovila ter prevzema določena tveganja. Ker gre za velika sredstva, je mogoče v projekt pritegniti tudi sovlagatelje. Ta opcija je bila ves čas na mizi in še vedno je odprta.

Zelo pomembno področje, ki ga zdaj analizirajo v ožji delovni skupini pri predsedniku vlade, so ekonomski modeli financiranja. Pri analizi sodelujejo ministrstvi za finance ter za okolje, podnebje in energijo, Gen energija in nekateri drugi strokovnjaki. Analiza naj bi povedala, kakšne so sploh možnosti za izvedbo takšnega projekta v Sloveniji. To je pomemben korak, v katerem bomo izvedeli, kako lahko projekt finančno izpeljemo. Poročilo še ni končano, predvideva se, da bo končano letos jeseni.

Opcije so verjetno različne, predvidevam, da možnosti segajo od stoodstotnega slovenskega lastništva do razdelitve deležev na več držav.

Minister za finance je pred časom dejal, da Slovenija lahko Jek 2 zgradi sama, Novi list pa piše, da je Slovenija Hrvaški ponudila četrtinski delež.

To informacijo sem zasledil v medijih. Kot mi je znano, ni Slovenija uradno ničesar ponudila. Na ravni družbenikov Neka se s predstavniki Hepa pogovarjamo tudi o Jeku 2, vendar ni tudi tu nihče nikoli dal na mizo konkretnih ponudb.

Že pri podaljšanju življenjske dobe Neka se je pojavil očitek o odpadkih, za katere ni poskrbljeno.

Za uspešno nadaljevanje projekta Jek 2 mora biti vprašanje odlaganja nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov (NSRAO) rešeno. To je tudi za nas pogoj. Če ne znamo pospraviti odpadkov, ki so nastali pred 40 leti, bo vsak podvomil o tem, da bo v prihodnje bolje. Tehnologije so znane in preizkušene in strinjam se, da je zelo pomembno, da imamo to področje urejeno. Zbiranje, odvoz in odlaganje odpadkov so jasno definirani v meddržavni pogodbi. Na tem področju delujejo tudi delovne skupine in meddržavna komisija.

Slovenija je zelo aktivna, gradimo odlagališče. Kot sem seznanjen, gradnja poteka v zastavljenih rokih, tako da bi lahko konec leta 2027 začeli s poskusnim obratovanjem. Slovenija bo zagotovo ustrezno poskrbela za svoje odpadke. Nenazadnje je treba ravnanje z odpadki urediti tudi zaradi obratovanja Neka. Skladišče za NSRAO je bolj kot ne polno, dodatnih prostorov pa ni, kar ogroža tudi normalno obratovanje Neka. Izziv je rešljiv, potrebna pa bo modrost obeh držav.

Kaj pa visokoradioaktivni odpadki in izrabljeno gorivo?

V Sloveniji obstaja resolucija o ravnanju z izrabljenim jedrskim gorivom in visokoradioaktivnimi odpadki, ki dopušča več možnosti prihodnjega ravnanja s takimi odpadki. Izrabljenega goriva ne obravnavamo kot visokoradioaktivne odpadke, temveč kot strateško rezervo za morebitno kasnejše obratovanje elektrarn. Nenazadnje bo lahko tudi Jek 2 uporabljal reciklirano, t. i. gorivo MOX, ki ga je mogoče z enim ali več cikli proizvesti iz izrabljenega goriva. Del izrabljenega goriva je zdaj skladiščen tudi že v novem suhem skladišču v Neku. Takšno skladiščenje je varno za sto let, v tem času pa bodo gotovo našli še več uporabnih rešitev za izrabljeno gorivo. Večina držav ima program za tovrstne odpadke. Finci imajo tudi že trajno odlagališče.

Po Evropi ob tem nastaja vrsta pobud, da bi rešitve iskali skupaj. Nesmotrno bi bilo, če bi v Sloveniji gradili lastno globoko odlagališče za visokoradioaktivne odpadke, Madžari svojega itd.

Koliko časa je izrabljeno gorivo še uporabno za recikliranje?

V bistvu neskončno. Pri izrabljenem gorivu je težava toplota, zato ga je prvih pet let treba hraniti v bazenu, šele potem ga je mogoče prestaviti in skladiščiti v suhih zabojnikih. V njih se gorivo pasivno hladi po naravni poti. Sestava tabletk goriva pa se s časom ne spreminja, zato je koristen material v tabletkah uporaben neskončno dolgo.

Kakšni so trendi? Nekateri mali modularni reaktorji (SMR) naj bi uporabili kar izrabljeno gorivo.

Tehnologija SMR se hitro razvija, projektov je veliko, samo v Gen energiji jih obravnavamo 14. Koliko teh razvijalcev bo preživelo na trgu, da bodo lahko dejansko zgradili nekaj referenčnih modelov, je v tem trenutku še vprašanje. Koliko jih bo lahko oblikovalo svoje dobavne verige in serijsko proizvajalo elektrarne, je še težje vprašanje. Menim, da se bo številka ustavila pri številu proizvajalcev velikih elektrarn. Danes imamo pet ponudnikov: Francoze, Američane, Korejce, Kitajce in Ruse. Edini, ki danes dejansko obratujejo z malim modularnim reaktorjem, so Kitajci. Današnji SMR so sicer pomanjšane velike elektrarne.

Slovenija ne more biti poskusni zajček za pionirske rešitve. Če bi želeli ujeti časovnico, zastavljeno za Jek 2, bi morali v Evropi danes graditi vsaj dva ali tri SMR, da bi imeli leta 2030 morda referenčno enoto. To pa se ne bo zgodilo.

Bo dovolj goriva za vse te projekte?

O tem smo v Gen energiji pripravili analizo, to področje pa spremljajo tudi v različnih mednarodnih organizacijah. Ugotovitve kažejo, da je urana dovolj za 150 let, celo ob visokem trendu rasti uporabe. Seveda se lahko zgodijo pretresi na trgu, vendar je ob večjem številu ponudnikov za to manj možnosti. Ne bojim se, da bi urana zmanjkalo.