Dobro branje odpira okna

Vsaka nagrada za slovensko knjigo je razlog za praznovanje. In letošnja jubilejna podelitev kresnika na Rožniku bo nekaj posebnega.

Objavljeno
20. junij 2020 06.00
Posodobljeno
26. junij 2020 17.15
Kresnikovi finalisti: Suzana Tratnik, Branko Cestnik, Jiři Kočica, Veronika Simoniti in Sebastijan Pregelj  FOTO: Blaž Samec
Ne samo zato, ker se bomo ozrli po zadnjih tridesetih letih, od prvega kresnika leta 1991, ki je sovpadel z razglasitvijo samostojnosti države, ne samo zato, ker smo podelili kresnika desetletja Dragu Jančarju, ampak tudi zaradi posebnih okoliščin na Rožniku, ki jih zahtevajo varnostni ukrepi. A kresni večer bo. In kresnikov lavreat bo izbran.

Vsaka nagrada za slovensko knjigo je razlog za praznovanje. Zdaj še toliko bolj, ker kot opozarjajo Miha Kovač, Samo Rugelj pa tudi direktorica Javne agencije za knjigo Renata Zamida, nacionalna raziskava Knjiga in bralci kaže, da Slovenci manj beremo in predvsem manj kupujemo romane. Če jih ne bomo kupovali, opozarjajo, kmalu ne bo več založb, ki bi knjige tiskale, in tako ne bo niti novih knjig, ki bi si jih izposojali v knjižnicah.

Zato je podelitev Delove nagrade za najboljši roman kresnik, tokrat tridesetič zapored, tudi praznik slovenskega romanopisja, vzpodbuda in zgled, da dobro branje odpira okna, omogoča potovanja, ki so bila sploh zdaj onemogočena, odpira skrite prostore spomina.

V jeziku je zakodirana vsa naša zgodovina in kultura, pravijo, narod brez zgodovine, brez kulture, brez lastnega jezika ni narod. Feri Lainšček je večkrat rekel, da jezik vidi kot prizorišče duhovne arheologije, vodnik v kolektivno nezavedno: »Vsi, ki ustvarjamo v slovenskem jeziku, se zavedamo, da če izgubiš svoj jezik, izgubiš tudi svojo kolektivno dušo. Svet je poln teh ljudi, ki izkoreninjeni, brez substance tavajo po svetu – in so odličen material za potrošniško družbo.«

Nagrado kresnik, ki si jo je zamislil pisatelj Vlado Žabot in jo poimenoval po poganskem mitološkem bitju, so prvič podelili 23. junija 1991 v Razkrižju ob Murinih mrtvicah, dva dni pred uradno neodvisnostjo in samostojnostjo države. Do leta 1996 je kresnik gostoval na domačiji Josipa Jurčiča na Muljavi, vmes je dvakrat skočil na Ljubljanski grad, od takrat pa poteka kresni večer na ljubljanskem Rožniku, na slovenskem Parnasu, kot z nasmeškom pravi pater Branko Cestnik.

Kresnikova žirija, ki ji predseduje Delova novinarka Mimi Podkrižnik, v njej pa so še Mateja Komel Snoj, Anja Mrak, Peter Svetina in Alen Albin Širca, je letos prebrala približno 130 romanov, okrog 45 romanov manj kot lani, a še vedno je to bogata knjižna bera, glede na to, da je prva žirija leta 1991 izbirala med romani, ki bi jih lahko prešteli na prste obeh rok.

 

Uvertura za Rožnik


In zdaj smo tukaj, v ljubljanskem botaničnem vrtu, ki je kot nekakšna uvertura v dogajanje na Rožniku postal prizorišče srečanj tistih, ki ljubijo dobre slovenske romane in jih tudi ustvarjajo. In kot bi s prvimi žarki jutranjega junijskega sonca skozi bujno rastlinje vrta skupaj s pisatelji, finalisti, vstopile tudi različne atmosfere in svetovi njihovih romanov.

Sonce Petovione Branka Cestnika nas pelje v čas prvega krščanstva na Ptuju, Suzana Tratnik nas popelje v mračno, noro atmosfero čudnega morečega kraja Privežice v romanu Norhavs na vrhu hriba, Veronika Simoniti se poigrava s časom in prostorom, z nostalgijo, hrepenenjem in raziskovanjem družinskih korenin v romanu Ivana pred morjem, Jiři Kočica v svet umetniških gibanj, konceptov, Sebastijan Pregelj v Elvisovo sobo nostalgije, hrepenenj in konca otroškosti ...

Zanimivo, da kljub opozarjanju, da prodaja knjig pada, kljub alarmantnim podatkom o stanju kulture moji sogovorniki pravijo, da že nekaj let opažajo trend povečanega zanimanja za slovenski roman, njihovi romani so deležni večje pozornosti bralcev; vsi nominirani romani so doživeli že drugi ponatis ali pa se ponatis ravno pripravlja. »Upam, da so ljudje spoznali, da če knjig nihče ne bo kupoval, ne morejo pričakovati, da jih bodo založbe lahko izdajale,« je jasen Pregelj.



Tri desetletja izbora kresnika, tega praznika romana, kažejo tudi na pomembno vlogo Dela pri promociji slovenskega romana, nagrada gotovo vzpodbuja večje zanimanje za slovenski roman, tudi kupovanje romanov, kot pravi direktorica Nataša Luša v prijaznem pomenku, preden se začne uradni del srečanja – podelitev kresnika desetletja Dragu Jančarju.
 

Peterica finalistov


Presenečenje letošnjih finalistov je pater Branko Cestnik, ki je s svojim romanesknim prvencem Sonce Petovione vstopil na Ptuj oziroma v Panonijo, v čas prihoda krščanstva na naša tla, v čas, ko je na čelo Rimskega cesarstva po smrti Marka Avrelija stopil njegov neuravnovešeni sin Komod. V romanu srečamo tri protagoniste: poganskega stotnika Leontida, nubijskega sužnja Atra, pripadnika egiptovskega Serapisovega kulta, in Heliodorja, glavo grške trgovske družine iz Nikomedije, ki v takrat pogansko mesto ob Dravi prinese krščanstvo.

image
Branko Cestnik, finalist kresnika z romanom Sonce Petovione FOTO:  Blaž Samec/Delo


Še en novinec v družbi pisateljev, kipar Jiři Kočica, prav tako pravi, da je počaščen, da je vstopil v takšno družbo, sploh ker ni »ravno strasten bralec romanov«, bolj bere filozofijo, umetnostno zgodovino, znanstvene tekste, a ko ga povprašam, kateri od romanov za kresnikovega nagrajenca se mu je najbolj vtisnil v spomin, takoj izstreli naslov romana Lojzeta Kovačiča Kristalni čas, prvega kresnikovega lavreata. Presunljiv roman, še vedno ga nosim s sabo, pravi z nasmeškom.

image
Jiři Kočica, finalist kresnika z romanom Izvirnik FOTO:  Blaž Samec/Delo


Izvirnik je nenavaden roman, svetovljanska tema. New York, Filadelfija, Pariz, Buenos Aires, intelektualci umetniki, ki se pogovarjajo o konceptih. Tudi zgodba je zasnovana filmsko, kot izseki njihovih življenj. Kočica ga je pisal celih dvajset let in ga vmes spreminjal, dejansko se je roman spreminjal z mano, pravi; sprejemal je nove informacije o zgodovinskih, antropoloških, psiholoških, psihometričnih in drugih dognanjih. In čeprav je želel najprej napisati umetnostno-teoretsko študijo o razvpitem umetniškem delu, Duchampovem pisoarju Fontana, je vmes naletel na reči, ki »jih ne bi mogel opisati v taki študiji in se dotikajo političnih ter metapolitičnih struktur, težke stvari, ki jih je bolje opisati v bolj svobodni, umetniški obliki«.

Pisateljica in ­prevajalka Suzana Tratnik je roman Norhavs na vrhu hriba postavila v kraj Privežice, ki je nekakšna metafora za našo državo, kot zapiše Zdenko Matoz. Ideja za to zgodbo je nastala v njenih sanjah, pravi.

»Zapisala sem si idejo in narisala skico Privežic, kraja, ki asociira na mrliške vežice oziroma na nekaj, kar te priveže. Zdi se, da so vsi, ki živijo v tem kraju, zakleti, kot v grozljivki. Ne morejo ven, a mislijo, da jim je fino.« Skozi oči nekakšne antijunakinje Arijane, ki je ujeta v toksične odnose v tem čudnem kraju, bralec vidi neuravnovešen svet kraja, kakor ga doživlja sama. Vprašanje, ki se postavlja, je, kdo je v resnici bolj nor: tisti, ki je na zaprtem oddelku psihiatrične ustanove, ali tisti, ki so zunaj in imajo večjo moč.

Ivana pred morjem je nastajala kakih deset let, pravi Veronika Simoniti, pisateljica in prevajalka, najprej je napisala kakih trideset strani, potem pa obtičala v slepi ulici. Ves ta čas je zbirala gradivo, medtem pa izdala zbirko kratkih zgodb in prvi roman. Pred štirimi leti je odkrila škatlo z dedovimi pismi iz konfinacije in zgodba je stekla sama od sebe.

Pregelj je o romanu V Elvisovi sobi, ki se začne v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in konča v času po osamosvojitvi Slovenije, začel razmišljati pred kakimi petnajstimi leti, a so se morali dogodki, o katerih piše, časovno še oddaljiti. Zanimal ga je trenutek, ko je bilo en večer vse v redu in prav, naslednje jutro pa je bil svet obrnjen na glavo. »S sten spomina so se odluščile podobe, včerajšnji prijatelji smo se nenadoma gledali prek puškine cevi. Marsikaj, kar so nas učili, je bilo postavljeno pod vprašaj.«

Ko ga vprašam o literarnem trendu samoizpovedne literature, ki se povezuje z nostalgijo, tako kot v lanskem kresniku, romanu Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj, Pregelj pravi, da nostalgijo po dobrih starih časih v Jugoslaviji razume predvsem kot odgovor na razočaranje nad našim danes. Nostalgija nam ostaja na intimni ravni, pravi. Vsak od nas ima svojo Elvisovo sobo, v katero se lahko zateče in v kateri je vse v redu in prav.
 

Brez spomina nas ni


Stojimo ob hladnem bifeju z limonado, kavo in hladnimi prigrizki, sonce je začelo pripekati, razpoloženje se dviga, debate se gibljejo o literaturi, času, nekateri finalisti se poznajo med sabo že od prej, nekateri so se prvič srečali. Razmišljam o skupnem imenovalcu teh stilno, strukturno in vsebinsko tako različnih romanov. Morda je skupni imenovalec res čas, rečem, raziskovanje časa, prepletanje časov, drobcev spominov.

image
Suzana Tratnik, finalistka kresnika z romanom Norhavs na vrhu hriba FOTO:  Blaž Samec/Delo


Roman Norhavs na vrhu hriba je fantazijski roman, dogaja se v fiktivnem kraju, v sedanjosti, in vstopa v preteklost in raziskovanje družinske preteklosti. Veronika Simoniti se v Ivani pred morjem poigrava s časom in prostorom, s komponento spomina; tu je fotografija, ki sproži raziskovanje časa njene babice pred in med drugo svetovno vojno.

Kaj je spomin? vprašam. »Brez spomina nas ni,« mirno reče Veronika Simoniti. »To je nekaj, kar konstituira naš svet in to, kar smo. V svetu začnemo živeti šele, ko se začnemo spominjati. To smo mi.« In tudi spomin si, tako kot roman, v resnici napišemo sami, rečem. »Saj zato se poigravam tudi z vprašanjem resničnosti. Različni ljudje imajo povsem različne spomine na isti dogodek. In to je zanimivo. Kako vidimo resnico.«

image
Sebastijan Pregelj, finalist kresnika z romanom V Elvisovi sobi FOTO: Blaž Samec/Delo


Sebastijan Pregelj se je s spominom ukvarjal že v prejšnjem romanu Kronika pozabljanja, ki je leta 2015 prišel med deseterico; junak je moški pri osemdesetih, ki ga prizadene demenca, tega se zaveda in si želi ohraniti spomine, zato si jih začne zapisovati v zvezek, a vsako jutro, ko jih bere, se v teh spominih več ne prepozna. Na koncu obupa nad tem sizifovim delom in vse skupaj zažge. Zadnji stavek romana je: »Spomin je vse, kar si.« V Elvisovi sobi, ki velja za generacijski roman, pa se ozira v čas svojega odraščanja, ki je tudi odraščanje naše generacije.

»Se mi zdi, da je zdaj, ko se bližamo petdesetim, prišel čas, ko se naša generacija začne zazirati v lastno preteklost, to je naša zgodovina, ki smo jo sooblikovali, pretekli dogodki so sooblikovali nas.«

Tudi v Izvirniku se Kočica sprehaja po času, iz konca stoletja v prvo polovico stoletja in spet nazaj, vmes sta dve vojni. »Zdi se mi, da je prav spomin, ta nepozaba tisto, kar nas ohranja tako kot posameznike kot tudi narod. Jezik je tu ključen mem, če lahko to rečem. Prek jezika ohranjamo kulturni vzorec.«



V romanu Sonce Petovione se je Cestnik vrnil v drugo stoletje našega štetja in ustvaril impresivno fresko družbenopolitičnega dogajanja tistega časa, navad in običajev, različnih religioznih kultov, od mitraizma do čaščenja Izide ali Serapisovega kulta, in nas spomnil, kako multikulturno in pluralno mesto je bila nekoč Petoviona. Gotovo sem tu poleg številnih knjig, arhivov in dokumentov uporabil tudi moč spominskih muz, se nasmehne Cestnik.

 

Kresnik desetletja


V resnici smo ves čas čakali na osrednjo osebnost tega dogodka, na pisatelja Draga Jančarja, ki je s svojimi romani dobesedno zaznamoval trideset let izbora najboljšega slovenskega romana; kresnika je poleg romana To noč sem jo videl, ki je na Rožniku slavil leta 2011, dobil še za romane Zvenenje v glavi (leta 1999), Katarina, pav in jezuit (leta 2001) ter – In ljubezen tudi (leta 2018).

image
Drago Jančar je iz rok direktorice Dela Nataše Luša prejel kresnik desetletja za roman To noč sem jo videl FOTO: Blaž Samec/Delo


Ob tridesetletnici kresnika smo namreč v uredništvu Dela povprašali vse nekdanje člane kresnikovih žirij, kateri med kresnikovimi lavreati v zadnjih desetih letih je v njih pustil najmočnejšo sled. V večini so se odločili za roman To noč sem jo videl Draga Jančarja, ki je leta 2010 izšel pri založbi Modrijan.

Kratka intimna slovesnost ob podelitvi kresnika desetletja je tisti dan potekala v tropskem rastlinjaku ljubljanskega botaničnega vrta, Jančarju je priznanje izročila glavna direktorica medijske hiše Delo Nataša Luša z besedami, da sta kultura in umetnost področji, ki sta zapisani v DNK časnika Delo.

Dejstvo je, da Drago Jančar sodi med najuglednejše, najbolj mednarodno nagrajevane in najbolj prevajane sodobne slovenske avtorje. Izid vsakega njegovega knjižnega dela je tako rekoč avtomatično razglašen za dejanje sodobnega klasika, je zapisal Igor Bratož ob avtorjevi sedemdesetletnici pred dvema letoma. Jančarjev literarni opus, njegov pisateljski zamah je na slovenskem literarnem zemljevidu postal nekaj nespregledljivega, njegove knjige je enostavno treba prebrati, o njih imeti mnenje.
 

To noč sem jo videl


To noč sem jo videl je neobičajen roman. Drugače od njegovih drugih romanov se zdi veliko bolj gost, strnjen, kot bi bil pisan v enem dahu, hkrati ima vse prvine Jančarjevih prejšnjih romanov, bolečino in krutost Galjota, melanholijo in tesnobo Severnega sija, zgodovinski odmik in ljubezensko zgodbo v Katarini, pavu in jezuitu.

Roman v petih prvoosebnih pripovedih, ki vse govorijo o junakinji Veroniki Zarnik (lik je navdihnil resnični lik Ksenije Hribar, lastnice gradu Strmol), lepe, svobodomiselne, ekscentrične ženske, ki sprehaja aligatorja na vrvici po Ljubljani, hkrati pa je pripravljena tvegati vse za ljubezen.

Kazen, ki jo doleti, je metafora za kompleksno razumevanje ekstremne situacije, kakršna je bila druga svetovna vojna; metafora za vse poskuse kaznovanja v zgodovini naše države tistih, ki so »preveč ljubili življenje«, preveč štrleli iz povprečja, ki so bili krivi zato, ker so bili drugačni. Tema, ki je očitno univerzalna, saj so jo prepoznali v vsaj še dvajsetih državah, kjer je roman izšel.

Znano je, da se je Drago Jančar prav po izidu tega romana zavestno odmaknil iz javnosti, dal je nekaj krajših izjav in intervjujev, ni pa dajal obsežnejših intervjujev, prav tako ni nastopal v televizijskih pogovorih. Zakaj skoraj z vsakim romanom vstopa v pretekli čas, sem ga vprašala že med zadnjim pogovorom za Sobotno prilogo, in takrat je dejal, da se mu v resnici zdi najbolj vznemirljiv prav ta čas zdaj.

Drago Jančar: »Gotovo je čas, ki ga živimo, zelo razburljiv. A ne vem, kaj se lahko v umetnosti zgodi v tem času. Lahko o tem, kar se dogaja, napišeš članek, lahko greš s kolesom na proteste, a ta prelomni čas pripeljati v literaturo že takoj zdaj se mi zdi zelo težko.«

 

Čas, ki ga živimo zdaj


In prav v tem času, v katerem smo, je najbolj poudarjen eskapizem, pobeg v vse mogoče sfere, še najmanj žal v literaturo. Kako kot intelektualec, kozmopolit, občutite ta čas zdaj, vprašam. »Ne vem, najbrž imam v pisanju težave s tem časom,« se nasmehne, »tudi s tem, da postavim junaka svojega romana v supermarket. To me pač ne zanima.

Gotovo je čas, ki ga živimo, zelo razburljiv, čeprav ne vemo, kam se bo vse skupaj zasukalo. Redko so se sočasno pisali teksti o prelomnih obdobjih v zgodovini. Recimo v času nastajanja nacizma je nastalo veliko praznih agitatorskih tekstov, tudi Thomas Mann se je izogibal neposrednemu pisanju o tem. Tako da ne vem, kaj se lahko v umetnosti zgodi v tem času. Lahko o tem, kar se dogaja, napišeš članek, lahko greš s kolesom na proteste, a ta prelomni čas pripeljati v literaturo že takoj zdaj se mi zdi zelo težko.«

Dejstvo je, da je pandemija koronavirusa spremenila svet, za zdaj še ne vemo točno, koliko in v kakšno smer, lahko samo slutimo, da se za krinko varnostnih ukrepov dogajajo globalne politične spremembe in diktatura nadzora, ki se dotikajo vseh nas.

A tako kot po največji epidemiji v zgodovini, španski gripi, zaradi katere je v svetu umrlo od 50 do 100 milijonov ljudi, pisatelji dolgo niso mogli pisati o tem, ampak so, da bi se odmaknili od groze, razpadanja, smrti, bežali v druge svetove, se zdi, da bo tudi pri nas na literarno refleksijo treba počakati. Zanimivo je, da nekateri zgodovinarji predvidevajo, da bo tudi po pandemiji koronavirusa začela brbotati ustvarjalnost, novi umetniški tokovi kot v norih dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

»Po vseh teh družbenih nemirih in krizah, kakršna je bila prva svetovna vojna, je za vsemi temi umetniškimi ali družbenimi gibanji obstajala jasna ideja. A tukaj za zdaj vidim predvsem težnjo po rušenju spomenikov, če se izrazim metaforično,« preseneti Jančar. »Dajmo, zrušimo Churchillov spomenik, ker je imel neprimerne izjave o Gandhiju, toda kaj potem? Vse ideje komunistične, nacionalsocialistične, fašistične, vmesne, personalizmi so govorili o tem, kako bodo postavili nekaj novega. Namesto Churchilla moraš postaviti nekaj novega. Namesto starega reda, ki ga želiš zrušiti, moraš imeti vizijo novega reda. In tega ne vidim. Ne še. Za zdaj vidim samo princip rušenja.«


Svet jutri


»Mislim, da gotovo obstajajo vizija in sanje o novem pravičnejšem svetu. A čeprav so sanje še abstraktne, se mi zdi, da so v tem času nujno potrebne,« Suzana Tratnik pogovor zasuka v drugo smer, v vsebinske zahteve protestnikov pred parlamentom in seveda položaj kulturnikov, prekarcev. »A ti problemi so nastali že veliko prej, v obdobju pandemije so se samo poglobili. In to zato, ker se status kulturnikov ne rešuje že leta,« pristavi. Cestnik, Pregelj in Kočica v pogovoru izpostavijo naravovarstvena vprašanja, odnos do narave, razprodajo naravnih virov, tudi prehrambna samozadostnost, recimo, je ena od ključnih stvari, poudari Cestnik.

Če se v primeru Magna umaknejo največji igralci na zeleni strani, potem nam je jasno, kako močni so interesi kapitala, pravi Kočica. Tudi Jančarju se zdijo problematični kriteriji naravovarstvene politike, ob tem opozori na problematiko zloglasnega kanalizacijskega kanala, ki ga mestna občina Ljubljana gradi čez vodovarstveno območje v Klečah. V primeru potresa in izteka kanalizacije bi bilo v hipu ogroženih 300.000 Ljubljančanov, ki bi ostali brez pitne vode.

»Pravica do pitne vode je zapisana v naši ustavi, a kaj ti to pomaga, če prodaš vodne vire,« pristavi Pregelj. »Najbrž Heineken ni kupil Uniona in Laškega samo zato, ker je to pivo tako izjemno. Predstavljam si, da so zadaj drugi interesi.«

»Kakorkoli, pri mojih letih si človek želi, da bi se bili v tej državi končno sposobni pogovarjati,« reče Jančar z mirnim nasmeškom. »Če bi imel zdaj spet dvajset, trideset let, bi bil gotovo med kolesarji pred parlamentom, zdaj vidim stvari drugače. Zdaj bi pozval k dialogu. Usedite se skupaj in se, hudiča, začnite že pogovarjati. Eno je institucionalna kultura, ki jo je treba najverjetneje obdržati, in seveda mora obstajati tudi ta spekter alternativne kulture, ki je generator novih idej, novih gibanj.«

Pogovor se je, potem ko ga je za nekaj minut prekinil Delov fotograf Blaž Samec, da bi posnel še nekaj fotografij nagrajenca in petih finalistov, spet nadaljeval, a tokrat zavil v bolj lahkotno, prijetno kramljanje o minulih kresnih večerih, ki so jih doživeli nekateri prisotni, o nemiru in pričakovanjih v zraku in tudi o moči literature, moči romana, ki vstopa v najbolj intimno sfero, preobrazi bralca, vzbudi empatijo in nastopi tudi tam, kjer politični diskurz in prepričevanje odpovesta.

* * *
Triindvajsetega junija, na kresno noč, bo kresnikova žirija tridesetič izbrala najboljši roman leta. Poleg tega bo okrog osmih na Delovi spletni strani neposreden prenos s podelitve v režiji dolgoletnega soustvarjalca kresnikove prireditve Andreja Stražišarja, ozrli se bomo v zgodovino nagrade, a zaradi varnostnih ukrepov zaradi covida-19 bo med obiskovalci predpisana razdalja, kar pa ne pomeni, da si ne bomo blizu. Niti klasičnega kresa letos ne bo, bo pa zato lavreat skupaj s kresnicami prižgal ogenj na simboličnem ognjišču. Lepo bo, pravijo ustvarjalci.