Dobrota v tekmovalnem svetu ne kotira visoko. A jo vsi potrebujemo
Šola ostaja pomemben prostor socializacije in vzgoje.
Odpri galerijo
V šoli lahko dobi otrok izkušnjo, da so dobri in dobronamerni odrasli, da so prijazni otroci, da obstaja pravičnost, izkušnjo človečnosti. FOTO: Leon Vidic
Razmišljam o šoli, ker sem se vse svoje strokovno življenje kot otroška psihiatrinja ukvarjala s šolskimi otroki, pa tudi zato, ker imam dva vnuka v šoli. Razmišljam tudi zato, ker je šola eden od dejavnikov, ki krojijo večjo ali manjšo socialnost države, v kateri živimo, saj je prostor, v katerem vsi otroci preživijo vsaj 9 let življenja, skoraj vsi pa 13 let, ko se pripravljajo, da prevzamejo svoje vloge in vplive v družbi.
Kakorkoli šola opredeli svojo namembnost, ostaja pomemben prostor socializacije in vzgoje. Je prostor državljanske in politične vzgoje. Totalitarni politični sistemi so gradili in gradijo tudi šolski vzgoji otrok in mladih. Politična vzgoja ni eksplicitno opredeljena v sodobni šoli demokratičnega sveta, se pa seveda dogaja. Šola je družbeni podsistem, ki je vpet v sistem neoliberalnih dogajanj, odnosov in vrednot, ki jih šola hočeš nočeš prenaša na otroke. Vendar ima šola kot podsistem tudi delno avtonomijo, ki se izraža v znatnih razlikah v etosu posamičnih šol in posledično v socializacijskih vplivih na učence in njihovih šolskih izkušnjah, ki tvorijo njihovo socialno konstrukcijo realitete, videnje sveta, svetovni nazor in življenjsko filozofijo.
Šola prispeva k mentaliteti, vrednotam in stvarnosti neoliberalne družbe, npr. z vzpodbujanjem tekmovalnosti, poudarjanjem vrednot zmagovalnosti. Obenem pa ima šola lahko korektivne in kompenzatorne učinke v odnosu do negativnih družbenih dogajanj. Kompenzira lahko številne kognitivne in razvojne deficite, ki jih imajo otroci, prikrajšani zaradi revščine. Je najbolj obetajoč prostor integracije priseljencev – tako ekonomskih priseljencev kot beguncev. In ne nazadnje, danes izpostavljamo varovalno vlogo šole v psihosocialnem razvoju otrok, ki so obremenjeni s slabimi izkušnjami, izgubami, travmami, ogroženi glede duševnih motenj ali nosilci tega, kar imenujemo psihosocialne motnje. Zlasti pa lahko šola zagotovi vsem otrokom izkušnjo varnosti, pravičnosti in človečnosti.
O vprašanju, koliko sodobna šola s svojim načinom izobraževanja otrok ustreza zahtevam neoliberalnega in računalniškega časa, ne bom razpravljala, ker nisem dovolj kvalificirana za to. Vendar je to vprašanje neločljivo povezano s področji šolskega delovanja in vplivanja na otrokov razvoj in dobrobit, ki jih obravnavam.
Psihosocialna dobrobit in duševno zdravje otrok sta tesno povezana z delovanjem šole in stopnjo njene človečnosti. Šola je lahko prostor številnih slabih izkušenj, stresov, travm – torej negativnih ali ogrožajočih vplivov na otrokov duševni razvoj, zlasti tistih otrok, ki niso po meri šole, ne dosegajo pričakovanih uspehov ali so s svojim vedenjem moteči. Toda šola ima tudi številne pozitivne in varovalne učinke na razvoj otrok. Ti so zlasti pomembni za otroke, ki so obremenjeni z negativnimi izkušnjami, prikrajšanostmi, čustvenimi ranami. Pozitivne in zdravilne izkušnje izvirajo predvsem iz psihosocialne klime in etosa šole ter lastnosti učiteljev. V zadnjem času vse več pišejo o tem, da bi šola morala več storiti za duševno zdravje otrok nasploh in še posebej za duševno zdravje otrok s težavami. Pri tem se sklicujejo na njene možnosti vplivanja in na dejstvo, da so v šoli veliko let življenja vsi otroci dosegljivi pozitivnim vplivom.
Šola določa skupaj z mentalno-higiensko stroko, kdo je duševno zdrav, normalen in kdo je otrok z motnjami, otrok, ki mora biti razvrščen in ima pravico do olajšav in posebne pomoči. To so denimo otroci, ki ne zdržijo čas šolske ure pri miru – nemirni otroci z ADHD, otroci, ki se ne naučijo brati in pisati v času, ki ga predpisuje šolski kurikulum – otroci z disleksijo, disgrafijo, specifičnimi učnimi težavami in mnogi drugi. Po mojem predvidevanju bomo kmalu začeli razvrščati med otroke z motnjami tudi tiste, ki so počasni, kajti naš čas terja vse večje hitrosti in pospeške, ki jih mnogi zaradi svojega bioritma in slabše energetske opremljenosti ne zmorejo. In šola v sodelovanju z dušeslovno stroko pomaga tem otrokom z diagnozami, ki dajejo pravico do olajšav in pomoči.
Interes šole za duševno zdravje otrok izhaja predvsem iz dejstva, da ima kakih 20 odstotkov otrok težave ali motnje, ki otežujejo delo učitelja in zmanjšujejo učinkovitost učnih procesov. Ob tem je treba povedati, da tudi za mnoge otroke z resnejšimi motnjami, ki bi potrebovali pomoč mentalno-higienskih služb, ostaja šola edini vir pomoči, podpore, zdravilnih ukrepov. Znano je namreč, da le 20–30 odstotkov otrok s težavami, motnjami, ki bi po kriterijih dušeslovnih strok potrebovali njihovo pomoč, koristi mentalno-higienske službe. Za to sta dva glavna razloga: znatno pomanjkanje razpoložljivih služb in strokovnjakov (čakalne dobe za obravnavo so nekaj mesecev ali več kot leto v Sloveniji) in zadržki staršev, od katerih je odvisen prihod otroka v mentalno-higiensko institucijo.
Šola je ali bi morala biti zainteresirana za psihosocialno dobrobit in duševno zdravje otrok tudi zato, ker sta ta povezana s šolsko uspešnostjo, torej s kakovostjo njene produkcije in produktov. Žal te povezave šolski delavci vse prepogosto spregledajo.
Socialno prikrajšani otroci se srečujejo z večjimi obremenitvami, imajo več slabih izkušenj, doživljajo več neuspehov, imajo manj možnosti, izpostavljeni so večjemu številu dejavnikov tveganja kot njihovi dobro stoječi vrstniki. Vpliva na videnje sveta in pričakovanja glede prihodnosti. Predvsem pa imajo več težav v šoli, tako pri učenju kot pri prilagajanju na skrita pravila vedenja srednjega razreda. Pri njih so bolj pogoste težave pri učenju, izključenost, slabša samopodoba, nekatere psihosocialne težave. Med šolsko neuspešnimi otroci je sorazmerno več revnih otrok kot v skupini dobro stoječih. Obenem socialno prikrajšani otroci prejemajo ob šolskih težavah manj pomoči v družini. Njihovi starši manj iščejo in koristijo razpoložljive vire pomoči za učne in psihosocialne stiske.
Šola je priložnost za pridobivanje pozitivnih socialnih izkušenj, npr. izkušnje pravičnosti in za premoščanje primanjkljajev v znanju in motivaciji za učenje. Njihova izkušnja prikrajšanosti, izločenosti, nižje razvrščenosti glede možnosti in glede učne in socialne uspešnosti, samozaupanje, samopodoba, energetski naboj, vložen v doseganje pozitivnih sprememb, se lahko predrugačijo na osnovi novih dobrih socialnih in učnih izkušenj, ki jih zagotovi šola. Seveda pa je tudi možna priložnost za pridobivanje dodatnih slabih izkušenj.
Priseljenci – tako otroci delavcev iz nekdanjih republik Jugoslavije ali iz drugih postsocialističnih držav (v slovenske šole se jih vsako leto na novo vpiše okrog 1000) – so obremenjeni s številnimi težavami: revščina, prilagajanje na novo okolje, sprejemanje novih vzorcev vedenja, neznanje jezika, drugačen šolski program, težave vključevanja v oddelčno skupnost. Še veliko težja je situacija otrok beguncev, ki nosijo v svoji potni torbi izgube, travmatska doživetja, nepredstavljive grozote vojne in poti bega. Vse to povzroča trpljenje teh skupin otrok, slabo šolsko uspešnost in dejavnike tveganja glede psihosocialnega zdravja. Od ideologije in etosa šole, učitelja je v veliki meri odvisno, ali bo otrok doživel nove slabe izkušnje, nove travme ali pa bodo doživetja v šoli imela pozitivni predznak in delovala kot protiutež preteklim slabim doživetjem in sedanji težki zunajšolski situaciji. Ob tem naj opozorim, da raziskave o duševnem zdravju beguncev kažejo, da so za stopnjo travmatske motnje najbolj pomembne pretekle travmatske izkušnje, za okrevanje od travmatskih motenj pa so najbolj pomembni izkušnje in počutje v državi azila. In za otroke begunce je šola država azila, okolje boljšega ali slabšega vključevanja in prilagajanja, okolje krepitve psihične odpornosti in okrevanja ali pa okolje dodatnih stresov in travmatskih doživetij, ki poslabšajo njihovo duševno zdravje.
Mednaslov zveni starinsko, vendar mislim, da bi bilo koristno, ko bi z bolj pogosto rabo besede »dobrota« priklicali v našo zavest kvaliteto dobrote in dobrega. Danes so v rabi sorodni učeni pojmi – empatija, prosocialno vedenje, solidarnost – in že tudi pojmi iz nevroznanosti – aktiviranje zrcalnih možganskih celic. Dobrota ne kotira visoko v današnjem tekmovalnem svetu, v katerem je pomembno imeti, zmagati, prehiteti, doseči, čeprav še vedno velja, da dobroto vsi potrebujemo. Za razvijanje dobrote je nadvse pomembna izkušnja dobrega, doživetje dobrega, prepoznavanje njene blagodejnosti, ko jo sprejemamo ali ko jo sami dajemo. Šola je dinamična skupnost z veliko priložnosti za izmenjave dobrega. K temu, kar bi nekoč imenovali vzgoja srca, gotovo prispeva razvijanje emocionalne in socialne inteligentnosti, čustveno opismenjevanje, kar se dogaja na nekaterih šolah. To je koristno tudi za večjo uspešnost v tekmovalnem svetu. Vzpodbujajo jo celo podjetja, da bi zaposleni bili v boljših odnosih, delovnih sinergijah, znali delati v timih, ne bi obremenjevali delovnega procesa s konflikti. In v priporočilih šolam, naj več pozornosti posvetijo emocionalnemu in psihosocialnemu področju, najdemo argument, da tako šola bolje pripravlja otroke na svet dela, zaposlovanja in tekmovalnosti.
Ti so presečišče doslej naštetih skupin. Šolski neuspeh vidimo predvsem kot odsotnost šolskih znanj. Premalo mislimo na to, da čustveno prizadeva otroke. Primerjajmo položaj šolsko neuspešnega otroka z neuspešnim odraslim delavcem, ki dobiva dnevne povratne informacije o svoji nesposobnosti, nezmožnosti. Najbrž se podobno počuti slab učenec, ko dobiva slabe ocene, graje, omalovaževanje. So pa tudi razlike: delovno mesto odraslega človeka ostaja bolj ali manj enako zahtevno. Delovno mesto učenca ali dijaka je vsako leto bolj zahtevno. Če letos ne zmorem, bom še mnogo težje zmogel prihodnje leto. Sploh pa pri predmetih, pri katerih se znanje nadgrajuje, kot so jeziki ali matematika. Odrasli delavec lahko zamenja delovno mesto, ki mu ne ustreza ali kateremu on ne ustreza. Učenec osnovne šole ne more zamenjati delovnega mesta. Obiskovanje devetletne šole je univerzalna obveznost v naši državi. Pustimo vnemar zanemarljivo število otrok, ki se šolajo doma. In še ena razlika: velika večina otrok je za svoje šolske težave kaznovana še s težavami v odnosih do staršev ter s prikrajšanostjo v igri in drugih prostočasnih razvedrilnih dejavnostih. Teh kazni odrasli delavec s težavami običajno ne doživlja. Krivdo delavec in družina prevalijo na direktorja, na previsoke norme, skratka na sistem. Mislim, da se odrasli – starši, učitelji, celo mentalno-higienski strokovnjaki – premalo zavedamo trpljenja, ki ga povzroča šolski neuspeh.
Iz tisočletnih izkušenj in zadnjih nevroznanstvenih raziskav vemo, kako pomembne so emocije za proces in željo po učenju. Premalo se usmerjamo v čustveno komponento učenja in psihosocialno podporo otrokom s težavami v učenju. Seveda ne moremo doseči, da bi vsi otroci enako dobro osvajali šolska znanja. Lahko jim olajšamo šolanje in učenje z emocionalno podporo in motivacijo, s tem, da jim omogočimo uveljavljanje nešolskih znanj, da zmanjšamo težo njihove slabe šolske uspešnosti.
Pri tem najprej pomislimo na dobro samopodobo. Nimam veliko simpatij do pojma »samopodoba«, ker pokriva predvsem ego ideal današnjega časa: sem uspešen, zmorem izpolniti zahteve in pričakovanja okolja, družbe, šole; znam; imam pogum in sposobnosti za obvladovanje izzivov in težav; imajo me radi, cenijo me, bojijo se me, sem sam svoje sreče kovač. Toda na svetu smo tudi taki, ki nas je strah, ki nismo uspešni, ki nismo priljubljeni, ki ne ustrezamo zahtevam in pričakovanjem šole, družbe, pa tudi pričakovanjem mnogih dobronamernih in skrbnih staršev. Tudi takšni potrebujejo prostor v družbenem vesolju, prostor, v katerem bodo njihove nešolske in netržne lastnosti uporabne in cenjene – prijaznost, praktične spretnosti, drugačni, divergentni način razmišljanja. Na videnje sebe in samozaupanje otrok šola lahko vpliva z izražanjem spoštovanja do vsakega otroka, s tem, da ponudi priložnosti slehernemu otroku, da izkaže svoje sposobnosti, darove in doživi priznanje in omogoči sodelovanje vseh otrok pri dobrih šolskih dogajanjih.
Drugi pomislek zoper malikovanje samopodobe je izrekla begunka iz sirskega begunskega centra v Turčiji: »Nikar nam ne govorite samo o dobri samopodobi kot o cilju naše pomoči otrokom. Biti popoln posameznik ni naša vrednota. Naše vrednote so vezane za skupnost, za to, da si dober član skupnosti, da pripadaš, prispevaš …« Res je sicer, da mi nismo Sirci, pa vendar kaže ustaviti misli ob teh besedah. Prizadevanja za vrednotenje samega sebe kaže razširiti na odnose z drugimi in s skupnostmi, v katerih se gibljemo, svojo vlogo v teh skupnostih, prispevek k blaginji in vrednotam skupnosti, zmogljivosti in pripravljenost pomagati drugim in skupnosti. Šola ima veliko možnosti za takšno vzgojo, predvsem s sprejemanjem in spoštovanjem različnosti, zagotavljanjem pripadnosti in vzajemne podpore ter priložnosti za prosocialno delovanje otrok.
Naše izkušnje v veliki meri določajo, ali bomo videli svet kot prostor možnosti, dobrih dogajanj (seveda ob vedno prisotnih slabih dogajanjih), v katerem je vredno deliti z drugimi, pomagati drugim, prostor varnosti, zaščite, ki nam jo daje skupnost (družinske, oddelčne …), prostor upanja in možnosti. Otrok prihaja v šolo ali v vrtec s paketom izkušenj iz svoje družine. Nekateri teh paketov imajo slabe vsebine. Nekateri otroci rastejo v disfunkcionalnih družinah ali ob starših, ki nimajo posluha za njihove potrebe. So otroci, ki prihajajo z izkušnjo prikrajšanosti, izključenosti zaradi revščine. Otroci vojn prihajajo z izkušnjami travm in izgub. V šoli lahko dobi otrok izkušnjo, da so dobri in dobronamerni odrasli, da so prijazni otroci, da obstaja pravičnost, izkušnjo človečnosti. V šoli doživi otrok dobro kot protiutež zlu, ki ga je izkusil.
Ko pogledam mednaslove napisanega, se ovem: za božjo voljo, kaj vse nalagamo šoli – od korekcije družbene neenakosti, vzgoje za državljane pravične družbe enakih možnosti, integracije priseljencev do skrbi za otroke z duševnimi motnjami. Odgovor je: skupni imenovalec podpore vseh šolskih otrok je etos šole, ki vključuje varnost, sprejetost, možnost participacije in prispevanja, spoštovanj drugega in različnosti, pomoč v stiski. Šola naj bi ponudila vsem učencem in dijakom lekcijo človečnosti. To nikakor ne pomeni, da bi otroke odvezali od učenja ali drugih delovanj. Mislim celo, da bi bilo koristno, ko bi otroci prevzemali več nalog v vsakodnevnem življenju svojega oddelka in šole – od praktičnih nalog, kot sta čiščenje in skrb za šolsko okolje, do pomoči sošolcem s težavami pri učenju ali na drugih področjih.
Izboljšanje človečnosti ali psihosocialne kvalitete običajno vežemo na posebne programe, delavnice, treninge, terapevtske tehnike, posebej izobražene moderatorje, mediatorje, trenerje. Vse to so dobra dogajanja. A danes vse več šolnikov razmišlja o celostnem pristopu, ki ni specializiran glede na posamezne skupine, ne gradi na posebnih tehnikah, temveč ustvarja osnovno pozitivno psihosocialno klimo šole in oddelka.
V priročnikih o tem, kako ustvariti psihosocialno boljšo šolo, najdemo običajno takšno predstavitev vsebin: pomoč posameznemu otroku s primanjkljaji, težavami ali motnjami (npr. otroku z ADHD); odpravljanje ali preprečevanje posameznega problema v oddelku ali šoli (npr. vrstniškega nasilja); celostne intervencije, ki zadevajo psihosocialno klimo in okoliščine delovanja celotne šole (npr. etična pravila, vgrajevanje socialnega in emocionalnega učenja v kurikulum). V šolski praksi bogatega sveta se največ prizadevanj vlaga v prvi dve usmeritvi in najmanj v spremembe, usmerjene v celotno šolo.
Priča smo čudnemu protislovju. Človečnost se izkazuje z majhnimi rečmi – barvo glasu, mimiko, mehkobo gibov, izkazovanjem razumevanja, simpatije, podpore, z drobno pomočjo. Gre za majhna dejanja, ki so sestavni del šolskega vsakdana, a otrokom veliko pomenijo in lahko pri njih aktivirajo velike notranje energije, potrebne za premagovanje težav. Pa vendar je takšne reči težje udejanjiti v šoli kot učene tehnike sproščanja ali popravkov vedenja, ki že mejijo na terapije.
Seveda so za počlovečenje šole potrebne sistemske spremembe. Mednje sodijo znatno večji poudarek na psihosocialni kvaliteti šolskega sistema, upoštevanje emocionalnih in psihosocialnih dejavnikov v procesu učenja, odpravljanje ideala normalnosti, sprememba filozofije, pravil delovanja in etosa šole. Vendar je spremembe v tej smeri možno doseči tudi znotraj mikrosistema posamične šole. Ob tem bi ponovno opozorila, da ima šola kljub vpetosti v družbeni sistem neoliberalizma vendarle znatno stopnjo avtonomnosti, kar omogoča širjenje drugačnih vrednot in delovanja, kot je neoliberalno. Nisem utopist in ne mislim, da se bo vse čudežno spremenilo: zadovoljna bom, če se bo spremenilo delno, postopoma.
Osnova za spreminjanje šole sta tudi senzibilizacija učiteljev za potrebe otrok in usposabljanje učiteljev. Vse prepogosto omejimo usposabljanja zgolj na pridobivanje novih znanj in premalo pomena pripisujemo emocionalni drži in motivaciji učiteljev za ustvarjanje različnim otrokom prijazne šole. In ne nazadnje, učiteljem je treba zagotoviti podporo v njihovih prizadevanjih za dobro otrok.
V našem šolskem sistemu je množica učiteljic in učiteljev, ki jim v svojih oddelkih uspe vzdrževati človečnost, šolskih svetovalnih delavk, ki si prizadevajo za dobro vseh otrok na šoli, ravnateljev, ki podpirajo široko podporo otrokom, ustvarjanje različnih priložnosti za različne otroke in solidarnost. To počno sami iz sebe, ne zato, ker bi jih kdo tega učil. Pri tem so šolski delavci zelo domiselni in ustvarjalni. So ali bi lahko bili mnogo boljši učitelji svojim kolegom, kot smo mi – veliki strokovnjaki in predavatelji. Res, da je vse več priložnosti za izmenjavo tovrstnih informacij, razmišljanja in praks v šolskem sistemu, a še vedno ne dovolj.
Za spreminjanje ozračja in etike šole so potrebni tudi človeški viri. Te je možno aktivirati znotraj šole in v skupnosti. Pridobimo jih z odpiranjem šol za razne pomočnike, tudi za prostovoljce. Slovenske izkušnje s pomočjo prostovoljcev osnovnošolcem so dobre. Povezovanje s skupnostjo – njenimi institucijami, nevladnimi organizacijami tudi ponuja veliko možnosti, priložnosti in človeških energij. Seveda pa so tudi za sodelovanje s prostovoljci in skupnostjo potrebne energije šolskih delavcev. Toda investicija je donosna. In seveda je tu še sodelovanje s starši (z vsemi – ne le s starši Slovenci srednjega razreda), o katerem vedo šolski delavci veliko več kot jaz.
Namen sestavka je opozoriti na pomen šole za blaginjo otroka in družbe. Zdi se mi, da podcenjujemo vplive šole. V triadi med seboj povezanih najmočnejših vplivov na otroka – starši, šola, družbena ureditev – se sklicujemo na starše, »vse izvira iz družine«, in na družbeno ureditev: »brez radikalnih družbenih sprememb ne bo možno spremeniti humanistične vzgoje otrok in medčloveških odnosov«. Toda, roko na srce, koliko lahko vplivamo s predavanji, poučnimi filmi na starše disfunkcionalnih družin ali na starše, ki si dnevno prizadevajo za preživetje ob skrajno nizkih dohodkih? Na kolikšno število staršev lahko vplivamo? In kar zadeva družbo, ali lahko upamo, da bosta bog ali kaka svetovna revolucija spremenila ali odpravila neoliberalno ureditev?
V pričakovanju epskih družbenih sprememb ne pozabimo, da ima šola vendarle veliko možnosti za razvijanje vsebin, stališč, ki delujejo kot protiutež (četudi majhna) neprijaznostim ali krutostim sedanje družbe in vzgaja otroke za bolj človečno družbo. In na to, da se v šoli dogaja veliko dobrega na področju dobrega. Torej šola tudi v sedanjih okoliščinah lahko aktivira notranje in zunanje resurse, ki prispevajo k dobremu za otroke, za skupnost, za prihodnost nas vseh. Problem je v tem, da so pozitivni pojavi, četudi pogosti, v nekem smislu naključni – bolj ali manj odvisni od šolskega delavca in ni ali ni zadostnega sistemskega mehanizma, ki bi vsaj deloma zagotavljal takšno držo šole.
Ne morem zaključiti članka, ne da bi seznanila bralce z lastnim pomislekom: morda pa nimam prav z opozarjanjem na človečnost. Morda bi bilo bolje, ko bi šola pripravljala otroke na čas, ko bodo ljudje kiborgi – to je zmes človeka in računalniških tehnologij. Nekateri znanstveniki napovedujejo, da se bo to začelo dogajati čez desetletje ali dve.
Anica Mikuš Kos je otroška psihiatrinja in predsednica Slovenske filantropije.
Kakorkoli šola opredeli svojo namembnost, ostaja pomemben prostor socializacije in vzgoje. Je prostor državljanske in politične vzgoje. Totalitarni politični sistemi so gradili in gradijo tudi šolski vzgoji otrok in mladih. Politična vzgoja ni eksplicitno opredeljena v sodobni šoli demokratičnega sveta, se pa seveda dogaja. Šola je družbeni podsistem, ki je vpet v sistem neoliberalnih dogajanj, odnosov in vrednot, ki jih šola hočeš nočeš prenaša na otroke. Vendar ima šola kot podsistem tudi delno avtonomijo, ki se izraža v znatnih razlikah v etosu posamičnih šol in posledično v socializacijskih vplivih na učence in njihovih šolskih izkušnjah, ki tvorijo njihovo socialno konstrukcijo realitete, videnje sveta, svetovni nazor in življenjsko filozofijo.
Šola prispeva k mentaliteti, vrednotam in stvarnosti neoliberalne družbe, npr. z vzpodbujanjem tekmovalnosti, poudarjanjem vrednot zmagovalnosti. Obenem pa ima šola lahko korektivne in kompenzatorne učinke v odnosu do negativnih družbenih dogajanj. Kompenzira lahko številne kognitivne in razvojne deficite, ki jih imajo otroci, prikrajšani zaradi revščine. Je najbolj obetajoč prostor integracije priseljencev – tako ekonomskih priseljencev kot beguncev. In ne nazadnje, danes izpostavljamo varovalno vlogo šole v psihosocialnem razvoju otrok, ki so obremenjeni s slabimi izkušnjami, izgubami, travmami, ogroženi glede duševnih motenj ali nosilci tega, kar imenujemo psihosocialne motnje. Zlasti pa lahko šola zagotovi vsem otrokom izkušnjo varnosti, pravičnosti in človečnosti.
O vprašanju, koliko sodobna šola s svojim načinom izobraževanja otrok ustreza zahtevam neoliberalnega in računalniškega časa, ne bom razpravljala, ker nisem dovolj kvalificirana za to. Vendar je to vprašanje neločljivo povezano s področji šolskega delovanja in vplivanja na otrokov razvoj in dobrobit, ki jih obravnavam.
Šola in duševno zdravje
Psihosocialna dobrobit in duševno zdravje otrok sta tesno povezana z delovanjem šole in stopnjo njene človečnosti. Šola je lahko prostor številnih slabih izkušenj, stresov, travm – torej negativnih ali ogrožajočih vplivov na otrokov duševni razvoj, zlasti tistih otrok, ki niso po meri šole, ne dosegajo pričakovanih uspehov ali so s svojim vedenjem moteči. Toda šola ima tudi številne pozitivne in varovalne učinke na razvoj otrok. Ti so zlasti pomembni za otroke, ki so obremenjeni z negativnimi izkušnjami, prikrajšanostmi, čustvenimi ranami. Pozitivne in zdravilne izkušnje izvirajo predvsem iz psihosocialne klime in etosa šole ter lastnosti učiteljev. V zadnjem času vse več pišejo o tem, da bi šola morala več storiti za duševno zdravje otrok nasploh in še posebej za duševno zdravje otrok s težavami. Pri tem se sklicujejo na njene možnosti vplivanja in na dejstvo, da so v šoli veliko let življenja vsi otroci dosegljivi pozitivnim vplivom.
Šola določa skupaj z mentalno-higiensko stroko, kdo je duševno zdrav, normalen in kdo je otrok z motnjami, otrok, ki mora biti razvrščen in ima pravico do olajšav in posebne pomoči. To so denimo otroci, ki ne zdržijo čas šolske ure pri miru – nemirni otroci z ADHD, otroci, ki se ne naučijo brati in pisati v času, ki ga predpisuje šolski kurikulum – otroci z disleksijo, disgrafijo, specifičnimi učnimi težavami in mnogi drugi. Po mojem predvidevanju bomo kmalu začeli razvrščati med otroke z motnjami tudi tiste, ki so počasni, kajti naš čas terja vse večje hitrosti in pospeške, ki jih mnogi zaradi svojega bioritma in slabše energetske opremljenosti ne zmorejo. In šola v sodelovanju z dušeslovno stroko pomaga tem otrokom z diagnozami, ki dajejo pravico do olajšav in pomoči.
Interes šole za duševno zdravje otrok izhaja predvsem iz dejstva, da ima kakih 20 odstotkov otrok težave ali motnje, ki otežujejo delo učitelja in zmanjšujejo učinkovitost učnih procesov. Ob tem je treba povedati, da tudi za mnoge otroke z resnejšimi motnjami, ki bi potrebovali pomoč mentalno-higienskih služb, ostaja šola edini vir pomoči, podpore, zdravilnih ukrepov. Znano je namreč, da le 20–30 odstotkov otrok s težavami, motnjami, ki bi po kriterijih dušeslovnih strok potrebovali njihovo pomoč, koristi mentalno-higienske službe. Za to sta dva glavna razloga: znatno pomanjkanje razpoložljivih služb in strokovnjakov (čakalne dobe za obravnavo so nekaj mesecev ali več kot leto v Sloveniji) in zadržki staršev, od katerih je odvisen prihod otroka v mentalno-higiensko institucijo.
Šola je ali bi morala biti zainteresirana za psihosocialno dobrobit in duševno zdravje otrok tudi zato, ker sta ta povezana s šolsko uspešnostjo, torej s kakovostjo njene produkcije in produktov. Žal te povezave šolski delavci vse prepogosto spregledajo.
Šola in revščina
Socialno prikrajšani otroci se srečujejo z večjimi obremenitvami, imajo več slabih izkušenj, doživljajo več neuspehov, imajo manj možnosti, izpostavljeni so večjemu številu dejavnikov tveganja kot njihovi dobro stoječi vrstniki. Vpliva na videnje sveta in pričakovanja glede prihodnosti. Predvsem pa imajo več težav v šoli, tako pri učenju kot pri prilagajanju na skrita pravila vedenja srednjega razreda. Pri njih so bolj pogoste težave pri učenju, izključenost, slabša samopodoba, nekatere psihosocialne težave. Med šolsko neuspešnimi otroci je sorazmerno več revnih otrok kot v skupini dobro stoječih. Obenem socialno prikrajšani otroci prejemajo ob šolskih težavah manj pomoči v družini. Njihovi starši manj iščejo in koristijo razpoložljive vire pomoči za učne in psihosocialne stiske.
Šola je priložnost za pridobivanje pozitivnih socialnih izkušenj, npr. izkušnje pravičnosti in za premoščanje primanjkljajev v znanju in motivaciji za učenje. Njihova izkušnja prikrajšanosti, izločenosti, nižje razvrščenosti glede možnosti in glede učne in socialne uspešnosti, samozaupanje, samopodoba, energetski naboj, vložen v doseganje pozitivnih sprememb, se lahko predrugačijo na osnovi novih dobrih socialnih in učnih izkušenj, ki jih zagotovi šola. Seveda pa je tudi možna priložnost za pridobivanje dodatnih slabih izkušenj.
Šola in priseljenci
Priseljenci – tako otroci delavcev iz nekdanjih republik Jugoslavije ali iz drugih postsocialističnih držav (v slovenske šole se jih vsako leto na novo vpiše okrog 1000) – so obremenjeni s številnimi težavami: revščina, prilagajanje na novo okolje, sprejemanje novih vzorcev vedenja, neznanje jezika, drugačen šolski program, težave vključevanja v oddelčno skupnost. Še veliko težja je situacija otrok beguncev, ki nosijo v svoji potni torbi izgube, travmatska doživetja, nepredstavljive grozote vojne in poti bega. Vse to povzroča trpljenje teh skupin otrok, slabo šolsko uspešnost in dejavnike tveganja glede psihosocialnega zdravja. Od ideologije in etosa šole, učitelja je v veliki meri odvisno, ali bo otrok doživel nove slabe izkušnje, nove travme ali pa bodo doživetja v šoli imela pozitivni predznak in delovala kot protiutež preteklim slabim doživetjem in sedanji težki zunajšolski situaciji. Ob tem naj opozorim, da raziskave o duševnem zdravju beguncev kažejo, da so za stopnjo travmatske motnje najbolj pomembne pretekle travmatske izkušnje, za okrevanje od travmatskih motenj pa so najbolj pomembni izkušnje in počutje v državi azila. In za otroke begunce je šola država azila, okolje boljšega ali slabšega vključevanja in prilagajanja, okolje krepitve psihične odpornosti in okrevanja ali pa okolje dodatnih stresov in travmatskih doživetij, ki poslabšajo njihovo duševno zdravje.
Šola in dobrota
Mednaslov zveni starinsko, vendar mislim, da bi bilo koristno, ko bi z bolj pogosto rabo besede »dobrota« priklicali v našo zavest kvaliteto dobrote in dobrega. Danes so v rabi sorodni učeni pojmi – empatija, prosocialno vedenje, solidarnost – in že tudi pojmi iz nevroznanosti – aktiviranje zrcalnih možganskih celic. Dobrota ne kotira visoko v današnjem tekmovalnem svetu, v katerem je pomembno imeti, zmagati, prehiteti, doseči, čeprav še vedno velja, da dobroto vsi potrebujemo. Za razvijanje dobrote je nadvse pomembna izkušnja dobrega, doživetje dobrega, prepoznavanje njene blagodejnosti, ko jo sprejemamo ali ko jo sami dajemo. Šola je dinamična skupnost z veliko priložnosti za izmenjave dobrega. K temu, kar bi nekoč imenovali vzgoja srca, gotovo prispeva razvijanje emocionalne in socialne inteligentnosti, čustveno opismenjevanje, kar se dogaja na nekaterih šolah. To je koristno tudi za večjo uspešnost v tekmovalnem svetu. Vzpodbujajo jo celo podjetja, da bi zaposleni bili v boljših odnosih, delovnih sinergijah, znali delati v timih, ne bi obremenjevali delovnega procesa s konflikti. In v priporočilih šolam, naj več pozornosti posvetijo emocionalnemu in psihosocialnemu področju, najdemo argument, da tako šola bolje pripravlja otroke na svet dela, zaposlovanja in tekmovalnosti.
Šolsko neuspešni otroci
Ti so presečišče doslej naštetih skupin. Šolski neuspeh vidimo predvsem kot odsotnost šolskih znanj. Premalo mislimo na to, da čustveno prizadeva otroke. Primerjajmo položaj šolsko neuspešnega otroka z neuspešnim odraslim delavcem, ki dobiva dnevne povratne informacije o svoji nesposobnosti, nezmožnosti. Najbrž se podobno počuti slab učenec, ko dobiva slabe ocene, graje, omalovaževanje. So pa tudi razlike: delovno mesto odraslega človeka ostaja bolj ali manj enako zahtevno. Delovno mesto učenca ali dijaka je vsako leto bolj zahtevno. Če letos ne zmorem, bom še mnogo težje zmogel prihodnje leto. Sploh pa pri predmetih, pri katerih se znanje nadgrajuje, kot so jeziki ali matematika. Odrasli delavec lahko zamenja delovno mesto, ki mu ne ustreza ali kateremu on ne ustreza. Učenec osnovne šole ne more zamenjati delovnega mesta. Obiskovanje devetletne šole je univerzalna obveznost v naši državi. Pustimo vnemar zanemarljivo število otrok, ki se šolajo doma. In še ena razlika: velika večina otrok je za svoje šolske težave kaznovana še s težavami v odnosih do staršev ter s prikrajšanostjo v igri in drugih prostočasnih razvedrilnih dejavnostih. Teh kazni odrasli delavec s težavami običajno ne doživlja. Krivdo delavec in družina prevalijo na direktorja, na previsoke norme, skratka na sistem. Mislim, da se odrasli – starši, učitelji, celo mentalno-higienski strokovnjaki – premalo zavedamo trpljenja, ki ga povzroča šolski neuspeh.
Iz tisočletnih izkušenj in zadnjih nevroznanstvenih raziskav vemo, kako pomembne so emocije za proces in željo po učenju. Premalo se usmerjamo v čustveno komponento učenja in psihosocialno podporo otrokom s težavami v učenju. Seveda ne moremo doseči, da bi vsi otroci enako dobro osvajali šolska znanja. Lahko jim olajšamo šolanje in učenje z emocionalno podporo in motivacijo, s tem, da jim omogočimo uveljavljanje nešolskih znanj, da zmanjšamo težo njihove slabe šolske uspešnosti.
Videnje sebe
Pri tem najprej pomislimo na dobro samopodobo. Nimam veliko simpatij do pojma »samopodoba«, ker pokriva predvsem ego ideal današnjega časa: sem uspešen, zmorem izpolniti zahteve in pričakovanja okolja, družbe, šole; znam; imam pogum in sposobnosti za obvladovanje izzivov in težav; imajo me radi, cenijo me, bojijo se me, sem sam svoje sreče kovač. Toda na svetu smo tudi taki, ki nas je strah, ki nismo uspešni, ki nismo priljubljeni, ki ne ustrezamo zahtevam in pričakovanjem šole, družbe, pa tudi pričakovanjem mnogih dobronamernih in skrbnih staršev. Tudi takšni potrebujejo prostor v družbenem vesolju, prostor, v katerem bodo njihove nešolske in netržne lastnosti uporabne in cenjene – prijaznost, praktične spretnosti, drugačni, divergentni način razmišljanja. Na videnje sebe in samozaupanje otrok šola lahko vpliva z izražanjem spoštovanja do vsakega otroka, s tem, da ponudi priložnosti slehernemu otroku, da izkaže svoje sposobnosti, darove in doživi priznanje in omogoči sodelovanje vseh otrok pri dobrih šolskih dogajanjih.
Drugi pomislek zoper malikovanje samopodobe je izrekla begunka iz sirskega begunskega centra v Turčiji: »Nikar nam ne govorite samo o dobri samopodobi kot o cilju naše pomoči otrokom. Biti popoln posameznik ni naša vrednota. Naše vrednote so vezane za skupnost, za to, da si dober član skupnosti, da pripadaš, prispevaš …« Res je sicer, da mi nismo Sirci, pa vendar kaže ustaviti misli ob teh besedah. Prizadevanja za vrednotenje samega sebe kaže razširiti na odnose z drugimi in s skupnostmi, v katerih se gibljemo, svojo vlogo v teh skupnostih, prispevek k blaginji in vrednotam skupnosti, zmogljivosti in pripravljenost pomagati drugim in skupnosti. Šola ima veliko možnosti za takšno vzgojo, predvsem s sprejemanjem in spoštovanjem različnosti, zagotavljanjem pripadnosti in vzajemne podpore ter priložnosti za prosocialno delovanje otrok.
Videnje sveta
Naše izkušnje v veliki meri določajo, ali bomo videli svet kot prostor možnosti, dobrih dogajanj (seveda ob vedno prisotnih slabih dogajanjih), v katerem je vredno deliti z drugimi, pomagati drugim, prostor varnosti, zaščite, ki nam jo daje skupnost (družinske, oddelčne …), prostor upanja in možnosti. Otrok prihaja v šolo ali v vrtec s paketom izkušenj iz svoje družine. Nekateri teh paketov imajo slabe vsebine. Nekateri otroci rastejo v disfunkcionalnih družinah ali ob starših, ki nimajo posluha za njihove potrebe. So otroci, ki prihajajo z izkušnjo prikrajšanosti, izključenosti zaradi revščine. Otroci vojn prihajajo z izkušnjami travm in izgub. V šoli lahko dobi otrok izkušnjo, da so dobri in dobronamerni odrasli, da so prijazni otroci, da obstaja pravičnost, izkušnjo človečnosti. V šoli doživi otrok dobro kot protiutež zlu, ki ga je izkusil.
Kako počlovečiti šolo?
Ko pogledam mednaslove napisanega, se ovem: za božjo voljo, kaj vse nalagamo šoli – od korekcije družbene neenakosti, vzgoje za državljane pravične družbe enakih možnosti, integracije priseljencev do skrbi za otroke z duševnimi motnjami. Odgovor je: skupni imenovalec podpore vseh šolskih otrok je etos šole, ki vključuje varnost, sprejetost, možnost participacije in prispevanja, spoštovanj drugega in različnosti, pomoč v stiski. Šola naj bi ponudila vsem učencem in dijakom lekcijo človečnosti. To nikakor ne pomeni, da bi otroke odvezali od učenja ali drugih delovanj. Mislim celo, da bi bilo koristno, ko bi otroci prevzemali več nalog v vsakodnevnem življenju svojega oddelka in šole – od praktičnih nalog, kot sta čiščenje in skrb za šolsko okolje, do pomoči sošolcem s težavami pri učenju ali na drugih področjih.
Izboljšanje človečnosti ali psihosocialne kvalitete običajno vežemo na posebne programe, delavnice, treninge, terapevtske tehnike, posebej izobražene moderatorje, mediatorje, trenerje. Vse to so dobra dogajanja. A danes vse več šolnikov razmišlja o celostnem pristopu, ki ni specializiran glede na posamezne skupine, ne gradi na posebnih tehnikah, temveč ustvarja osnovno pozitivno psihosocialno klimo šole in oddelka.
V priročnikih o tem, kako ustvariti psihosocialno boljšo šolo, najdemo običajno takšno predstavitev vsebin: pomoč posameznemu otroku s primanjkljaji, težavami ali motnjami (npr. otroku z ADHD); odpravljanje ali preprečevanje posameznega problema v oddelku ali šoli (npr. vrstniškega nasilja); celostne intervencije, ki zadevajo psihosocialno klimo in okoliščine delovanja celotne šole (npr. etična pravila, vgrajevanje socialnega in emocionalnega učenja v kurikulum). V šolski praksi bogatega sveta se največ prizadevanj vlaga v prvi dve usmeritvi in najmanj v spremembe, usmerjene v celotno šolo.
Priča smo čudnemu protislovju. Človečnost se izkazuje z majhnimi rečmi – barvo glasu, mimiko, mehkobo gibov, izkazovanjem razumevanja, simpatije, podpore, z drobno pomočjo. Gre za majhna dejanja, ki so sestavni del šolskega vsakdana, a otrokom veliko pomenijo in lahko pri njih aktivirajo velike notranje energije, potrebne za premagovanje težav. Pa vendar je takšne reči težje udejanjiti v šoli kot učene tehnike sproščanja ali popravkov vedenja, ki že mejijo na terapije.
Seveda so za počlovečenje šole potrebne sistemske spremembe. Mednje sodijo znatno večji poudarek na psihosocialni kvaliteti šolskega sistema, upoštevanje emocionalnih in psihosocialnih dejavnikov v procesu učenja, odpravljanje ideala normalnosti, sprememba filozofije, pravil delovanja in etosa šole. Vendar je spremembe v tej smeri možno doseči tudi znotraj mikrosistema posamične šole. Ob tem bi ponovno opozorila, da ima šola kljub vpetosti v družbeni sistem neoliberalizma vendarle znatno stopnjo avtonomnosti, kar omogoča širjenje drugačnih vrednot in delovanja, kot je neoliberalno. Nisem utopist in ne mislim, da se bo vse čudežno spremenilo: zadovoljna bom, če se bo spremenilo delno, postopoma.
Osnova za spreminjanje šole sta tudi senzibilizacija učiteljev za potrebe otrok in usposabljanje učiteljev. Vse prepogosto omejimo usposabljanja zgolj na pridobivanje novih znanj in premalo pomena pripisujemo emocionalni drži in motivaciji učiteljev za ustvarjanje različnim otrokom prijazne šole. In ne nazadnje, učiteljem je treba zagotoviti podporo v njihovih prizadevanjih za dobro otrok.
V našem šolskem sistemu je množica učiteljic in učiteljev, ki jim v svojih oddelkih uspe vzdrževati človečnost, šolskih svetovalnih delavk, ki si prizadevajo za dobro vseh otrok na šoli, ravnateljev, ki podpirajo široko podporo otrokom, ustvarjanje različnih priložnosti za različne otroke in solidarnost. To počno sami iz sebe, ne zato, ker bi jih kdo tega učil. Pri tem so šolski delavci zelo domiselni in ustvarjalni. So ali bi lahko bili mnogo boljši učitelji svojim kolegom, kot smo mi – veliki strokovnjaki in predavatelji. Res, da je vse več priložnosti za izmenjavo tovrstnih informacij, razmišljanja in praks v šolskem sistemu, a še vedno ne dovolj.
Za spreminjanje ozračja in etike šole so potrebni tudi človeški viri. Te je možno aktivirati znotraj šole in v skupnosti. Pridobimo jih z odpiranjem šol za razne pomočnike, tudi za prostovoljce. Slovenske izkušnje s pomočjo prostovoljcev osnovnošolcem so dobre. Povezovanje s skupnostjo – njenimi institucijami, nevladnimi organizacijami tudi ponuja veliko možnosti, priložnosti in človeških energij. Seveda pa so tudi za sodelovanje s prostovoljci in skupnostjo potrebne energije šolskih delavcev. Toda investicija je donosna. In seveda je tu še sodelovanje s starši (z vsemi – ne le s starši Slovenci srednjega razreda), o katerem vedo šolski delavci veliko več kot jaz.
Ali podcenjujemo pomen šole?
Namen sestavka je opozoriti na pomen šole za blaginjo otroka in družbe. Zdi se mi, da podcenjujemo vplive šole. V triadi med seboj povezanih najmočnejših vplivov na otroka – starši, šola, družbena ureditev – se sklicujemo na starše, »vse izvira iz družine«, in na družbeno ureditev: »brez radikalnih družbenih sprememb ne bo možno spremeniti humanistične vzgoje otrok in medčloveških odnosov«. Toda, roko na srce, koliko lahko vplivamo s predavanji, poučnimi filmi na starše disfunkcionalnih družin ali na starše, ki si dnevno prizadevajo za preživetje ob skrajno nizkih dohodkih? Na kolikšno število staršev lahko vplivamo? In kar zadeva družbo, ali lahko upamo, da bosta bog ali kaka svetovna revolucija spremenila ali odpravila neoliberalno ureditev?
V pričakovanju epskih družbenih sprememb ne pozabimo, da ima šola vendarle veliko možnosti za razvijanje vsebin, stališč, ki delujejo kot protiutež (četudi majhna) neprijaznostim ali krutostim sedanje družbe in vzgaja otroke za bolj človečno družbo. In na to, da se v šoli dogaja veliko dobrega na področju dobrega. Torej šola tudi v sedanjih okoliščinah lahko aktivira notranje in zunanje resurse, ki prispevajo k dobremu za otroke, za skupnost, za prihodnost nas vseh. Problem je v tem, da so pozitivni pojavi, četudi pogosti, v nekem smislu naključni – bolj ali manj odvisni od šolskega delavca in ni ali ni zadostnega sistemskega mehanizma, ki bi vsaj deloma zagotavljal takšno držo šole.
Ne morem zaključiti članka, ne da bi seznanila bralce z lastnim pomislekom: morda pa nimam prav z opozarjanjem na človečnost. Morda bi bilo bolje, ko bi šola pripravljala otroke na čas, ko bodo ljudje kiborgi – to je zmes človeka in računalniških tehnologij. Nekateri znanstveniki napovedujejo, da se bo to začelo dogajati čez desetletje ali dve.
Anica Mikuš Kos je otroška psihiatrinja in predsednica Slovenske filantropije.
