Država brez državnikov

Italija je že dolgo sinonim za ekonomsko stagnacijo in politično nezanesljivost.

Objavljeno
11. maj 2019 06.00
Posodobljeno
11. maj 2019 06.00
Italija je kulturna velesila, a država ne more biti pomembna samo zaradi umetnin. FOTO:  Reuters/Tony Gentile
Tu je nastal rimski imperij, ki je pol tisočletja obvladoval celotno Sredozemlje in Zahodno Evropo, in tu je zibel renesanse. Italija je bila v kulturnem razvoju dolgo prva v Evropi in zahodni Evraziji. Toda že dolgo je sinonim za politični zaton. Redki so trenutki, na primer zdajšnja 500. obletnica Leonardove smrti, ko Italija občuti ponos. Evropska unija jo že dolgo enači z ekonomsko stagnacijo in politično nezanesljivostjo.

Preden se ozremo na neskončen niz kriz, politično, ekonomsko, finančno, moralno, identitetno, ki bremenijo Italijo in jo uvrščajo med najbolj problematične članice Unije, in še posebej na aktualno vladno krizo – pretekli teden je bil najtežji, odkar sta Luigi Di Maio in Matteo Salvini junija lani podpisala famozno pogodbo o vladni koaliciji –, se je treba spomniti tistega, kar je Italija bila in kar še vedno je.
 

Belpaese


Kadar hoče Evropa najsijajnejši dekor, se ozre k Italiji. Slavja ob šestdeseti obletnici pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti pred dvema letoma seveda ni bilo mogoče praznovati nikjer drugje kot v Rimu, kjer je bila leta 1957 podpisana. In vendar lepšega prizorišča od Michelangelovega Campidoglia ni nikjer na evropski celini.

Dante in Leopardi, De Gasperi in Spinelli niso prispevali samo k italijanski identiteti, temveč tudi k evropski ideji.


Izraz belpaese je izrabljen in obrabljen, za ves svet pa je še vedno pojem lepih in dobrih reči, italijanski izdelki so svetovna blagovna znamka. V obdobju po vojni je Italija dosegla čudežno obnovo, v svoje produkte je znala vgraditi lepoto, esenco svoje neizmerne kulture. To ji prinese šestdeset milijard evrov na leto, in številka se nanaša samo na hrano in ne vključuje mode, dizajna, pohištva, področij, kjer ta država še vedno določa globalne trende. Je kulturna velesila, z več dediščine kot katera koli druga evropska država, najbrž ga ni umetnika, ki bi bil bolj znan in bolj večen od Leonarda da Vincija. In tu je še neskončen seznam teh, od Danteja do Leopardija, od De Gasperija do Spinellija, ki niso prispevali samo k italijanski identiteti, temveč tudi k evropski ideji.

Nedavni obisk predsednika republike Sergia Mattarelle v Franciji, kjer je skupaj z Emmanuelom Macronom položil venec na grob renesančnega genija – petstoletnica njegove smrti je letos –, v Louvru bodo jeseni odprli veliko razstavo, je trenutek za refleksijo; med drugim o vlogi Italije in Italijanov v svetu. Umetnost in lepota v današnjem hitrem in skrhanem svetu nista več razumljeni kot najpomembnejši stvari. Toda nesprejemljiva je ideja, kot je nekje zapisal publicist Aldo Cazzullo, da Italija nima več nobene prednosti, zato ker je v državi velika neenakost, ker je revna, čeprav ne toliko denarja kot priložnosti, predvsem za mlade, ki se izseljujejo in se nimajo namena vrniti. »Po vojni je bila italijanska država bistveno siromašnejša, vendar relativno velika v majhnem svetu. Danes je majhna v velikanskem svetu.«

A država ne more biti pomembna samo zaradi hrane in umetnin, ni vse la dolce vita. Bistveno vprašanje je, ali se je sposobna revitalizirati: ali je zmožna izoblikovati boljšo politično kulturo, izbrati kvalitetnejše voditelje, se otresti koruptivnih mafijskih praks, dvigniti moralne standarde. Postati torej spodobna država.
 

Primer Siri


Zanimivo je dogajanje zadnjih tednov, sredi kampanje za evropske volitve je v sredico političnih razprav treščilo vprašanje morale – pa čeprav v svojem bistvu prerivanje za moč. Vse se je vrtelo okrog »primera Siri«, visokega uradnika na ministrstvu za infrastrukturo, ki se je zaradi sumov korupcije moral posloviti proti svoji volji in proti volji stranke Liga, katere član je. Premier je zahteval njegov odstop in ga zatem z dekretom tudi odslovil. To je bila prva klofuta predsednika vlade Giuseppeja Conteja Matteu Salviniju, prvi poraz ta čas najmočnejšega italijanskega politika, pravzaprav celotne nomenklature njegove skrajno desne stranke. Kolumnist Corriere della Sera je zapisal, da je bila razprava o zakonitosti skrbno premišljena strategija Gibanja 5 zvezd, slednje je Salviniju kazalo, da je obdobje dobrohotnosti mimo, Liga je bila potisnjena v defenzivo.

image
REUTERS  Matteo Salvini in  Luigi Di Maio, zaveznika in sovražnika hkrati. FOTO: Reuters/Tony Gentile.


Armando Siri ni bil samo državni podsekretar, temveč tudi ekonomski svetovalec Salvinija, ta ga je vztrajno branil do zadnjega. Na tiskovni konferenci tik po prvomajskih praznikih v palači Chigi pa je bil ministrski predsednik nedvoumen. Rekel je, da pušča ob strani vprašanje sodne preiskave zaradi očitane korupcije in se osredotoča na politično raven, navedel je »etični kodeks« vladne pogodbe in terjal uradnikov odhod. Vedno blagozveneči avvocato Conte je naredil korak naprej.

Nikoli ni bil razbijač, praviloma ostaja nekje v ozadju, deluje diplomatsko, opaznejši kot na notranjepolitičnem je na mednarodnem prizorišču, kjer si prizadeva ustvarjati vtis Italije, ki je privržena Evropi. Toda v Rimu je Conte predvsem notar, izvrševalec pogodbe, ki sta jo z vstopom v vlado podpisali obe stranki. Ni politik, ob njem ves čas ministrirata vplivna podpredsednika, od njega se ne pričakuje dosti drugega, kakor da mediira. Tokrat pa se je opredelil. »Če hoče ostati prilepljen na svoj položaj, bom našel način, kako ga bom odlepil,« je komentiral desperatno vztrajanje državnega uradnika. Hkrati je taktično opomnil Gibanje 5 zvezd, ki je od začetka vztrajalo pri Sirijevem odstopu, naj ne razglaša lastne zmage.

Nekaj tednov pred volitvami v evropski parlament si voditelj Lige ni mogel privoščiti nove krize, še najmanj o vprašanju legalnosti in obtožbah o korupciji, posredno tudi sumih povezav s sicilijansko mafijo. To je bil od vsega začetka duel, v katerem Salvini ni mogel zmagati. In obenem prvi poskus, kako ga ponovno pozicionirati v njegovo hišico, manjšo od njegovih ambicij, kakor je bil v zadnjih dneh nazoren eden od italijanskih analitikov.
 

Zaveznika in sovražnika


Trenja v vladi, med Gibanjem 5 zvezd in Ligo, pa so razvidna od prvega dne: konflikti si sledijo eden za drugim, pravzaprav iz tedna v teden, gledamo nenehne vojne in premirja, stalne žalitve in pomiritve. Prvaka koalicije sta bolj tekmeca kakor partnerja, bolj sovražnika kot zaveznika. Nesoglasja porajajo vsebinske razlike med heterogenima strankama, ki imata v mnogočem kontradiktorna programa in različna stališča do dobesedno vsega, od priseljenske politike in okoljskih tem do davčne problematike.

Zlagoma in čedalje izraziteje so se začela spreminjati medsebojna razmerja moči. Salvini, ki je na volitvah minulega marca dobil 17,4 odstotka glasov, jih ima zdaj 35, Di Maio oziroma njegova zmagovalna stranka, ki se je ponašala z 32,5 odstotka podpore, ima trenutno samo še 22 odstotkov glasov; fenomenalne obljube o državljanskem dohodku, enem glavnih predvolilnih adutov Gibanja 5 zvezd, s katerimi je pridobilo italijanski jug, so se izkazale za predimenzionirane. Protagonist italijanske politike je postal vplivni notranji minister, ta svojemu partnerju v vladi nenehno maha pod nosom z javnomnenjskimi anketami, ki kažejo njegov siloviti vzpon, medtem ko druga stranka izgublja tla pod nogami.

Vprašanje ostaja, ali je primer Siri, s katerim so večmesečna koalicijska obtoževanja in konflikti dosegli vrhunec, kaj spremenil to razmerje. Premier in arbiter Conte ter minister in podpredsednik Di Maio sta se znašla na isti strani, Salvini na drugi. V občutljivem politično-sodnem spopadu je bilo razbrati poskus zamejevanja Lige, nemara novo pozicioniranje Gibanja 5 zvezd. Oziroma, kot je pripomnil eden od udeležencev oddaje Porta a porta, konflikt nakazuje, da hoče podrejena populistična stranka afirmirati svoj položaj v koaliciji, potrditi, da imata ključe vlade v rokah obe stranki in ne samo ena.

In vendar ta čas ni zmagovalca in vsekakor bo zmagovalec tisti, ki bo prejel največ glasov 26. maja. Evropske volitve so ključne za prihodnje razmerje moči med Gibanjem 5 zvezd in stranko Liga, morda celo za obstoj vlade, oba akterja se v zadnjih tednih ukvarjata večidel s tem, kako spraviti drug drugega v stisko. Njuno sobivanje pa je problematično samo po sebi, odnos je anomalen, v rimsko vlado je vgrajena protislovnost.
 

Anomalija in regresija


Enoletno življenje italijanske vlade je kontinuirana zgodba o krizi. Ena in druga stranka mislita samo na to, kako bi se pojavljali na prvih straneh, obe druži samo neznosna sla po oblasti. Strasti miri tehnokratski predsednik vlade, in čeprav je zadnjo krizo razmeroma spretno menedžiral, je vprašanje, kolikšna kriza lahko izbruhne po evropskih volitvah.

Bizarna povezava Gibanja 5 zvezd in Lige daleč presega nestrinjanje o odhodu Armanda Sirija ali Virginie Raggi, nekompetentne rimske županje iz Di Maiovih vrst. Prominentni tednik L'Espresso je pred kratkim razkril njene pritiske na nekdanjega vodilnega družbe za zbiranje odpadkov, naj prikroji bilance. Vtem ko je Gibanje 5 zvezd zahtevalo Sirijev skalp, je Liga opozarjala na dvojne standarde svoje vladne partnerice. Temeljni problem je nekompatibilnost zdajšnje vlade, še večji problem je nekompetentnost politične elite. Nepojmljivo je, kako zelo je regresirala politična kultura Italije.

Italijansko politično prizorišče je specifično, bizarnosti je več kot drugod. Italijani ljubijo spektakel, verjamejo čudežnim obljubam, vajeni so praznega govorjenja in protagonistov, ki obljubljajo vse. Strankarski programi so pogosto utopični, polni dobrikanja, politika ima polna usta fiskalnih popustov, bonusov, pokojnin, ukinitev davkov, zavajanj, da je država neskončna vreča. Zakaj Italija nikoli ne pride do drugačnega političnega razreda in zakaj si zelo malo njenih državljanov sploh želi drugačne države? Vprašanje velikokrat zastavlja publicist Ernesto Galli della Loggia in problematizira znano nespremenljivost, ki se ne bi mogla obdržati, če stanje stvari ne bi bilo pisano na kožo povprečnemu državljanu. »Ali nemara nismo tudi sami naredili kaj, da si zaslužimo vse to?«

V preteklih dveh desetletjih je italijanska družba doživela zaton, ta ni bil samo ekonomski, v bistvu ga je pospremilo nekaj, kar bi lahko definirali kot temeljno degradacijo, piše imenovani. To seže onkraj bruto domačega proizvoda in gospodarskih investicij, vključuje poslabšanje civilne strukture države, politična kultura se je znižala in postala robata, razširili so se malomarnost in vzorci obnašanja, ki mejijo na nezakonite. Rezultati v šolah so slabi in šolanje pogosto ostane nedokončano, univerzitetni študenti so manj številni, Italijani berejo malo in nadpovprečno veliko gledajo televizijo. Tu so še korupcija v administraciji, nespoštovanje davčnih pravil in zakonitosti. Zgoraj omenjeni strne: »Zakaj bi potem takšna država imela politični razred, drugačen od tega, ki ga ima? Zakaj bi imela drugačne parlamentarne predstavnike? Čemu bi se torej pretvarjali, da nam vlada 'normalna' garnitura, če pa obstaja toliko očitnih 'abnormalnosti'?«

In tako smo prišli do degeneracije političnega procesa, o čemer govori profesor Giovanni Orsina. Pisec knjige o berlusconizmu navaja izroditev politike, ki je recidiv petindvajsetletnega razkrajanja javne debate, omenja komunikacijsko metodo Salvinija, ki samo provocira in simplificira, pri čemer označuje prvaka Lige bolj za »žrtev« kot »rablja«.
 

Številke in perspektive


Politična pokrajina Italije se je radikalno spremenila, nič manjši problem niso italijansko gospodarstvo in finance. Italija ima šibko rast, velik javni dolg in problematične banke, visoko brezposelnost in slabše izobraženo delovno silo. Velja za ključni problem evrskega območja, njeno gospodarstvo pravzaprav stagnira že od devetdesetih let in vstopa v evrsko območje leta 1999.

Vrstijo se ocene, da Italija vse bolj postaja podobna Grčiji, nekateri kazalniki, denimo donosnost italijanskih obveznic, so si zelo blizu. Ekonomisti opozarjajo, da so primerjave poenostavljene, med državama obstaja preveč razlik: Italija ni samo ena od ustanovnih članic evropske skupnosti in del evrskega območja, je med drugim veliko gospodarstvo, celo v svetovnem merilu, njena gospodinjstva imajo zelo visoke prihranke za evropsko raven. Mednarodni opazovalci razlagajo italijanske številke kot strašljive, še bolj drastično se odzivajo mednarodni trgi. Njihove reakcije so venomer pretirane, kot v svoji zadnji knjigi piše Janis Varufakis – ko delnice padejo, je padec čezmeren, ko se pojavijo dobre novice, pa spet nerazumno poskočijo.

Pa vendar ostaja dejstvo močno zadolžene države, italijanski javni dolg po nedavnih podatkih Eurostata znaša 132,2 odstotka BDP. In medtem ko se politika pregovarja po foteljih, ostajajo bistveni problemi nerešeni. Ostajajo tudi številni napačni miti o dolgu in porabi, kot na straneh italijanskega časopisja pogosto opozarjata Alberto Alesina in Francesco Giavazzi, profesorja s Harvarda in Bocconija. Problematizirata miselni svet aktualne garniture in obširen program nacionalistično-populistične vlade, ki ga poganja prepričanje, da so državni viri neskončni; če pa niso, se je tako ali tako mogoče zadolžiti, ne glede na kakršne koli evropske omejitve. Toda kdor je bral Varufakisovo knjigo Je tu kakšen odrasel?, bi težko ne razumel, da je največji problem Italije rigidno fiskalno pravilo članstva v evru, ki ne dovoli investicij in jo potiska čedalje bolj v depresijo. V tem smislu bi si človek želel, da bi Italija prevpraševala pravila in politike evrskega območja kot takega, kot velika država članica je tista, ki bi lahko začela proces spreminjanja pravil.

* * *
O fragmentiranem političnem sistemu na robu kolapsa, globoki politični krizi Italije in državi brez voditelja je lani napisal knjigo direktor milanskega dnevnika Corriere Luciano Fontana (Un Paese senza leader: Storie, protagonisti e retroscena di una classe politica in crisi, 2018), zdaj je tu nova izdaja z recentno spremno besedo. Avtor pomenljivo opisuje, kako je nastajala nacionalistično-populistična vlada in kam je državo pripeljala. Niza težko preizkušnjo za predsednika republike, ki v povolilni konstelaciji postane arbiter. Sergio Mattarella se je lotil vloge z vso spoštljivostjo za volilni rezultat, a pokazal je tudi sicilijansko trdnost, ki dotlej ni bila poznana, in nepopustljivost za morebitni odhod iz EU in evra; ni privolil v evroskeptika Paola Savono kot ministra. Po devetdesetih dneh je nastala vlada, bizaren »laboratorijski eksperiment«. Avtor omenja izključujoče prvine programa, opisuje novo zvezdo italijanske politike, »idealnega populista« Salvinija, ki pita javnost s ponavljanjem znanih sloganov, našteva zagate Gibanja 5 zvezd, konfliktne cilje in povezave vladnih strank na evropskem prizorišču.

Ostaja nešteto vprašanj, povezanih z dvema velikima odločitvama: skorajšnjimi evropskimi volitvami, ki bodo križišče, in jesensko stabilizacijsko zakonodajo, vključno z možnim močnim zvišanjem davka na dodano vrednost. In nemara bodo za dokončanje tranzicije, ki se je začela 4. marca 2018, potrebne vnovične volitve, kot predvideva zgoraj omenjeni Orsina, in nemara bo Italija dočakala desnosredinsko (konservativno, identitetno) zavezništvo. Edina gotovost, zaključuje Fontana, je, da zasuk ne bo mogoč brez neke nove figure.