Država, slovenska knjiga in slovenski avtorji v času brezbrižnosti
Založniki predlagajo, da bi »država« interventno odkupila po 250 izvodov knjig iz založniških zalog ter po 250 izvodov knjig, ki bodo izšle od marca do maja. To bi pomenilo odkup v višini 11 milijonov evrov.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen
Pred dnevi so slovenski založniki (Združenje knjižnih založnikov in knjigotržcev - ZKZK) poslali pismo ministru za kulturo dr. Vasku Simonitiju, državni sekretarki na tem ministrstvu dr. Ignaciji Fridl, ministrici za izobraževanje, znanost in šport dr. Simoni Kustec ter ministru za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku. V njem so predlagali nekaj ukrepov za podporo slovenskemu založništvu zaradi koronavirusne krize.
Promet slovenskega založništva je v zadnjih letih padel na polovico (60 milijonov evrov), v času epidemije je padel za 95 odstotkov. Nekaj več kot 200 založb s 550 zaposlenimi (in 850 rednimi zunanjimi sodelavci) se sooča z zelo negotovo usodo.
Zato založniki med drugim predlagajo, da bi »država« interventno odkupila po 250 izvodov knjig (1000 naslovov) iz založniških zalog ter po 250 izvodov knjig (1200 naslovov), ki bodo izšle od marca do maja letos. Pri poenostavljenem izračunu (povprečna cena knjige 20 evrov) bi to pomenilo odkup v višini 11 milijonov evrov.
Pogled nazaj nam to številko postavi v zelo zanimivo luč.
Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe iz leta 2003 v svojem 18. členu pravi o šolski knjižnici: Knjižnično zbirko dopolnjuje z najmanj 1 knjigo na učenca … letno.
Anketa, ki jo Bralna značka izvaja po šolah, je pokazala (šolski leti 2014/2015 ter 2016/2017), da se ta standard izpolnjuje v padajočem trendu (49 in 47 odstotkov). Če za lažji izračun upoštevamo 250.000 šolark in šolarjev na naših osnovnih in srednjih šolah, to pomeni, da na leto ni kupljenih približno 120.000 knjig ali v denarju (če za povprečno ceno vzamemo 15 evrov) za 1,8 milijona evrov knjig. In če zdaj to povzamemo za 16 let, se znajdemo pri skoraj dveh milijonih knjig in 30 milijonih evrov; gre za knjige, ki jih šolarji niso dobili v branje in za promet, ki ga niso realizirali založniki. In, pri zaokroženih 8 odstotkih za avtorske pravice, 2,4 milijona evrov, ki jih avtorji niso dobili kot honorar za svoje delo.
Predlog GZZK torej je, naj »država« letos zaradi krize skupno stori vsaj tretjino tega, česar ni storila v preteklih 16 letih, četudi si je to zapisala v svoje akte.
V Sloveniji imamo 58 splošnih knjižnic s skoraj pol milijona članov, ki knjižnice obiščejo 10-milijonkrat na leto in opravijo 25 milijonov izposoj. Odličen sistem zaposluje nekaj nad 1200 ljudi in na leto v celoti stane njegovo delovanje približno 50 milijonov evrov. Država (oz. ministrstvo za kulturo) za nabavo knjižničnega gradiva prispeva približno četrtino potrebnega denarja (preostalo lokalna skupnost).
Od leta 2007 do leta 2018 je ta absolutni znesek padel na 54 odstotkov (najslabše je bilo leta 2014 – 47 odstotkov) oziroma na približno 1,7 milijona evrov; od leta 2014 do leta 2018 je tako padel na polovico; samo v teh petih letih splošne knjižnice »od države« za nabavo niso dobile 8,5 milijona evrov. Standard – 240 kupljenih knjig na tisoč prebivalcev oziroma skupaj v državi slabega pol milijona knjig na leto – tako niti slučajno ni bil izpolnjen.
Tudi ta del – četudi zmanjšan – seveda bistveno vpliva na prodajo pri slovenskih založnikih (in seveda na upad honorarjev za avtorje).
Izjemno velika (brezplačna) izposoja knjig se posledično kaže v zmanjšani prodaji knjig običajnim/fizičnim kupcem ter s tem v zmanjšanem zaslužku založnikov in avtorjev. Zato je bilo v svetu (pri nas leta 2004, še posebej po vztrajnem prizadevanju pisatelja Vlada Žabota) uvedeno knjižnično nadomestilo, simbolično poplačilo (nadomestilo izgubljenega dohodka) avtorjem (ponekod po Evropi tudi založnikom) knjižničnega gradiva, ki se v javnih knjižnicah brezplačno izposoja.
Knjižnično nadomestilo plačuje tisti, ki daje knjižnično gradivo brezplačno v uporabo. Pri nas je to država.
Leta 2009 je tako v Sloveniji približno 700 avtorjev v skladu s pravilnikom prejelo nadomestilo 428.168 evrov. Leta 2014 je znesek strmoglavil na 280.852 evrov. Za leto 2019 naj bi avtorji prejeli 467.409 evrov; »mega virusni« zakon o začasnih ukrepih … je z veljavnostjo 29. marca 2020 namreč ustavil izdajanje odločb, ki bi avtorjem prinesle poplačilo za nazaj. Avtorji so sicer do 10. marca na Javno agencijo za knjigo posredovali vse potrebne podatke in pričakovali odločbe o plačilu za leto 2019 v začetku aprila.
Po pravilniku o izvajanju knjižničnega nadomestila (9. člen) mora direktor agencije namreč najkasneje v treh mesecih po prejemu odločbe o financiranju agencije s strani ministrstva, pristojnega za kulturo, s posamičnimi odločbami določiti višino sredstev, ki jih prejmejo posamezni avtorji. Ker je Jak prejela »svojo« odločbo o financiranju konec decembra 2019, so avtorji svoje odločbe upravičeno pričakovali do konca marca oz. v začetku aprila. Po hudem šoku, da zasluženega denarja do nadaljnjega ne bo, je prišlo veselo obvestilo, da sta ministrstvo za kulturo in Jak pri ministrstvu za javno upravo (ker so številni ustvarjalci od denarja za knjižnično nadomestilo življenjsko odvisni) dosegla »izjemo« in bodo odločbe do konca aprila vendarle izdane.
Ker smo Slovenci kljub vsemu relativno dobri bralci in izrazito slabi kupci knjig, se je (pri Društvu slovenskih pisateljev, aprila 2019) oblikoval predlog, da bi se po zgledu številnih evropskih držav, še posebej ker je slovenski knjižni trg omejen, znesek za knjižnično nadomestilo povečal za štirikrat. Približal naj bi se približno desetim odstotkom denarja, ki gre na leto za splošne knjižnice. Ta znesek (4 milijone evrov) bi si nato razdelili založniki in avtorji. Za ilustracijo: Danska (s slabimi šestimi milijoni prebivalcev) je (približno 8000) avtorjem iz tega naslova že leta 2011 namenila 22 milijonov evrov ter v naslednjih petih letih znesek povečevala za 600.000 evrov na leto. Pol denarja je šlo avtorjem leposlovja. Na leto so imeli 52 milijonov izposoj. Na moje čudenje so odgovorili: »Prva prioriteta kulturne politike je spodbujanje ustvarjalnosti.«
Zavest, da je intelektualno delo treba plačati, je vodila do ustanovitve kolektivnih avtorskih in založniških organizacij za pravice reproduciranja. Delovna skupina komiteja za avtorske pravice pri Mednarodni zvezi založnikov je že leta 1980 pričela pripravljati podlago zanje. Iz številnih držav so združene v Ifrro (Mednarodna federacija organizacij za reproduciranje). V Sloveniji je Sazor, Slovenska avtorska in založniška organizacija za pravice reproduciranja, nastala leta 2003 (z zavzetim delom založnika Rudija Zamana) ter leta 2007 dobila dovoljenje urada za intelektualno lastnino ter postala tudi članica Iffre.
Deset let (pogajanj, izmotavanj in sprenevedanja – »saj ne fotokopiramo!«) je trajalo, da je Sazor s šolstvom leta 2017 sklenila sporazum, po katerem si je ob plačilu pavšalnega zneska 2 evra na šolarja na leto to pridobilo pravico do fotokopiranja avtorsko zaščitenih del. Znesek, približno pol milijona evrov, si delijo avtorji in založniki v skladu s statutom in ustreznimi pravilniki.
Znesek, ki ga Sazor od šolstva ni dobila v letih 2007–2017, znaša 5 milijonov evrov.
V približno dveh tretjinah evropskih držav nadomestilo za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del plačuje (že deset let in več) tudi gospodarstvo. Praviloma gre za pavšalne zneske na zaposlenega, v farmaciji in odvetniki plačujejo več, transportna podjetja manj. Plačilo temelji na dejstvu, da je v množici fotokopiranj vedno tudi neka količina avtorsko zaščitenih del. V Švici gospodarske družbe plačujejo 4 evre na leto na zaposlenega, v Sloveniji se Sazor že lep čas, lani in letos intenzivneje, pogaja z gospodarsko zbornico o tarifi v povprečju 2 evra na zaposlenega. Ocena je, da bi avtorji in založniki iz tega naslova pri nas morali dobiti približno 1,2 milijona evrov na leto. Znesek, ki ga Sazor ni dobila v zadnjih petih letih, je 6 milijonov evrov.
Od tod predlog (tudi iz aprila lani), da bi ministrstvo za gospodarstvo namesto govorjenja o pomoči založništvu poravnalo dolg gospodarstva iz tega naslova za zadnjih pet let ter s svojo avtoriteto pomagalo, da bo v letu 2020 sporazum med Sazorjem in gospodarstvom sklenjen.
Pogajanja Sazorja s slovenskimi univerzami so se predlani zelo slikovito končala. Posebna komisija rektorske konference je namreč ugotovila, da se – drugače od univerz drugje po Evropi – na naših fakultetah ne fotokopira. Dodati velja, da ima Sazor sklenjenih precej mednarodnih pogodb, tudi z ZDA, in plačilo tarife uporabnikom daje pravico do fotokopiranja tudi gradiv v tujih jezikih.
Vidimo torej, da je postopno neizvajanje tega, kar sicer je zapisano v vsakršnih aktih (ob drugih simbolnih »malenkostih«, na primer ukinitvi nakupa knjig kot davčne olajšave, »izgonu« učbenikov iz knjigarn itd.) bistveno pripomoglo k temu, da smo se nekega/današnjega jutra zbudili z glavobolom.
Javna agencija za knjigo sofinancira med 5 in 7 odstotki založniške ustvarjalnosti v javnem interesu pri nas, kar je glede na majhno jezikovno področje med velikimi svetovi malo. Zato bi morali ob neposredni podpori načrtno skrbeti tudi za mehanizme, ki sem jih naštel zgoraj: kupovati knjige za šolske knjižnice, tako kot je določeno v aktih; kupovati knjige za splošne knjižnice, kot velevajo predpisani standardi; dvigniti znesek knjižničnega nadomestila; plačevati fotokopiranje intelektualne lastnine po evropskih merilih.
Čez palec bi že samo to pomenilo približno 10 milijonov evrov priliva na leto v knjižni sektor, kar bi bila spodobna vzpodbuda za začetek ponovne rasti. Če bomo pustili, da založništvo propade, bo nenadoma tudi knjižnični sistem, ki je edinstven v svetu, odveč. Kaj bi to pomenilo za slovenščino, raje ne omenjam.
Protikrizni mehanizmi naj (vsaj delno) pokrijejo državno brezbrižnost za nazaj ter »zbudijo« pristojne institucije, da poslej tekoče zagotavljajo spodobno delovanje na naštetih področjih. Še posebej bi se morali hitro lotiti vsega tega, saj smo se mednarodno zavezali za nastop slovenskega založništva na največjem sejmu mladinske literature v Bologni ter na največji založniški predstavi na svetu, na sejmu v Frankfurtu. Saj, kot sem že zapisal, »če se hočemo postavljati po svetu, moramo najprej urediti domače dvorišče«.
Promet slovenskega založništva je v zadnjih letih padel na polovico (60 milijonov evrov), v času epidemije je padel za 95 odstotkov. Nekaj več kot 200 založb s 550 zaposlenimi (in 850 rednimi zunanjimi sodelavci) se sooča z zelo negotovo usodo.
Zato založniki med drugim predlagajo, da bi »država« interventno odkupila po 250 izvodov knjig (1000 naslovov) iz založniških zalog ter po 250 izvodov knjig (1200 naslovov), ki bodo izšle od marca do maja letos. Pri poenostavljenem izračunu (povprečna cena knjige 20 evrov) bi to pomenilo odkup v višini 11 milijonov evrov.
Pogled nazaj nam to številko postavi v zelo zanimivo luč.
Osiromašene šolske knjižnice
Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe iz leta 2003 v svojem 18. členu pravi o šolski knjižnici: Knjižnično zbirko dopolnjuje z najmanj 1 knjigo na učenca … letno.
Anketa, ki jo Bralna značka izvaja po šolah, je pokazala (šolski leti 2014/2015 ter 2016/2017), da se ta standard izpolnjuje v padajočem trendu (49 in 47 odstotkov). Če za lažji izračun upoštevamo 250.000 šolark in šolarjev na naših osnovnih in srednjih šolah, to pomeni, da na leto ni kupljenih približno 120.000 knjig ali v denarju (če za povprečno ceno vzamemo 15 evrov) za 1,8 milijona evrov knjig. In če zdaj to povzamemo za 16 let, se znajdemo pri skoraj dveh milijonih knjig in 30 milijonih evrov; gre za knjige, ki jih šolarji niso dobili v branje in za promet, ki ga niso realizirali založniki. In, pri zaokroženih 8 odstotkih za avtorske pravice, 2,4 milijona evrov, ki jih avtorji niso dobili kot honorar za svoje delo.
Predlog GZZK torej je, naj »država« letos zaradi krize skupno stori vsaj tretjino tega, česar ni storila v preteklih 16 letih, četudi si je to zapisala v svoje akte.
Osiromašene splošne knjižnice
V Sloveniji imamo 58 splošnih knjižnic s skoraj pol milijona članov, ki knjižnice obiščejo 10-milijonkrat na leto in opravijo 25 milijonov izposoj. Odličen sistem zaposluje nekaj nad 1200 ljudi in na leto v celoti stane njegovo delovanje približno 50 milijonov evrov. Država (oz. ministrstvo za kulturo) za nabavo knjižničnega gradiva prispeva približno četrtino potrebnega denarja (preostalo lokalna skupnost).
FOTO: Blaž Samec
Od leta 2007 do leta 2018 je ta absolutni znesek padel na 54 odstotkov (najslabše je bilo leta 2014 – 47 odstotkov) oziroma na približno 1,7 milijona evrov; od leta 2014 do leta 2018 je tako padel na polovico; samo v teh petih letih splošne knjižnice »od države« za nabavo niso dobile 8,5 milijona evrov. Standard – 240 kupljenih knjig na tisoč prebivalcev oziroma skupaj v državi slabega pol milijona knjig na leto – tako niti slučajno ni bil izpolnjen.
Tudi ta del – četudi zmanjšan – seveda bistveno vpliva na prodajo pri slovenskih založnikih (in seveda na upad honorarjev za avtorje).
Zadrega ob knjižničnem nadomestilu
Izjemno velika (brezplačna) izposoja knjig se posledično kaže v zmanjšani prodaji knjig običajnim/fizičnim kupcem ter s tem v zmanjšanem zaslužku založnikov in avtorjev. Zato je bilo v svetu (pri nas leta 2004, še posebej po vztrajnem prizadevanju pisatelja Vlada Žabota) uvedeno knjižnično nadomestilo, simbolično poplačilo (nadomestilo izgubljenega dohodka) avtorjem (ponekod po Evropi tudi založnikom) knjižničnega gradiva, ki se v javnih knjižnicah brezplačno izposoja.
Knjižnično nadomestilo plačuje tisti, ki daje knjižnično gradivo brezplačno v uporabo. Pri nas je to država.
Leta 2009 je tako v Sloveniji približno 700 avtorjev v skladu s pravilnikom prejelo nadomestilo 428.168 evrov. Leta 2014 je znesek strmoglavil na 280.852 evrov. Za leto 2019 naj bi avtorji prejeli 467.409 evrov; »mega virusni« zakon o začasnih ukrepih … je z veljavnostjo 29. marca 2020 namreč ustavil izdajanje odločb, ki bi avtorjem prinesle poplačilo za nazaj. Avtorji so sicer do 10. marca na Javno agencijo za knjigo posredovali vse potrebne podatke in pričakovali odločbe o plačilu za leto 2019 v začetku aprila.
Po pravilniku o izvajanju knjižničnega nadomestila (9. člen) mora direktor agencije namreč najkasneje v treh mesecih po prejemu odločbe o financiranju agencije s strani ministrstva, pristojnega za kulturo, s posamičnimi odločbami določiti višino sredstev, ki jih prejmejo posamezni avtorji. Ker je Jak prejela »svojo« odločbo o financiranju konec decembra 2019, so avtorji svoje odločbe upravičeno pričakovali do konca marca oz. v začetku aprila. Po hudem šoku, da zasluženega denarja do nadaljnjega ne bo, je prišlo veselo obvestilo, da sta ministrstvo za kulturo in Jak pri ministrstvu za javno upravo (ker so številni ustvarjalci od denarja za knjižnično nadomestilo življenjsko odvisni) dosegla »izjemo« in bodo odločbe do konca aprila vendarle izdane.
Če bomo pustili, da založništvo propade, bo nenadoma tudi knjižnični sistem, ki je edinstven v svetu, odveč. Kaj bi to pomenilo za slovenščino, raje ne omenjam.
Ker smo Slovenci kljub vsemu relativno dobri bralci in izrazito slabi kupci knjig, se je (pri Društvu slovenskih pisateljev, aprila 2019) oblikoval predlog, da bi se po zgledu številnih evropskih držav, še posebej ker je slovenski knjižni trg omejen, znesek za knjižnično nadomestilo povečal za štirikrat. Približal naj bi se približno desetim odstotkom denarja, ki gre na leto za splošne knjižnice. Ta znesek (4 milijone evrov) bi si nato razdelili založniki in avtorji. Za ilustracijo: Danska (s slabimi šestimi milijoni prebivalcev) je (približno 8000) avtorjem iz tega naslova že leta 2011 namenila 22 milijonov evrov ter v naslednjih petih letih znesek povečevala za 600.000 evrov na leto. Pol denarja je šlo avtorjem leposlovja. Na leto so imeli 52 milijonov izposoj. Na moje čudenje so odgovorili: »Prva prioriteta kulturne politike je spodbujanje ustvarjalnosti.«
Sprenevedanje ob fotokopiranju avtorsko zaščitenih del
Zavest, da je intelektualno delo treba plačati, je vodila do ustanovitve kolektivnih avtorskih in založniških organizacij za pravice reproduciranja. Delovna skupina komiteja za avtorske pravice pri Mednarodni zvezi založnikov je že leta 1980 pričela pripravljati podlago zanje. Iz številnih držav so združene v Ifrro (Mednarodna federacija organizacij za reproduciranje). V Sloveniji je Sazor, Slovenska avtorska in založniška organizacija za pravice reproduciranja, nastala leta 2003 (z zavzetim delom založnika Rudija Zamana) ter leta 2007 dobila dovoljenje urada za intelektualno lastnino ter postala tudi članica Iffre.
Deset let (pogajanj, izmotavanj in sprenevedanja – »saj ne fotokopiramo!«) je trajalo, da je Sazor s šolstvom leta 2017 sklenila sporazum, po katerem si je ob plačilu pavšalnega zneska 2 evra na šolarja na leto to pridobilo pravico do fotokopiranja avtorsko zaščitenih del. Znesek, približno pol milijona evrov, si delijo avtorji in založniki v skladu s statutom in ustreznimi pravilniki.
Znesek, ki ga Sazor od šolstva ni dobila v letih 2007–2017, znaša 5 milijonov evrov.
FOTO: Jure Eržen
V približno dveh tretjinah evropskih držav nadomestilo za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del plačuje (že deset let in več) tudi gospodarstvo. Praviloma gre za pavšalne zneske na zaposlenega, v farmaciji in odvetniki plačujejo več, transportna podjetja manj. Plačilo temelji na dejstvu, da je v množici fotokopiranj vedno tudi neka količina avtorsko zaščitenih del. V Švici gospodarske družbe plačujejo 4 evre na leto na zaposlenega, v Sloveniji se Sazor že lep čas, lani in letos intenzivneje, pogaja z gospodarsko zbornico o tarifi v povprečju 2 evra na zaposlenega. Ocena je, da bi avtorji in založniki iz tega naslova pri nas morali dobiti približno 1,2 milijona evrov na leto. Znesek, ki ga Sazor ni dobila v zadnjih petih letih, je 6 milijonov evrov.
Od tod predlog (tudi iz aprila lani), da bi ministrstvo za gospodarstvo namesto govorjenja o pomoči založništvu poravnalo dolg gospodarstva iz tega naslova za zadnjih pet let ter s svojo avtoriteto pomagalo, da bo v letu 2020 sporazum med Sazorjem in gospodarstvom sklenjen.
Pogajanja Sazorja s slovenskimi univerzami so se predlani zelo slikovito končala. Posebna komisija rektorske konference je namreč ugotovila, da se – drugače od univerz drugje po Evropi – na naših fakultetah ne fotokopira. Dodati velja, da ima Sazor sklenjenih precej mednarodnih pogodb, tudi z ZDA, in plačilo tarife uporabnikom daje pravico do fotokopiranja tudi gradiv v tujih jezikih.
Zanimivo seštevanje
Vidimo torej, da je postopno neizvajanje tega, kar sicer je zapisano v vsakršnih aktih (ob drugih simbolnih »malenkostih«, na primer ukinitvi nakupa knjig kot davčne olajšave, »izgonu« učbenikov iz knjigarn itd.) bistveno pripomoglo k temu, da smo se nekega/današnjega jutra zbudili z glavobolom.
Javna agencija za knjigo sofinancira med 5 in 7 odstotki založniške ustvarjalnosti v javnem interesu pri nas, kar je glede na majhno jezikovno področje med velikimi svetovi malo. Zato bi morali ob neposredni podpori načrtno skrbeti tudi za mehanizme, ki sem jih naštel zgoraj: kupovati knjige za šolske knjižnice, tako kot je določeno v aktih; kupovati knjige za splošne knjižnice, kot velevajo predpisani standardi; dvigniti znesek knjižničnega nadomestila; plačevati fotokopiranje intelektualne lastnine po evropskih merilih.
Čez palec bi že samo to pomenilo približno 10 milijonov evrov priliva na leto v knjižni sektor, kar bi bila spodobna vzpodbuda za začetek ponovne rasti. Če bomo pustili, da založništvo propade, bo nenadoma tudi knjižnični sistem, ki je edinstven v svetu, odveč. Kaj bi to pomenilo za slovenščino, raje ne omenjam.
Protikrizni mehanizmi naj (vsaj delno) pokrijejo državno brezbrižnost za nazaj ter »zbudijo« pristojne institucije, da poslej tekoče zagotavljajo spodobno delovanje na naštetih področjih. Še posebej bi se morali hitro lotiti vsega tega, saj smo se mednarodno zavezali za nastop slovenskega založništva na največjem sejmu mladinske literature v Bologni ter na največji založniški predstavi na svetu, na sejmu v Frankfurtu. Saj, kot sem že zapisal, »če se hočemo postavljati po svetu, moramo najprej urediti domače dvorišče«.
