Eden, nobeden, sto tisoč

Virus terorist, virus matematik, virus filozof

Objavljeno
21. marec 2020 06.00
Posodobljeno
21. marec 2020 06.00
Zdaj, ko smo tudi mi potencialni okuževalci sveta, se bo morda porodil dvom, majhen, drobcen, nič večji od virusa: ali nismo vsi enaki? Foto AFP
Widad Tamimi
Widad Tamimi
Virus ni nič drugega kot biološka entiteta zelo majhnih, mikroskopskih razsežnosti, stvarca, ki meri od osemdeset do sto šestdeset nanometrov, torej milijardinko metra, kar si je nemogoče predstavljati. In vendar: kolikor je droben, toliko je tudi zahrbten, v trenutku se vmeša v življenje našega sveta, preplavi ga, strese z močjo silovitega potresa.

Latinski izraz virus etimološko pomeni strup, torej tisto toksično snov, ki lahko povzroči, če pride v človekovo telo, hude, tudi smrtne posledice. To je razumljivo, jasno. A če si pozorno ogledamo dejstva, potem ima ta mikroorganizem, ki se nam lahko sprehaja pod nosom – in meni nič, tebi nič smukne vanj –, presenetljivo sposobnost, da v življenju vsakogar odigra številne vloge naenkrat. Je nekakšen pirandellovski lik, kot bi bil izposojen iz znanega romana Eden, nobeden, sto tisoč: njegova identiteta je večplastna, enovita in mnogotera, hkrati ima veliko obrazov in nobenega.
Za vsakogar izmed nas je ta virus eden (organizem), nobeden (živi z nami, a ga ne vidimo) in sto tisoč (zaradi njegovih neštetih implikacij).


Virus terorist


Če izhajamo iz definicije, po kateri je terorizem tisto izrazito ustrahovalno obnašanje, ki ljudem vzbuja strah pred možnim, a ne gotovim nasiljem, in spodkopava njihovo psihološko ravnotežje, lahko rečemo, da je virus terorist. Vtihotapi se v naše življenje in nas prestraši, ne glede na to, ali nam je namenjeno postati njegova žrtev ali ne, naredi nas ranljive, čeprav ni rečeno, da bomo mi ali naši najdražji naleteli nanj in morda zaradi njega umrli.
Z nami igra umazano in strašno igro. Skali naš mir, nas odvrača od običajnih opravil, prisili nas, da spremenimo mnoge ustaljene življenjske vzorce in načine vedenja. Ločuje tesnobne od razsodnih, preudarne od vznemirjenih, ropa police v samopostrežnih trgovinah in upočasnjuje spletne nakupe, povzroča odhode praznih vlakov in letal, jemlje pogum popotnikom, odpoveduje mednarodne sestanke.

image
Osamitev je edini način, ki ga imamo na voljo, da ostanemo enotni v boju proti zahrbtnemu virusu. Foto Reuters


Vendar to še ni vse. Virus je zahrbtnejši od teroristov iz nekega prav posebnega razloga. Vsakogar izmed nas obremeni s potencialno sokrivdo. Točneje rečeno, uporablja nas kot orožje. Mi ga prenašamo naokrog, mi okužujemo druge. Ta nerešljivi problem razdvaja družbo. Ločuje mlade od ostarelih: prvim se ne zgodi nič ali se pri njih pojavijo le blagi simptomi, druge doletijo hujši zapleti. In tako se vnuki, ki se uprejo pravilom prisilne izolacije, spremenijo v potencialne morilce svojih starih staršev.

Navadili smo se na družbo, v kateri pravicam praviloma dajemo prednost pred dolžnostmi – naj so slednje družbene ali politične. Navajeni smo, da se ne odrekamo, da sebe postavljamo na prvo mesto, pred karkoli drugega. In tako se je v Italiji na spletu – medtem ko so bile bolnišnice pred zlomom, ko so zdravnike in medicinsko osebje do konca izčrpavali delo v izmenah in mučne izkušnje – razmahnilo pritoževanje tistih, ki so se morali odpovedati počitnicam v gorah, pijači s prijatelji ali predstavi
v Scali.

A ne le to: marsikdo je podcenjeval nevarnost in mnoge evropske države jo še vedno podcenjujejo, kar preprečuje omejitev te strahotne grožnje. In tako virus kot tempirana bomba pohaja naokrog. Pogosto je njegov prenašalec zdrav in živi v varljivem, kratkotrajnem občutku, da z njim ni nič narobe in da je drugim nenevaren.

Seveda, ni enostavno. Ni enostavno biti oddaljen od prijateljev in naših najdražjih, predvsem starih staršev. Ni enostavno spremeniti vsakdanjih navad in se odreči stiskom rok, objemom, poljubom. Pri mladih gre tu za velik korak: skupno dobro povzdigniti nad lastno razvedrilo.

Spraševala sem se, ali bodo reakcije Slovencev drugačne od reakcij Italijanov; med njimi so se predvsem mladi, a ne le oni, odkrito požvižgali na prepoved gibanja in še naprej organizirali druženja. Na nekaj pa se zanašam zdaj, ko sem preživela že skoraj deset let v tej deželi, ki jo imam rada: Slovenci so – naj mi bo dopuščena ta posplošitev – narod, ki se drži pravil. Hitro so se pojavili napisi, opozorila, potekajo priprave. Poslušnost oziroma družbena disciplina, v smislu medsebojne odgovornosti, bo v tem primeru rešila veliko življenj. Osamitev je edini način, ki ga imamo na voljo, da ostanemo enotni v boju proti zahrbtnemu virusu.


Virus matematik


Širjenje virusa sledi matematičnemu modelu in nas, hočeš nočeš, prisili, da malo preračunavamo. V časopisu Corriere della Sera je Paolo Giordano – kakor mnogi drugi pisci v mednarodnem časopisju – navadnim smrtnikom (med katere spadam tudi sama) razložil, kako je s tem. Na kratko bom povzela, ker se mi je zdelo zanimivo.

R nič (R0) je koeficient, s katerim označujemo stopnjo nalezljivosti vsake infekcijske bolezni. Gre skratka za to, koliko oseb se v povprečju naleze od okuženega posameznika. Presenetilo vas bo, da je R0 pri ošpicah bistveno višji kot pri koronavirusu; ocenjujejo, da pri slednjem znaša 2,5, pri ošpicah pa 15. Kaj to konkretno pomeni? Da bo oseba, ki se je okužila s koronavirusom, tega prenesla na povprečno 2,5 osebe, medtem ko bo otrok z ošpicami okužil še povprečno petnajst ljudi.
Zvenelo bi kot dobra novica: koronavirus je manj nalezljiv od navadnih ošpic. Zakaj se ga torej bolj bojimo? V osnovi zato, ker je neznanec. Neznan je našemu imunskemu sistemu, ki se ni zmožen spopasti z njim, in ne pozna ga znanost, ni ga še utegnila preučiti in razviti učinkovitega cepiva proti njemu.

image
Ko se je virus pojavil, so mnogi s prstom pokazali na kužnega bolnika. Najprej je izbruhnilo obsojanje Kitajcev. Nato so se obtožbe usmerile proti Italijanom. Foto Reuters


Na mestu je analogija s špansko gripo. Njen R0 je bil 2,1 – torej malo nižji kot pri koronavirusu –, vendar je povzročila več žrtev od kuge in od svetovnih vojn, ker ni bilo mogoče ustaviti njenega širjenja. Se razume, današnji svet je drugačen. Po eni strani tesneje povezan – kar povečuje tveganje za okužbo –, a njegovi zdravstveni ukrepi so lahko bistveno bolj dognani.
Skratka, panika je odveč. Tesnoba kot mehanizem, s katerim reagiramo na probleme, ki niso realni, nas vodi v iracionalna in potencialno škodljiva dejanja; strah, zdrav človeški instinkt, pa nam pomaga sprejemati racionalne odločitve, da bi se zaščitili pred realnimi nevarnostmi. Razumeti številke in matematiko bo pripomoglo k izoblikovanju teh odločitev in nam pomagalo pri razširitvi polja: premiku od osebnega k družbenemu interesu.

Svojim otrokom moramo povedati resnico: če varnostna razdalja ne bo spoštovana, bo ta virus krožil dlje časa, med mrtvimi bodo morda tudi njihovi stari starši in žal se v nekem smislu lahko zgodi, kot da bi jih usmrtili nehote.
Od vseh teh računov in matematike je pomembno razumeti naslednje: kadar se R0 zniža in nazadnje ustali pod vrednostjo 1, se tudi širjenje virusa kmalu ustavi. In edini način, da se to zgodi, je preprečevati okuževanje. Torej obstaja odgovor, en sam odgovor na problem sokrivde z virusom teroristom: ostati moramo ločeni, udejanjati tisto, kar priporočajo kot »fizično oddaljenost«. Na neki način je sam virus tisti, ki nam z matematiko svojega širjenja ponuja ključ do lastnega razkroja.


Virus filozof


Temu našemu sedanjemu, drobnemu življenjskemu sopotniku ni bil priznan samo kraljevski videz (zaradi krone, ki jo zagledamo pod mikroskopom), ampak tudi inteligenca. V nasprotju z nekaterimi njegovimi tovariši ne pokonča populacije v trenutku, temveč se vtihotapi v življenje mnogih ljudi in jim povzroča rahle sitnosti, razvpite blage simptome. Tako mu uspeva, da se vse bolj širi in podaljšuje svoje brezskrbno neopaženo življenje. Vemo, virus je parazit, mikroorganizem, ki se sam ne more razmnoževati. Za to potrebuje celico, ki bi ga gostila: z drugimi besedami, nesrečno žrtev.
Kakorkoli, naj se s svojimi elegantnimi, žarkasto razporejenimi glikoproteini zdi lep ali ne, naš koronavirus sledi cilju vseh drugih organizmov njegove vrste. Virus živi z nami. Spremlja nas na delo, v restavracijo, v telovadnico, na podzemno železnico in tudi v kopalnico.

Enkrat za vselej bi si lahko rekli, da doleti, kogar pač doleti, tisti z virusom bi lahko bili mi, kot tudi tisti na čolnih, tisti, ki jih mučijo v libijskih taboriščih, lahko bi bili brezdomec na bližnjem pločniku, bosonogi otroci, ki bežijo pred lakoto in vojno, mi bi bili lahko tisto, kar nismo, in če to nismo, ni rečeno, da nikoli ne bomo.


Požvižga se na našo zasebnost, požvižga se na vrata in celo na meje. Predvsem pa se požvižga na to, kdo ali kaj smo. Bogataši, reveži, bolniki, zdravi, ostareli, črni, rumeni ali beli. Hvaležni smo, to mu lahko priznamo, da za zdaj, in kolikor vemo, prizanaša otrokom.

Ne samo to: v časih, kakršni so današnji, bi mu morali pripisati še vrsto značilnosti, ki so mu v čast. Virus ni ksenofobičen, ni pristranski, tuji sta mu vsakršna družbena in tudi rasna nestrpnost. Je po naravi kreposten? Vprašati bi se bilo treba, ali nas glede na to, da ne pozna fanatizma in nestrpnosti, lahko česa nauči. Poleg tega, se razume, kako pogosto in na kakšen način si je treba umivati roke z milom.

Ko se je virus pojavil, so mnogi s prstom pokazali na kužnega bolnika. Najprej je izbruhnilo obsojanje Kitajcev. V Italiji so jih nekateri pretepali, pričam pa se je izmaknila neka podrobnost: so pri tem nosili maske in rokavice ali ne? Nato so se obtožbe, kajpada, usmerile proti Italijanom.

Tudi tukaj, v Ljubljani, sem poslušala dolg izbruh nekega taksista o odgovornosti Italijanov. Poanta je bila: če so Italijani natlačili svoje kleti s Kitajci, ki delajo na črno, in če še naprej trgujejo z njimi, potem si popolnoma zaslužijo, da so staknili ta virus. Opozorila sem ga, da sem iz Milana, in poudarila, da tam že dolgo nisem bila, ker nisem hotela zleteti iz taksija na naslednjem križišču. V vidni zadregi je začel psovati Kitajce in njihove netopirje.

Takšni smo, tudi glede tega smo si vsi enaki. Potrebujemo grešnega kozla, prav kakor judje na kipur (dan pokore), ko je njihov najvišji duhovnik naložil vse grehe ljudstva na kozla in ga nato pognal daleč v puščavo. Leta minevajo, navade ostajajo.
Zaželeno pa bi bilo, da bi si, enkrat za vselej, rekli, da doleti, kogar pač doleti, tisti z virusom bi lahko bili mi, kot tudi tisti na čolnih, tisti, ki jih mučijo v libijskih taboriščih, lahko bi bili brezdomec na bližnjem pločniku, bosonogi otroci, ki bežijo pred lakoto in vojno, mi bi bili lahko tisto, kar nismo, in če to nismo, ni rečeno, da nikoli ne bomo. Naučiti se, da se vsakič znova postavimo v kožo drugih, z empatijo, človeško naravnanostjo, dobro znano starim Grkom, ki so si izmislili ta izraz.

Zdaj, ko smo tudi mi potencialni okuževalci sveta, se bo morda porodil dvom, majhen, drobcen, nič večji od virusa: ali nismo vsi enaki?

V Italiji, kjer gospodarstvo preživlja hudo preizkušnjo, kjer je zdravstvo pred zlomom, kjer so vse šole zaprte že nekaj tednov, kjer so ulice prazne, tu in tam vznikajo majhne pobude, ki so znak solidarnosti: listek s sporočilom, da je nekdo pripravljen opraviti nakupe za ostarele sosede v bloku; vzgojiteljice iz vrtcev pošljejo videoposnetek z na glas prebrano knjigo otrokom, ki ne morejo od doma; hči ostane v Milanu, da ne bi okužila svoje družine, ki živi daleč na jugu Italije.

Naj se s svojimi elegantnimi, žarkasto razporejenimi glikoproteini zdi lep ali ne, naš koronavirus sledi cilju vseh drugih organizmov njegove vrste. Virus živi z nami. Spremlja nas na delo, v restavracijo, telovadnico, na podzemno železnico in tudi v kopalnico.


Doma ljudje pečejo improvizirane torte in kruh, otroci ustvarjajo pisane plakate z radoživimi sporočili, ki jih nato izobešajo čez balkone in na oknih, kot da bi objemali svet. Več beremo, na lepem se igramo umetnike, posvečamo drobnim obrtnim spretnostim, s katerimi se nikoli nismo ukvarjali.

Mera inteligence je, po Einsteinu, sposobnost, da se spreminjamo, kadar je to potrebno.
Tako se pogosto pripeti, da ob soočenju s skrajno situacijo v nas vzklije zametek nove ideje. In takrat ne preostane drugega, kot da storimo svoje, sledimo pravilom, ki smo jih morali sprejeti, zaupamo priporočilom strokovnjakov, spodbujamo solidarna družbena dejanja in spreminjamo virus, tega malega, drobnega sopotnika življenja in včasih smrti, v priložnost, da se širi močna energija.

Widad Tamimi je italijanska pisateljica, ki živi v Sloveniji. Je avtorica knjig Vrtnice vetra in Il caffè delle donne.