Eliud Kipchoge: Najboljši maratonec vseh časov

Kdo je Kenijec, ki že petnajst let kroji vrh svetovne atletike, svojo kariero pa je minulo nedeljo kronal s svetovnim rekordom v maratonu?

Objavljeno
21. september 2018 20.00
Posodobljeno
21. september 2018 20.23
Eliud Kipchoge je po trasi berlinskega maratona dve uri, eno minuto in devetintrideset sekund drvel s povprečno hitrostjo 20,8 kilometra na uro. FOTO: John Macdougall/AFP
Pariz, 2003. Svetovno prvenstvo v atletiki, finale teka na 5000 metrov. Na štartni črti stojita Maročan in Etiopijec. Prvi je Hicham El Guerrouj, svetovni rekorder na 1500 metrov, ki se bo naslednje leto iz večnega olimpijskega poraženca – v svoji paradni disciplini je do olimpijskih iger v Atenah na 83 tekmah izgubil le trikrat, od tega dvakrat v finalu OI – prelevil v nesmrtnega olimpionika, potem ko bo po dveh izjemnih finiših združil naslova na 1500 in 5000 metrov.

Drugi je Kenenisa Bekele, vzhajajoča zvezda teka na dolge proge. Čez leto dni bo postal olimpijski prvak na 10.000 metrov, na pol krajši razdalji pa se bo priklonil le maroškemu tekaškemu božanstvu. V obeh disciplinah bo kmalu postavil še danes veljavna svetovna rekorda.

Na pariškem Stade de Franceu poleg njiju na zvok štartne pištole čaka še kopica tekačev: vsakdo izmed njih upa, da se bo povzpel na najnižjo stopničko zmagovalnega odra in od blizu občudoval slavje dveh velikanov svetovne atletike.
Med upajočimi je tudi 18-letni Kenijec z zavidljivim osebnim rekordom 12:52 (štirideset sekund hitreje od slovenskega rekorda Petra Sveta), vendar z občutnim pomanjkanjem izkušenj, da bi ogrozil glavna favorita. Poleg izkušenj mu manjka tudi enica desno zgoraj, vendar ga brezzobi nasmeh dela prej simpatičnega kot karkoli drugega.

K sreči so zobje pomembnejši za leve, pred katerimi Kenijci pregovorno bežijo po savanah in s tem nabirajo prepotrebno kondicijo, kot za tekače v finalu svetovnega prvenstva.

image
Eliud Kipchoge proslavlja zmago na svetovnem prvenstvu v Parizu. FOTO: Dylan Martinez/Reuters


Mladenič se ni ustrašil slovitih tekmecev, nekaj časa je na čelu kolone tudi narekoval tempo, trojica pa je v zadnji krog vstopila malodane poravnana. 250 metrov pred ciljem se je zdelo, da bo maroška hitrost pretehtala nad vzhodnoafriško vzdržljivostjo, saj se je El Guerrouj začel oddaljevati. A večjemu delu širše športne javnosti neznani Kenijec se ni dal: do ciljne ravnine je ujel Maročana, nato pa sta zadnjih sto metrov pretekla z ramo ob rami, in čeprav je sicer vedno elegantni El Guerrouj moč vlekel iz petnih žil, je zlato za las odšlo v Kenijo. Eliud Kipchoge je postal svetovni prvak.



Dosežka ni več ponovil. V sledečem desetletju je na največjih tekmovanjih dokaj redno pobiral medalje, povsem na vrh pa se ni prebil nikoli – v največji meri zaradi izjemnega Bekeleja, ki je nizal zmago za zmago, rekord za rekordom.

Športnikov, ki v hipu sprejmejo pomembne odločitve, ni težko razumeti. Njihova kariera pač ne traja štirideset let, kot to velja za večino ostalih poklicev. Kipchoge je imel pri 28 letih, 167 centimetrih in 56 kilogramih ter tekaškem koraku, ki sicer ni tako dolg in lep za oko kot denimo El Guerroujev, Bekelejev ali Farahov, je pa zelo ekonomičen, idealne predispozicije, da tartan zamenja za cesto in se posveti daljšim razdaljam, četudi je bil v stadionski atletiki uspešnejši v teku na 5000 kot na 10.000 metrov.

Od začetka športne kariere pa vse do danes je ostal zvest enemu trenerju. »Je najboljši tekaški trener na svetu in še precej več. Je mentor in trener za 'življenje'. Naučil me je marsikaj o morali ter o tem, kako biti srečen in osredotočen, da ne zaideš s prave poti,« s pohvalami na račun Patricka Sanga ni skoparil njegov najslovitejši varovanec. Nič čudnega, saj je bil Sangov uspeh (v letih 1991, 1992 in 1993 je postal dvakrat svetovni in enkrat olimpijski podprvak v teku na 3000 metrov z zaprekami) eden izmed glavnih razlogov, da je Kipchoge začel teči. Da je bila povezanost med sokrajanoma iz vasi Kapsisiywa popolna, je Kipchogejeva mati v osnovni šoli učila Sanga. »Napisal sem mu pismo, ali bi mi želel napisati program treningov pred državnim prvenstvom. Privolil je in tako se je začelo.«



Ko sta se po letih večjih in manjših razočaranj znašla pred vprašanjem, kako naprej, Kipchoge ni okleval: zamenjal bo disciplino, ne trenerja. Zadel je v polno. Na maratonu je prvič nastopil aprila 2013 v Hamburgu. Konkurenco je pustil dobri dve minuti za sabo in s časom 2;05:30 postavil rekord proge. Jeseni je osebni rekord izboljšal za skoraj minuto in pol, a doživel edini maratonski poraz v karieri. S svetovnim rekordom je bil hitrejši le njegov rojak Wilson Kipsang.

image
Do letošnjega berlinskega maratona je njegov osebni rekord znašal 2;03:05, postavil pa ga je leta 2016 v Londonu. FOTO: Paul Childs/Reuters


Zaradi izjemne kenijske tekaške tradicije le težko verjamemo, da je ta država do olimpijskih iger v Riu osvojila le eno zlato kolajno v maratonu. Kdo ve, morda maratoncem, vajenim dveh nastopov na leto – spomladi in jeseni –, poletni termini niso najbolj ustrezali, morda so jim za zmago obljubili kakšen dolar premalo, morda so preveč taktizirali. Kakorkoli, Kipchoge ne spada mednje. V Rio je prišel kot prvi favorit, odšel pa z zlatom okoli vratu. V cilj je kot edini Kenijec – njegova reprezentančna kolega sta odstopila – prišel z več kot minuto prednosti pred drugouvrščenim. Eliud Kipchoge je postal olimpijski prvak.

image
V Riu je postal šele drugi kenijski maratonec, ki se je povzpel na olimp. FOTO: Athit Perawongmetha/Reuters


»Tečem, da bi bil zdrav in živel dlje. Ko me sprašujejo, zakaj tečem, vedno odvrnem, da je jutranji tek podoben jabolku: en(o) na dan odžene zdravnika stran,« je pojasnjeval ljubezen do teka. Očitno so mu precej pri srcu tudi jabolka: če dolžino jutranjega teka povprečnega rekreativca, ki želi izboljšati svojo psihofizično kondicijo, ocenimo na pet kilometrov, lahko preračunamo, da Kenijec med pripravami na maraton poje okoli štirideset jabolk na teden.

Malo po igrah v Riu je proizvajalec športne opreme Nike naznanil, da bo organiziral maraton, katerega cilj bo čas pod dvema urama. Tekmovanje ne bo izvedeno po pravilih mednarodne atletske zveze (Iaaf), zato morebitni rekordni dosežek ne bo štel kot svetovni rekord, vseeno pa se bo njegov lastnik lahko pohvalil, da je kot prvi prebil magično mejo. Lansko pomlad so tekmovanje izvedli na dirkališču v Monzi. Pred tem so izbrali tri tekače, ki bodo lovili rekordne dosežke, in k njim poslali strokovnjake, da s pomočjo najnaprednejše tehnologije optimizirajo njihove treninge. Medtem ko so pri Zersenayu Tadeseju in Lelisi Desisi korenito posegli v dotedanji način treninga, pri Kipchogeju tega niso storili, saj prostora za optimizacijo ni bilo. Sangov sistem je bil preprost, a popoln.

Kipchoge je v Monzi tekel 2;00:24, več kot dve minuti in pol hitreje od uradnega najboljšega dosežka, in prepričljivo zmagal. Hote ali nehote si je naložil težko breme: moral bo postaviti svetovni rekord, ne da bi ves čas tekel v zavetrju narekovalcev tempa, ne da bi vremenarji več mesecev vnaprej predvidevali, kje in kdaj bodo najustreznejše razmere, ne da bi mu drugi v roke podajali bidone s športno pijačo.

Vedeli smo, da je sposoben, a koščki mozaika se niso in niso sestavili v celoto. Enkrat je bil veter, drugič dež, tretjič slabša dnevna forma. Vedno je zmagal, a brez rekorda.



Odrešitev je dočakal prejšnjo nedeljo. Po trasi berlinskega maratona je dve uri, eno minuto in devetintrideset sekund drvel s povprečno hitrostjo 20,8 kilometra na uro. Z drugimi besedami: kilometre je v povprečju »obračal« z 2:53. Čeprav je prvo polovico pretekel počasneje kot drugo (61:06 proti 60:33), je po 25 kilometru ostal sam – brez »zajčkov«, brez konkurence – v najtežjem tekaškem boju, boju s časom. Ko večini postane najtežje, tam nekje po tridesetem kilometru, je 3000 metrov pretekel v 8:33, s čimer bi se v tej disciplini na slovenski lestvici najboljših izidov letošnje sezone zavihtel na tretje mesto. Ob glasnem spodbujanju navijačev ni popuščal, zato je, tik zatem ko je prečkal ciljno črto, lahko samemu sebi radostno zaploskal. Če bi imela roke, bi mu zaploskala tudi štoparica. Eliud Kipchoge je postal svetovni rekorder.



2;01:39
Leta 1908, ko je bil zabeležen prvi svetovni rekord v maratonu, se je ura ustavila pri rezultatu 2;55:18. Rekord je odtekel Američan Johnny Hayes.


Dom
Odraščal je v kenijskem okrožju Nandi. Njegov rojstni kraj leži slabih 2000 metrov nad morjem.


Poraz
Od leta 2013 vsako leto nastopi na dveh maratonih. Samo leta 2013 v Berlinu ni zmagal, je pa z rezultatom 2;04:05 za poldrugo minuto izboljšal osebni rekord.


image
Kipchoge ob glasnem spodbujanju navijačev ni popuščal, zato je, tik zatem ko je prečkal ciljno črto, lahko samemu sebi radostno zaploskal. Če bi imela roke, bi mu zaploskala tudi štoparica. FOTO: Fabrizio Bensch/Reuters