En svet, en poskus. Popravnega izpita ne bo

»V biologiji imamo mnogo posplošitev in malo teorij,« je v odlični knjigi Logika živega pred desetletji napisal François Jacob, častnik Francoskih svobodnih sil, zdravnik, molekularni biolog in Nobelov nagrajenec. In nadaljeval: »Ena izmed redkih teorij, na katero se biolog lahko zanese, je teorija o evoluciji.«

Objavljeno
29. junij 2019 06.00
Posodobljeno
29. junij 2019 06.00
Maroko, Marrakech,03.04.. 2007,03.april 2007-MAROKO-FOSILI FOTO:IGOR MODIC/DELO Foto
Drago Kostevc
Drago Kostevc
Tako kot je treba v politiki za razumevanje dogajanja običajno najprej pomisliti na denar, je treba v biologiji pri pojasnjevanju vsakega pojava najprej pomisliti, kaj lahko o tem pove teorija o evoluciji. Pisci o svetu okrog nas in ljudeh v njem še danes pišejo tako, kakor so o tem pisali v začetku 19. stoletja, kakor da nikoli ni bilo ne Darwina, ne leta 1859, ne Nastanka vrst. O življenju pišejo kot o krpanki med seboj nepovezanih zgodb: danes nekaj o vsemogočni roži mogoti, jutri nekaj o srčkanem medvedku in hudobnem volku, vmes pa še malo o gospodarski škodi zaradi pomora čebel.

Najpomembnejše pri razlagi življenja na Zemlji je nedvomno to, da življenje ni konglomerat nepovezanih zgodb, temveč je ena sama zgodba, sestavljena in prepletena na neskončno načinov. In samo sestavljen svet je mogoče razumeti.

Druga, ne dosti manj pomembna ugotovitev je, da bitja na svetu niso ne prijazna, ne zlobna, ne ljubka, ne koristna, ne škodljiva. Taka se utegnejo zdeti nam, ljudem, in ta percepcija velikokrat vpliva na katastrofalno napačne sklepe in napačno človekovo ravnanje. Tisti mali del sveta, v katerem živimo, in še manjši izsek tega sveta, ki ga zaznavamo, je nedvomno neskončno lep v naših očeh. Tako kot v vrabčjih očeh najbrž ni lepšega od velike dehteče konjske fige. Toda to ni prava podoba sveta. Če ga že hočemo opisati z eno besedo, se mu najbolje poda označba neusmiljen. Takole ga je pred dobrimi 150 leti opisal Charles Darwin v pismu prijatelju Josephu Hookerju: »Le kakšno knjigo lahko napiše hudičev kaplan o okornem, razsipnem, šušmarsko nizkotnem in strahotno okrutnem delovanju narave!«
 

​Kazen za neuspeh: smrt vrste

Sanje okoljevarstvenikov o raju, ki ga izgubljamo, so samo sanje. Zemlja nikoli ni bila raj za nikogar, niti za ljudi ne, pač pa je bilo življenje ljudi skozi evolucijo čisto navadna bitka za preživetje z neusmiljenim okoljem. Evolucija ne priznava olajševalnih okoliščin in pozna le eno kazen za neuspeh: smrt vrste. O tem pričajo kilometre debele plasti okamenin, tik pod zemljo so tudi fosili naših bratrancev, ki jim ni uspelo. Zadnji so stari le nekaj deset tisoč let.

Zakaj torej ohranjati ta svet, če je tako sovražen do človeka? Odgovorov na to vprašanje je veliko, večina jih odkrito ali prikrito odgovarja, da zato, ker je za človeka tako ali drugače koristen, čeprav morda le s tem, da je lep. Seveda niso vsi prepričani, da ga je treba ohraniti, daleč od tega! Nekateri menijo, da bi bilo najbolje kar iztrebiti vse sovražnike, potem pa bi srečno in zadovoljno živeli naprej v prijaznem svetu. Posebej je ljudski glas nenaklonjen bakterijam. Še največ jih je prepričanih, da okoljevarstveniki v skrbi za okolje neznansko pretiravajo in da je ohranjanje organizmov na Zemlji le še ena kaprica brezdelnežev, »ki bolj ljubijo živali kot ljudi«.

Komu verjeti? Najbolje je, da si vsak na podlagi dejstev ustvari svoje prepričanje. Dejstva pa so, kolikor se le da poenostavljena, taka: ker je življenje na Zemlji rezultat evolucije, je kot celota natančno uglašen sistem med seboj dobro prilagojenih organizmov. Ta sistem deluje le kot celota. Celote pa še zdaleč ne razumemo, še tega ne, kako so se oblikovali posamezni biološki podsistemi in zakaj so takšni, kakršni so. Ne moremo ohraniti samo lepega ali koristnega dela, preprosto zato, ker ne vemo, kakšno ravnotežje med organizmi se bo vzpostavilo, ko izumrlih ne bo več.

Nihče ne ve in nihče si niti približno ne upa napovedati, kakšen bo jutrišnji svet brez vrst, ki umirajo pred našimi očmi. Le eno je gotovo: drugačen bo od današnjega. Ko se okolje spreminja počasi, imajo vrste čas za postopno prilagajanje in skupno število vrst se skoraj ne spreminja. Vse so v počasi spreminjajočem se medsebojnem ravnovesju in takšen je običajen tok evolucije.
Kadar pa se okolje spreminja zelo hitro ali kadar nenadoma izumre veliko vrst, kar ne pomeni nič drugega, kakor da se je za preostale vrste okolje hitro spremenilo, je to za večino vrst prevelik izziv. Takrat se prekinejo verige ekosistemov in vrste začnejo množično umirati. Že večkrat v zgodovini se je zgodilo, da je množično izumrtje zdesetkalo življenje na Zemlji. Prav vsa množična izumrtja brez izjeme so bila povezana s podnebnimi spremembami, ne glede na to, kaj je te spremembe povzročilo. Današnje izumiranje vrst ima razsežnost izumiranja pred 65 milijoni let, ki je v človeški zavesti zasidrano kot zaton dinozavrov.
 

Priložnost za nove vrste

Množično izumrtje je enkratna priložnost za nove vrste. Še malo prej so bile vse niše v naravi zasedene, zdaj pa je nenadoma toliko prostora za nove vrste! Za tiste, ki – morda danes potisnjene v kot – životarijo, kakor so sesalci životarili milijone let v senci dinozavrov in nato kmalu po njihovem izumrtju zavladali svetu velikih živali. Ali za nove, ki neprestano nastajajo, pa v današnjem svetu nimajo priložnosti obstati. Za nekatere izmed njih bo človek hrana, za druge bo hrana človekova hrana, za tretje bo človek samo stranska škoda v življenjskem ciklu, za četrte bo ...

Koliko težav nam lahko povzroči en sam virus gripe, ena ambrozija ali majski hrošč na enem samem travniku! Ni si težko zamisliti, v kakšnem sovražnem svetu se bo znašel človek, ko bo izumrlo na milijone sedanjih vrst.

Edino, kar znamo danes, je ohraniti svet takšen, kakršen je, in upati, da ni prepozno. Dvakratni Pulitzerjev nagrajenec Edward O. Wilson je v okoljevarstveni bibliji Raznolikost življenja napisal: »En svet, en poskus!« Če ne bo uspel, popravnega izpita za našo vrsto ne bo. Svet, v katerem živimo, nam je res sovražen, toda takšen pač je in samo tega imamo. Naš je in nanj smo prilagojeni. Če se bo izumiranje vrst nadaljevalo, svet ne bo več naš, sovražen pa bo še bolj, kot je sedanji.

Očitno je torej končni problem našega sveta množično izumiranje vrst kot posledica uničevanja okolja. Noben denar in noben napredek našim vnukom ne bo povrnil življenjskega okolja, kakršno nam Zemlja brezplačno daje danes. Kakšna ironija: zdaj, ko nas je napredek pripeljal tako daleč, da bi lahko bili prvič v zgodovini vsi ljudje siti in bi stroji delali namesto nas, mi pa bi končno uživali v raju, ta nesojeni raj umira pred našimi očmi po naši krivdi, zaradi našega pohlepa, napuha in bebavosti.
Če bi ljudje bolje poznali teorijo o evoluciji in evolucijo življenja na Zemlji, bi bolje razumeli svet okrog sebe in zato bolj kompetentno odločali o pomembnih temah, od cepljenja do uporabe razkužil v gospodinjstvu, od pomorov čebel do prašičje gripe, od manipulacije genov do podnebnih sprememb. Če pa bi jo še razumeli in razmišljali na evolucijski način, bi gotovo vsaj malo spremenili svoj odnos do mnogih stvari, tudi do zgodovine, ekonomije in sociologije, predvsem pa do okolja. Prav vsak pojav iz živega sveta je mogoče opazovati, čeprav ne vedno tudi razložiti z vidika evolucije. In ljudje očitno smo del živega sveta, vsaj o tem se najbrž tudi v teh kriznih časih vsi strinjamo. Evolucija je vsepovsod, z njo živimo in umiramo, le opaziti jo je treba.

K poznavanju in razumevanju evolucije lahko daleč največ pripomorejo mediji. Z neprestanim omenjanjem in razlaganjem. Tudi Delo. Idealna priložnost so prispevki o okolju in biologiji. Šola je premalo. Kar se otroci o evoluciji mehanično naučijo v njej, pozabijo že med počitnicami, kakor tudi večino drugih stvari. Prav tako je evolucija v naši šoli varno spravljena v predal, bog ne daj, da bi jo po nemarnem omenjali še kako drugače kot pri natančno določenih urah biologije.

Življenje na Zemlji je najveličastnejši in najbolj kompleksen pojav, kar jih poznamo. Okolje in življenje sta nerazdružljivo prepletena, vrste se prilagajajo okolju in ga hkrati spreminjajo. Naša vrsta je pred milijoni let poskusila srečo na dveh nogah in uspelo ji je. Celo tako dobro, da je med vzponom dobesedno pojedla ali izrinila vse, kar ji je prekrižalo pot. Vse to je počela z naravno pravico do preživetja, tako kot vse druge vrste.
 

Razum je le krhka povrhnjica

Eno od osnovnih načel evolucije je, da deluje brez smotra in brez pameti. Toda če je že evolucija brez pameti, je nas, ljudi, obdarila z razumom. Zdaj ne živimo več na robu preživetja in tudi razumemo svet okrog sebe in svojo vlogo v njem, prišli smo celo tako daleč, da smo izumili etiko in moralo. Zato je naša dolžnost, da se samoomejimo in s tem ohranimo biotsko raznolikost, ki jo je evolucija gradila milijarde let. Ta raznolikost je dediščina življenja na Zemlji. Naš planet ni naša last, temveč je last vsega življenja na Zemlji. Prvič v zgodovini se dogaja, da ima ena vrsta življenje v svojih rokah, etika in morala pa nas zavezujeta k temu, da ga ne preoblikujemo bolj, kot nam pripada po naravnem pravu.

To pisanje ni poskus zmanjševanja pomena krize, ki nas pesti danes. To krizo bomo rešili le tako, da bomo vladavino denarja in pohlepa v temeljih spremenili. Ne toliko zaradi vzrokov, ki jih slišimo vsak dan, temveč predvsem zato, ker kanibalski kapitalizem z nebrzdano rastjo kakor zločesta tvorba uničuje tudi moj planet.

Kako to storiti, je druga zgodba, toda tudi v njej ne bo šlo brez evolucije. Napisati jo bomo morali namreč mi, ljudje. Ker je človek rezultat evolucije, ni nepopisan list, temveč debela, na gosto popisana knjiga, v katero je evolucija pisala svojo zgodbo tisoč milijonov let. Ti milijoni let nakopičenih izkušenj so naša resnična dediščina, ne pokojninski skladi ali delnice. Razum se je vpletel v zgodbo prav na koncu in je le krhka povrhnjica. Razum je mogočno orodje, toda včasih je tudi nepotrebno breme. Možgani pomagajo preživetju na dolgi rok, toda človek mora živeti tudi danes in zdaj. Mnogo je življenjskih okoliščin, ko ni časa razmišljati, je pa treba pravilno ukrepati. Kot je znano: zajec, ki predolgo preudarja, preden zbeži pred lisico, ne živi dolgo! Če bi človek deloval zgolj kot razum na dveh nogah, v kar verjamejo ekonomisti in politiki, bi že zdavnaj izgubil boj s tekmeci za preživetje.

​Zato človek v neštevilnih življenjskih preizkušnjah na prvi pogled deluje nerazumno, kot je opisal Dan Ariely v knjigi Predvidljivo nerazumni. Evolucija namreč ne more delovati tako, da po potrebi izumi nov sestavni del, kakor to počne inženir. Lahko le uporabi staro zasnovo ter jo nadgradi in dopolni ali ji postopno spremeni namen. Kakor je zapisal že Darwin: »Narava je šušmar, ki vedno znova uporablja in na novo adaptira stara kolesca, peresa in valjčke!« Računalnikarji vedo, da se v drobovju modernih windowsov še vedno skriva prastari dos, in tako je tudi v človeških možganih. Zato je razum nerazdružljivo in globoko prepleten s čustvi in nagoni. In zato razumsko odločanje kljub človekovemu najboljšemu namenu ni vedno razumno.
To spoznanje je sicer velika žalitev človekove samovšečnosti, vendar je prav, da se ga zavedamo.

Tudi človekovo družbeno obnašanje je mnogo bolj posledica človeške naravne kot kulturne dediščine. Nobena kultura, ki je v nasprotju s človekovo biološko dediščino, se ne obdrži dolgo. Čut za pravičnost, za sodelovanje, za enakopravnost, za moralo niso abstraktni pojmi, ki so jih izumili filozofi, temveč so vsajeni globoko v človeško naravo in jih nobena družbena konvencija ne more potlačiti ali zadušiti. Vsi vladarji, ki se tega niso zavedali, so klavrno končali.

Kdor torej misli, da bomo velike probleme sodobne družbe lahko uspešno rešili brez poznavanja evolucije, posebno evolucije človeka, nima niti najmanjšega upanja na uspeh.