Farmacevtski milijoni v žepe zdravnikov? Kriv sem! Ali res?
Izobraževanje zdravnikov, zdravila in državni proračun
Odpri galerijo
Dr. Samo Zver, hematolog. Foto Voranc Vogel
Ime mi je Samo Zver, star sem 53 let. Šestindvajset let sem zdravnik, specialist interne medicine in specialist hematologije že 21 let. Dve leti sem predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo (KOH) UKC Ljubljana, pred tem sem bil vodja enote za presaditev krvotvornih matičnih celic na istem oddelku. Sem tudi profesor na medicinski fakulteti, kjer sem nosilec predmeta kri, prvič na fakulteti. Celotna KOH šteje 140 zaposlenih; zdravniki, medicinske, specializirani laboratorij. Letno sprejmemo 1000 bolnikov, v ambulantah opravimo 18.000 pregledov, 2000 ljudi na leto pa zdravimo še v dnevni bolnišnici. Gre za najtežje bolnike v interni medicini in usoda njihovega življenja je odvisna od pravočasnega, odločnega in pravilnega ukrepanja in odločitev. Gre za bolezni, pri katerih brez takojšnje diagnoze in zdravljenja ni upanja na ozdravitev. Smo vrhunska klinika, primerljiva z najboljšimi v regiji in Zahodni Evropi, zaradi česar k nam vse pogosteje prihajajo tudi bolniki iz tujine. In smo edina zdravstvena ustanova v državi, kjer opravljamo vse možne vrste zdravljenja krvnih bolezni. Za vse, kar se dogaja na KOH, sem odgovoren jaz. Če se zatakne, je odločitev, kako naprej, moja. Kriv sem!
Moje delo se začne ob 8. uri in se pogosto zavleče v večer. A telefon nikoli ne umolkne. Ker smo mlad kolektiv, me kolegi na mojo željo ob najmanjšem dvomu glede odločitev zdravljenja kličejo tudi sredi noči. Prav tako kolegi z drugih domačih ali tujih klinik, ko se k njim zatečejo bolniki, ki imajo sumljive krvne izvide. In kljub svojemu dolgoletnemu stažu, predstojništvu in ja, naj se sliši – parkinsonovi bolezni, zaradi katere bi lahko že nekaj let užival v invalidskem pokoju, še vedno dežuram, tako na KOH kot tudi na internistični prvi pomoči. Zakaj? Zato, ker sem v letih trdega dela nabral veliko izkušenj, se stalno izobraževal, pilil svoje znanje in menim, da je moja dolžnost do bolnikov to znanje predati naprej – zdravnikom, ki vas bodo zdravili jutri, ko mene več ne bo.
A prvič, odkar delam, prvič, odkar sem s pomočjo svojih predanih sodelavcev rešil veliko življenj in imam srečo na kontrolah videti sadove našega dela tudi v očeh otrok, ki so nastali, potem ko smo sprejeli prave odločitve in rešili mamo ali očeta, sem ta teden zvedel, da vse to ni pomembno. Da je moje delo samo krinka, da lahko hodim po svetu, izključno v eksotične kraje, služit farmacevtski denar. Ob tem pa se oglaša še oseba, ki naj bi v državi preiskovala pravo korupcijo, je takrat praviloma tiho, tokrat pa se izpostavi in deli pavšalne nauke, kakršne starši delimo otrokom, ko jim nimamo kaj pametnejšega povedati. Da, priznam – kriv sem, ker se želim izpopolnjevati, ker želim svojim bolnikom dati tisto najboljše, kar vem, da v svetu obstaja in želim to pripeljati tudi v Slovenijo. Da naši bolniki ne bodo na slabšem, da jim ne bo potrebno, če bo njihovo življenje viselo na nitki, ki se lahko pretrga že v nekaj dnevih, po pomoč v tujino. In kriv sem, ker poleg obsežnega dela, ki se pogosto zareže v čas, ki bi pripadel moji družini, tej družini kradem tudi dopust, ki ga mnogokrat, zanje bistveno prevečkrat, podarim svojemu delu – za službene poti, ko odhajam na izobraževanja, kongrese, na predavanja, na katerih želim tistim, ki našega znanja še ne dosegajo, le-to predati. Kajti zdravnik sem po srcu in duši in mi je enako pomembno, da izučim svoje domače mlajše kolege kot tudi kolege iz regije, iz drugih držav, kamor me pogosto vabijo na predavanja. In kriv sem, ker si dovolim sprejeti plačilo za svoje delo, za te poti, ki me ob bolezni tudi izčrpavajo, in se kot zdravnik zavedam, da si povzročam škodo.
A ko pride v tvojo pisarno mlada ženska, ki ima majhnega otroka, z možem, ki z obupom in grozo upa, da ji boš lahko pomagal, je ni stvari, ki je kot zdravnik ne bi naredil, da bi mladi materi in družini pomagal. In zgodi se, neredko, da zdravilo v svetu že obstaja, a pri nas ni registrirano in ga tej ženski ne morem dati. A si predstavljate to sporočiti tej družini, da zdravilo je, da pa ga ne more dobiti in da bo zaradi tega umrla? Tudi tukaj vstopi farmacija, ta farmacija, ki nas podkupuje, in nam, ne boste verjeli – zdravilo da brezplačno. Temu se reče sočutna uporaba – da lahko zdravilo uporabimo, dokler ga naša zdravstvena zavarovalnica ne uvrsti med plačljiva zdravila. Nemalokrat se to zgodi, nemalo bolnikov smo na ta način rešili in še jih bomo. In težko je verjeti, a ko smo na srečanjih, kjer nas farmacija lahko povabi tudi na večerjo, ki jo bomo po mnenju ZZZS morali vrniti (beri: za krožnik juhe, glavno jed in kozarec vina bomo pač napisali večje število receptov farmacevtske družbe, ki nam bo topli obrok plačala; kaj bi šele naredili za burek, seveda mesni), se v resnici sklepajo takšni dogovori o sočutni uporabi zdravil za naše bolnike.
In ravno ko se je v začetku tedna začela kotaliti zgodba o prepletenosti nas zdravnikov in farmacije, sem na takšni večerji na kongresu o krvni bolezni – plazmocitom – v Bostonu z eno od farmacevtskih družb izboril sočutno uporabo zdravila za eno vrsto levkemije. Z mano sta bila tudi mlajša kolega, saj od svoje ekipe pričakujem, da z znanjem nihče ne zaostaja. In celo tako zelo kriv sem, da od farmacije sprejmem sponzorska sredstva za izobraževanje sester, na katere ves sistem pozablja. Na KOH od države za 140 zaposlenih letno prejmemo 9000 evrov za izobraževanje; brez donacij farmacije (samo letos smo dobili 73.000 evrov donacij) bi lahko bili bolnišnica v centralni Afriki. Pa povejte, če bi zboleli vi (nikomur sicer tega ne želim), kje bi se raje zdravili – v vrhunski kliniki ali v centralni Afriki? Vedeti morate, in to se nikjer ne omenja, da s temi donacijami kupujemo tudi opremo za izvajanje naših vrhunskih storitev – samo letos smo vanjo vložili 40.000 evrov farmacevtskih donacij, medtem ko od države nismo dobili niti centa. Zaradi očitka, da na račun donacij pišemo več zdravil farmacevtskih družb, ki te donacije prispevajo, bi bilo prav te trditve vrednotiti v sodni dvorani. A verjemite, nihče od zdravnikov, čigar ime je bilo tokrat blateno, nima tega časa. Vsak zdravnik ga bo raje posvetil svojim bolnikom.
Številni bolniki me danes pred začetkom zelo agresivnega zdravljenja vprašajo, kakšne kvalifikacije imamo, kakšno stopnjo znanja, ali smo primerljivi z najboljšimi klinikami. Ja, ko si enkrat v vlogi bolnika, se ne ukvarjaš s tem, ali je kakšen zdravnik kdaj jedel na račun farmacije. Ne ukvarjaš se več s tem, ali je neki zdravnik dobil kdaj sponzorska sredstva za organizacijo izobraževanja za sodelavce – takrat želiš imeti najboljšega, najbolj izkušenega, najbolj usposobljenega zdravnika in ostalo medicinsko osebje, saj je tvoje življenje v njihovih rokah. Ne želim si, da bi kogarkoli od tistih, ki te dni grdo žalijo in blatijo vse nas zdravnike v komentarjih po družabnih omrežjih, zaradi pisanja, ki je ljudem v času, ko resnih družbenih problemov in korupcije ne manjka, iz nerazumljivega razloga začelo s stampedom na zdravnike, kdaj videl na svojem oddelku. Ne želim vas srečati, saj vam želim, da ste zdravi. A če se bomo kdaj srečali, vem, da si boste vi želeli in bili hvaležni, da sem, pa čeprav z donacijami farmacije, v življenju nabral toliko znanja, da imate pri nas najboljše možnosti za to, da boste preživeli. Potem gotovo ne boste nikdar več napisali nič grdega čez zdravnike ali drugo zdravstveno osebje. Kajti le tisti, ki so bili kdaj na naših bolniških posteljah, so lahko tisti, ki sodijo, kdo smo, kako delamo.
Danes sem prinesel domov dve pismi takšnih bolnikov, ki so nam iz srca hvaležni. Pismi smo poslali tudi uredništvu. Ti bolniki se nato povezujejo v dveh društvih hematoloških bolnikov, pomagajo si med sabo, tudi tisti, pri katerih bolezni ne moremo premagati, jo pa zazdravimo. Ja, in tudi ta društva so kriva, ker sprejemajo za to, da omogočijo bolnikom boljše okrevanje in njihova srečanja, donacije farmacije. Krivi smo, ker želimo doseči več. Ker želimo doseči najbolje in pomagati tistim, ki jih lahko pomagamo. Kriv sem, a ponosen sem na to!
Moje delo se začne ob 8. uri in se pogosto zavleče v večer. A telefon nikoli ne umolkne. Ker smo mlad kolektiv, me kolegi na mojo željo ob najmanjšem dvomu glede odločitev zdravljenja kličejo tudi sredi noči. Prav tako kolegi z drugih domačih ali tujih klinik, ko se k njim zatečejo bolniki, ki imajo sumljive krvne izvide. In kljub svojemu dolgoletnemu stažu, predstojništvu in ja, naj se sliši – parkinsonovi bolezni, zaradi katere bi lahko že nekaj let užival v invalidskem pokoju, še vedno dežuram, tako na KOH kot tudi na internistični prvi pomoči. Zakaj? Zato, ker sem v letih trdega dela nabral veliko izkušenj, se stalno izobraževal, pilil svoje znanje in menim, da je moja dolžnost do bolnikov to znanje predati naprej – zdravnikom, ki vas bodo zdravili jutri, ko mene več ne bo.
A prvič, odkar delam, prvič, odkar sem s pomočjo svojih predanih sodelavcev rešil veliko življenj in imam srečo na kontrolah videti sadove našega dela tudi v očeh otrok, ki so nastali, potem ko smo sprejeli prave odločitve in rešili mamo ali očeta, sem ta teden zvedel, da vse to ni pomembno. Da je moje delo samo krinka, da lahko hodim po svetu, izključno v eksotične kraje, služit farmacevtski denar. Ob tem pa se oglaša še oseba, ki naj bi v državi preiskovala pravo korupcijo, je takrat praviloma tiho, tokrat pa se izpostavi in deli pavšalne nauke, kakršne starši delimo otrokom, ko jim nimamo kaj pametnejšega povedati. Da, priznam – kriv sem, ker se želim izpopolnjevati, ker želim svojim bolnikom dati tisto najboljše, kar vem, da v svetu obstaja in želim to pripeljati tudi v Slovenijo. Da naši bolniki ne bodo na slabšem, da jim ne bo potrebno, če bo njihovo življenje viselo na nitki, ki se lahko pretrga že v nekaj dnevih, po pomoč v tujino. In kriv sem, ker poleg obsežnega dela, ki se pogosto zareže v čas, ki bi pripadel moji družini, tej družini kradem tudi dopust, ki ga mnogokrat, zanje bistveno prevečkrat, podarim svojemu delu – za službene poti, ko odhajam na izobraževanja, kongrese, na predavanja, na katerih želim tistim, ki našega znanja še ne dosegajo, le-to predati. Kajti zdravnik sem po srcu in duši in mi je enako pomembno, da izučim svoje domače mlajše kolege kot tudi kolege iz regije, iz drugih držav, kamor me pogosto vabijo na predavanja. In kriv sem, ker si dovolim sprejeti plačilo za svoje delo, za te poti, ki me ob bolezni tudi izčrpavajo, in se kot zdravnik zavedam, da si povzročam škodo.
A ko pride v tvojo pisarno mlada ženska, ki ima majhnega otroka, z možem, ki z obupom in grozo upa, da ji boš lahko pomagal, je ni stvari, ki je kot zdravnik ne bi naredil, da bi mladi materi in družini pomagal. In zgodi se, neredko, da zdravilo v svetu že obstaja, a pri nas ni registrirano in ga tej ženski ne morem dati. A si predstavljate to sporočiti tej družini, da zdravilo je, da pa ga ne more dobiti in da bo zaradi tega umrla? Tudi tukaj vstopi farmacija, ta farmacija, ki nas podkupuje, in nam, ne boste verjeli – zdravilo da brezplačno. Temu se reče sočutna uporaba – da lahko zdravilo uporabimo, dokler ga naša zdravstvena zavarovalnica ne uvrsti med plačljiva zdravila. Nemalokrat se to zgodi, nemalo bolnikov smo na ta način rešili in še jih bomo. In težko je verjeti, a ko smo na srečanjih, kjer nas farmacija lahko povabi tudi na večerjo, ki jo bomo po mnenju ZZZS morali vrniti (beri: za krožnik juhe, glavno jed in kozarec vina bomo pač napisali večje število receptov farmacevtske družbe, ki nam bo topli obrok plačala; kaj bi šele naredili za burek, seveda mesni), se v resnici sklepajo takšni dogovori o sočutni uporabi zdravil za naše bolnike.
In ravno ko se je v začetku tedna začela kotaliti zgodba o prepletenosti nas zdravnikov in farmacije, sem na takšni večerji na kongresu o krvni bolezni – plazmocitom – v Bostonu z eno od farmacevtskih družb izboril sočutno uporabo zdravila za eno vrsto levkemije. Z mano sta bila tudi mlajša kolega, saj od svoje ekipe pričakujem, da z znanjem nihče ne zaostaja. In celo tako zelo kriv sem, da od farmacije sprejmem sponzorska sredstva za izobraževanje sester, na katere ves sistem pozablja. Na KOH od države za 140 zaposlenih letno prejmemo 9000 evrov za izobraževanje; brez donacij farmacije (samo letos smo dobili 73.000 evrov donacij) bi lahko bili bolnišnica v centralni Afriki. Pa povejte, če bi zboleli vi (nikomur sicer tega ne želim), kje bi se raje zdravili – v vrhunski kliniki ali v centralni Afriki? Vedeti morate, in to se nikjer ne omenja, da s temi donacijami kupujemo tudi opremo za izvajanje naših vrhunskih storitev – samo letos smo vanjo vložili 40.000 evrov farmacevtskih donacij, medtem ko od države nismo dobili niti centa. Zaradi očitka, da na račun donacij pišemo več zdravil farmacevtskih družb, ki te donacije prispevajo, bi bilo prav te trditve vrednotiti v sodni dvorani. A verjemite, nihče od zdravnikov, čigar ime je bilo tokrat blateno, nima tega časa. Vsak zdravnik ga bo raje posvetil svojim bolnikom.
Številni bolniki me danes pred začetkom zelo agresivnega zdravljenja vprašajo, kakšne kvalifikacije imamo, kakšno stopnjo znanja, ali smo primerljivi z najboljšimi klinikami. Ja, ko si enkrat v vlogi bolnika, se ne ukvarjaš s tem, ali je kakšen zdravnik kdaj jedel na račun farmacije. Ne ukvarjaš se več s tem, ali je neki zdravnik dobil kdaj sponzorska sredstva za organizacijo izobraževanja za sodelavce – takrat želiš imeti najboljšega, najbolj izkušenega, najbolj usposobljenega zdravnika in ostalo medicinsko osebje, saj je tvoje življenje v njihovih rokah. Ne želim si, da bi kogarkoli od tistih, ki te dni grdo žalijo in blatijo vse nas zdravnike v komentarjih po družabnih omrežjih, zaradi pisanja, ki je ljudem v času, ko resnih družbenih problemov in korupcije ne manjka, iz nerazumljivega razloga začelo s stampedom na zdravnike, kdaj videl na svojem oddelku. Ne želim vas srečati, saj vam želim, da ste zdravi. A če se bomo kdaj srečali, vem, da si boste vi želeli in bili hvaležni, da sem, pa čeprav z donacijami farmacije, v življenju nabral toliko znanja, da imate pri nas najboljše možnosti za to, da boste preživeli. Potem gotovo ne boste nikdar več napisali nič grdega čez zdravnike ali drugo zdravstveno osebje. Kajti le tisti, ki so bili kdaj na naših bolniških posteljah, so lahko tisti, ki sodijo, kdo smo, kako delamo.
Danes sem prinesel domov dve pismi takšnih bolnikov, ki so nam iz srca hvaležni. Pismi smo poslali tudi uredništvu. Ti bolniki se nato povezujejo v dveh društvih hematoloških bolnikov, pomagajo si med sabo, tudi tisti, pri katerih bolezni ne moremo premagati, jo pa zazdravimo. Ja, in tudi ta društva so kriva, ker sprejemajo za to, da omogočijo bolnikom boljše okrevanje in njihova srečanja, donacije farmacije. Krivi smo, ker želimo doseči več. Ker želimo doseči najbolje in pomagati tistim, ki jih lahko pomagamo. Kriv sem, a ponosen sem na to!
