Feminističnih zahtev ni mogoče vsiljevati od zgoraj, temveč morajo priti z ulice

Pravice žensk so ali bi vsaj morale biti del temeljnega načela enakosti in nediskriminacije v ustavnih sistemih. A realnost kaže, kot ugotavlja profesorica ustavnega prava Serena Sileoni na Univerzi Suor Orsola Benincasa v Neaplju, da ni (povsod) tako. V Iranu imajo ženske z zakonom zagotovljene enake pravice kot moški, a jih na ulici aretirajo, če nimajo pokritih las. V Italiji, ki je del »zahodne demokracije«, in tudi v drugih evropskih državah pa ženske poleg enakopravnosti v zakonu potrebujejo še drugačno zaščito – obvezne spolne kvote, na primer, saj jih sicer v različnih sferah družbenega delovanja preprosto spregledajo.

»Pravo ne more spremeniti kulture in tradicije v družbi, temveč je ravno obratno. Mislim, da pravo sledi kulturnemu gibanju. Tudi pri pravicah žensk je bilo v zgodovini tako, da se je pravo spreminjalo zaradi drugačnega načina razmišljanja o družbi in posameznikih v njej. Ko torej te spremembe izhajajo iz prava, je to zato, ker so se asimilirale. Če je obratno, stvar ne deluje. Zato trdim, da demokracije ni mogoče izvoziti. In če se vrnem k vašemu prvemu vprašanju, je to tudi razlog, zakaj feminističnih zahtev ni mogoče vsiljevati od zgoraj, temveč morajo priti z ulice, od ljudi,« je povedala.