Filmi niso pobeg od realnosti. Biti morajo ogledalo, britev in kritika družbe

Gotovo najuspešnejši hrvaški režiser, po nagradi za Zenit v Cannesu in po planetarno uspešni tv-seriji Časopis (Novine), ki jo je odkupil Netlix, zdaj v Mariboru režira predstavo Somrak bogov.
 
Fotografija: Dalibor Matanić  FOTO:Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Dalibor Matanić  FOTO:Jože Suhadolnik


Njegov film o ljubezni, ki presega nacionalizme, Zenit, je slavil v Cannesu, njegovo televizijsko serijo Časopis je kot prvo neameriško serijo odkupila multinacionalka Netflix. Zdaj je na oder mariborske Drame postavil predstavo po kultnem Viscontijevem filmu Somrak bogov.

Dobra ura v kavarni mariborske Drame se je zdela kot mali verbalni in energetski cunami. Žarečih oči, strastno in s hitrimi odsekanimi stavki, ki ne dohajajo njegovega toka misli, govori o ustvarjanju predstave Somrak bogov, o tem, kako je čas, ki ga živimo, sumljivo podoben tistemu času, ko je Hitler prodiral na oblast; govori o ljubezni do teatra, o izjemnih igralcih, ki jih je srečal v Mariboru, o preizkušanju igralčevih in svojih meja, in o tistih čarobnih stvareh pri ustvarjanju, sinhroniciteti, ki se zgodi v ustvarjalnem procesu, ko se zaveš, da v treh projektih obdeluješ isto tematiko.

Po prvencu Blagajničarka (2000), s katero je opozoril nase na Puljskem festivalu, mu je mednarodni preboj uspel s (tudi) slovensko koprodukcijo Zenit (Zvizdan, 2015), v katerem preplete tri ljubezenske zgodbe v »nemogočih časih«: prva se začne leta 1991, na predvečer vojne, z ljubeznijo srbskega dekleta in hrvaškega mladeniča, ki se odločita pobegniti drugam, ker tam, v Kninu, ni več varno biti naš ali njihov.

Pred dvema letom je udaril s tv-serijo Časopis (Novine), ki jo je zasnoval pisatelj in novinar Ivica Đikić, kmalu po premieri na HTV so jo označili za najboljšo in najbolj gledano serijo v regiji, pravice za predvajanje je kupil tudi gigant Netflix; zdaj se predvaja v 190 državah sveta.

Matanić je pred prihodom v Maribor ravno končal snemanje enajstih delov druge sezone serije Časopis, ki jo bodo na HTV začeli predvajati jutri, torej dva dni po premieri Somraka bogov, januarja naslednje leto jo bomo spet lahko videli na Netlixu;  že 2. oktobra pa začne snemati film Zora.

Postavitev kultnega Viscontijevega teksta Somrak bogov v SNG Drama Maribor v režiji Daliborja Matanića FOTO: Damjan Švarc
Postavitev kultnega Viscontijevega teksta Somrak bogov v SNG Drama Maribor v režiji Daliborja Matanića FOTO: Damjan Švarc

 

Kaj vam je najprej prišlo na misel, ko vam je direktor SNG Maribor Danilo Rošker predlagal režijo predstave po Viscontijevem filmu Somrak bogov?


(Nasmešek.) Mislil sem, da se šali.
 

Zakaj?


Ker sem bil takrat ravno sredi priprav za novi film Zora, ki se ukvarja prav s tematiko nacionalizma. Po Zenitu gre za drugi del filmske Trilogije sonca, ki se ukvarja z – blago rečeno – utopičnim nacionalizmom. In ko so mi ponudili režijo gledališke priredbe Somraka bogov, ki govori prav o obdobju Hitlerjevega vzpona na oblast, sem res mislil, da se kdo šali, ker nihče v tem trenutku ne bi mogel izbrati predstave, ki bi bila bolj kompatibilna s temo, ki jo raziskujem v novem filmu.
Kot da bi odgovore na določena vprašanja iz Zore našel v Somraku in določene odgovore za Somrak našel že v scenariju Zore ... Saj veste, da je v ustvarjalnem procesu najbolj poseben tisti trenutek, ki mu pravijo sinhronost. Očitno se je to moralo zgoditi tako, zato sem tudi to sprejel.
 

Vam je bil Visconti že od nekdaj blizu? Kaj ste v njegovem Somraku bogov našli danes?


Ta film je precej neobičajen fenomen. V Ameriki je izzval zelo kontroverzne reakcije. Nekateri ugledni kritiki so mu očitali prikaz tako imenovanega »divine fašizma«, v smislu, kako se nekaj tako radikalno negativnega, kot je nacistična ideologija, lahko prikazuje tako glamurozno. Poleg tega je Visconti v tem filmu odprl svojo homoseksualnost, odprl samega sebe; mislim, da je tudi zato ta film dobil kultni status.
 

Mimogrede, s katerim vašim filmom ste vi najbolj »odprli samega sebe«?


Z Zvizdanom. Zvizdan sem jaz. To je moja zgodba in zgodba moje družine. Zgodba o ljubezni, ki premaga vse vrste nacionalizmov in sovraštva do drugih narodov. Zato sem se odločil, da delam trilogijo, v kateri bom poskusil v treh generacijah analizirati nacionalizem, ki sem ga zaznaval v moji družini.
 

Vaši družini? Za kateri del oziroma katero generacijo vaše družine gre?


Reciva, da gre za del moje družine, to bo dovolj. Zaradi takratnega političnega konteksta je bil del družine v takšni poziciji ... In skozi vse, kar se je dogajalo takrat, so se vsi do zadnjega obrnili k ljubezni. Kot v filmu (nasmešek). A o tem zdaj ne bi govoril, hočem reči, da je to eden od sestavnih elementov Zore.

Dalibor Matanić, naujspešnejši hrvaški režiser  FOTO: Jože Suhadolnik
Dalibor Matanić, naujspešnejši hrvaški režiser  FOTO: Jože Suhadolnik

 

Zanimivo, trije deli nadaljevanke, tri zgodbe v Zenitu, filmska trilogija ... Megaloman?


No, čakajte (nasmešek). Tri sezone nadaljevanke so nekaj običajnega, sploh če je prva sezona dobro sprejeta. Prva sezona se ukvarja z mediji, druga s politiko, tretja s sodstvom. Kar pa se tiče filmske Trilogije sonca ... Kadar obračunavaš z lastno družino, je najbrž smiselno, da narediš trilogijo, ker greš v različna zgodovinska obdobja in različne generacije. Zato pravim, če kdo lahko govori o tem, lahko jaz precej dobro, ker stvar poznam z vseh vidikov in predvsem zelo od blizu.
 

Kakšne vzporednice ste še odkrili v procesu ustvarjanja predstave v Mariboru, kaj vas je najbolj vznemirilo pri obdelavi te kompleksne teme?


Najprej me je zanimalo delati v mariborskem gledališču, vsi režiserji imamo veliko spoštovanje do Maribora – ne nazadnje je tu delal Tomaž Pandur in ustvaril gledališki čudež, ki je v to točko usmeril mednarodni gledališki svet, njega pa izstrelil ven. Tu se je zgodil tisti trenutek, ko se zaradi ene odločitve vse lepo zloži. Če ne bi takrat sprejel ponudbe Danila Roškerja, tudi zato, ker me je tematika nacizma tako zanimala, morda zaradi vseh projektov, ki me čakajo, zelo dolgo ne bi mogel delati v gledališču. V gledališču so me zanimale zelo radikalne stvari.
 

Oliver Frljić, ki je postal najbolj vroč hrvaški gledališki izvozni artikel?


Gledal sem nekaj njegovih predstav, nekatere so res dobre, čeprav mene osebno ne zanima provokacija zaradi provokacije. Tako kot me pri filmih ne zanima, da ponujajo samo pobeg od realnosti, ampak sem prepričan, da morajo biti ogledalo, britev in kritika družbe; tako mislim tudi za gledališče. Ne želim, da se občinstvo počuti varno, da čaka predvidljivo. Mislim, da je zanimivo naključje tudi to, da Somrak bogov delamo prav v mestu, v katerem je Hitler tudi zares bil. V tem je nekakšen čuden smisel.

Če samo pomislimo na nacistično zgodovinsko os Berlin–München–Maribor–Zagreb, najbrž je težko priznati, da so bili v določenem trenutku na drugi strani. Zato ves čas govorim, da je treba obračunati s preteklostjo, ji jasno pogledati v oči, postaviti stvari na svoje mesto – in šele potem lahko stopiš dalje. To, kar je tema tako na Hrvaškem kot v Sloveniji.
 

V še enem uspešnem filmu Fine mrtve djevojke (2002) ste se lotili tudi posttravmatskega sindroma in homofobije. Zanimivo, da je bila prav ta zgodba vaš prvi »prevod« filmskega dela v teater.


Da, takrat sem se zaljubil v teater. Razgaljenost, ki jo doživiš v gledališču, je nekaj izjemno osvobajajočega.
Ko smo leta 2013 v Gavelli po filmu naredili predstavo, nekako pričakuješ, da bo odnos družbe do homoseksualnosti v več kot desetih letih postal bolj toleranten. Napaka. Pred gledališčem so nas počakali predstavniki klerikalne desnice, grozili z bombo, želeli doseči, da se predstava prepove, in podobno ...
 

Že, a bolj kot homofobija je bil kriv gledališki plakat z dvema kipoma device Marije v objemu.


Najbrž tudi to, da. A jaz nisem imel nič s tem plakatom, nisem ga zasnoval niti potrdil. Sem pa zato močno občutil izpade klerikalne desnice, ko so me z grožnjami in sovražnim govorom, v katerem, to mi lahko verjamete, ni bilo niti sledu o Jezusovih naukih (nasmešek), zasipali tudi po mejlu.


 

Ko je Zenit izšel na Hrvaškem, ga je skrajna desnica označila za enega bolj nevarnih filmov v naši zgodovini. In to film, ki govori o moči ljubezni, odpuščanju in proti mednacionalnemu sovraštvu.


Hočem reči, da sem že takrat ugotovil, da se dogaja nekaj podobnega, kar zdaj lahko opazujemo recimo v Italiji. S to razliko, da so v času Mussolinija fašisti postali tisti, ki so bili brezposelni, torej delavski razred, zdaj pa se dogaja drug fenomen, hipsterji postajajo nacisti. Nacizem postaja trend.
 

Ni to precej drzna trditev?


To poletje sem preživel v Istri, ker sem se hkrati pripravljal za predstavo Somrak bogov in za moj celovečerec tako, da sem poslušal Hitlerjeve govore, dokler mi niso zakrvavela ušesa.
 

Hočete reči, da ste med poslušanjem ugotovili, da če bi bili sami eden brezpravnih brezposelnih v tistem času v ponižani Nemčiji po prvi svetovni vojni, z vrtoglavo inflacijo, bi mu brezpogojno verjeli?


Jasno je, zakaj je Hitler prišel na oblast. Kot izjemen piarovec in govornik je izkoristil tedanje razmere, občutek nacionalnega ponižanja, to je bil njegov glavni adut. Huda finančna in gospodarska kriza je idealna za porast populizma. Ko nagovoriš nezadovoljno množico s pravimi besedami, da jim je nekdo vzel državo, osramotil, vzel delo ...
 

In jim vcepiš strah pred migranti, ki pridejo kot naročeni za orodje politične manipulacije.


Da, po ekonomski krizi so populisti svojo dikcijo še nadgradili z vzbujanjem strahu pred migranti Neevropejci, ki jih predstavljajo kot grožnjo evropski kulturi ... Zdaj v to neonacistično zgodbo vstopajo še hipsterji, poglejte, kaj se dogaja v Italiji, gibanje CasaPound, na primer, pa tudi v Nemčiji Alternativa za Nemčijo – AFD, pa v Franciji, Avstriji, na Češkem, tudi na Hrvaškem in pri vas.


 

S »hipsterji« predvidevam, da mislite na vseevropsko ekstremistično gibanje Generacija identitete?


Tako, govorimo o mladih, izobraženih, lepo oblečenih ljudeh, ki svoje zelo fašistične ideje zavijajo v celofan in govorijo predvsem o čisti Evropi, opozarjajo na grožnjo, ki jo multikulturnost predstavlja za Evropo in njeno kulturo …
In to sploh ni tako lahkotna tema, kot se zdi na prvi pogled. Tu gre za ključno vprašanje – izobraževanje mladih generacij. Kako je mogoče, da se sovraštvo, do vsega, kar je drugačno, kar ni spolirano, lepo, razrašča med inteligentnimi mladimi? Kje smo kot družba zgrešili?
 

Ciljate na tako imenovano instagram generacijo in »instagram učinek«?


Tudi. Zadnjič sem nekje prebral izjavo stare gospe, ugledne meščanke; rekla je, da ima dovolj tega, da se toliko govori proti nacističnemu zlu, da se ona spominja, kako lepe so bile fasade hiš, kako lepe drame so igrali v gledališču, celo na tržnici sta se prodajala samo lepo sadje in zelenjava, ni bilo primitivnosti, ni bilo umazanega in grdega. In o tem govorim.
 

O kultu lepega, čistega, družbeno zaželenega?


Da, ker v vsej tej navidezno nedolžni ničevosti biti všečkan očitno obstaja tudi skušnjava, da bi svet spremenili v lep, spoliran, »instagram svet« in da je tu samo majhen korak do izključevanja vseh ne dovolj lepih in mladih, ne dovolj kul, ne dovolj trendovskih, potem pa zelo hitro pridemo do izključevanja vseh drugačnih, šibkih, revnih, neevropskih ... In to malo preveč spominja na trideseta leta v Nemčiji: lepi veličastni kadri Leni Riefenstahl, popolna arhitektura Alberta Speera in obleke Hugo Boss ... Seveda je povprečen, zafrustriran, brezposeln Nemec želel pripadati temu bleščečemu urejenemu svetu.
 

In lepi mladenič Martin Esenbeck (Helmut Berger v filmu), kot ste rekli za Večer, ni več pripadnik elite, bogatih industrialcev, ampak je tu, med nami.


Na Hrvaškem smo leta 2016 imeli na oblasti klerikalno desnico, ki ji je v mesecu dni uspelo uničiti Hrvaško nacionalno televizijo, Hrvaški avdiovizualni center ... To se zgodi zelo hitro. Če jih takrat ne bi ustavili, bi uničili vso alternativo, vse, kar ni po njihovem modelu. Tisti, ki jim pravimo klerikalna desnica, res ne trpijo drugačnosti, od njih se distancira še cerkev. Oni so vojska. In to, kar se dogaja zdaj v Evropi, je zelo nevarno; na Madžarskem se uničujejo judovski spomeniki, če v Budimpešti prepovejo film Billy Elliot o dečku, baletniku, ki odkriva svojo homoseksualnost, potem si lahko mislite, kaj se dogaja.
 

Kje je tu vloga levice?


Levica je propadla, popolnoma. Levica sovraži ruralce, primitivce, kmete, nima stika z malim človekom, levica se ukvarja s pravicami delavcev, a v resnici jih ne pozna, ne pozna razmer, v katerih živijo. Desnica je veliko bolj organizirana, njeni volivci gredo lepo k nedeljski maši, pa potem na volitve, medtem ko se levičarjem ne da niti na volišča, ker je »tako ali tako vseeno in vse skupaj brez veze«. To sem nedavno videl v Beogradu, ko sem se naključno srečal s predstavniki mlade levice, ki gojijo veliko idejo o socializmu, o pravicah delavcev, a hkrati živijo v iluziji, da je Srbija samo Beograd. Ne, Srbija ni Beograd, Hrvaška ni samo Zagreb in Slovenija ni Ljubljana. Naši salonski levičarji očitno živijo v mehurčku iluzij in se ne želijo spustiti na tla.


 

V drugi sezoni serije Časopis bolj kot o samem novinarstvu govorite o politiki, o predsedniških volitvah, o nevarnosti populizma.


Da, tam raziskujemo neustavljivo lakoto po moči, po oblasti.
S tem se ukvarja tudi predstava Somrak bogov. Bogata nemška družina industrialcev, ki v želji, da bi obdržala privilegije in kapital, podleže laži in poskuša simpatizirati z nacizmom. Šokantno je, da je Hitlerja na oblast pripeljal referendum kot legalno demokratično orodje. Zato se popolnoma strinjam s tem, kar je rekel Slavoj Žižek, da je za ZDA bolje, da je na oblast prišel Trump kot Hillary Clinton. Clintonova je zagovornica statusa quo, korporativnega konformizma, medtem ko je Trump nuklearna bomba, ki lahko tako načne temelje ZDA, da ima potem možnost, da se zgradi na novo.



 

Zanimivo, da se je serija Časopis takrat, leta 2016, sploh predvajala na hrvaški nacionalni televiziji. Kot je še pred premiero na HTV zapisal Jutarnji list, bi »na povsem 'apaurinizirano' nacionalko serija lahko priletela kot injekcija čiste, nerazredčene provokacije«.


Serijo smo res začeli v najbolj neugodnem času, leta 2016, ravno ko se je ekstremistična oblast umaknila, a so ostali še ostanki nastavljenih vodilnih kadrov, ki so seveda, kolikor so mogli, odlagali začetek predvajanja serije, niso je oglaševali. A v vsem tem kaosu se je zgodila zelo lepa stvar. Na Hrvaškem, tudi v Sloveniji in Srbiji je pritisk novinarjev iz vseh medijev, da se serija končno prikaže, postal tako močen, da vodilni niso imeli več izbire.


 

Ste si kdaj mislili, da boste s to serijo, ki je sprva niti niste želeli delati, dosegli tak – dobesedno – planetarni uspeh?


Seveda ne. Veste, kako se je začelo? Ko so prišli k meni producenti in mi ponudili, da režiram serijo o novinarjih z naslovom Časopis, sem jim rekel: Ste nori, pa kdo bo v teh časih gledal serijo o časopisih? Mislil sem, da gre za tip serije, kakršen je News. A ko sem začel brati scenarij Ivice Đikića, nisem mogel nehati. In že po treh dneh sem rekel, da bo to prva serija, ki jo bom delal.


 

Mnogi pravijo, da zelo spominja na serijo Wire Davida Simona.


Mislim, da danes Wire, takega, kakršen je, sploh ne bi mogli posneti. To se je zgodilo v času, ko je bila ameriška televizija še v zatonu, in Simon je šel v zelo nekonvencionalno radikalno formo. Zadnje čase vidimo številne, res produkcijsko in scenaristično dobre projekte, ki pa so veliko bolj preračunani, »ziheraški«, kot so bile te prve dobre tv-serije.

Kar je logično. Serije so postale hit, producenti so povabili vse večja imena, velik delež gledalcev se je iz filmov preselil v te serije, a to spet prinaša novo breme, breme gledanosti. Zato postajajo veliko bolj pazljivi, bolj predvidljivo politično nekorektni. Zato sem pazil, da imamo v seriji Časopis svoj izviren jezik. In ko so mi na premieri na sarajevskem filmskem festivalu rekli, da jih serija spominja na skandinavske serije, kot so recimo Borgen, sem rekel, da je to zame največji kompliment, ker jih nisem nikoli gledal.
 

Kaj za avtentičnost serije pomeni, da je njen avtor pisatelj Ivica Đikić, avtor Beare, dokumentarističnega romana o Srebrenici, novinar Feral Tribuna, Slobodne Dalmacije in Novega lista?


Đikić je zelo dolgo v novinarskem poslu, kot urednik in novinar, res pozna situacijo od znotraj in od zunaj.

Tisto, kar me je osebno šokiralo pri njegovih scenarijih, je, kako v njih anticipira, predvidi realnost. Zdaj vam bom dal tri primere. Prva sezona Časopisa je prišla ven dva meseca po tem, ko je Viktor Orban na Madžarskem naredil nekaj podobnega kot lik v seriji: kupil je verodostojen medij zato, da bi prek njega prikril kriminal. Prva sezona naše serije se začne s prometno nesrečo, ki jo zakrivi nekdo iz visokih političnih krogov. Nekaj podobnega se je zgodilo na Hrvaškem.

Tri mesece po predvajanju serije se v hrvaških medijih pojavita ime in fotografija domnevnega povzročitelja nesreče, čeprav vsi vedo, da so ga izpostavili samo zato, da bi zaščitili pravega krivca iz visokih političnih krogov. Mnenje mnogih je, da so prav zaradi serije morali pohiteti z imenom.
 

Je to odgovor na večno vprašanje, ali fikcija lahko vpliva oziroma spreminja družbeno realnost?


Tu vidimo predvsem, kako fikcija pospešuje razvoj družbene realnosti, pa čeprav se je v tem primeru izkazalo, da so nam politiki podtaknili lažno resnico. In tretji primer so, recimo, slogani političnega populizma, ki jih je Đikić napisal za serijo, a jih zdaj lahko vidimo v političnih sloganih, ki se pojavljajo pri klerikalni desnici.

Srhljivo je, da avtor in novinar tako dobro pozna kodo realnosti, stvari so grozljivo predvidljive. Mi gremo v to, v zgodovini že videno smer, a se še vedno delamo, da se nekaj tako radikalnega pri nas ne more zgoditi.
 

Sami ste rekli, da ste serijo naredili predvsem zato, da pokažete nemoč novinarstva, tudi načrtno diskreditiranje poklica novinar.


Rad rečem, da to ni serija o novinarjih, ki pišejo, ampak o novinarjih, ki ne pišejo, ker ne morejo pisati, ker so onemogočeni, ker se morajo nenehno samocenzurirati ... Na eni strani imamo redke posameznike etičnega novinarstva in na drugi strani nadzorovanega cenzuriranega novinarstva, ob vsem tem pa nas preplavljajo lažne novice. Si predstavljate, da lažni Trumpov tvit lahko izzove šok za celotno ekonomijo? V takšnem svetu živimo. Mislim, da je danes pritisk na resnico večji kot kadarkoli v zgodovini.

Zato mislim, da kljub družbenim omrežjem, in sploh zaradi njih, še nikoli nismo bolj potrebovali resnega neodvisnega novinarstva.
 

V Latinski Ameriki, recimo, kjer je vaša serija postala kult, si redki neodvisni raziskovalni novinarji z vsakim člankom, ki razkriva povezave politike, kriminala in paravojaških skupin, podpišejo smrtno obsodbo. Številni, nikoli pojasnjeni umori novinarjev v Mehiki, Kolumbiji ...


Mislim, da je prav zato naša serija postala takšen kult v Latinski Ameriki, ker je tam pravica do resnice velik privilegij. Mnogi ugledni novinarji so našo serijo označili kot borca za pravico in etičnost novinarstva, kar je bil za celo ekipo seveda lep kompliment. V večini latinskoameriških držav, kjer so politiki večinoma tudi lastniki osrednjih medijev, je skorajda nemogoče priti do resnice, dejansko je mnogim uspelo, da so jo umaknili iz realnosti.
 

Je res, da so vas tuji kritiki primerjali s serijo Hiša iz kart?


Šele ob takšnem zapisu dojameš, kakšna neverjetna stvar se je zgodila s to serijo. Hiša iz kart je bila vendar nekaj najboljšega na televiziji v zadnjih letih, zdaj pa smo pod okriljem Netflixa v istem predalu?! Med desetimi najbolj gledanimi serijami leta je tu samo ena, ki ni posneta v Ameriki, ena, ki je posneta v malem jeziku. In to je hrvaška serija Časopis. Precej noro, mar ne?
 

Kakšen je bil proračun prve sezone?


Mislim, da okrog 1,5 milijona. Kar je smešna vsota v primerjavi z ameriškimi visokoproračunskimi serijami, s katerimi smo zdaj v istem predalu (nasmešek).
 

Kako je sploh prišlo do tega, da vas je odkupil takšen gigant, kot je Netflix?


Naša distribucijska hiša iz Izraela nas je obvestila, da so v dogovorih, da bodo serijo prodali nekomu res velikemu. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da bo to Netflix. Zdaj je serija dostopna v stodevetdesetih državah sveta, torej na trgu več kot pol milijarde ljudi.

Takrat so se odločili, da bodo delali ameriški remake serije, v igri je že bil NBC, scenaristka serije Lost ... Serijo so iz hrvaške Reke že prestavili v Silicijevo dolino, in to v času, ko je Trump napovedal vojno novinarjem. A potem so se naši distributerji odločili narediti najbolj noro in drzno potezo: rekli so, da za zdaj opuščajo idejo remaka serije, ker so presodili, da je serija dovolj močna, da lahko deluje tudi v majhnem slovanskem jeziku. In že po pol leta se je pokazalo, da je bila njihova odločitev pravilna.

In tako smo bili na tv-festivalih v konkurenci z recimo Davidom Simonom, avtorjem serije The Wire, ki je lani naredil serijo o legalizaciji pornoindustrije v sedemdesetih The Deuce, in z Davidom Fincherjem in njegovo serijo Mindhunter.
 

Zdaj je Netflix odkupil že drugo sezono serije, ki ste jo končali pred kratkim?


In to, ne da bi si predstavniki Neflixa ogledali en sam del druge sezone, postavili so le pogoj, da so podpisani isti avtorji. Predvajati se začne že januarja drugo leto.
 

Kaj to pomeni za vašo kariero?


Nimam pojma (nasmešek). Lahko rečem samo, da sem bil enkrat skupaj v konkurenci s Simonom in Fincherjem.
In, iskreno rečeno, o tem zdaj res ne razmišljam. Razmišljam samo o projektu, ki ga zdaj delam, in po premieri Somraka (21. septembra) se bom lotil snemanja filma. Potem bomo videli, kaj bo. Vse je mogoče.

Dalibor Matanić FOTO: Jože Suhadolnik
Dalibor Matanić FOTO: Jože Suhadolnik

 

Najbrž ste se ozrli nazaj in se vprašali, kdaj se je v vaši karieri zgodila točka preloma, ko so se na stežaj odprle vse možnosti?


Stvar je zelo preprosta. Poročil sem se in imam dva otroka. In rekel sem si, da je vse, kar delam, veliko manj pomembno od njiju. V tistem trenutku se je vse spremenilo.
 

Se šalite?


Ne, to je čista resnica. Do takrat je bil vsak moj projekt zame najpomembnejši na svetu, vanj sem usmerjal vso energijo, a ko sem si postavil prioritete, ko sem začel bolj uživati v procesu kot v končnem rezultatu, so se stvari začele dogajati. To je dober princip.
 

Zveni kot iz priročnikov za samopomoč?


(Smeh.) Lahko bi res napisal knjigo o kompenzaciji čustveno intimnega z umetniškim. Vsem priporočam to drugo pot.
In potem pride do takega nenavadnega naključja, da se prepletajo Somrak bogov, druga sezona serije Časopis in film Zora.


 

Če se dotakneva še vašega najuspešnejšega film Zenit, ki je malo tudi »naš«. Snemali ste z direktorjem fotografije Markom Brdarjem, z ustvarjalko filmske maske Mojco Gorogranc, z mojstrom zvoka Julijem Zornikom ... Kaj je tisto, kar ima Marko Brdar, česar niste našli pri drugih?


Marko je ... čudežen (nasmešek). Spomnim se, da sem mu pred snemanjem Zenita rekel, da mora ta film snemati z zaprtimi očmi. In to je res naredil. S kamero je stopil pod kožo, v notranjost, v intimni svet likov.
 

Glavna igralka v Zenitu Tihana Lazović je posneta tako, da dobesedno čutiš in vonjaš njeno kožo, slišiš njene misli ...


Da, Tihana je filmska zver, neverjetna je. In Marko je tu res napravil izjemno delo, ujel je njen notranji svet. Na premieri filma v Pulju sem srečal njegovega očeta, kiparja Jakova Brdarja, ki je prvič gledal film. Po projekciji je prišel k meni vznemirjen in ganjen: »Pa kaj si naredil mojemu sinu?« In rekel sem: »Nič, to je vaš sin.« Bil je tako srečen. V novem filmu gremo v še večji ekstrem, vse, kar so nas učili v šoli, smo odvrgli, in res s kamero in filmskim jezikom vstopamo v notranji svet igralcev.
 

Menda boste v Zori imeli nekaj slovenskih igralcev. Katere?


Najboljše (nasmešek). Več ne povem. Stalno se učim. In v vsem tem času sem se naučil, da je proces pomembnejši od rezultata. Če je proces čist, potem pride tudi rezultat. A vsi smo navajeni, da nenehno tečemo za rezultatom, za končnim izdelkom. Na snemanju filma Zenit sem popolnoma spremenil način dela, hodil sem do igralcev, tehnikov kot kakšen budistični menih in jim šepetal, da je najbolj bistvena stvar, da uživajo v tem trenutku. Kdaj boste še dva meseca nekje v popolni naravi, kdaj boste lahko opazovali sončne vzhode in zahode, lovili svetlobo? Kdaj, če ne zdaj? In je delovalo.
 

In kaj ste šepetali igralcem mariborske Drame zdaj med ustvarjalnim procesom?


Ah, tu ni ravno zen budizma, boste videli (nasmešek). Moram pa reči, da sem izjemno presunjen, koliko izjemnih igralcev sem spoznal, in to na enem mestu. Igralcev, ki jih ni strah preizkušati svoje meje, tudi zato, ker vidijo, da grem tudi jaz v ta proces do konca, brez zadržkov. Nataša je izjemna Sophie von Essenbeck. Tudi najmlajše generacije, Petja Labović ... To je ta vrsta gledališča, ki bi jo še delal, to je gledališče telesa in krvi, ki me preseneti z intenzivnostjo, silovitostjo in brezkompromisnostjo.

Več iz te teme:

Komentarji: