Generacija Z, ki ji šolski sistem ne da dihati

Ali so dandanašnje mladenke in mladeniči zaradi uspešno opravljenega zrelostnega izpita bolj zreli od maturantov preteklega časa?

Objavljeno
13. julij 2019 06.00
Posodobljeno
13. julij 2019 06.00
Film Vesna Františka Čapa iz leta 1953. FOTO: dokumentacija Dela
Branko Sosič
Branko Sosič
»Samo da je matura za nami!« je pred davnimi leti vzkliknila Metka Bučarjeva, ki je imela na skrbi tri nabrite maturante; in tako se bodo starši oddahnili tudi letos, ko se bodo njihovi otroci veselili končane mature. Pomladne mukotrpne dneve so doživljale že mnogotere generacije pred njimi. Seveda so se mature med sabo razlikovale. Tako se lahko vprašamo, ali so dandanašnje mladenke in mladeniči zaradi uspešno opravljenega zrelostnega izpita bolj zreli od maturantov preteklega časa.

Ta »zrelost« je očitno za državo zelo pomembna, kajti matura je po zakonu državni izpit in z njim si dijakinja oziroma dijak pridobi srednjo izobrazbo. Razvlečenih trinajst let ali več poprejšnjega formalnega šolanja seveda za šolsko stroko in politiko pri vrednotenju zrelosti ni dovolj, kajti za »priznano« zrelost se morajo mladostniki v pomladnih dneh še posebej namučiti in preznojiti.

Spomnimo se, kako se je že pred več kot šestimi desetletji znojil Janez Čuk in samo dobrohotnost Staneta Severja, ki mu je pri nalogi iz matematike potegnil kratko navpično črtico, ga je rešila izpitne muke. Še sedaj si je to imenitno maturitetno zgodbo možno ogledati v filmu Vesna (1953, režiser František Čap).


Matura – iniciacija izobrazbene elite


Matura sodi med državno zelo izpostavljene dogodke, saj gre pravzaprav za odločilno civilizacijsko iniciacijo izobrazbene elite. In pri tem opravilu mora biti vse strogo in natančno vodeno. Zakon prav ničesar ne prepušča improvizaciji. Komisij in drugih sodelujočih je brezštevilno, zakonov, pravilnikov in drugih birokratskih izumov je toliko, da potrebujete dopust za njihovo predelavo. Zavedati se je treba, da so vsebinska gradiva uradna tajnost, in kdor bi karkoli izblebetal, bi odškodninsko in kazensko odgovarjal. Če vse skupaj zložimo na kup – matura tako ali drugače zadeva nepreštevno veliko prebivalcev Slovenije.
Gotovo je v državi veliko več pomembnejših stvari in področij, ki bi jim morali resnično namenjati vso pozornost, čas in denar. Tako pa je iz leta v leto v pomladnem času poglavitna državna skrb namenjena maturi, nečemu, kar v praktičnem življenju človeka pravzaprav nima nobene vloge.

»Že v sedmem (domnevno še prej) razredu se otroke začne strašiti z maturo. V prvem letniku se straši z maturo, vsa štiri leta se dijakom omenja samo maturo. To predstavlja nepotreben stres, da se vse vrti okoli mature,« so pred meseci zapisali sestavljavci peticije za spremembo šolskega sistema, ki jo je pripravilo društvo Svet staršev. Na mah jo je podprlo več kot 22.000 podpisnikov, kar je dovolj resno opozorilo in sporočilo vsem šolskim strokovnjakom in politikom, da je treba na šolskem področju nekaj v temelju spremeniti. Peticija v štirinajstih točkah predstavlja vrsto vsebinskih in »oblikovnih« sprememb, ki so, po mnenju predlagateljev, nujne za še kolikor toliko znosno šolanje otrok. Med drugim predlagajo, da bi iz učnega načrta izločili ves nepotreben balast, ukinili nacionalno preverjanje znanja (NPZ), spremenili način ocenjevanja, uvedli medpredmetno in medgeneracijsko povezovanje in ukinili pisanja mature. Praktično pozivajo k temeljitemu razmisleku o prihodnosti slovenskega šolskega sistema.

Generaciji Z in drugim za njo je treba omogočiti povsem nove razmere in možnosti za vstopanje v aktivno življenje in delovanje v družbi.


Minister za šolstvo Jernej Pikalo se je, kot se za člana vlade spodobi, v zglednem času odzval in povedal, da bodo predloge skrbno analizirali, hkrati pa je napovedal pripravo novega strateškega dokumenta v šolstvu, tako imenovane bele knjige. Nove, kajti za vstop v sedanje tisočletje je pedagoška stroka tako rekoč »pred kratkim«, leta 2011, izdala Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju. V njej je vse že dodobra zanalizirano in leporečno zasnovano in predstavljeno, seveda trdno temelječe na tradicionalnem védenju, kaj slovenska šola je, in brez senčice inovativnega pridiha o času velikih družbenih in tehnoloških razvojnih skokov. In ker se v šolah po receptih iz bele knjige kopičijo težave, ki jim ni videti konca, in ker je vse več nezadovoljstva s tistim, kar pride iz šol, se seveda kar samo ponuja vprašanje, zakaj naj bi sedaj v dveh letih pripravili novo belo knjigo in kaj naj bi se bistvenega v šolstvu sploh spremenilo.


Šolska stroka in politika ne dojemata novih časov


Slovenska šolska oblast se očitno sploh ne zaveda in ne dojema, kaj vse se bo v resnici spreminjalo z uvajanjem novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij, umetne inteligence, industrije 4.0, pametnih mest, samovozečih transportnih povezav, inovativno razvitih novih stvari in podobno, da ne omenjamo niti velikih premikov, selitev in preobrazb med prebivalstvom po vsem svetu.

V svoji samozaverovanosti šolski in drugi politiki in strokovnjaki enoglasno ponavljajo mantro preteklega, sedanjega in, kot kaže, tudi prihodnjega šolskega mišljenja: slovenska šola je dobra in naši mladi dosegajo na raznih mednarodnih testih in tekmovanjih primerne, dobre rezultate. Pri tem veljajo merila, dobra za množico, veljajo odstotki in številke, povprečja in primerjave z drugimi na tujem. Toda Kajuh je zapel: »… ker mi nismo le številke, smo ljudje«. Vsak otrok je osebnost zase in vsak bi moral imeti svobodno, odprto pot za uresničenje svojih sanj. Tudi zato »naj bo šola prostor, v katerem otrok uživa, in naj bo šola prostor, ki vzgaja naše otroke v državljane, na katere bomo nekoč ponosni, in ne v državljane, ki so že pred vstopom v srednjo šolo zagrenjeni, na koncu fakultete pa so ti ljudje samo še sence sami sebe, preobremenjeni, depresivni in izgoreli«, so opozorili starši v peticiji.

Oče je na spletu zapisal, da je bil njegov otrok do vstopa v šolo »… radoveden, željan znanja, znal je gledati na uro, pri štirih letih je znal pisati, brati in računati do 20, veliko je vedel o geografiji, vesolju, dinozavrih. Danes je zamorjen osmošolec, že od 3. razreda ga nič v zvezi s šolo ne zanima več, izginila je vsa zvedavost, želja po znanju in notranja motivacija za učenje. To je šola uspela narediti v pičlih treh letih.« (Vir: Kje vas čevelj žuli? – Šolstvo)

image
Mimo je matura, eseji so bili napisani in prebrani in mladi se bodo glede na zbrane točke razkropili po visokošolskih študijskih programih. FOTO: Matej Družnik


Življenjskih zgodb o »šolanih« šolarjih in nešolarjih brez formalne izobrazbe, a izjemno uspešnih, je veliko, vse več, ki pravzaprav nastavljajo ogledalo skupnemu zavedanju, kdo so otroci, kaj nam pravzaprav pomenijo, kako jih vidimo in kako jih vodimo od rojstva do odraslosti. V sistemu današnjega šolanja so otroci številke, odstotki, neznana in neizoblikovana bitja, ki jih je treba z ustavno prisilo in raznimi birokratskimi manipulacijami dolga leta obdelovati in »izdelovati« kot uporabne predmete na tekočem traku.


Principi, ki preoblikujejo našo DNK


»Vzgajati in izobraževati« sta priročna izraza pri tako imenovanem formalnem šolanju, za katero so značilni: obvezno obiskovanje osnovne šole, starostno razvrščanje otrok ne glede na razvitost in naravne danosti posameznika, razredi kot getovske celice, ki otroke omejujejo pri njihovem naravnem odraščanju, povsem nenaravno strukturirani predmeti s predpisanimi vsebinami, enakimi za vse generacije, ocenjevanje vsiljenega »znanja«, ki z otrokovim zanimanjem in hotenjem nima nobene povezave, odvzemanje in omejevanje svobodnega gibanja in tako dalje. Pri šolstvu gre pravzaprav za uveljavljanje civilizacijskega sistema reda. V takem sistemu se nihče ne ukvarja s posamezniki, kajti narava posameznika je že sama po sebi za oblast moteča.

Očitno je, da se v sistemu z naraščajočimi težavami ljudje lotevamo stvari tako, kot smo se usposobili med šolanjem. Bolj ko smo se izobraževali, več vpeljanih miselnih vzorcev smo si pridobili. Sedanji šolski sistem obstaja na gojenju dolgoletne tradicije. Vsi otroci in mladostniki se morajo, v to so prisiljeni, razvijati po točno določenih metodah in načelih, ki pravzaprav predstavljajo nespremenljivo okostje vsake šole. Gre za čvrste vzgojne in izobraževalne principe, ki skozi dolgotrajno, tradicionalno uveljavljeno sistematično šolanje postopoma preoblikujejo našo DNK – DNK posameznika in DNK družbe kot celote.

Gre za globoko vgrajeno miselnost, kako mora kakšen sistem delovati, ne glede na to, kako se družbene razmere spreminjajo. Vsakršni, tudi zelo drobni popravki v sistemu sprožajo široka strokovna, politična in širša ljudska razpravljanja. Vsi v državi se zavedamo, da določene stvari že v osnovi ne delujejo (več), pa zaradi vgrajene tradicionalne miselnosti in vzorcev razmišljanja ničesar ne moremo urediti, spremeniti, usmeriti v dobro sedanjosti in v dobro življenja prihajajočih generacij.

Vsak otrok je osebnost zase in vsak bi moral imeti svobodno, odprto pot za uresničenje svojih sanj.


Ljudje starega zavedanja in s formalnim šolanjem predelano DNK se bojijo, da se mladi brez sedanjega načina šolanja, če bi jih spustili v svobodo znanja, sploh ne bi zmogli ničesar naučiti, spoznati, izkusiti, znati, vedeti, se usposobiti, razvijati svoje telesne in umske sposobnosti, se krepiti na duhovnem, duševnem, umskem, telesnem področju, bogatiti svoj čustveni svet, biti srečni in radostni, se veseliti življenja in ljubiti ljudi okoli sebe in na vsem svetu.


Smeri nove dobe


Dejstvo je, da digitalizacija, robotizacija, umetna inteligenca in mnoge nove tehnologije preplavljajo svet, spreminjajo proizvodne sisteme in rojevajo nova zavedanja o okolju in družbi. Vse več je razmišljanj o uresničevanju tako imenovane industrije 4.0, hkrati pa se krepijo samospraševanja, kako se bodo ob vsem tehnološkem napredku razvijale človeške družbe, kako se bodo prepletali ljudje in umetna inteligenca, kaj bo doživljal vsak posameznik, vpet v realnost vsakdanjega življenja. Japonci že prihajajo na dan z mislimi o družbi 5.0 in spodbujajo k iskanju pravočasnih odgovorov o razvoju sveta v prihodnosti.

Na nujne spremembe v našem šolskem sistemu opozarja vse več glasov, posebno iz gospodarskega okolja. Pri tem sta največji oviri zgodovinska tradicija in ukalupljena podoba stare šole. Gospodarstvo se mrzlično prenavlja in išče ljudi, ki bi bili vsemu novemu kos. Imamo množico mladih, ki bi lahko potegnili vozove prihodnosti naprej, a jim šolski sistem pravzaprav ne da dihati. Na pohodu v odraslost je med nami tako imenovana generacija Z, ki jo poznavalci označujejo kot prvo digitalno generacijo. Seveda je to generacija, ki jo bo družba »krvavo« potrebovala za nadaljnji razvoj in ustvarjanje blaginje vseh državljanov.

Mimo je matura, eseji so bili napisani in prebrani in mladi se bodo glede na zbrane točke razkropili po visokošolskih študijskih programih. V tem ni zaznati nobenega duha nove digitalne dobe. Generaciji Z in drugim za njo je treba omogočiti povsem nove razmere in možnosti za vstopanje v aktivno življenje in delovanje v družbi. Govorimo o industriji 4.0, celo o družbi 5.0. Torej je nujni državni cilj – ustvariti šolski sistem 4.0.


Šolski sistem 4.0


Zamisel temelji na preobrazbi šol in fakultet vseh vrst v odprta učna središča. Beseda »odprta« pomeni, da bi bila učna središča brezplačno dostopna vsem prebivalcem in bi delovala kot enovite izobraževalne, varstvene, družabne in nasploh družbeno združevalne in dejavne ustanove v določenem ožjem krajevnem ali širšem regionalnem oziroma slovenskem okolju. V temeljnih izhodiščih bi ponujala vseživljenjske vzgojne in izobraževalne možnosti vsakomur, ki bi to potreboval (od dojenčkov do starostnikov), omogočala resnično medgeneracijsko spoznavanje in sodelovanje od otrok do odraslih, delovala bi na visokih etičnih in moralnih temeljih in imela predvsem široko odprta vrata za najrazličnejše izpeljave samovodenega izobraževanja in življenjskega razvoja slehernika od rojstva do smrti.

image
Ta »zrelost« je za državo zelo pomembna, kajti matura je po zakonu državni izpit in z njim si dijakinja oziroma dijak pridobi srednjo izobrazbo. Razvlečenih trinajst let ali več poprejšnjega formalnega šolanja seveda za šolsko stroko in politiko pri vrednotenju zrelosti ni dovolj, kajti za »priznano« zrelost se morajo mladostniki v pomladnih dneh še posebej namučiti in preznojiti.
FOTO: Matej Družnik


To je nekaj občih pojasnil, v praktični izvedbi pa bi učna središča delovala na podlagi čvrstega vodenja in organiziranosti ter na svobodnem, odgovornem, spoštljivem, sočutnem, poštenem vedenju posameznika, obiskovalca, udeleženca, ki bi svoje osebne interese prilagajal skupnosti in hkrati sledil svojemu talentu, sposobnostim, času, empatiji, značajski odprtosti ali zadržanosti v odnosih, delavnosti, vztrajnosti, pridobljenim veščinam in tako dalje.

Da bi pa lahko prišli do svobodnih osebnosti z visokim zavedanjem o osnovnih človekovih pravicah, bi morali v državi odpraviti vsakršno »šolsko« prisilo in vse zakonske in birokratske ovire (Ustava RS: Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno. – Iz tega določila izhaja vse »zlo« sedanjega šolskega sistema.), spoštovati temeljna izhodišča (Ustava RS: Izobraževanje je svobodno. – Pomislite, da je hkrati s tem določilom otrokom ta pravica odvzeta in jim s kaznimi naložena prisilna obveznost!) ter uveljaviti vse ustavne danosti, ki pritičejo staršem pri odločanju o svojih otrocih (Ustava RS: Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke.). Ali kot je zapisal Ivan Illich, filozof in družbeni kritik: »Država ne bi smela pisati nikakršnih zakonov o šolskem sistemu.«


Odprta učna središča


Sedanji šolski prostori bi dobili nove ali tudi stare, predvsem pa vsem javno dostopne vsebine: lutkovne predstave, sobe za pravljice, igralnice in varstvene prostore, knjižnice, sobe za počitek, študij, premišljevanje ali meditiranje, predavanja vseh vrst in vsebin za otroke in odrasle, glasbeno poučevanje, javno vadbo in nastope, športne treninge in tekme, prostor za šahiranje ali druge igre, laboratorijsko eksperimentiranje, vaje in raziskovanje, skupinsko delo pri raznih ustvarjalnih projektih, prostore za razne dejavnosti, kot so gledališke vaje in predstave, likovno in drugo ustvarjalno delovanje, možnosti sistematičnega spoznavanja in učenja na podlagi posameznih »predmetov« (jeziki, matematika, naravoslovne skupine, zgodovina itd.), delo (inštrukcije) s posamezniki ali majhnimi skupinami in podobno. Skratka – kar bi obiskovalci potrebovali in kar bi odprto učno središče pripravljalo in ponudilo.

Zamisel o šolskem sistemu 4.0 temelji na preobrazbi šol in fakultet vseh vrst v odprta učna središča. Ta bi ponujala vseživljenjske vzgojne in izobraževalne možnosti vsakomur, ki bi to potreboval, in imela predvsem široko odprta vrata za najrazličnejše izpeljave samovodenega izobraževanja in življenjskega razvoja od rojstva do smrti.


Vsak dan bi bili na sporedu tudi izleti, ekskurzije, pohodi, tudi večdnevni, peš ali s prevozi, ogledi podjetij, obrtnih delavnic, kmetij in drugih delovnih okolij itd. Seveda pa bi imeli svojo privlačnost za druženje vseh generacij tudi jedilnica in skupaj z njo kuhinja, v kateri bi mladi preizkušali svoje kulinarične veščine in jih ponujali obiskovalcem. Učno središče bi bilo dejavno skozi vse leto, vabilo bi na kratek obisk ali na časovno daljše uresničevanje posameznikovih hotenj in življenjskih teženj.

V opisu je predstavljeno predvsem delovanje v krajevnih, osnovnih učnih središčih. Srednja in univerzitetna naj bi zagotavljala višje ravni usposabljanja, specializacije in možnosti za usmerjanje in vrhunsko izpopolnjevanje znanja in veščin ter spodbujala in vodila resnično nadarjene, zagnane, močno motivirane ter inovativne otroke in mladostnike. Dobrodošel bi bil tudi vsak odrasel, ki bi na svoji poklicni in ustvarjalni poti potreboval podporo in pomoč. Seveda bi bili tistim, ki bi prišli z določenimi védenji (ali mentorskimi priporočili in podobnimi »dokazili«), dostopni »šolski« delavniški in študijsko-raziskovalni prostori, različna predavanja, pogovori s strokovnjaki in drugo, kar bi bogatilo znanje in rast obetavnih talentov. Širokih spoznanj iz okolja naj bi bili deležni že najmlajši radovedneži, ki bi jim potem vse bolj odpirali obzorja tam, kjer bi pokazali posebno zanimanje. V bistvu se lahko marsikaj povzame po športu, kjer se začne z najmlajšimi in množičnostjo ter potem postopno preide k individualnemu vodenju in izpopolnjevanju z vrhunskimi strokovnjaki.

Osnovne dejavnosti učnih središč bi v celoti financirala država iz javnih sredstev in udejanjila zapisano, da »država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo« (Ustava RS). V učnih središčih bi bili učitelji in drugi zaposleni kot v sedanjih šolah, spremenilo pa bi se njihovo poslanstvo glede na vse, kar bi se tam dogajalo in seveda skladno z obiskovalci. Nihče naj bi se ne počutil izgubljenega ali kakorkoli odrinjenega. Otroci naj bi bili še posebej deležni mentorske pozornosti in vsakršne pomoči. Ne po načelu sedanjega črednega vodenja, temveč povsem individualno in z največjo mero razumevanja in srčnosti. Odprta učna središča bi bila popolnoma avtonomna pri svojem delovanju in nadzorovana prek svojih svetov oziroma bi njihovo kakovost lahko spoznavali v zadovoljstvu otrok, staršev in drugih uporabnikov. V tako zasnovanem in uresničenem šolskem sistemu 4.0 bi odpadel ves od šolske politike in stroke nakopičeni balast, obstajala pa bi odprta učna središča kot temelj »nešolskega« pridobivanja znanja in osebnostnega ozaveščanja.

P. S.: Predsednik vlade Marjan Šarec je na aprilskem kongresu stranke LMŠ dejal: »Tisti, ki nas bo skušal razumeti s starimi vzorci razmišljanja, nas nikoli ne bo razumel. Tak naj se niti ne trudi. Mi smo svojevrstni ljudje. Smo včasih tudi čudaki za marsikoga. Imamo nove vzorce razmišljanja. Drugače gledamo na svet, kaj šele na Evropo. Kdor ima stare vzorce, bo vedno kot hrček krožil v svojem kolesu, na koncu bo upehan, ampak prišel pa ni nikamor.«

Branko Sosič, novinar, urednik in publicist