General, apologet fašizma, ki izziva Giorgio Meloni

Za pregovorno kratkotrajne italijanske vlade je bil vedno merilo politično dolgoživ Silvio Berlusconi. Zdaj je Giorgia Meloni tik pred tem, da bo presegla pokojnega premiera in postala voditeljica z najdaljšim mandatom. Po poletnih počitnicah se bo lahko ponašala s predsedovanjem najdlje delujoči vladi v zgodovini republike. Ampak ministrska predsednica ima problem – zadnje leto v palači Chigi bo težko in v zraku je zaznati vonj po volilni kampanji.

Sporočila s periferije

Sredi mrtvila ferragosta, pred volitvami, ki bodo prihodnje leto, morda že spomladi, je politični prostor zasedel kontroverzen general Roberto Vannacci. V manj kot pol leta po ustanovitvi stranke Futuro Nazionale (Nacionalna prihodnost), FN, je zbral 130.000 članov in novoustanovljeno grupacijo uvrstil pred Salvinijevo Ligo in tik ob Tajanijevo Naprej, Italija. Protagonist ima reakcionarna, rasistična in ksenofobna stališča, je bistveno radikalnejši od premierke, njegova govorica se odkrito spogleduje z retoriko fašističnega dvajsetletja (ventennio fascista, 1922–1943).

Generalova ekstremna stališča in predrzne izjave, ki spodbujajo rasno sovraštvo, so preveč ekstremne celo za Ligo Mattea Salvinija. FOTO: Remo Casilli/Reuters

Giorgia Meloni ni več nedotakljiva. Po skoraj štirih letih izgublja nadzor nad stranko in koalicijo. Minuli mesec je doživela debakel z reformo volilne zakonodaje. Parlament je zavrnil spremembe, ki jih je predlagala stranka Bratje Italije, to je uvedbo popolnoma proporcionalnega sistema z bonusom sedeža za zmagovalno koalicijo. Koalicijski partnerici sta napovedali, da bosta ukrep podprli, vendar je bil zavrnjen – kar je razumeti kot upor desnega vladnega krila. Že pred tem je Giorgia Meloni dobila hud udarec, ko so volivci na spomladanskem referendumu zavrnili pravosodno reformo. Del javnosti in opozicije je obravnaval poraz kot nezaupnico vladi. Nedavno se je sedem članov koalicije pridružilo generalovi stranki, in ta bi lahko postala zbirališče skrajnodesničarskih in z vlado nezadovoljnih volivcev. Corriere della Sera Vannaccija vse manj obravnava kot eksotičnega populista in vse bolj kot realen politični problem za italijansko desnico.

Vlada Giorgie Meloni ni več tako stabilna, kot je bila. Tudi odnosi s Trumpom niso več, kar so bili. FOTO: Umit Bektas/Reuters

Na valu razprav o migracijah, ki jih je povzročil množični prihod migrantov v špansko enklavo Ceuta, nekdanji vojaški general predvaja politična sporočila na vseh televizijskih kanalih v državi. Premierka je teatralno suspendirala schengenski sporazum z Madridom, toda Vannacci še zmeraj kriči občinstvu: »Izdaja! Izdaja! Izdaja!« Desnica je soočena s konkurenco in Giorgia Meloni je pred strateškim izzivom. Bo zgradila požarni zid? Do zdaj se je vladajoča garnitura ograjevala od nove stranke, kar pa ne pomeni, da so prihodnje povezave izključene. Po projekcijah je desnosredinska večina bistveno močnejša s FN kot brez nje, morda bi bil brez Vannaccija v nekaterih scenarijih v prednosti levosredinski blok. Vedno znova in povsod vidimo, kako je desnica, v nasprotju z levico, nazadnje sposobna strniti vrste.

Antonio Scurati, pisec monumentalnega niza knjig o Mussoliniju, pravi, da se poskuša izogniti vzporednicam med novo desnico, evropsko skrajno desnico in zgodovinskim fašizmom izpred sto let – »toda glede Futuro Nazionale je jasno, da je njen izvor del zgodovinskega fašizma. Začenši s simboli, ki jih prikliče, kot je flotilja Decima Mas«, eden od ključnih mitoloških stebrov fašističnega besednjaka.

Decima Mas ima vedno velik politični naboj v italijanski moderni desničarski in neofašistični retoriki. V zgodovino se je zapisala kot bojna enota Italijanske socialne republike, odgovorna za surove represalije, Vannacci uporablja mit kot moderno politično orodje. V slovenskem zgodovinskem spominu, posebej Primorske, je ostal zapisan po brutalnem nasilju, raznarodovalni politiki, vojnih zločinih.

Premierka ima problem. Nedavno se je sedem članov koalicije pridružilo generalovi stranki, in ta bi lahko postala zbirališče skrajnodesničarskih ivolivcev. FOTO: Jonathan Ernst/Reuters

Še pred nekaj leti je bil visoko rangirani pripadnik italijanske vojske relativno neznan. Bivši padalec, odgovoren za posebne operacije v Afganistanu in Iraku, nazadnje vojaški ataše na veleposlaništvu v Moskvi, je leta 2023 v samozaložbi izdal knjigo Narobe svet (Il mondo al contrario). Kompendij ekstremnih stališč, homofobije, rasizma, patriarhalnih odnosov in antiegalitarnih doktrin, s slikanjem Italije, ki ni nikoli obstajala, razen v domišljiji italijanskih fašistov, je postal knjižna uspešnica. Prodanih je bilo več kot 300 tisoč izvodov, pisec je dobro zaslužil. Obrambni minister Guido Crosetto je generala odstavil s položaja, češ da naj bi njegove »fantazije diskreditirale vojsko in ustavo republike«. Kontroverzna knjiga, s katero je zaslovel, je piscu služila kot priprava terena za politično kariero.

Matteo Salvini je verjel, da lahko Vannacci okrepi slabe rejtinge Lige, kljub notranjemu odporu ga je povabil v stranko. Na evropskih volitvah leta 2024 je generalissimo, kot ga imenujejo privrženci, dosegel senzacionalen rezultat, več kot pol milijona glasov. Nakar je letos pozimi izstopil iz Lige, ustanovil stranko in postal tekmec. Odhod je okrepil glasove vplivnih politikov v stranki, kot je Luca Zaia, bivši predsednik Benečije, eden od vodilnih predstavnikov progresivnejše struje v stranki. Salvini je referenčna točka radikalne desnice, toda ekstremna stališča in predrzne izjave, ki spodbujajo rasno sovraštvo, ki gejem govorijo, »da niso normalni«, so preveč ekstremni tudi za nacionalkonservativno Ligo.

Vannacci se hrani s provokacijami. O Mussoliniju pravi, da je bil »državnik«, ki je »prišel na oblast na formalno legalen način«, »vse fašistične zakone je odobril parlament«. V kampanji za evropski parlament se je skliceval na Decima Mas in izrecno pozval volivce, naj na glasovnici ob njegovem imenu naredijo »desetko« (»fate una Decima sul mio nome«), ob čemer je z rokami prekrižal prste v obliki rimske številke X. Spretna politična komunikacija je za širšo javnost na videz nedolžna, za radikalno desnico pa nedvoumno znamenje zvestobe fašistični tradiciji, kultu moči in disciplini. Zloraba tega mita o »drznih pomorščakih« mu je prinesla veliko medijske pozornosti in več sto tisoč preferenčnih glasov. Razvpita flotilja je spet del osrednjega italijanskega političnega diskurza.

Medtem ko je premierka Giorgia Meloni, z vojaško čelado na plakatu rimskih demonstracij, za mnoge še zmeraj postfašistka, ki njebn tekmec Vannacci očita preblaga stališča.  FOTO: Matteo Minnella/Reuters

Njegova komunikacija je izrazito digitalna. Na enem od nedavnih videoposnetkov, ustvarjenih z umetno inteligenco, je nastopil kot rimski cesar, ki sedi v Koloseju; spominja na Trumpa, ki se je predstavljal kot papež. Vannacci je mitoman, ki se vede, kot da se v njegovi krvi pretaka kri Julija Cezarja ali trojanskega junaka Eneja. Njegov politični program je skromen. Nima odgovorov na probleme zdravstva, dela, mladih, starejših in opešano gospodarstvo, izčrpno pa naslavlja remigracijo, ob čemer omeni le »izjemno« možnost izbora prišlekov na podlagi vere in »kulturne kompatibilnosti«, govori o konfesionalni in identitetni državi, družini kot orodju za družbeno homogenizacijo in zunanji politiki, odprti do Rusije in sovražni do Ukrajine.

Paradoks je, da gledamo ekstremno desnico, ki je še bolj desna od italijanske vladajoče desnice. Njena strategija je napadalna in je ni več mogoče ignorirati. Stranka Bratje Italije je še vedno vodilna v javnomnenjskih anketah, vendar ji je podpora padla na približno 25 odstotkov. Giorgia Meloni, katere stabilnost je omajana, Robertu Vannacciju ne zaupa, vendar lahko misli, da ga potrebuje. Toda retorika, ki jo širi imenovani, ni folklora, je apologija fašizma. Tudi blagovna znamka »Nacionalna prihodnost« ni nevtralna in improvizirana izbira. Za njenim logotipom je natančen in premišljen politični jezik, namenjen dobro opredeljenemu volilnemu telesu.

Vannacci deluje kot politični in duhovni dedič Decima Mas, čeprav formalno ostaja v mejah pravno sprejemljivega diskurza in občasno grizlja meje tega, kar je mogoče povedati, je komentiral Matteo Pucciarelli, avtor knjige Decima MAS (Piemme, 2026), odlomek je objavila MicroMega. »Ali se je v demokratični državi, ki je to postala za ceno sto tisoč smrtnih žrtev in po porazu napadalca in njegovih sodelavcev, sploh mogoče igrati s simboli, povezanimi s tistimi, ki so se borili proti sami demokraciji?« ●