V nadaljevanju preberite:

Z malo in okretno ladjo smo v zadnjih urah arktičnega poletja tiho pluli med večjimi in manjšimi kosi ledu, ki so se bleščali v zaslepljujočem soncu.

»Ti kosi ledu so stari od 10.000 do 15.000 let, najstarejši do 250.000 let. Predstavljajte si, da bi bili živa bitja …« mi je dejal 26-letni grenlandski kapitan Pierre, ki je dobil ime po francoskem dedku.

Inuiti, ki predstavljajo 90 odstotkov grenlandskega prebivalstva, poznajo 80 izrazov za led. Vsaka ledena gora, vsak ledeni grič, vsak kos ledu je bil videti popolnoma drugače, docela samosvoje. Avtonomno. Bolj ko smo se bližali gmotam odlomljenega ledu, bolj se je zdelo, da so dejansko žive. Zaradi sproščanja zračnih mehurčkov so kosi ledu spuščali ritmične glasove. Kot da bi dihali.

Osupljiv pogled na okoliške gore in ledenike ter ostro ozračje, prežeto z dobesedno belimi šumi, sta jemala dih.

To je absolutna lepota, sem pomislil.

Toda.

Spomladi se je severno od Nuuka na zahodu Grenlandije odlomil drugi največji kos ledeniškega pokrova v zadnjih petdesetih letih. Na divjih arktičnih vodah smo vijugali med njegovimi ostanki, raztreščenimi otroki podnebnih sprememb.

Zrli smo v zgodovino prihodnosti. Estetika je v ekstremnih podnebnih razmerah v obratnem sorazmerju z etiko.

»Ko vsak dan opazujem odlomljen led in vso to lepoto, ne morem biti ravno vesel ... Ker vem, kaj pomeni taljenje ledu in kaj prinaša,« je dejal Pierre.

Obmolknili smo.