Glup in sam

Zakaj pišem, je vprašanje, ki me preganja že od tistikrat, ko sem napisal prve verze. Zdaj, po vseh teh letih, lahko rečem le to, da sem se ga navadil, tako kot sem se navadil pisanja samega. Čeprav se pisanja nikdar zares ne navadiš. To preprosto ne gre. Resda obstajajo tudi rutinerji, ki se ne sprašujejo takšnih neumnosti in samo pišejo. Sam ne spadam mednje. Kar se mi najbrž vidi že na daleč. Rutina me skrajno dolgočasi in že ob sami pomisli nanjo se zgrozim. Moj znanec, sicer poslovnež, bi dejal, da slabo gospodarim. Morda se pisanje navadi tebe, te pusti k sebi, včasih celo vase, da se lažje izgubiš nekje med napisanim in nenapisanim, med zamolčanim in povedanim, to pa je tudi vse, kar od njega imaš. No, kdaj pa kdaj dobiš zanj tudi honorar, o katerem raje molčiš, ker je skoraj tako ...