Gospodar muh in zime

Na Češkem, kjer je na FAMU študiral režijo, je strokovna javnost njegove filme že nekajkrat prepoznala kot vrhunske.
Objavljeno
28. julij 2018 06.00
Posodobljeno
29. julij 2018 07.07
Režiser Olmo Omerzu je v Karlovih Varih za film Zimske muhe dobil nagrado za režijo. FOTO: osebni arhiv
Je letnik 1984. Do štirintridesetega leta je posnel tri kratke in tri celovečerne filme. Na Češkem, kjer je na FAMU študiral režijo, je strokovna javnost njegove filme in režijo že nekajkrat prepoznala kot vrhunske. Češki kritiki so Družinski film, ki smo ga lahko videli na festivalu v San Sebastiánu, razglasili za film leta. Pravkar je v Karlovih Varih za Zimske muhe dobil nagrado za režijo.

Če bi rekli, da so Zimske muhe napet, izjemoma zimski, road movie z vsemi mejno kriminalnimi peripetijami junakov, ki sodijo v žanr, bi mu naredili veliko krivico. Je film o vseh ključnih tranzicijah v življenju in o tem, da je najbolj prav in zabavno prav to, da temu, kar si, v miru slediš.

Poleg izjemne »skrite« režije, kot ji pravi Olmo Omerzu, ga odlikujejo dinamična in inovativna fotografija (Lukáš Milota), duhovita in, ko je treba, zadržana glasba (Šimon Holý, Monika Midriaková, Paweł Szamburski) ter odlična mlada igralca Tomáš Mrvík in Jan František Uher, o katerih je v resnici pričakoval, da bosta na češkem festivalu dobila nagrado, no, ali vsaj eden od njiju. In še marsikaj. Res fajn film.

image
Delo Prizor iz filma Zimske muhe Olma slovenskega filmskega avtorja Omerzuja, z katerega je v Karlovih Varih dobil nagrado za režijo.


Žirija na festivalu v Karlovih Varih vam je nedavno podelila nagrado za najboljšo režijo za film Zimske muhe. Kako je bilo?


Premiero smo imeli tretji dan festivala. Z ekipo smo se udeležili projekcije. Občinstvo je z aplavzom pospremilo film ob koncu … Bilo je lepo, nekoliko katarzično po dolgotrajnem delovnem procesu premierno prikazati film. Na festivalu smo imeli od jutra do večera pogovore z novinarji. Ker je bil film domač in v tekmovalnem programu, je bil nekoliko bolj eksponiran. Na tem festivalu poznajo moje dosedanje delo, zato je bilo pričakovanje, kakšen bo odziv na najnovejše, precejšnje. Vesel sem, da smo dobili toliko pozitivnih kritik.


Kako nervozni ste bili?


Po dobrem odzivu občinstva me je začelo skrbeti, kakšni bodo odzivi kritike. Festival v Karlovih Varih je zelo popularen med občinstvom. Na neki način je tudi preizkušnja, napoved, kako bo pozneje sprejet v redni distribuciji. Tu niso samo moja pričakovanja, ampak tudi želje in pričakovanja producentov, distributerja in agenta, ki se ukvarja s prodajo filma.
 

Ima kultura češke filmske industrije in umetnosti drugačno tradicijo od slovenske?


Najbrž ja, predvsem pa ju je težko primerjati. Na Češkem na leto posnamejo okoli 35 filmov, kar je veliko več kot v Sloveniji. Zato je filmska industrija bolj razvejena in pestra. Še vedno ostaja močna povezanost med Češko in Slovaško, tudi v filmski industriji. Oba moja filma je na primer sofinancirala tudi Slovaška, tako da je trg avtomatično večji, vsaj za eno državo.


Kakšno prihodnost napovedujete Zimskim muham po prvih odzivih?

Za zdaj je vse tako, kot mora biti. Dobro je bil sprejet pri gledalcih in kritikih, kar je redko. To je rekel tudi umetniški direktor festivala Karel Och. Kakšna bo dejanska gledanost, bomo videli 6. septembra, ko bo šel v redno distribucijo.

Ker je tu letna produkcija filmov številna, se je treba precej bolj potruditi za gledalce kot v državah z manjšim trgom. Češko občinstvo je specifično v tem, da ima rado določen tip filma oziroma žanra, ki ga lahko opišemo kot grenko-sladka komedija. Tako je od 35 filmov 25 takih, ki avtomatično, po preizkušenem receptu, vedo, kako zadovoljiti publiko. Vse, kar je na neki način drugačno, zelo težko pritegne pozornost. Obenem se zdi, da imajo festivalski filmi danes pri gledalcih pogosto tudi nekoliko negativno konotacijo – že vnaprej. Festivalske lovorike vzbujajo določeno nezaupanje, zato se jim distributerji včasih raje izognejo, kar se mi zdi absurdno.


Zakaj?


Zato, da se gledalci ne bi ustrašili, da je film preveč zahteven.


Neumnost.


Ampak tako je.

Češko občinstvo je specifično v tem, da ima rado določen tip filma oziroma žanra, ki ga lahko opišemo kot grenko-sladka komedija. Tako je od 35 filmov 25 takih, ki avtomatično, po preizkušenem receptu, vedo, kako zadovoljiti publiko. Vse, kar je na neki način drugačno, zelo težko pritegne pozornost.


Na katere festivale ste bili povabljeni – že lahko poveste?


Žal ne (smeh). Čaka nas pomemben festival, na katerem bomo imeli svetovno premiero, a imena in datuma še ne smem izdati, zavezuje me obljuba molka do festivalske novinarske konference.


Je v Evropi?


Ni v Evropi, ampak res ne smem povedati.


Kako razumete nagrado za režijo v primerjavi z nagrado za najboljši
film?


Ne maram tako imenovanih režiserskih filmov, v katerih bolj kot igralce čutimo režiserja za kamero. Zame je režija nekaj, kar upošteva vse segmente filmske umetnosti, ki jih režiser bolj ali manj uspešno usklajuje in vpelje v filmsko pripoved. Režija hkrati vedno izpostavlja temo filma, svoj edinstveni pogled na zgodbo. Kar se pa nagrad tiče – nagrado za režijo prejme režiser, za najboljši film pa producent. Tako da sem zadovoljen (smeh). Vesel sem tudi tega, da je žirija videla to mojo »skrito« režijo …

Prav pri tem filmu sem med delom dobil občutek, da morda film postaja nekoliko preveč voden, koncipiran. V procesu snemanja sem se poskušal odpirati naključjem in intuiciji. Scenarij sem dopolnjeval z improvizacijo. Želel sem doseči občutek lahkosti, kot da bi mladi naturščiki soustvarjali film, vnašali vanj del sebe.


Ste v tem smislu sin svojih staršev, nimate potrebe po siljenju v ospredje – vaše delo govori za vas?


Verjetno. Čeprav o delu brez težav govorim. Pogovorov po projekcijah se rad udeležujem, to je edini trenutek, ko doživite neposreden stik s publiko in tako ugotovite, ali je bil vaš film razumljen ali ne.


Kdo sta nadarjena mlada igralca iz filma, Tomáš Mrvík in Jan František Uher?


To sta fanta, ki pred tem nista imela nobene filmske izkušnje in je tudi nista hotela imeti. Tako kot njuna lika v filmu nista tipična predstavnika današnje generacije youtuba, ki si želi samo nečesa: na vsak način biti viden in opažen. Z vodjo kastinga sva si postavila pogoj, da bova iskala fante, ki sami od sebe nikdar ne bi prišli na avdicijo. Ker v EU velja zakon, da za opravljanje kastinga po šolah potrebuješ dovoljenje ravnatelja in staršev, sva se osredotočila na dramske krožke v manjših mestih in mentorje krožkov spraševala, ali poznajo še katere fante, ki ne obiskujejo krožkov, so pa zanimivi. Med kastingom smo iskali vzporednice med fanti in njihovimi življenjskimi zgodbami ter liki iz scenarija. Zame je bilo zelo pomembno, iz kakšnega socialnega okolja prihajajo, da so kar se da avtentični, sploh zato, ker je potem v filmu veliko tega skritega ..., tudi razlogi, da glavni junak beži od doma, kaj se je zgodilo, preden se film začne, so prepuščeni gledalčevim predstavam.


Vlogo mlajšega fanta, Jana Františka Uhra, ste zasnovali zelo enigmatično. Je otrok s posebnimi potrebami, avtist, ima vedenjske motnje, raziskuje svojo spolnost. Zakaj? O vsem tem se gledalec sprašuje med gledanjem, ker se zdi skoraj nemogoče, da je vse našteto tako dobro odigral.


Resnica je, da sta fanta ustvarila svoji vlogi na snemanju. Če bi se lotil snemanja
dokumentarno, bi to bil čisto drugačen film, bližje prvim Formanovim celovečercem, pri katerih ni toliko izhajal iz scenarija, ampak je igralcem dajal prosto pot oziroma jim ni dal natančnih napotkov, kakšna je njihova vloga znotraj filma in celotne zgodbe. Pahnjeni so bili v situacijo, v kateri so reagirali samo na impulze okoli njih. Pri Zimskih muhah je drugače, saj imamo samo dva lika. Prvi si ves čas izmišljuje in pri tem spretno manipulira z ljudmi okoli sebe.


image
Prizor iz filma Zimske muhe slovenskega avtorja Olma Omerzuja



Drugi, o katerem me sprašujete, ima v resničnem življenju drugačno energijo od te, ki jo ima v filmu. Zanimivo, da nikakor ni specifična za fante njegove starosti, nekje blizu dvanajstih let. Pri njem prevladuje intenzivna radovednost, ki se kaže tudi tako, da do ljudi in stvari nima predsodkov. Do spolnosti je zvedav toliko, kolikor je zvedav do vsega, kar ga obdaja. Čez leto ali dve bo ta radovednost izpuhtela, prikradla se bosta sram in dvom. Začel bo razmišljati v kontekstu okolice, ki je manj odprta za drugačnost.


Kako vse to, kar ste pravkar povedali, imenitno zrežirati?


Janov lik sem pripeljal do skrajnosti, kar je pripomoglo k temu, da sem lahko usmeril kontraste. V resničnem življenju Jana pištole, puške in ves ta vojaški svet sploh ne zanimajo, zato sem ga uporabil kot kontrapunkt. Rekel sem mu, naj pozabi, da igra sebe, temveč naj uživa v tem, da igra nekoga drugega. In to sem v fazi po končanih vajah rekel vsem, naj se osredotočijo na junake, ki jih igrajo, ki so zelo drugačni od njih, in naj uživajo v tej drugačnosti. Samo tako se je lahko izpostavila vsa svoboda njihove igre.


Ni prvič, da ste življenjska obdobja protagonistov umestili v kratko obdobje pred puberteto ali med njo, če spet poseževa po Formanu, podobno kot on … Kaj je po vašem mnenju najbolj bogato v tem času našega bivanja?


Obdobje, ki ga omenjate, me fascinira prav zaradi odprtosti in odsotnosti predsodkov. Skupno vsem trem filmom, Zimskim muham, Družinskemu filmu in Mladi noči, je tudi to, da je v vsakem tako v okviru scenarija kot igre prizor, ko junak nekaj stori prvič v življenju. Da je slednje avtentično, je treba vložiti veliko truda. Ne smemo namreč pozabiti, da govorimo o neki drugi ravni resničnosti, ki pa jo film lahko zajame. Pri Zimskih muhah sem poskušal način dela, ki je zaradi narave snemanja zelo strog in organiziran, toliko sprostiti, da glavna protagonista ne bi izgubila osvobajajoče igrivosti, ki prebija norme in hkrati odseva v situacijah v filmu.


image
Delo Olmo Omerzu FOTO: Julie Hrnčířová


Kakšen je vaš filmski jezik? Ste že blizu temu, kar ste si želeli doseči?


V nekem smislu sem. Mislim, da sem zelo občutljiv, ko gre za igralce in njihovo igro v filmu. Mogoče bolj kot marsikdo drug. Želim si, da bi vsi delali dobro. To pri delu z naturščiki pomeni, da je proces kreiranja in snemanja napornejši. Scene jim je pogosto treba prilagoditi, tako da bomo v montaži lahko film montirali tako, da bo njihova igra delovala čim bolj kakovostno. Določenim scenam bi seveda rad posvetil drugačna izhodišča in možnosti, pa jih pri delu z neigralci nisem mogel, ker je jasno, da niso bili sposobni prave koncentracije, da bi lahko sledili mojim napotkom. Veselim se, da bom pri naslednjem projektu delal z zelo dobrimi, znanimi in preizkušenimi igralci, s katerimi bom na isti način lahko vadil, kakor sem vadil s temi pri Zimskih muhah.
Kar pa se tiče filmskega jezika, me je vedno zanimala poezija, ampak liričnost in poetičnost v filmu lahko hitro delujeta kičasto. Razmišljam, da bi bilo dobro, da bi bil v prihodnje še bolj fizičen oziroma organski in oboje vtisnil v film.


V Zimskih muhah pravzaprav vidimo muhe samo v dveh ali treh posnetkih na policijski postaji. Kakšne so zimske muhe?


Zimske muhe v hladnejšem obdobju oživijo v toplem prostoru. Pojavijo se nenadoma, od nikoder. To sta tudi moja fanta v Zimskih muhah – pojavita se v kontekstu, o katerem se zdi, da sploh ne sodita vanj. Hkrati ljudje takšnih »muh«, kot sta onadva, ne maramo. Poskušamo se jih znebiti. Tragično je, da ju nihče preveč ne pogreša ali išče.


Bosta ostala v svetu filma?


Skoraj zagotovo. Imam pa zaradi tega tudi slab občutek. Daniel Kadlec, ki igra v Družinskem filmu, je bil navdušen in nadarjen nogometaš, ko pa smo končali film, je naredil sprejemne izpite na dramskem konservatoriju in nehal igrati nogomet. Razumem željo, da bi nenadoma radi igrali ali bili igralci, a včasih je v življenju bolje početi kaj drugega. Res pa je, da so ti, ki so igrali v mojih filmih, zelo dobri.
Po drugi strani je kar nekaj slabih igralcev, ki so postali slavni zaradi vlog, ki so jih odigrali v otroških ali najstniških letih. Zanje je ta izkušnja zelo močna – vsi so se ukvarjali z njimi, doživeli so uspeh, premiere, občutili čarobnost filmske pozornosti, torej nekaj, kar ostane v otroku, in potem si tega želijo še in še. Veliko otroških igralcev postane, če jim ne uspe kot igralcem, režiserjev. Na Češkem so vsaj trije in v svojem poslu niso ravno dobri. Ampak zdaj, ko razmišljam, držim pesti za Tomáša, ki ima glavno vlogo v Zimskih muhah, da mu bo uspelo, da bo igral in dobival vloge, ker mu sicer ne preostane drugega kot trdo delo po šoli … Hotel sem povedati, da me je malce groza, da bi uspeh filma tako dokončno vplival na usodo teh mladih.


Kdo je imel največ vpliva na vašo?


Zagotovo FAMU. Film me je zanimal od zmeraj. V Prago sem prišel z osemnajstimi leti, študij pa traja tri leta in dve leti magisterij. Ostal sem dve več, ker sem delal daljše filme in sem jih dlje časa snemal. Potem se je nenadoma zgodilo, da sem po teh sedmih letih ugotovil, kako se mi je življenje nekako oblikovalo. Imel sem tudi srečo, da sem bil z magistrskim filmom na Berlinalu in dobil nagrado čeških kritikov. Občutek, da me je filmski prostor hitro sprejel, je bil dober. Ampak to o sprejetosti sem zares začutil šele z Zimskimi muhami. Lahko bi celo rekel, da sem bil pred tem ljubljenec določene skupine kritikov, zdaj, s tem filmom, pa se mi je odprl prostor širše, kar je lep občutek.

Forma je vedno povezana z vsebino. Potem ko definirate, zakaj snemate film oziroma s čim vas konkretna tema nagovarja, je treba ugotoviti, kakšna forma je tej zgodbi lastna. Ko to ugotovite, vam ta sama narekuje izrazno abecedo, s katero boste ustvarili filmski svet. A prvotnega pomena je, zakaj.


Ostajate na Češkem?


Ostajam, neumno bi bilo obrniti hrbet tako ugodnim razmeram, kot mi jih ponuja ta prostor zdaj. Zanimivo, da se v zadnjih petih, desetih letih, ko se povsod drugod proračuni za film nižajo, na Češkem višajo. Tudi zakon o kinematografiji se je spremenil na bolje.
Naj poudarim, da nisem ostal tu po sili razmer, ker bi imel slabo izkušnjo v Sloveniji. Tu sem študiral in življenje se mi je vse bolj sestavljalo. S partnerko Moniko, ki je skladala glasbo za film, sva odlično sodelovala. Vsi moji prijatelji in sodelavci živijo tu. Praga je postala moj dom. V tej udomačenosti, ki je prišla v zadnjih letih, se počutim zelo dobro in svobodno.


Zdi se, da imajo režiserji, ki so študirali na FAMU, nekako boljša izhodišča.


Mogoče je to zato, ker je to izrazito interdisciplinaren študij. Čeprav je zelo odvisno od posameznika. Odstotek ljudi, ki na FAMU doštudirajo režijo in potem snemajo filme, je zelo majhen. Dva, trije na generacijo. Študij je zelo izčrpavajoč. Veliko jih je ob koncu bolj izgubljenih, kot so bili na začetku. Odideta zalet in samozavest ter nimajo dovolj moči, da bi realizirali projekte. Študij je v tem smislu precej selektiven. Pogosto po koncu študija, v realnem svetu, režirajo filme absolventi scenaristike, ki imajo po letih pisanja nerealiziranih scenarijev na šoli večjo nujo projekte obuditi v življenje kot pa absolventi režije.


So vas na FAMU imeli za »čudežnega dečka«?


Morda neko obdobje, potem pa se je zgodilo, da Mlade noči na zaključnem izpitu niso dobro sprejeli. Po dolžini je to bil netipičen projekt za absolventski film, ki je po navadi dolg največ trideset minut. Mlada noč je trajala uro in tendenca pedagogov je bila nekoliko edukativna, da mlademu samozavestnemu študentu porežejo krila. Kar jim je tudi uspelo, vsaj za kratek čas.
Kakšna dva meseca sem verjel, da film ni dober. Z diplomo v žepu in neke vrste profesionalnim razočaranjem sem se preselil v Ljubljano. Razmišljal sem, da bi film skrajšal na dvajset minut in ga na festivalih predstavil kot kratki film. Malo pred božičem pa me je poklical producent Jiří Konečný, z njim od takrat naprej tesno sodelujeva, in povedal veselo novico, da so naš film sprejeli na Berlinale. Zelo dobro se spomnim tega trenutka. Obema se je kar vrtelo od sreče, sploh ker je bila usoda tega filma, in tudi moja, potem diametralno drugačna. FAMU in katedra režije sta se morali z nekoliko grenkim priokusom veseliti enega izmed svojih največjih uspehov zadnjih petnajstih let.

Kar zadeva filmski jezik, me je vedno zanimala poezija, ampak liričnost in poetičnost v filmu lahko hitro delujeta kičasto. Razmišljam, da bi bilo dobro, da bi bil v prihodnje še bolj fizičen oziroma organski in oboje vtisnil v film.

 

Zakaj snemate filme?


To je medij, ki mi je najbliže in je po mojem mnenju najbolj neposredno v dialogu z življenjem. Tudi v estetskem smislu. Zdi se mi nenasitno kompleksen.


Kaj vas je doslej pri filmu glede življenja in vstopanja filma vanj najbolj presenetilo?


Morda ugotovitev, da smo ljudje ob gledanju filmov tako različni in občutljivi na drugačne stvari. Na primer trenutki, ko film odseva neko drugo plast resničnosti, v kateri je ta medij najbolj suveren ter se osvobodi okovja literature in gledališča, pogosto pri gledalcu ostanejo spregledani, nerazumljeni. Kar me žalosti, sploh zato, ker vem, kako težko je režiser to ustvaril.


Kateri film vas je v tem smislu pozitivno presenetil?


Od starejših À ma soeur! režierke Catherine Breillat, La Gueule ouverte Mauricea Pialata in tako rekoč vsi filmi Terencea Daviesa ... Od novejših Čudeži režiserke Alice Rohrwacher. Zdi se mi, da je slednji film, ki lahko zelo na široko nagovori ljudi. Na Češkem ga niso vzeli za svojega, nad čimer sem presenečen, ker je globoko senzibilen. Ima pa, kot vsi dobri filmi, svoje zveste fene.


V maniri, ki je podobna tisti Ermanna Olmija ... Ampak kakšne zgodbe bi še radi povedali gledalcem? Kako pomemben je pri tem način?


Za nekaj časa sem končal temo doraščanja. Po Zimskih muhah sva s scenaristom Petrom Pýcho napisala kratki film Poslednji dan patriarhata, ki ga bom začel snemati januarja. Vse sile so usmerjene v projekt Admin, o vsebini katerega sem še nekoliko skrivnosten. Lahko povem le, da je to izrazito igralski film, inspiriran z resničnimi dogodki, v katerem bom nadaljeval metodo vaj in improvizacij, ki sem jo začel pri Zimskih muhah.

Forma je vedno povezana z vsebino. Potem ko definirate, zakaj snemate film oziroma s čim vas konkretna tema nagovarja, je treba ugotoviti, kakšna forma je tej zgodbi lastna. Ko to ugotovite, vam ta sama narekuje izrazno abecedo, s katero boste ustvarili filmski svet. A prvotnega pomena je, zakaj.

Če bi moral strniti učno metodo moje žal že pokojne mentorice, režiserke Věre Chytilové, bi bila vseobsežna prav v tem vprašanju. Na seminarjih nam je zakaj kot mantro vcepljala v zavest. To je vprašanje, ki si ga postavim pred vsako odločitvijo, definira moj odnos do dela in teme, ki si jo izberem. Iz kakšne pozicije nagovarjam gledalca in zakaj to pozicijo sprejemam. Včasih se to zdi skoraj absurdno, kot da bi človek z dvomi izpodbijal samega sebe. A v resnici ni tako. To je kontrolno vprašanje, notranji dialog, ki ga vzpostavite s samim sabo, saj lahko le tako ohranite pregled nad stvarmi, ki je tako pomemben pri ustvarjanju filmov.


Omenili ste Alice Rohrwacher, tudi Češka je imela nekaj imenitnih režiserk, med katerimi so bile tudi vaše profesorice s FAMU. Kaj so vas naučile?


Preden sem šel študirat na FAMU, sem videl v Ljubljanski kinoteki retrospektivo Věre Chytilove. Njeni filmi so me navdušili prav z neposrednostjo in ostrino, s kakršno je tako brezkompromisno secirala družbo. V obdobju t. i. normalizacije, v sedemdesetih in osemdesetih letih, so bili na Češkem njeni filmi eden izmed redkih glasov, ki so odsevali realno družbeno stanje. Prijatelji, ki so odraščali v teh letih, se pogosto spominjajo, s kakšnim nelagodjem in celo odporom so takrat spremljali njene filme. Niso hoteli videti in sprejeti realnosti, v kateri so živeli. Filme so takrat pogosto snemali kot pobeg pred to nevzdržno realnostjo. Zdi se skoraj neverjetno, da ji je kljub cenzuri vse to uspelo ... tako jasno artikulirati svoja stališča.


Susanne Bier pravi, da bi za možnost režije Bonda žrtvovala tudi uho. Kaj je tisto, kar režiserke tako drugače ali z drugačnimi pripovednimi sredstvi, če sploh, hočejo sporočiti svetu?


Ojoj, a to je rekla Susanne Bier? Nisem ravno fen njenih filmov ... Bonda imam rad, še raje Toma Cruisa v Misiji: Nemogoče, ampak uho ali kateri drug del telesa bi pa žrtvoval le za človeka, ne za film.


Kakšna so vaša pravila pri snemanju filma in kako vplivajo na strukturo pripovedi ter oblikovanje protagonistov?


Zame je zelo pomembno ohraniti ozek, stalni krog sodelavcev. S kamermanom Lukášem Miloto, montažerko Jano Vlčkovo in producentom Jiříjem Konečnim delam že od prvega filma. To je najožji krog ljudi, s katerimi konzultiram od prve ideje do zgodnjih različic scenarija, in vsi trije so eni izmed najboljših v svoji generaciji. Zaradi redne kontinuitete dela smo zelo dobro uglašena ekipa, zato lahko delamo hitreje, kot če bi ob vsakem filmu menjal ekipo. Igralko Eliško Křenkovo in igralca Martina Pechláta imam tako rekoč v vsakem filmu. Z Eliško sva skupaj pol leta igralsko pripravljala Tomáša in Jana na vlogo v Zimskih muhah. Tako Martin kot Eliška sta izjemno talentirana in na Češkem cenjena igralca. Zaradi vzajemnega zaupanja in spoštovanja drug drugemu pustimo iti veliko dlje. Ni se nam treba pretvarjati drug pred drugim in igrati režisersko-igralskih igric, na katere sem alergičen.


Kakšen režiser ste?


Upam, da iz filma v film boljši (smeh).