Grandioznost

Objavljeno
08. september 2018 06.00
Posodobljeno
08. september 2018 06.00
Madonna FOTO: Reuters
Renata Salecl
Renata Salecl
Pred leti je na koncertu v New Yorku v čast skupine Pussy Riot Madonna nagovorila množico in izrazila solidarnost s preganjanima ruskima aktivistkama Nadjo Tolokonikovo in Marijo Aljohino, ki sta takrat po izpustitvi iz zapora obiskali ZDA. V dolgem govoru je namenila Pussy Riot le nekaj besed, večino časa je obujala spomin na svoj koncert v Moskvi in na to, da je takrat nekaj njenih oboževalcev policija pridržala. Med vrsticami je bilo razumeti, da se je avtoritarna ruska oblast pravzaprav spravila na Madonno. Napad na obiskovalce koncerta je glasbenica dojela kot napad nase in se potem še malce hvalila, kako se je borila za izpustitev pridržanih. Ob smrti Arethe Franklin so mediji opazili, da je Madonna spet naredila nekaj podobnega – na koncertu, organiziranem v spomin na pokojno pevko, je govorila pravzaprav o sebi.

Ob nedavni smrti Johna McCaina je ameriški novinar Frank Bruni zapisal, da se je večina spominov na politika vrtela okoli tega, da so ljudje pripovedovali, kako so osebno poznali McCaina ali člane njegove družine, tisti, ki se s tem niso mogli pohvaliti, pa so opisovali svoja občutja ob novici o McCainovi smrti. Bruni se je vprašal, ali je v času narcisizma sploh mogoče izreči o umrlem lepe besede, ki ne bi bile pravzaprav samohvala tistega, ki jih izreka.

Diskurz grandioznosti je v ZDA dobil posebno moč z izvolitvijo Donalda Trumpa. Njegov moto je Naredimo Ameriko spet veliko in tudi sicer so njegove izjave polne hvale, kako je on najboljši in najuspešnejši, nasprotniki pa zgube in nesposobneži. Diskurz grandioznosti, ki ga ta predsednik pooseblja, je kulminacija diskurza, ki je v ameriškem javnem prostoru na delu že nekaj časa.

Mats Alvesson in Yiannis Gabriel sta proučevala grandioznost v podjetniškem diskurzu in ugotovila, da ta preveva tako voditelje korporacij kot to, kako se določeno podjetje predstavlja. Podjetja (tudi v Sloveniji) se rada slikajo kot najboljša, največja, najbolj inovativna, njegovi voditelji pa kot najuspešnejši, najboljši menedžerji. Ob tem se pojavlja tudi inflacija nazivov – vsak že ima naziv podpredsednik ali vodja, o zaposlenih se govori, da so del top tima, in podobno. Alvesson in Gabriel nov besednjak in z njim povezane evfemizme povezujeta z razrastom menedžerskih šol, raznih gurujev in poslovnih svetovalcev. Ti so oblikovali celo novo industrijo, ki običajnim delovnim nalogam pripiše naravnost herojski status, preproste izračune pa prevede v nekaj strašno glamuroznega.

Ekspanzija grandioznosti se je zgodila v navezavi z razrastom potrošništva in danes preveva različne domene – od šolstva do javnega in zasebnega življenja. V izobraževanju prihaja do inflacij ocen, raznovrstnih tekmovanj za naziv najboljšega, najhitrejšega, najduhovitejšega učenca. (Spomnimo se samo diplom, ki jih dobijo otroci na koncu šole.) Razne oblike mrežnega marketinga kapitalizirajo na tem, da si ljudje prizadevajo za naziv top prodajalca. Celo ko napišemo nekaj ocen na spletnih straneh, kot je Tripadvisor, dobimo informacijo, kateri nivo smo že dosegli, in ko nekajkrat rezerviramo hotel na kakšni od spletnih strani, dobimo laskavi naziv pogostega potovalca ali kakšno značko zvestobe. Sodobno potrošništvo vsakodnevne in običajne stvari glamurizira, kupce nagrajuje z različnimi točkami, zvezdicami, jim daje lepo zveneče nazive najstranke ... Tudi podjetja podeljujejo zaposlenim bombastične nazive, njihova opravila pa preimenujejo v lepo zveneča. Tajnica, ki je po novem poslovna sekretarka, ali pa čistilka, ki bo v prihodnje najbrž preimenovana v sanitarno menedžerko, običajno z novim nazivom ne dobi večje plače.

Grandioznost je zelo povezana z ideologijo »zmagovalec dobi vse«, ki že nekaj časa dominira v sodobnem kapitalizmu. Iz otroštva se spominjam, da je tisti, ki je na sindikalnih smučarskih tekmah zasedel zadnje mesto, domov prinesel tolažilno nagrado – verigo klobas. Ideja takrat je bila, da je pomembno sodelovati, četudi veš, da se ne moreš kosati s kolegi športniki, ki so se borili za medalje. Tako so bržkone marsikod pred vsako novo sindikalno tekmo upali, da bo kdo od domačih spet zadnji, ker so bile klobase, razkošje tistega časa, res izjemno okusne. Dvomim, da danes še kdo dobi nagrado za to, da je sploh sodeloval. Ob velikih športnih tekmovanjih težko poslušam komentarje, ko naše ekipe ali posamezniki zasedejo četrto ali peto mesto, potem pa vsi mediji tarnajo, da nismo osvojili kolajne.

Ideologija zmagovalca je močna tudi pri spremembi jezika v poslovnem svetu. Start-up je v starih časih preprosto pomenilo podjetje. A če boš danes rekel, da si ustanovil podjetje, to ne bo imelo naboja grandioznosti, ki ga ima start-up oziroma zagonsko podjetje. In kam bomo podjetje zaganjali? V kapitalske višave, seveda.

image
Elon Musk FOTO: Reuters


V ekonomiji novih tehnologij je še posebej opazna ideologija »vse ali nič« – če podjetju uspe, bo postalo edini igralec, dobil bo globalni teritorij in izjemno moč. Primer so podjetja, kot so Google, Facebook, Amazon, Uber, Airbnb in podobna. Start-up seveda upa na »vse« – postati novo megapodjetje.

Silovit razvoj podjetij, ki danes obvladujejo svet, vpliva na osebnost njihovih voditeljev. Biti grandiozen, nepotrpežljiv in imeti brezmejne ambicije je danes nekaj, na kar je posameznik ponosen in kar je znak uspeha. Kritiki tega sistema se velikokrat tolažijo s tem, da so takšni grandiozni poslovneži velikokrat nagnjeni k samodestrukciji. Kot primer radi navajajo ustanovitelja Uberja, ki so ga zaradi njegovega nepredvidljivega vedenja pod pritiskom delničarjev zamenjali.

Grandioznost pa ne zadeva le ljudi, ki imajo veliko moč, ampak tudi tiste, ki se hitro identificirajo z narcističnimi ideali. Na Kitajskem so se nedavno soočali s tragičnimi posledicami grandioznosti, povezane z novimi tehnologijami. Priljubljena aplikacija Hitch, ki je podobno kot Uber povezovala ponudnike in iskalce prevozov, je v želji po ekonomski rasti začela oglaševati, da uporaba te aplikacije lahko privede do ljubezenske zveze. Ustanovitelju Hitcha se je ta ideja porodila, ko je bil povabljen na poroko enega od svojih šoferjev, ki je izbranko spoznal med vožnjo. Medtem ko potnikom ni bilo jasno, da je Hitch postal neke vrste zmenkarski taksi, je svojim šoferjem omogočil, da so si izmenjevali ocene potnic, ki so jih prevažali. Vse več jih je začelo potnice vabiti na zmenke in nekateri so ženske že odkrito nadlegovali. Pred meseci pa se je zgodilo, da sta bili dve potnici posiljeni in umorjeni. Po teh grozljivih zločinih je bil Hitch ukinjen, njegov ustanovitelj pa se je skupaj z nekaterimi drugimi mogotci, ki so obogateli zaradi hitrega razvoja novih tehnologij, začel spraševati, kam vodi neizmerno pehanje za dobičkom, ki vlada v svetu novih aplikacij.

Ob zgodbi s Hitchem imamo na eni strani podjetje, ki v pehanju za dobičkom eksperimentira s čustvi. Na drugi strani pa imamo posameznike, v tem primeru nasilne šoferje, ki so s pomočjo propagirane ideje, da jim prevažanje potnikov daje možnost dostopa do žensk, izživljali lastno grandioznost. Pravzaprav mogočnost. Kaj lahko si je predstavljati, da je kak šofer idejo, da mu služba omogoča dostop do žensk, dojel kot svojo pravico in je na zavrnitev potnic odgovoril z nasiljem.

Druga stran grandioznosti je velikokrat nasilje. Psihologi govorijo o narcistični rani, ki ljudi z grandioznimi predstavami o sebi naredi zelo ranljive na kritiko. Na nasprotovanje hitro odgovorijo z jezo in agresijo. To smo lahko nedavno videli pri Elonu Musku, šefu Tesle, ki je med reševanjem tajskih dečkov iz podzemne jame izjemno agresivno reagiral na zavrnitev uporabe njegove minipodmornice. Pred dnevi se je Musk znova verbalno lotil enega od reševalcev, ki je bil kritičen do njegovih reševalnih podvigov in je njegovo ponujanje podmornice označil kot piar. Muskovi napadi kažejo, da je bil njegov angažma ob reševanju dečkov dejansko grandiozna gesta, in ne more mimo tega, da ni bil on zvezda dogodka.