Grenki okus zlate hruške

V zgodbi o romanu Evangelij za pitbule se duh časa morda razodeva bolj, kot je videti na prvi pogled.

Objavljeno
23. junij 2018 06.00
Posodobljeno
22. junij 2018 13.30
Mladost na stopnicah Foto Blažž Samec
Peter Kolšek
Peter Kolšek
Zgodba o romanu Jiřija Bezlaja Evangelij za pitbule ni nova. Posebej izpostavljena je od lanske jeseni. Posvečam se ji zato, ker se v zadnjih tednih spet močneje dviga na površje. Pa tudi zato, ker se v njej duh časa morda razodeva bolj, kot je videti na prvi pogled. Sicer pa teh komaj 111 strani romana povzroča vznemirjenje, odkar je na svetu, to pa je dve leti. Tudi bralci, ki niso lovci na senzacije, so morali že kje trčiti na pitbula z evangelijem v gobcu. Če nič drugega, so slišali, da se v romanu grdo govori, da je na delu pornografija, da ni jasno, ali je namenjen mladim ali odraslim, da se strokovnjaki(nje) zaradi njega med sabo prepirajo.

Premalo poučenim bo prav prišel kratek pregled dogodivščin.

Kmalu po izidu (Mladinska knjiga, 2016) so sledili prvi znaki osuplosti, eni so se zgražali, drugi so bili prijetno presenečeni. Velja za odrasle, med mlajšimi bralci ni bilo zaznati velikih ovacij, tudi zavračanja ne. Bila pa je določena zmeda. Kaj naj si človek misli, ko v mladinskem romanu po nekaj straneh naleti na slikovito rezoniranje sedemnajstletne gimnazijke Koke: »No, saj so vsi zamorčki po malem zamorjenčki. Pa nimajo razloga za to – menda imajo grozno dolge kurce, prave take kurčetine, da imaš pičko ko na čevljarskem kopitu raztegnjeno, če fukaš z njimi.«

Razumljivo, takšne stvari so povzročile posamezna javna prasketanja. Toda literarne kritike so bile vse po vrsti ugodne. Po novembrskem knjižnem sejmu pa je izbruhnil mali požar. Strokovna komisija za podelitev nagrade zlata hruška (pri Mestni knjižnici Ljubljana, sekcija Pionirska) je romanu namreč podelila nagrado zlata hruška, enega od štirih sadežev, s katerimi pedagogi in razvojni psihologi opozorijo na posebne dosežke med izvirno ali prevedeno literaturo za otroke in mladino. Nagrada je s svojo namembnostjo Evangelij za pitbule de facto razglasila za mladinsko delo! In kmalu ga je pod streho vzela tudi Bralna značka. Ogenj se je širil; dobra novica je, da je zajel le strokovne kroge in ni bistveno pustošil med navadnim bralstvom, slaba pa, da še kar traja in nič ne kaže, da ga bo mogoče pogasiti v splošno zadovoljstvo.

Vzpostavili sta se fronti, z radovoljno pomočjo medijev seveda, srdita napadalna in nepopustljiva obrambna, ki za povrh potekata na različnih terenih: recepcijskem, pedagoškem, celo pravnem. Kaj pravijo napadalci? Najprej, ali je to res roman, ki mu sme pripadati nagrada za mladinsko literaturo! Ali ne vsebujejo naturalistični jezik in drastični opisi nekaterih telesnih dejavnosti premočan odmerek pornografije? Da, pornografije! Jasno je tudi, kar je še huje, da bolj ali manj eksplicitno zagovarja sprevržene zlorabe otrok, ne pa sočutja do njih. In avtor, se pravi Jiři Bezlaj, pri tem izživlja svoje spolne fantazme, ki jih je zavil v klepetavo nakladanje neuravnovešene gimnazijke? To ni mladinsko delo, ampak reklama za perverzne igre odraslih! Stvar je tako zavržena, da bi moral na pomoč kulturni minister ali vsaj varuhinja človekovih pravic. Urednici na založbi, ki je knjigo izdala, naj letita! In tu je še šiba za starega pohotnega pisatelja, 167. člen kazenskega zakonika, ki preganja spolne zlorabe otrok!
Napadalci so torej uporabil tudi najtežje, nadstrokovno orožje, institucionalno. Obramba je v lažjem položaju, ker tako in tako nastopa s pozicije ustanove. In je v svojem stališču neomajna in načelna. Strokovna komisija stoji za zlato hruško, vodstvo ljubljanske knjižnice za svojimi stališči, zapisanimi v stanovskem kodeksu. Njihov osnovni argument, ki ima bibliofilsko razsežnost, je, da je Bezlajev roman kot nalašč za generacijo 14+, za bralce do osemnajstih let; za tiste torej, ki malo ali nič ne berejo. Ni namenjen otrokom, ki bi jih poznopubertetniške podobe spolnosti, zlasti če jih malajo prenapete smrklje, morda poškodovale, ampak starejšim najstnikom, za katere vemo, da s spolno vzgojo krepko prehitevajo šolski kurikulum. Za obrambno stran je postavka 14+ najpomembnejše orožje.

A še zmeraj ni jasno, kako je mogoče – seveda se ni mogoče zanašati na površnost branja –, da strokovno oko v literarnem besedilu, ki z zavidljivo narativno strategijo obsoja spolno zlorabo, vidi neposredno spolno zlorabo samo, zraven pa še pornografijo in torej družbeno problematično literaturo, ki jo je treba odstraniti.


Seveda je bitka povezana s konkretnimi ljudmi in nedvomno so nekateri generali. Na napadalni strani je prvoborka zagotovo literarna zgodovinarka in predavateljica za mladinsko književnost Milena Mileva Blažić. Sinhrono jo je podprl kolega Igor Saksida, prav tako mojster za mladinsko književnost. Pridružili so se jima nekatera združenja in posamezniki; med združenji tudi komisija za mladinsko književnost pri društvu pisateljev, kar vsaj nominalno ni kar tako. In seveda številni strokovnjaki, ki zagovarjajo eno ali drugo stran, niso se vsi izpostavili z imeni. Na drugi strani je ugledna peščica, ki sestavlja omenjeno strokovno komisijo, nato vodstvena ekipa v mestni knjižnici, ki ne operira z imeni, in prav tako številni eksperti ter strategi boja za protipornografsko interpretacijo na videz takšnih vsebin.

Sicer pa konkretni posamezniki za problem, ki ga je navrgel Bezlajev roman, zares niso pomembni. Sploh ne v luči vprašanja – no, začudenja –, kako je mogoče, da se neko literarno besedilo razume na dva tako izključujoča načina? In to med ljudmi z istega interesnega področja. Argument, da gre pač za zapeljivost ambivalentnega literarnega dela, je v tem primeru neuporaben, saj pred sabo nimamo zapletene subjektivne teksture, ampak na karnevalski način zapisano realistično poročilo. Kaj se je torej zgodilo? Vprašanje je toliko bolj vznemirljivo, ker so se na tako nasprotnih bregovih znašli ljudje, ki imajo pravico, da jih nimamo za neumne. In med protagonistkami so ugledne gospe.

Lastnoročno sem se torej lotil Evangelija. Seveda je po vsem tem težko zavzeti držo nedolžnega bralca. Tudi iztrgani citati, zvezdni trenutki vulgarnosti, za katere sem vedel vnaprej, delujejo odbijajoče. In ko sem začel brati, so me motili nekateri stari štosi, ki jih veteranski pisatelj seveda pozna, težko pa je verjeti, da še rastejo pod raznobarvnimi frizurami današnjih gimnazijk. In nervirali so me nekateri stereotipi; na primer lik grde, zmečkane, neumne slavistke, ki zamrači ves svet okrog sebe; marsikdo bo moral zaradi njih delati pokoro!

Ampak nikjer nisem naletel na pornografijo. Ob vsej Kokinih resničnih ali umišljenih spolnih ekshibicijah. Bezlaj njeno travmo počasi, premišljeno dozira. In ko punca na primer reče, »Vedno, kadar bi se rada vsaj za hipec dvignila nad ta kurčev, pofukan vsakodnevni lajf, se konča tako, da me kak tepec ali pa celo kak banalen majhen prasec pofuka, in to je vse«, je jasno, da se ji je zgodilo nekaj slabega, česar ne more preseči; čeprav še ne vemo, kaj je bilo in kako je bilo. Tudi pisateljeve pritajene pohote ni opaziti, kvečjemu spretnost artikulacije, s katero je obdarjena Koka, ko nenehno pripoveduje o drugih tako, da razkriva sebe.

No, omenjeni požar, debata o tem, ali je to problematični (Blažić) ali problemski roman, je naposled morda bistveno ukročen. Literarni zgodovinar, slovenist Aleksander Bjelčevič, se je temeljito in pedantno, kot se spodobi, lotil vseh očitkov glavne nasprotnice romana (povzetih v formulaciji »pornografska literatura z otroki in za otroke«!) in jih v razpravi z naslovom Evangelij za pitbule – romaneskna obsodba spolnih zlorab (objavljeni v zadnji številki mariborske revije Otrok in knjiga) vse po vrsti argumentirano zavrnil. V sklepni besedi je med drugim zapisal: »Roman torej ne zagovarja spolnih zlorab in ni pornografija, ampak dober problemski psihološki roman o zlorabljenem dekletu iz disfunkcionalne družine, ki se po poskusu samomora postopoma sooča s spolno travmo, soočenje z nasprotujočimi čustvi do očeta pa jo še čaka.« In, jasno, »to je večnaslovniška (crossover) literatura in zahtevno branje, torej je hkrati namenjena tudi odraslim«. Naposled si je kipar in upokojeni gimnazijski profesor Jiři Bezlaj – zanimivo: to je njegov literarni prvenec – nakopal križ zato, ker je napisal roman, ki od odraslega bralca zahteva, da pogleda v ranjeno dušo sedemnajstletnice, od njenega vrstnika pa pričakuje, da bo znal pogledati proti odraslosti.

A še zmeraj ni jasno, kako je mogoče – seveda se ni mogoče zanašati na površnost branja –, da strokovno oko v literarnem besedilu, ki z zavidljivo narativno strategijo obsoja spolno zlorabo, vidi neposredno spolno zlorabo samo, zraven pa še pornografijo in torej družbeno problematično literaturo, ki jo je treba odstraniti. V zelo podobni situaciji se je znašel Cankar s Hišo Marije Pomočnice (1904). Pokazal je na seksualno patologijo, ki je doletela nemočne, bolne (dunajske) deklice, pa so mu od doma vsi po vrsti razjarjeni sporočali, da je podlegel »epidemiji nravne perverznosti« in ustvaril »dovršeno pornografijo«. Res, to je bilo pred več kot sto leti, in danes ima Bezlajev Evangelij ob nasprotovanju tudi krepko podporo, toda spoznati je treba, da moralizatorska ideologija zmeraj znova obnavlja svojo pitbulovsko naravo.