Grška teorija iger, teorija norca in nemška realpolitika

Profesor ekonomske teorije iger in novi grški finančni minister Janis Varufakis se zdaj v evrski igri sooča z veteranoma evropske Realpolitik, nemško kanclerko in njenim finančnim ministrom. »Glück auf!« mu cinično želijo nemški komentatorji. In srečo bo res potreboval – a jo bosta tudi Angela Merkel in Wolfgang Schäuble.

Teorija iger predvideva, da v soočenju racionalnih akterjev eden pridobiva na račun drugega, pri atenskem profesorju, ki sam sebe imenuje libertarni marksist, pa se nemška javnost še ne more odločiti, ali gre za strateškega igralca, ki misli nekaj korakov naprej, ali pa morda za zagovornika »teorije norca«. V akademskem jeziku se ta sicer imenuje teorija negotovega povračila, kot so med podeljevanjem Nobelove nagrade za ekonomijo Thomasu C. Schellingu in Robertu J. Aumannu pri švedski akademiji znanosti označili krepitev pozicije z namenskim poslabševanjem svojih opcij. »Če ste dovolj nori, se bo nasprotnik ustrašil in vam dal, kar hočete,« pa teorijo v običajni jezik prevajajo na spletnem portalu Business Insider.

In res zdaj finančni minister Varufakis ter njegov ministrski predsednik Aleksis Cipras, oba iz skrajno leve Sirize, svoje evrske in druge partnerje bombardirata s predlogi, ki niso nesprejemljivi le za Nemčijo z njenimi petdeset milijard evrov težkimi jamstvi za reševanje kriznih evrskih držav, ampak jih zavračajo tudi pri Evropski centralni banki in Mednarodnem denarnem skladu, ki sta zdaj skupaj z Evropsko unijo daleč največja upnika grške gore dolgov. Nemčija še posebej opozarja, da se je pred zmago Sirize Grčiji že napovedoval gospodarski preobrat, saj so prvič po šestih letih dosegali gospodarsko rast in brezposelnost se je začela zmanjševati. Potem pa je Varufakis iz države nagnal osovraženo trojko, Nemčija pa zdaj poudarja, da se ne bo pustila izsiljevati.

Diplomatski komplimenti

Potem ko so mnogi Grki Nemce med predvolilno kampanjo zmerjali z nacisti in še čim, pa se je zdaj razprava vsaj dvignila na malo bolj dostojno raven. »Doktorja Schäubleja zelo spoštujem,« pravi Varufakis in dodaja, da članke nemškega finančnega ministra »z zelo intelektualno in evropsko usmeritvijo« spremlja že vse od osemdesetih let. Atenski profesor pa celo zavračanje trojke in presojanja drugih finančnih ministrov evrskega območja opravičuje z zahodnonemškimi izkušnjami po drugi svetovni vojni, zato so prihodnji nesporazumi zagotovljeni. Še več, tudi Grki bi zdaj radi konferenco, podobno londonski iz leta 1953, ki je odpisala velik del nemških dolgov. Zahodni zavezniki so dobro vedeli, da je versajska pogodba s svojimi pretiranimi zahtevami pomagala na oblast Adolfu Hitlerju, neutrudno opozarjajo v Atenah.

Novi grški finančni minister je lani v svojem blogu zahteval celo »hegemonistično« Nemčijo, ki bi se zgledovala po podobni povojni Ameriki. »Hegemonistična Amerika je Nemčijo razvajala šest desetletij, odpisali so ji vojne dolgove, zavrnili deindustrializacijo in ustvarjali globalno povpraševanje, ki je nemškim proizvajalcem omogočilo osredotočenje na učinkovito proizvajanje kvalitetnih, zaželenih dobrin.« Ker se jim je tako dolgo godilo, imajo po njegovem prepričanju nemške elite konceptualne težave z »novim, normalnim« svetom brez agregatnega ameriškega povpraševanja za nemško ter drugo ponudbo in v katerem evrsko območje ne sme biti razširjena Nemčija. Varufakis piše o pomanjkanju načrtov za spopade z asimetrično recesijo in o »bednem ter nevarnem ostanku že zdavnaj izginulega sveta, ki ga je zgradila Amerika«. Po njegovem je čas zrel za »Gestalt« prelom od avtoritativne k hegemonistični Nemčiji, ki jo bo moralo skrbeti še kaj drugega kot le proračunska zdržnost in tržne reforme: prizadevati bi si morala za vseevropski program obnove, za evropski New Deal, Marshallov načrt ali, če hočete, načrt Merklove. Oblikovali naj bi ga okrog Evropske investicijske banke in ECB.

Nemška verzija socialno-tržnega gospodarstva

Varufakisovi nasprotniki pa so prepričani, da grški minister iz povojne nemške zgodovine vleče napačne lekcije, prav tako iz minulega boja z grško dolžniško krizo. Njegovi državi so že leta 2012 črtali več kot sto milijard evrov dolgov, odplačevanje za druge pa tako raztegnili, da je grški proračun z obrestmi obremenjen manj kot proračuni številnih drugih evropskih držav. Medtem ko je vlada Aleksisa Ciprasa takoj po prevzemu oblasti nagnala predstavnike svojih preostalih upnikov, se je prvi zahodnonemški povojni kancler Konrad Adenauer z vsemi silami trudil pokazati, da njegova država spoštuje svoje obveznosti. Morda najpomembneje pa je, da so Nemci sami poskrbeli za obnovitev hitrega gospodarskega razvoja, saj so zasedbene sile pod vodstvom ameriškega generala Luciusa Claya vztrajale pri nadzoru nad cenami, delom in drugimi gospodarskimi kategorijami. Svobodni trg in radikalno omejitev količine denarja v obtoku je junija 1948 uveljavil tedanji gospodarski direktor ameriške in britanske cone Ludwig Erhard, kasnejši nemški gospodarski minister in kancler.

Znamenita je Clayeva pritožba takoj po tem zgodovinskem koraku, kot jo je zapisal novinar Edwin Hartrich: »Gospod Erhard, moji svetovalci mi pravijo, da ste pravkar naredili hudo napako. Kaj pravite na to?« Erhard: »Gospod general, ne posvečajte jim nobene pozornosti, moji svetovalci trdijo isto!«

Ludwig Erhard je svoje ukrepe temeljil na učenjih Walterja Euckna in njegovega »socialnega tržnega gospodarstva«, ki ga na politični levici radi zlorabljajo s poudarjanjem socialnega. Tako imenovana freiburška šola je, nasprotno, vlogo države videla predvsem pri zagotavljanju svobodnih trgov, primernega davčnega sistema in omejevanja monopolov. Med postavljanjem temeljev za prvi nemški gospodarski čudež druge polovice dvajsetega stoletja so ogorčeno protestirali tudi predstavniki nemških delavcev, a Erhard in Adenauer nista popustila. Sedanja grška vlada pa je takoj po nastopu napovedala ponovno zaposlovanje odpuščenih državnih uradnikov, višanje najnižje zajamčene plače in druge socialne ukrepe.

Z brezposelnostjo so varčevanje plačale le snažilke in varnostniki, v časopisu Die Zeit razlaga Varufakis, in ker ni dovolj zadnjih, iz šol izginjajo računalniki. Varufakis pa je v tem intervjuju omenjal tudi Johna Maynarda Keynesa, ki je po prvi svetovni vojni med prvimi svaril pred prevelikim bremenom za Nemčijo v versajski pogodbi, in morebitne širše razsežnosti grško-nemškega spora so jasne. Med zagovorniki tez znamenitega britanskega ekonomista, da je državna potrošnja še posebej pomembna za izhod iz krize, namreč ni le sedanja grška vlada, ampak še nekatere večje in pomembnejše z evrskega območja ter celo ameriški predsednik Barack Obama. Po prepričanju tako imenovanih neokeynesijanskih ekonomistov – pa tudi neomarksistov – je z evropskim združevanjem in skupno evropsko valuto največ pridobila prav Nemčija, zato naj zdaj z investicijami pomaga tistim, ki so se znašli v težavah. Konservativna Nemčija pa opozarja, da so se tudi sami znašli v dolgovih, prenizki gospodarski rasti in visoki brezposelnosti vsakič, ko so po drugi svetovni vojni pozabili na Erhardovo dediščino; nazadnje so za evropskega bolnika veljali v devetdesetih letih preteklega stoletja. Z liberalizacijo trga delovne sile ter zmanjšanjem državnih pobud za nedelo jih je rešil socialdemokratski kancler Gerhard Schröder in zdaj podobne ukrepe pričakujejo od evrskih kriznih držav ter še posebej od Grčije, kjer se je evrska kriza tudi začela.

Temelji nemških verovanj

Nemci verjamejo, da tej državi ne morejo popuščati že zaradi tistih, ki so kot Irska, Portugalska ali Španija uvedle bolj korenite reforme in so tudi na poti počasnega okrevanja. Celo konservativni ekonomisti pa ugibajo, ali ne bodo s starimi elitami, ki so doslej tudi oteževale reforme, še najlažje obračunali Cipras in njegovi, in če bodo ti uresničevali reforme ter spoštovali dogovore, je tudi Nemčija pripravljena pomagati pri reformah davčne in druge javne uprave ter marsičesa drugega. Pomoč so brez uspeha sicer ponujali že prejšnjim vladam, a gre morda šele zdaj dovolj zares, potem ko so v Berlinu pred volitvami že neuradno zatrjevali, da lahko evrsko območje dobro preživi tudi brez Grčije.

Tudi Nemčija pa se boji destabilizacije južne Evrope, potem ko v vzhodni Ukrajini že divja vojna. Analitiki verjamejo, da bi Rusija predsednika Vladimirja Putina Grčijo z veseljem izkoristila za svojega trojanskega konja v Evropski uniji in evrskem območju. Kot je na tiskovni konferenci z grškim kolegom dejal nemški finančni minister Schäuble, pa mora vsakdo pomesti pred svojim pragom, saj po njegovem ne gre za nemško Evropo, ampak za razvoj celine v hitro spreminjajočem se svetu. Ali kot je dejal zgodovinar Albrecht Ritschl: načrt Angele Merkel da, a le če je v njem dovolj Ludwiga Erharda. In če bo Nemčija druge partnerje spet prepričala o svojem videnju razvoja evrskega območja.