György Dragomán: Diktatura nadzoruje vse, tudi življenje in smrt

Na knjižnem sejmu se na istem kraju znajdejo knjige, bralci in tudi nekateri pisatelji, zato imajo obiskovalci lepo priložnost, da spoznajo avtorje vrstic, s katerimi se (prej ali potem) družijo ure, dneve in tedne. Ljubljano je letos drugič obiskal madžarski pisatelj György Dragomán (1973), avtor uspešnice Beli kralj. Roman je spisal leta 2005, prevedli so ga v več kot trideset jezikov, tudi v slovenščino.

Enajstletni fantek Džata nam v osemnajstih zgodbah predstavi odraščanje v Romuniji. V blokovskem naselju je ostal sam z mamo, saj so očeta odpeljali. Sprva misli, da je odšel na daljšo službeno pot, pozneje ugotovi, da je oče na prisilnem delu. Džata opisuje življenje z otroškimi očmi, iz njegovih pripovedovanj pa lahko bralec prepozna kritiko Ceaușescovega režima in to, kako kruto, surovo, neusmiljeno (in tudi bizarno) je življenje v diktaturi.

György Dragomán se je pri petnajstih letih z družino iz Romunije preselil na Madžarsko. Kmalu je spoznal, da bo pisatelj, in precej hitro je pridobil široko bralstvo. Z Belim kraljem (v slovenščini je knjiga, ki jo je prevedel Jože Hradil, izšla pri založbi Didakta) se je prebil na police svetovnih knjigarn, kasneje je v otroškega pripovedovalca položil še knjigo Kostni ogenj, zdaj pa končuje roman za zaokroženo trilogijo.
 

Džata sanja, da se bo oče vrnil domov in da bosta šla skupaj na morje. Ste enako o morju med odraščanjem sanjali tudi vi?

Zanimivo je, da je sploh moj prvi spomin, kako sem na morju. Prvič sem ga videl že pri dveh letih. Spomnim se vročega peska na obali Črnega morja in kako v restavraciji jem pod mizo, ko me mama hrani s krompirjem. Toda kaj več se ne spomnim.
Kasneje sem bil spet na morju šele leta 1989 in to pri vas, v Piranu, potem ko smo se leto prej preselili na Madžarsko. V Strunjanu smo najeli prikolico, toda ker je prvi dan deževalo, smo se odpeljali do Pirana, kjer sem prvič videl morje s polno zavestjo. Še vedno je najlepši spomin, kako smo z bratom, mamo in očetom jedli pico. To tradicijo skušamo nadaljevati, zato gremo skoraj vsako poletje na pico v Piran, a sedaj žal brez očeta, ker je umrl.

Je morje v knjigi simbol svobode in odprtosti?

Tudi lahko, vendar med pisanjem nisem razmišljal o simbolih. Džata je v knjigi precej daleč od morja, saj moraš iz njegovega mesta do Črnega morja prečkati gore. Kljub temu so ljudje iz mojega Târgu Mureșa hodili na morje, čeprav je naša družina raje šla na oddih v gore.

Beli kralj ima precej močnih dogodkov, ki ostanejo v mislih; eden teh je samomor Džatovega dedka. Razstrelil si je glavo, zato so ga pokopali v zaprti krsti.

Tako si bralci zgolj domišljajo, saj ni povsem jasno, kaj se je dogodilo. Knjiga ima pravilo – mi vemo samo to, kar vidi in pove Džata. Drugih razlag ni. In ker tudi Džata samo ugiba, ne vemo povsem zares, ali je dedek naredil samomor ali ne. Džata nima jasnega dokaza, saj mu tega noben v družini ne potrdi, ampak več namigov v zgodbi kaže, da je samomor možen.

So ljudje v času Ceaușesca lahko odprto govorili o samomoru?

Samomor ni bil tabu, ampak vanj nihče ni zares verjel. Ljudje so delali samomor, pognali so se z visokih stavb ali se vrgli pod vlak, toda vsi so sumili, da je to le krinka. Živeli smo v tako totalitarni državi, da tudi pri samomoru ni nihče verjel, da se je človek ubil sam. Ko so ljudje slišali za samomor, so takoj začeli ugibati, ali je nesrečnika pospravila tajna policija, ali vojska, ali kdo drug, povezan z režimom.

Resnica je verjetno nekje vmes; nekateri so res storili samomor, v drugih primerih so samomor le prikazali. Toda bistveno je spoznanje, kako ljudje razmišljajo v diktaturi, ko država nadzira čisto vse; tudi življenje in smrt. Ko slišiš za samomor, zato takoj pomisliš na umor.

Enako velja za nesreče. Oče je imel prijatelja slikarja, ki je umrl v prometni nesreči. Bil je na poti k nam na večerjo, toda prišel ni nikoli. Uradno je skupaj z ženo umrl v prometni nesreči, ampak vsi sumimo tajno policijo, saj je imela posebne velike avtomobile, s katerimi so ljudi izrivali s ceste.

Česa se še spominjate iz vaše mladosti v Romuniji? Kakšen je bil, denimo, vonj vašega doma? Kaj so kuhali vaši starši?

Spomnim se vsega! Ko so mi pri trinajstih letih rekli, da se bomo preselili na Madžarsko, sem začel z igro spomina, saj sem vedel, da bom lahko s seboj vzel le spomine. Igro sem poimenoval skrivna igra spomina, o njej pa nisem povedal nikomur. Igra je imela jasna pravila – pred spanjem sem si moral zapomniti vse, kar sem videl tisti dan: stavbe, predmete, ljudi … Pol ure pred spanjem sem tako razmišljal samo o tem.

Če vas zdaj s časovnim strojem pošljemo nazaj domov v leto 1985, boste poznali čisto vse?

Podoživim lahko vse vonje, kakšen je bil moj najljubši kozarec, kako je bilo pri babici, kakšen je bil naš vrt … Vsega se spomnim. Lahko vam narišem zemljevid, kako priti domov. Vse je ostalo v moji glavi. Lahko tudi naredim seznam vseh stvari, ki smo jih imeli v posameznem prostoru, opišem lahko igrače, spomnim se, kako smo jedli štrudelj … In ravno zato sem lahko napisal Belega kralja in Kostni ogenj, saj sta obe knjigi polni otroških spominov.

Kako zelo vam je skrivna igra spomina pomagala kasneje med pisanjem?

V kakšno pomoč ti bo podroben spomin na igračo, pri trinajstih letih ne razmišljaš, a sedaj lažje opisujem stvari, saj sem postal zelo vizualen pisatelj. Pišem, kot da opisujem film, ki se vrti v moji glavi, in si vse prestavljam zelo živo. Ko sem pisal Belega kralja, sem imel tudi težave, saj sem se moral kot zunanji opazovalec preseliti v Džato, da sem lahko predstavil njegovo zgodbo in ugotovil, kaj je zanimivo njemu kot otroku. Beli kralj ima dolge stavke, z veliko pridevniki, zato nisem toliko opisoval zunanjega okolja. Za Džato te podrobnosti niso bile zanimive, ampak je pozornost usmerjal drugam. Prav zato je pisanje tako zanimivo. V sebi sem vseskozi videl film, ampak za pripoved zgodbe sem moral poiskati ustrezno osebo.

Kakšen učinek ste želeli ustvariti z dolgimi stavki, ki se včasih vlečejo skoraj čez celo stran?

Ko sem našel primeren glas, sem vedel, da bo zgodbo povedal Džata. Predstavil je osemnajst zgodb, a samo tiste, ki so mu bile zanimive. Če so bili dnevi, ko se ni nič dogodilo, je bil tiho. Toda ko je začel govoriti, se je bal, da ga bo kdo prekinil, zato je govoril in govoril, skoraj ni zajel diha vmes. Z dolgimi stavki sem pokazal njegovo željo, naj ga nihče ne prekine. In točno takšni so otroci – če je kaj vznemirljivo, hočejo to povedati čim prej in čim hitreje, če je dolgočasno, raje molčijo.

S kakšnimi občutki je otrok v vas pisal o zaprtem očetu, pretepih med vrstniki in dedkovem samomoru?

Ko pišeš kot otrok, se mora tvoja realnost spremeniti. Včasih je otrok bolj odrezav in česa ne vidi, a včasih je tudi globlji pri iskanju resnice in vidi več kot odrasli. Otroška pozornost je drugačna od odraslih, zato se moraš prilagoditi. Zaradi igre spomina mi je bilo lažje, saj sem se lahko vrnil v tedanje občutke in v to, kako sem gledal na okolico.
 

Se še spomnite tudi okusa jodovih tablet? Gotovo ste jih jedli po jedrski nesreči v Černobilu.

Imajo zelo blag okus. Pričakovali smo nekaj posebnega, sploh po takšni ceremoniji v šoli. A najprej sem jo pojedel že doma, ker je bil moj oče zobozdravstveni profesor na univerzi in je od ukrajinskega prijatelja takoj zvedel, kaj se je zgodilo. Čeprav o nesreči nismo upali govoriti, ker je oblast molčala, so jodove tablete med ljudmi na skrivaj že krožile.

Kaj se je dogajalo v dneh po černobilski nesreči?

Bil je sončen dan in zunaj smo igrali pingpong. Oče se je iz stanovanja zadrl, naj pridem domov, in povedal, da v prihodnjih dneh ne smem iti več na igrišče. Takoj smo šli do vodnjaka, da smo si še pred dežjem pripravili zaloge, z vodo pa smo napolnili vse, kar smo lahko.

Prvi dan smo to počeli samo mi, naslednji dan je bila že desetkilometrska kolona. Vsi smo bili tam, vsi smo vedeli, zakaj, toda ker oblast še vedno ni dala uradnega sporočila, ni nihče na glas povedal, da nosimo vodo domov zaradi černobilske nesreče. Romunska oblast je nato šele dva dni po nesreči sporočila, kaj se je zgodilo, toda za vodno zalogo je bilo tako ali tako prepozno, saj je isti dan začelo deževati.

Bizarna je tudi pripoved, ko nogometni trener pove Džati, da se kot vratar ne sme metati za žogo, ker naj bi bila trava radioaktivna.

To sem povzel po resnični zgodbi! Ko sem že živel v Budimpešti, sem po naključju ujel televizijsko oddajo za romunsko manjšino, gost pa je bil slavni romunski vratar Helmuth Duckadam. Mrtvo hladno je obujal spomine, kako so mu trenerji romunskega vojaškega kluba Steaue iz Bukarešte zapovedali, naj ne prijema žoge in da se ne sme metati po travi, ker je po černobilski nesreči obstajala velika nevarnost, da je trava radioaktivna. Povsem sem obnemel, gledal in se čudil temu absurdu. Saj je vendar vratar, ki mora početi prav to – loviti žogo in se metati po travi. In pazite, to je govoril o finalu lige prvakov z Barcelono leta 1986.

Takoj sem vedel, da moram napisati to zgodbo, in končal sem jo še isti dan. Intervju sem slišal zjutraj, zvečer sem imel vse spisano. Tedaj še nisem vedel, da bo v knjigi, ampak zgodba je bila tako absurdna, da sem jo moral napisati.

Potem ste tudi pisali, kot govori otrok? Vse v isti sapi.

Predstavljajte si vendar Duckadama, velikega fanta širokih prsi in s košatimi brki, kako povsem resno govori, da se kot nogometni vratar ne sme metati po travi. Bilo je tako absurdno in neumno, da bi se lahko kaj takega spomnil samo otrok. Toda njemu je bilo vse tako naravno, govoril je celo, kako težko je trenirati, če se vratar ne sme metati za žogo. Vse to veliko pove tudi o diktaturi – nekaj rečejo in ti moraš storiti, četudi je še tako neumno.

Še večji absurd je, da je nato v finalu pri enajstmetrovkah ubranil kar štiri strele, kar ni uspelo še nobenemu vratarju v ligi prvakov.

Psihološko je bil odlično pripravljen. Nenehno je veliko stavil, predvsem za pivo, zato je bil v vseh igrah zelo osredotočen – da je dobival stave in da je zmagoval na tekmah.

Vendar to je šele prvi del neverjetne zgodbe. Po finalu je Duckadam izginil brez sladu. Nihče ni vedel, kje je. Z ekipo se je vrnil v Bukarešto, skupaj so proslavljali, nato pa je izginil neznano kam. Prebudila se je ljudska domišljija, zato imamo veliko pripovedi, kaj se je zgodilo. Obstaja celo legenda, da mu je španski kralj Juan Carlos po finalu v Sevilji podaril land roverja, saj je bil kot navijač Real Madrida zelo vesel, da je Steaua premagala Barcelono. Land roverja naj bi si nato zaželel tudi Ceaușescov sin Nicu, vendar mu ga Duckadam ni želel dati, zato sta se sprla, Ceaușescov sin pa ga je ustrelil v ramo.

Šele leta 2002 sem ga spet zagledal na televiziji. »Poglej, Duckadam je živ!« sem vzkliknil in začel raziskovati, kaj se je zgodilo. Po treh letih se je vrnil na igrišča, ampak za ekipo Vagonul Arad v drugi ligi. Sam pravi, da je zbolel in da ga ni nihče ustrelil v ramo, ampak vsakič pove malce drugače, najraje pa sploh ne govori. Vendar nikoli in nikdar ne bom pozabil njegovega stavka o dogajanju pred finalom lige prvakov: »Trener mi je prepovedal, da se mečem za žogo.«

Očitno je diktatura plodno obdobje za zgodbe.

Saj v resnici gre za zanimivo življenje – veliko je ugibanj, strahu, negotovosti … Nikoli ne veš, kaj je res in kaj ne, kdo se ti laže, kdo je pošten, kaj bo sledilo … Domišljija je neprestano v pogonu. Če si prestrašen, zagotovo ni dolgčas.

Vaša družina se je preselila na Madžarsko leto dni pred padcem Ceaușescovega režima. Vam je žal, da niste počakali na spremembo v Romuniji?

Če bi nam kdo povedal, da bo režima konec čez eno leto, se ne bi preselili, toda pričakovali smo, da bo vladal za vedno. Ljudje radi ponavljajo, da se vedno zgodi sprememba, a včasih se pa tudi ne. Poglejte Severno Korejo, Kitajsko ali Kubo. Sistem se v nekaterih državah ne spreminja.

Zakaj se kasneje niste vrnili domov?

Bilo je zelo težko. Na odhod smo se pripravljali dve leti, oba starša sta izgubila službo. Bila sta učitelja, zato so ju zaradi nezvestobe narodu takoj odpustili. Za odhod iz države smo morali podkupiti številne uradnike in prodati skoraj vso lastnino. Za seboj smo požgali vse mostove, zato vrnitev ni bila možna.

Kako ste se kot mladostnik znašli v novi državi?

Bilo je osvobajajoče. Na Madžarskem so imeli socialistični sistem, toda vse je bilo povsem drugače kot v Romuniji. Čutili smo svobodo in takoj smo vedeli, da ta socializem ne bo dolgo vzdržal, saj na Madžarskem niso znali upravljati diktature. Nihče ni bil prestrašen, vsi so se šalili in prvi dan šole sem vedel, da bo režim kmalu padel. Zatem sem spoznal še bodočo ženo, postal sem pisatelj in madžarski socialistični sistem je resnično kmalu propadel.

Kako so Madžari gledali na priseljence iz Romunije?

Bili so prijazni in gostoljubni. Toda kasneje, v devetdesetih letih, se je spremenilo. Rekli so, da so priseljenci ekonomska grožnja, ker bodo Madžarom ukradli službe.

Kakšni sta Romunija in Madžarska tri desetletja po spremembi režima?

Verjeli smo, da bomo nekoč ujeli zahodne države, toda napredek je prepočasen. Glede na kupno moč so naše knjige štirikrat dražje kot v Avstriji. Resda ni več starega sistema, toda nekdanje razmišljanje in korupcija sta ostala. Način delovanja se skorajda ni spremenil. Zgodovina ti vedno sledi in se je težko znebiš. Imeli smo štirideset let socializma in diktature, očitno bomo potrebovali sto let za dokončno spremembo.

In sedaj? Kako se znajdete na Madžarskem kot kulturnik?

Če nimate stika s politiko, je vse dobro. Ljudje berejo knjige, hodijo na koncerte in gledališke predstave. Toda problem je politika, ker se vmešava v kulturo. Politiki se ne zavedajo, da kulture ne morejo spremeniti ali zamejiti. Trenutno je veliko poskusov, da bi kulturo centralizirali. Še huje je bilo v Romuniji pod Ceaușescom, toda kultura je preživela. V resnici se politiki ne zanimajo za kulturo, hočejo jo samo uporabiti v lastno korist. Žal se ne zavedajo, da ima kultura precej daljši rok trajanja. Vlada traja štiri leta, medtem ko lahko knjigo pišeš tudi devet let ali več. Kultura ima povsem drugačen ritem in način razmišljanja, zato naj jo politika pusti na miru.

Pomeni vladanje Viktorja Orbána prelomnico v kulturnem dogajanju na Madžarskem?

Velika razlika je on sam. Včasih je bil liberalec, sedaj je konservativec. Sedaj brani cerkev, nekoč jo je napadal. Madžarska vlada hoče spremeniti družbo in način življenja, ampak to ji ne bo uspelo. Že v Romuniji med pravo diktaturo niso znali zlomiti ljudske volje. Toda kaj prida se z Orbánom ne obremenjujem. Politikom nisem nikoli zaupal, zato me tako velike spremembe niti ne presenetijo.

Ne razumem niti, zakaj si nekateri ljudje želijo moči in zakaj je hočejo samo še več. Oblast ti zamegli resničnost, saj je kot povečevalno ogledalo. Gledaš se v zrcalo in se vidiš večjega, kot si v resnici.

Lahko kritizirate Orbána brez maščevanja oblasti?

Ne gre za odprto diktaturo, ampak oblast deluje po tiho. Že dolgo nisem prejel povabila na državno televizijo. Povabijo samo tiste, ki zagreto podpirajo vlado. Če si nevtralen ali če si proti, te ne vabijo.

Pred leti so napadli madžarske filozofe in jih obtožili korupcije. Čeprav se je izkazalo, da nič ne drži, je bil to zelo grd in avtoritativen napad. Enako velja za napad na centralno univerzo. Res ne razumem, v čem je pomen. Veliko je avtoritativnih prijemov, čeprav diktature vseeno nimamo. Še vedno lahko svobodno govorimo, drugače je le v državnih medijih.

Diktature ni, ampak še vedno je na madžarski meji zid, v družbi pa sovraštvo do tujcev. Kaj naj si v takšnem okolju mislijo otroci, ki se, denimo, navdušujejo nad Mohamedom Salahom ali LeBronom Jamesom? So Arabci in temnopolti sovražniki ali idoli?

Sedanja politika skuša ustvariti volilna plemena, zato so na oblasti populisti. To smo najlepše videli z Donaldom Trumpom v Združenih državah Amerike in z Orbánom na Madžarskem. Če ustvarjaš plemena, potrebuješ sovražnike. Odnos med Madžari in Romuni se je precej spreminjal, velika prelomnica je bila romunska priključitev Evropski uniji leta 2007. Madžarska socialistična vlada je strašila pred romunskimi priseljenci, češ da bodo ukradli službe Madžarom. Enak recept ima zdaj Fidesz, zgolj drugega sovražnika je poiskal – migrante.

Na Madžarskem je sovraštvo do tujcev precej lahko netiti, saj smo zaradi jezika izolirani. Kdor živi v vasici in govori samo madžarsko, je povsem odrezan od preostalega sveta, zato ga s propagando takoj pridobiš na svojo stran. Če mu poveš, da prihajajo sovražni tujci in da ga boš zaščitil, potem že imaš njegov glas. Politika vedno skuša poenostavljati stvari, zato je naloga kulture ravno obratna – pokazati, kako barvit in raznolik je svet.


 

Kakšen jezik je madžarščina?

Samosvoj in osamljen, a priročen za pisanje, saj je precej poetičen. Pri rimanju lahko uporabljamo vse možnosti, zato tudi pri prevajanju ohranjamo formo in ritem. Madžarščina dopušča res ogromno možnosti za kreativno pisanje.

Je potem pri prevajanju Samuela Becketta in Jamesa Joycea lahko najti vsako besedo v madžarščini?

Prevajanje je vedno težko, toda v madžarščino lahko prevedemo čisto vse. Jezikoslovci pravijo, da je madžarščina posebna mešanica vsega živega. Podobna je finščini, ampak samo v nekaterih osnovnih besedah – kri, riba, nož … Drugače se ne razumemo čisto nič.

Toda če si pijan, potem na Finskem misliš, da poslušaš madžarščino. Ritem in melodija sta si podobna, vendar ko prideš blizu, ugotoviš, da ni madžarščina. Enako je s Finci na Madžarskem. Če sedijo v restavraciji v Budimpešti, mislijo, da za sosednjo mizo govorijo finsko, toda ko stopijo bliže, ne razumejo nič.

Beli kralj je preveden v več kot trideset jezikov, zato izoliranost madžarščine očitno ni nobena ovira pri preboju v tujino.

Potrebuješ samo to, da se ljudje zaljubijo v knjigo. V vsakem jeziku so avtorji, ki imajo veliko prevodov, tudi v slovenskem. Poglejte Slavoja Žižka. Njegova dela so prevedli v skoraj vse možne jezike.

Zaupate prevodu, da je Beli kralj v slovenščini takšen kot v vaši glavi?

Ko prevajaš, nimaš nikoli originala, ampak najbližji približek prvotnemu tekstu. Če se ne morem naučiti slovenščine, potem moram zaupati prevajalcu. Vedno pomagam prevajalcem, če potrebujejo pomoč. Vsa pretekla vprašanja in odgovore si zapisujem, veliko imam tudi fotografij, zato novemu prevajalcu lahko lažje pomagam, ko naleti na problem. Kako dober je prevod, pa začutim, ko nekdo na glas bere, saj po ritmu takoj začutim, ali gre za mojo knjigo ali ne.

Po Belem kralju so v Veliki Britaniji naredili tudi filmsko uprizoritev. Vam je všeč?

Gledal sem samo končno verzijo. Iz knjige so nato naredili distopični film, zato je precej drugačen. Pri nastajanju filma nisem želel sodelovati, saj sem vedel, da ne morejo narediti boljšega filma od moje domišljije. Rekel sem samo: »Naredite, kar želite, in me presenetite.«