Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Sobotna priloga

Hitler je dobil od žensk več pisem kot Beatli in Rollingi skupaj

Avtorica Diane Ducret o ženskah, ki so tako ali drugače omrežile diktatorje 20. stoletja.
9. 11. 2012 | 13:28
Kaj bi ženske brez moških in moški brez žensk? Kaj bi, ko pa se oblikujemo drug ob drugem in si na vsakem koraku nastavljamo ogledalo? Tudi veliki diktatorji so se klesali ob nasprotnem spolu, bolj in večkrat, kakor bi si morda želeli priznati. Kruti cvetober uničujočih režimov 20. stoletja nazorno kaže, da samodržce tako ali drugače držijo tudi ženske: če ne v rokah, na vajetih ali v šahu, pa zagotovo v naročju. V naročju postelje.

V intimna razmerja diktatorjev se že nekaj let poglablja 30-letna Diane Ducret, avtorica knjig Femmes de dictateur. Ne mara nizanja nazivov, zase le pravi, da je avtorica. Piše, ima torej poklic, ki se ji (v intelektualno privzdignjeni kavarni Café de Flore v pariški četrti Saint-Germain-des-Prés, kjer sva se sestali) lepo podaja. Rada zajema v preteklosti in se navdihuje v zgodbah posameznikov, ki so pisali surovo usodo človeštvu, a se nima ne za zgodovinarko niti za novinarko.

Pri Ženskah diktatorjev – zvezka sta izšla lani in letos – se je spogledovala z obojim, z zgodovino in žurnalizmom. V prvi knjigi se je posvečala predvsem ženskam diktatorjev, ki so zaznamovali drugo svetovno vojno in komunistične režime, zato je veliko časa prebila v arhivih. V njih je brskala za družicami Mussolinija, Hitlerja, Lenina, Stalina, Mao Zedonga, Ceausescuja in Bokasse. Medtem ko se je za drugo knjigo, ki zajema čas od 60. let do preloma tisočletij, srečevala z ljudmi, ki so bili tako ali drugače povezani s Fidelom Castrom, Sadamom Huseinom, ajatolo Homeinijem pa tudi s Slobodanom Miloševićem, Kim Džong Ilom in Osamo bin Ladnom. Spoznala je tako njihove nekdanje privržence kakor tudi nasprotnike, od varnostnikov in voznikov do zdravnikov in ljubic. Povečini jih je odkrila v Evropi, kjer živijo v izgnanstvu in koder se počutijo svobodni in dovolj varni, da so spregovorili o svojem temnem sopotništvu.

Ljudje, s katerimi ste se srečali, so nekako z vseh koncev sveta. Verjetno jih ni bilo lahko najti in še prepričati, da so spregovorili.

Res so z vseh koncev, a poiskala sem predvsem tiste, ki živijo v eksilu. Tako sem se srečala z osebnim varnostnikom Fidela Castra, tudi dve njegovi nekdanji ljubici sem spoznala pa zasebnega kirurga Sadama Huseina, sicer zdravnika v ameriški vojski, ki je od jutra do večera skrbel zanj v zadnjem obdobju do usmrtitve. Intervjuvala sem še nekdanjega voznika Osame bin Ladna. Treba je bilo spiti veliko skodelic kave, odtipkati ogromno telefonskih številk in napisati izjemno veliko elektronskih pisem, napredovati od človeka do človeka, ki pozna nekoga pomembnega, in ta spet koga drugega iz bližine. Predvsem pa sem morala biti potrpežljiva.

Tudi v življenje Slobodana Miloševića in Mire Marković ste se poglobili.

Paradoksno je, da sem imela z njima največ težav. Razpad nekdanje Jugoslavije je še vedno zelo navzoč v dušah ljudi, tako so bile priče preveč naklonjene Miloševiću ali so bile zagrizeno proti. Težko je bilo priti do pričevanj, ki so nepristranska in brez strasti. Par Milošević je bil na zahodu bolj slabo znan, sploh Miro Marković so zahodni mediji močno zasmehovali, predvsem zaradi podobe, precej nekonvencionalne za prvo damo.

V eksistencialistični črni barvi in z rdečim cvetom v laseh?

Nisem se hotela postaviti na njeno stran, vendar se mi zdi, da si zasluži bolj dostojanstven pristop: končno je bila doktorica sociologije, brala je številne filozofe, še posebej Francoze, in razmišljala je politično. Zanjo sem se začela zanimati, potem ko sem prebrala, kako je hotela sprva preprečiti svojemu možu, da bi se sestajal z ljudmi, kakršen je bil Radovan Karadžić. Ko je ta poklical po telefonu, je odložila slušalko. Dejala je, da bo srečanje vodilo v radikalni nacionalizem in vojno, kar se je pozneje tudi zgodilo. Mislim, da si Markovićeva zasluži, da o njej vemo kaj več kot le to, kakšno obleko je nosila. Njena politična misel je bila zanimiva, imela je vizijo, resda ne pravilne, a imela je politično vizijo: poudarjeno feministično, eksistencialistično in komunistično videnje. Od padca Sovjetske zveze se nam zdi njen komunizem morda naiven, entuziastičen in utopičen, a ni mogoče prezreti, da je bila razmišljujoča ženska. Hotela sem jo predstaviti v tej luči.

Mira Marković je imela zelo pretresljivo mladost.

Mira Marković zagotovo ni ženska, ki bi zbujala simpatijo, vendar se nas njena družinska zgodba nekako mora dotakniti: mama ji je umrla, ko je bila še čisto majhna, v zelo tragičnih razmerah v taborišču. Tudi z očetom ni imela nikoli pristnega odnosa. Tako je srečala Slobodana in se nanj močno naslanjala. Čeprav ni mogoče simpatizirati z njima, je očitno, da sta bila tesno povezana in zlita v eno. Njuno razmerje je bilo ekskluzivno. Eden ni mogel napredovati in funkcionirati brez drugega.

Zdaj je Markovićeva v Rusiji in ji ne bodo verjetno nikoli sodili. Ni mogoče, da se ne bi spraševali o njenem vplivu na uničujočo srbsko politiko.

Seveda je treba priznati, da je vplivala na Slobodana Miloševića. Vprašanje pa je, koliko. A vpliv je zagotovo imela. Bila sta politični par, ki je končal tragično.

Ženske imajo močan vpliv na moške. Zaznamovale so številne umetnike, o čemer je izšlo že ničkoliko knjig. Vi ste knjižni trg obogatili z družbo žensk, ki so bile sopotnice samodržcem.

Zamisel se mi je porodila, ko sem bila v Angliji in sem odkrila zgodbo sester Mitford: zelo lepa in svetlolasa mladenka Unity Mitford, rojena v ugledni angleški družini, se je odločila, da bo iz ljubezni do Hitlerja storila samomor. Za njim je odšla v Nemčijo, tam pa se je zavedela, da je ne bo nikoli ljubil, zato je hotela umreti. Potem ko ji je spodletel samomor, je do konca življenja ostala hudo hendikepirana. Zdelo se mi je zanimivo, kako se je lahko takšna ženska zaljubila v Hitlerja, ki je bil majhne rasti, ves medel in nervozen. In ko sem pozneje ugotovila, da je zaradi njega hotelo umreti vsaj šest žensk, sem pomislila, da je bil verjetno velik zapeljivec: ta človek, o katerem smo verjeli, da je bil poročen le z Nemčijo in je v zakon z Evo Braun vstopil tik pred smrtjo. Med brskanjem po arhivih kanclerstva rajha sem odkrila, da je od žensk dobil več pisem kot Beatli in Rollingi skupaj.

Koliko pa jih je?

Na tisoče. Pošiljale so mu jih ženske vseh profilov: od delavk iz skromnih okolij do intelektualk iz visoke družbe. Izkazovale so mu ljubezen, ga prosile, naj se poroči z njimi, ali so mu želele celo roditi otroka. Zanimalo me je, kako je ta nepolitični, intimni pol Hitlerjeve osebnosti vplival na njegovo politično moč. Leta 1930 so ženske v Nemčiji že imele volilno pravico, tako je bilo od 6,5 milijona volivcev kar tri milijone žensk, ki so volile zanj, kar kaže, da je bilo zapeljevanje pomemben del njegove politike. Pozneje sem ugotovila, da je enako držalo tudi za druge. Mussolini, na primer, je prejel med 30.000 in 40.000 pisem na mesec. Za njegovo politično napredovanje so bile ženske zelo pomembne, saj se je ob njih učil, kako se izražati in se primerno vesti v družbi, kako se financirati na začetku politične poti. Vse bolj so me začele vznemirjati meje ljubezni, kako močno lahko ženska ljubi moškega, ki je destruktiven. Mej v resnici ni, saj so bile vse ženske pripravljene, da ostanejo z njimi do smrti. Tematika ni zanimiva le politično in zgodovinsko, ampak se bere kot roman, v katerem nastopajo tragične junakinje.

Kakor da bi bile vzete iz Racinovih ali Corneillevih dram ...

Kot da bi bile njune junakinje, da. Po svoje sem se hotela pokloniti ženskam, ki so ljubile svoje moške in so umirale zanje, a ni skoraj nihče nikoli spregovoril o njih. Za Evo Braun, ki je zelo znana, vemo, za številne druge pa ne. Ostale so anonimne in v večni senci.

Kaj iracionalnega vleče ženske k diktatorjem? Fizični videz ne more biti.

Fizična podoba zagotovo ni, če vemo, da je imel Stalin kozavo kožo in eno roko krajšo od druge. Za Hitlerja se tudi ve, kakšen je bil, in o Mao Zedongu prav tako ne moremo reči, da je bil privlačen, sploh pa ni skrbel za osebno higieno in je imel čisto rumene zobe, ker si jih ni nikoli ščetkal. Čeprav ti moški fizično niso bili privlačni, so pritegovali: imeli so določeno karizmo in nekaj posebnega v pogledu. Za vse, o katerih sem raziskovala v arhivih ali sem se o njih pogovarjala, drži, da so imeli žareče oči, pogled, ki je hipnotiziral. Tako je dejala nekdanja spremljevalka Sadama Huseina in enako so trdile Hitlerjeve, Mussolinijeve in Castrove ženske. Vedno so bile usodne oči. Pa seveda dejstvo, da takšni moški delujejo po principu vse ali nič. Bogovi so, njihova vizija oblasti je tako močna in izjemna, da jim na poti, po katerih stopajo, uspe za sabo potegnili široke množice. Na svojo stran jih navadno ne silijo z orožjem, ampak povsem miroljubno: z zapeljevanjem. Množice zapeljejo z besedami, ker so odlični govorniki.

Kaj pa je skupno ženskam, ki obkrožajo diktatorje? Nekatere so lepe, druge manj čedne, mnoge zelo naličene in tretje neurejene, ene so ljubljene in spet druge večno varane, nekatere berejo literaturo, številne ne ...

Skupnih točk je malo. Nekatere so bile zelo lepe, med njimi so bile tudi igralke. Ava Gardner, denimo, je obkrožala Fidela Castra; četrta žena Mao Zedonga Jiang Qing je bila prav tako mlada igralka; Mussolinijeva Clara Petacci je bila zelo lepa in malce lahkomiselna ženska. Po drugi strani jih obkrožajo intelektualke, kakršna je Mira Marković, torej intelektualno močne in emancipirane ženske. So pa tudi oblastne ženske, ki po fizični podobni niso najbolj posrečene in niso niti intelektualke: Elena Ceausescu, denimo. Okrog diktatorjev je torej najti zelo različne ženske, ki jim je skupno to, da neizmerno ljubijo svoje moške, bolj kot karkoli drugo. Zanje so pripravljene narediti vse.

Mnoge so to tudi storile.

In ob vsem tem so ostale v senci, kar po svoje čudi. Nekaterih politika sploh ni zanimala, kot na primer Huseinovo ženo Sadžido ali Khadijeh Homeini, soprogo ajatole Homeinija. Bile pa so med njimi tudi prave političarke: Mussolinijeva Margherita Sarfatti, na primer, ali pa Castrova pomočnica Celia Sánchez. Res najdemo zelo različne tipe žensk.

Psihoprofil žensk, ki so tako ali drugače spremljale diktatorje, je težko izrisati, tudi zaradi kulturnih in socioloških razlik. Podobno ni preprosto uokviriti lastnosti samodržcev.

Različni so in tudi do žensk pristopajo zelo različno. Benito Mussolini je potreboval veliko telesnih stikov, vsak dan in nenehno ga je ena ženska čakala tukaj in kakšna druga tam. Hitler, drugače, ni imel izrazite potrebe po spolnosti, zato pa je hotel posedovati ženske mentalno in intelektualno. Mao Zedong je razvil pravo taoistično doktrino seksualnosti, medtem ko je bil Salazar veliko bolj romantičen. Zanimivo je, kako je portugalskemu diktatorju uspelo ohranjati javno podobo moškega, ki je bil popolnoma predan domovini, ni klonil pred ženskimi čari in se ni nikoli poročil. V resnici je bilo drugače: ženske so ga zelo zanimale, imel je veliko ljubic, med njimi francosko novinarko, ki ga je obiskala, da bi napisala njegovo biografijo. Sadam Husein je prav tako globoko ljubil ženske, zlasti svetlolase, in je bil neke vrste feminist. Dal jim je precej moči, saj jih je postavljal za arhitektke, vodje projektov, direktorice bolnišnic. Ženske je ljubil v širokem pomenu besede. Ajatola Homeini je imel zelo rad svojo ženo, vendar je bil do nje zadržan, njuna ljubezen je bila telesno čista. Hkrati se zaradi tradicije in religije politično ni bil sposoben pogovarjati z ženskimi sogovornicami. Podobno kot Lenin se je tudi Castro kot voditelj obkrožal predvsem z ženskami.

Prve dame donedavnih samodržcev niso bile več skrite v senci svojih soprogov: če pomislimo na Lejlo (Trabelsi) Ben Ali, Suzanne Mubarak, Simone Gbagbo ..., ki so razvile svoj vzporedni finančni in politični sistem.

Drugačne so, naredile so korak naprej, morda prostovoljno ali pa je bila to le propaganda režima: da bi ljudje dobili vtis, kako so njihovi možje dostopni, demokratični in moderni. Žena v ospredju je znamenje modernosti.

Tudi v medijskem ospredju.

Morda gre v resnici za osebno izbiro ali pa je znamenje, kakšno moč imajo njihovi možje. Rada bi poznala odgovor.

Kaj pa se dogaja z otroki diktatorjev?

Nič dobrega. Sinova Sadama Huseina sta umrla v vojni, ki jo je sprožil njun oče, hčere živijo v eksilu in so na seznamu oseb, ki jih iščejo Združene države Amerike. Kim Džong Una je oblast čakala po očetu, ampak ali si jo je res želel ali je bolj breme, ki si ga je moral čim bolj dostojanstveno oprtati. Ne vemo, kako bo končal. In enako drži za Bašarja al Asada, ki je oblast prav tako nasledil po očetu. Njihove usode so hude; tako usode tistih, ki so se odločili, da se bodo uklonili očetom, kakor tistih, ki se jim postavijo po robu. Bijejo se z uničujočimi občutji krivde ... Pogovarjala sem se s hčerjo Fidela Castra, z Alino Fernández, ki živi v Miamiju in je ena največjih nasprotnic svojega očeta. Zelo redki otroci diktatorjev so veseli in srečni.

Otroci se samoobtožujejo in si pripisujejo krivdo. Arabske vstaje so pokazale na ženske, kot so Suzanne Mubarak, Lejla Trabelsi, Asma al Asad ... Kako se spopadajo s krivdo?

Redke so ženske, ki občutijo krivdo, kajti v resnici je z njo silno težko živeti. Če bi se je zavedale, bi verjetno končale kot Nadja Stalin [mrtvo so jo našli v postelji, z revolverjem]. Za mnoge je nedotakljiva zvestoba vprašanje preživetja. Kako pa mislite, da se počutijo, ko se nekega dne zavedejo resničnosti razmer? Kaj naj naredijo? Kam naj grejo? Grozljivo težko jim je.

Kaj bi lahko storila Asma al Asad?

Zahodni mediji so žal zelo kruti do nje, kakor da bi bila odgovorna za režim svojega moža. Pa ni. Od vsega začetka je žrtev in del propagande. Ker je nosila čevlje prestižnih francoskih znamk, so jo prikazovali kot moderno in svobodno žensko. Zahodni mediji so se navduševali nad njeno svežino in lepoto in so iluzorno verjeli, da je takšen cel zakonski par Al Asad in prav tako sirski režim: vlival jim je upanje v modernost in odprtost. V resnici smo se sami zapletli v napačno dojemanje, kajti Asma je le žena voditelja države, ki je zelo tradicionalna in hudo zapletena z vsemi etničnimi in verskimi skupinami. Zanima me, ali se Bašar al Asad sploh zaveda, kako težko obvladljiva je sedanja situacija, vse to nasilje, ki je izbruhnilo kot posledica izgube nadzora. In kaj bi lahko storila mlada Asma? Bi lahko zapustila moža in pobegnila v eksil ter s tem tvegala veliko sovraštvo in izpostavljenost v zahodnih medijih? Verjetno bo ostala z možem do konca, vsaj po logiki, ki jo je sprejela: v življenju in smrti. Bojim se, da je to edina rešitev.

Številne ženske umrejo s svojimi uničujočimi možmi.

Ceausescujeva sta umrla skupaj, Hitler je storil samomor z Evo Braun in ne le z njo, ampak tudi z Magdo Goebbels, s katero sta si bila zelo blizu: veliko sta se pogovarjala o politiki, poimenoval jo je »prva dama«.

Kakšne pa so sodobne prve dame oziroma soproge demokratičnih voditeljev? Če pomislimo na Carlo Bruni ali na Valérie Trierweiler, ki je sopotnica predsednika Françoisa Hollanda. Trierweilerjeva se precej izpostavlja, tudi manj posrečeno.

Sodobne prve dame so morda celo preveč v ospredju. Politika mora biti dostojanstvena. V času, ko je moški na oblasti in ima politično moč, je nujna diskretnost soproge; trenutek ni primeren, da bi se postavila v ospredje. To lahko počne prej ali pozneje, ne pa takrat, ko je ima njen mož v rokah politične vajeti. Vloga je preveč pomembna, da bi jo smeli medijsko zbanalizirati. Položaj voditelja je eden najbolj plemenitih in prav tako zahtevnih, državnik se mora postavljati nad navadnim.

Voditelji zabredejo v nietzschejansko nadčloveškost.

V demokratičnih državah je tega precej manj in vendar je pogosto predsednik tisti, ki vlada in vodi, kroji usodo države. Ne verjamem, da narod zori ob podobah, na katerih je videti, kakšne kopalke nosi, ko je z ženo na počitnicah.

Mira Marković je, kakor jo citirate v knjigi, dejala, da ne bo ženska, ki samo sanja o tem, da bi postala dama, nikoli vredno človeško bitje. Vrniva se k njej, ker je v našem prostoru dokaj znana.

Takšen je bil njen feminizem: ne more biti cilj ženske to, da se poroči in potem ne počne ničesar več, ampak je njena naloga, da živi polno. Ne sme se zadovoljiti z nazivom gospa. Razmišljanje se mi zdi zanimivo in se z njim strinjam.

Rekla je tudi, da bodo v stoletjih, ki prihajajo, ženske več kot le enake moškim, ampak si jih bodo podredile.

Ne poznamo žensk diktatork, ampak samo moške diktatorje. Vsi diktatorski režimi so moškega spola. Zakaj ne bi prepustili oblasti ženskam, da bi videli, kakšne voditeljice so? Težko si predstavljam, da bi lahko bilo hujše kakor pod moškimi, če samo pomislimo, kaj vse se je zgodilo v 20. stoletju. Lahko bi vsaj poskusili z ženskami, poklicali k spremembam.

V Franciji imate nekatere močne političarke: Martine Aubry, Marine Le Pen, Ségolène Royal ... in v novi vladi prav toliko ministric kot ministrov.

Da, nekaj političark je že. Razmerja se počasi spreminjajo.

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine