Hudodelci

Literatura mora živeti sebi lastno življenje, saj lahko le tako izreka kompleksno resnico sveta.

Objavljeno
06. julij 2019 06.00
Posodobljeno
19. julij 2019 14.19
Vitomil Zupan. FOTO: Igor Modic
Mitja Čander
Mitja Čander
Jeseni triindevetdesetega sem odšel študirat v Ljubljano in moje dotedanje življenje se je v marsičem obrnilo na glavo. Čeprav so mi veliko pomagali cimra, s katerima sem živel v gornjem nadstropju predmestne hišice, pa tudi novi sošolci, sem se moral po zame velikem mestu znajti sam. Prestolnica me je tako velikokrat navdajala s tesnobo, saj sem se z nekaj odstotki vida lahko izgubil že v sosednji ulici ali pa se denimo trikrat peljal s trolo mimo istega trga v prepričanju, da sem pristal na drugem koncu mesta.

Ne glede na vse strahove mi je mesto takoj zlezlo pod kožo. Pa ne zaradi socialistične sivine, ki je še vedno zaznamovala njegovo podobo, ampak zaradi sproščenega ozračja, ki se je kot kaka mavrična meglica vleklo še s konca osemdesetih. Takrat so dobili pravico do javne prezence pacifisti, teologi, istospolni aktivisti, kritični pisatelji in sploh za nekdanji režim subverzivneži vseh vrst. Čeprav so bili njihovi glasovi v marsičem med seboj različni, to ni nikogar motilo. Takrat se je zdelo, da lahko v slovenski družbi sobivamo ljudje zelo različnih nazorov in identitet.
 

Komedija človeškega tkiva


Nekega večera, ko sem ostal v svoji novi sobi in po večernem predavanju nisem šel ven, sem začel brati Zupanovo Komedijo človeškega tkiva, obsežen roman v dveh knjigah. Stanodajalka je v tistih dneh varčevala s kurivom in bilo je strašno mrzlo. Običajno smo se greli ob prižgani plošči na električnem štedilniku ali z domačim šnopsom, tokrat pa nič od tega ni bilo potrebno.

Uvodni prizor romana je bil namreč prava eksplozija. Pripovedovalec oriše pripetljaj iz študentskih let, ko se je v gorah tragično ponesrečil njegov prijatelj, in se že na začetku priduša, da štorijo pripoveduje že tretjič, saj da prej ni popisal prave resnice. Na sedmini se zberejo ljudje, ki sicer nikoli ne bi posedli za skupno mizo, glavno besedo pa ima ponesrečenčev oče, ugledni profesor prava in znameniti orator. Meščanski milje predvojne Ljubljane narekuje spodobnost, ki pa je le okvir celotne slike. Punca umrlega tovariša pripovedovalcu pod mizo na skrivaj odpne hlače in ga začne obdelovati. Ko se končno poslovijo, se za finale data dol ob kantah za smeti v veži njene hiše. Celotno dogajanje je perverzno le na prvi pogled, dejansko pa v zraku obvisi zmes erotike in smrti, življenjske sle in praznine. Zupan me je treščil v glavo z dobro merjenim krošejem, česa takega v slovenski prozi dotlej nisem bil vajen.

Roman sem potem prebral v štirih ali petih nočeh, kmalu zatem pa tudi Menuet za kitaro in Levitan, romana, ki skupaj s Komedijo človeškega tkiva izpisujeta Zupanovo življenjsko zgodbo, prežarčeno z avanturizmom, seksualno nenasitnostjo, uporništvom in zaporniškim trpljenjem. Zupanova avtobiografsko obarvana literatura se izmika okvirjem slovenske proze, kakor njegova usoda odstopa od vzorcev, značilnih za življenjske črte slovenskih umetnikov in intelektualcev. Tudi zato ni čudno, da so ob njegovi literaturi javnost še bolj razburjale škandalozne zgodbice, ki so jih o tem samohodcu šepetali, včasih pa tudi na ves glas kričali njegovi zoprniki in vedno zaskrbljene tercialke. Vztrajno so ga slikali kot brutalnega nasilneža in spolnega iztirjenca, ki v svoji literaturi o sebi nikakor ni povedal vsega.


Prelomna aretacija


Čeprav je vseskozi živel viharno življenje, predstavlja prelomni dogodek na Zupanovi poti aretacija konec avgusta 1948, ki sta ji sledila sojenje in šestinpolletni zapor. Vse skupaj se je začelo z za informbirojevski čas karseda objestno šalo. Zupan in Dušan Pirjevec, takrat šef Agitpropa, kasneje pa legendarni profesor na filozofski fakulteti, sta poklicala visokega funkcionarja Lada Kozaka in mu natvezla, da sta na švicarskem radiu slišala, da je Tito odstopil in da so Rusi že vkorakali v Jugoslavijo. Seveda je bilo to, kar zadeva odnos oblasti do Zupana, ki je pogosto zabavljal čez njo, kaplja čez rob. In čeprav je šlo za politični proces, so preiskovalci v ospredje postavili domnevno seksualno deviantnost. Zupanu in soobtoženima Jožetu Javoršku in Simoni Dolenec – Pirjevcu so obesili le politično antipropagando – so tako že v uvodu sodbe očitali seksualni anarhizem: Obtoženi so od osvoboditve dalje pa vse do aretacije tvorili skupino za izvrševanje zločinov zoper javno moralo: v tem namenu so organizirali skupinske spolne orgije, spolno izživljanje v takozv. trikotu z osebami, ki so jih drug drugemu dovajali in predajali, izvrševali te spolne orgije na način, ki ni v skladu z normalnim fiziološkim udejstvovanjem spolnega nagona ...

Zasliševalcev pa niso zanimale le vse podrobnosti spolnih praks, ki so spodkopavale socialistično moralo, ampak so se osredotočili tudi na nekatere nasilne dogodke v Zupanovem življenju, ki jih je bilo mogoče bolj ali manj prepričljivo povezati s spolno slo. Tako so ponovno odprli primer iz njegovih dijaških let, ko je, kot je ugotovilo predvojno sodišče, po nesreči ustrelil sošolca, poskušali so mu naprtiti krivdo za samomor sodelavke na partizanskem radiu in tedanje ljubimke, dodali so poskus posilstva in uboja v divjih povojnih letih ... Bolj kot ne je vse v zvezi s procesom ostalo dolga desetletja zavito v skrivnost in prav zato so lahko obtožbe tako zelo vzburjale lačno domišljijo in služile Zupanovi človeški in posledično umetniški diskreditaciji.

Celotno dogajanje je perverzno le na prvi pogled, dejansko pa v zraku obvisi zmes erotike in smrti, življenjske sle in praznine. Zupan me je treščil v glavo z dobro merjenim krošejem, česa takega v slovenski prozi dotlej nisem bil vajen.


V devetdesetih se nihče ni preveč ukvarjal s primernostjo pisateljskih osebnostnih profilov, pa čeprav so bili večinoma vse prej kot svetniki, vsaj prešuštniki in pijanci so bili številni med njimi. Ne nazadnje so nas tudi na fakulteti učili, da med avtorjem in njegovim delom ni preproste sorodstvene povezanosti in da živi literarno delo svoje lastno življenje. Prav tako ni v tistih časih nihče zahteval od literature kakršne koli spodobnosti. Starejši kolegi so bili siti ideoloških tirad prejšnjega sistema, literatura ne sme biti dekla ideologije, so ponavljali, in to ne glede na to, ali so od pisateljev zahtevali javni angažma ali pa so bili do njega skeptični. Mlajši smo se z njimi strinjali, kot da gre za neke davno prežvečene nočne more, ki jih sami na srečo ne bomo nikoli doživeli. A smo se na žalost motili.

Dve desetletji kasneje se spet brska po intimi mrtvih klasikov in živečih ustvarjalcev in presoja njihovo moralno čistost. Od njihove književnosti pa se spet zahteva vse mogoče, od narodotvornosti in religiozne gorečnosti do razredne, spolne in manjšinske emancipatoričnosti in sploh agitacije vseh vrst. Za vsemi temi zahtevami stojita novi moralizem in ozkosrčnost, ki želita zadušiti svobodo duha in nebrzdano domišljijo. Vsem tem novim apostolom in apostolinjam moramo odločno reči ne. Ne iščite v knjigah potrditev vaših družbenih programov in ne sodite njihovih avtoric in avtorjev. Čeprav ste glasni in vse bolj nevarni, vam kot že tolikokrat doslej tudi tokrat ne bo uspelo. Literatura mora živeti sebi lastno življenje, saj lahko le tako izreka kompleksno resnico sveta.