Incident na sodišču in kaj o tem pravi sodni svet

V spor med predsednikom vrhovnega sodišča Damijanom Florjančičem in vrhovnim sodikom Janom Zobcem se je neposrečeno vpletel še sodni svet.

Objavljeno
30. junij 2018 06.00
Posodobljeno
29. junij 2018 18.17
foto Blažž Samec
Matevž Krivic
Matevž Krivic
Vrhovni sodnik Jan Zobec od predsednika vrhovnega sodišča zahteva »javno pojasnilo z njegove strani zatrjevanih neskladij« med Zobčevimi izjavami za medije in tistim, kar je vidno na posnetku spornega dogodka decembra lani ob Zobčevem poskusu izognitve kontroli ob vstopu v sodno poslopje. Ker je spor širšega pomena in se odvija javno, najbrž sme še kdo tretji povedati svoje mnenje o tu spornih vprašanjih.

Čeprav sva z Zobcem precej različnih, v marsičem tudi nasprotnih ideoloških in političnih nazorov, sem ga zaradi njegovih strokovnih kvalitet že leta 2007 javno podpiral kot kandidata za ustavnega sodnika in nato tudi vseh devet let kot odličnega ustavnega sodnika. Ko sem se pred dvema letoma, ko se je enkrat že pojavila njegova velika užaljenost zaradi podobnega razloga kot zdaj (ko mu ni bilo omogočeno, da bi brez vnaprejšnje najave dvema ameriškima sodnicama razkazal notranjost sodne zgradbe in dogajanje v njej), zapletel v polemiko z njim na straneh časnika Finance, sem jo končal z besedami, ki jih lahko zdaj ponovim: »Ohranjam svoje zelo visoko mnenje o Zobčevih vrhunskih strokovnih kvalitetah. Intelektualne sposobnosti posameznika pa seveda niso nujno v idealnem sozvočju z drugimi njegovimi osebnimi lastnostmi. Pri nikomer od nas – in tudi g. Zobec, karkoli si že sam misli o sebi, tu očitno ni izjema.«

Tudi takrat je iz uporabe za vse veljavnih pravil za obiske v sodni stavbi zase (in za svoji ugledni gostji) naredil podoben »ideološki« problem kot zdaj. Takrat sem mu v Financah med drugim napisal tole: »Ker me je izrecno vprašal, ali bi se kjerkoli na svetu še lahko zgodilo kaj podobnega kot njemu v tem primeru, naj mu povem, kaj sem videl na lastne oči, ko je bila leta 1998 delegacija našega takratnega ustavnega sodišča na obisku pri vrhovnem sodišču Kanade. Predsednik vrhovnega sodišča (z nazivom 'Right Honourable Chief Justice' in po kanadskem protokolu drugi najvišji človek v državni hierarhiji) nas je nekega dne [...] hotel popeljati na ogled parlamenta. Ko so mu varnostniki, ker ni imel s seboj za to potrebne izkaznice, vstop (najbrž sicer vljudno) zavrnili, se je prismejal k nam nazaj – in to izkoristil (uspešno!) za komentar, da pri njih tudi za drugega človeka v državi veljajo enaka pravila kot za vse druge.« Zobčev komentar, ker mu, takrat ustavnemu sodniku, ni bilo omogočeno, kar je hotel doseči mimo veljavnih pravil, je bil bistveno drugačen.

Podobno zdaj, v tem drugem primeru. Predsednik Florjančič je najprej (brez preverjanja) verjel Zobčevi verziji spornega dogodka, ko je po objavi video posnetka mnenje spremenil in na Zobca naslovil nekaj očitkov, pa je dobil nazaj sporočilo, da »mora biti pripravljen prevzeti vse pravne posledice takega svojega ravnanja«. Prav. Kaj pa Zobčeva pripravljenost prevzeti posledice svojega ravnanja oziroma sploh uvideti, kakšno je to njegovo ravnanje v resnici bilo?
 

Dejstva zunanjega sveta in malenkost

Ko v svojo obrambo zdaj navaja, kakšna so bila pri spornem dogodku »dejstva zunanjega sveta« (zdaj tudi na posnetku vidna dejstva), kaj pa so bili pri tem le njegovi osebni občutki, mu je v tem delu treba pritrditi (policist je res stekel za njim, ga zgrabil za nadlaket in ga proti njegovi volji odpeljal nazaj proti rentgenu) – le na neko »malenkost« je sodnik Zobec pozabil: da so dokazljivo »dejstvo zunanjega sveta« tudi njegovi javno objavljeni očitki policistu in njegovim službeno ali drugače nadrejenim (v njegovi kolumni Živalska farma na Tavčarjevi 9). O tem več malo kasneje.

V presojo, ali je bilo policistovo ravnanje res skladno s pravili ravnanja v takih primerih (kot so po dogodku zatrdili njegovi nadrejeni), se ne bom spuščal, ker ne poznam vseh za to potrebnih dejstev. Pomembno za presojo tega se mi zdi vprašanje, ali je ta policist sodnika Zobca poznal ali ne: nadrejeni trdijo, da ne, sodnik Zobec pa (vsaj zame neprepričljivo) zatrjuje: »Pravosodni policisti so me seveda poznali, saj sem vsak dan prihajal v sodno stavbo.« Enkrat prej je o tem napisal, da »ne verjame, da ga policist ni prepoznal, saj že pol leta najmanj štirikrat na dan hodi tam mimo« (toda v resnici ne tam, ampak pri drugem, stranskem vhodu). Če ga policist res ni prepoznal, mu tudi po mojem mnenju ni mogoče nič očitati – če to ne drži, bi bila presoja korektnosti njegovega ravnanja lahko drugačna.

Tu smo seveda pri »dejstvih notranjega sveta« prizadetih, ki so »od zunaj« težko zaznavna – kljub temu si je sodnik Zobec, preden bi se to vsaj skušalo ugotoviti, dovolil temu policistu javno očitati kar »globoko necivilizirano dejanje« in celo »podivjanost« (!). Da ničesar takega v resnici ni bilo, je na video posnetku jasno razvidno. Sodnik Zobčevih kvalitet in izkušenj pa seveda dobro ve, da krivičen javni očitek lahko prizadetega zaboli in razžali še precej bolj od morebitnega nepotrebnega »prijema za nadlaket« in prisilne usmeritve v kontrolo na rentgenu. Je potem pričakovanje opravičila za tako hudo in neutemeljeno javno obtožbo upravičeno?

Še bolj nesprejemljivo je zame to, kako je sodnik Zobec iz ravnanja enega policista (celo če bi se na koncu morda izkazalo, da res ni bilo povsem korektno) »ugotovil«, da »varovanje miru in varnost tu sploh nista bila razlog za paznikovo podivjanost – ne, razlog je izključno en sam: policijsko poniževanje sodnikov«. S tako (da ne rečem, kakšno) utemeljitvijo: »Naloga teh ljudi, ki prežijo na glavnem vhodu, ni naloga, kot jo imajo pravosodni policisti v civiliziranem svetu. Ne, v živalski farmi njihova naloga ni varovati in biti na uslugo sodnikom, pač pa, nasprotno, poniževati sodnice in sodnike, ki si v svoj sodni dvor namesto skozi stranski vhod (vhod za 'služinčad') drznejo vstopiti skozi glavni vhod.«
 

Stepska despotija

Takih nalog, kot jih domnevnemu sistemu »živalske farme na Tavčarjevi 9« pripisuje sodnik Zobec, si seveda niso postavili pravosodni policisti sami – Zobec tu kajpada cilja precej višje. Ne moti ga toliko domnevna »podivjanost« enega policista, ta je le potrditev, da »gre tu za bistveno več«, le potrditev njegove teze, da »dejanski gospodarji Slovenije in vse bolj tudi profanum vulgus čedalje bolj težijo v model (orientalske, balkanske, stepske) despotije« – namesto k »vladavini prava, katere ključni, nosilni steber so prav neodvisni, avtonomni ter intelektualno in osebnostno močni sodniki«. S tem zadnjim Zobčevim ciljem se tudi sam globoko strinjam, le da bi moral biti dober sodnik osebnostno močan ne le pri obrambi lastnega položaja, ampak še precej bolj pri spoštovanju pravic drugih. Če ga pri tem drugem osebna prizadetost lahko zanese tako daleč, kot se je zgodilo v tem primeru, so ostre reakcije prizadetih in dela javnosti, ki Zobcu tudi sicer ni naklonjen, razumljive in upravičene. Ta dosedanji »medijski linč« (Zobčev izraz) sploh ni mogel biti posledica Florjančičeve (zapoznele) kritike Zobčevega ravnanja, saj je bila, ravno nasprotno, sprememba Florjančičeve prvotne podpore v kritiko šele posledica ostrih javnih kritik Zobčevega ravnanja in objave video posnetka spornega incidenta.

Če sem nadaljnje (pomanjkljive) informacije v medijih pravilno razumel, se je predsednik vrhovnega sodišča potem obrnil še na sodni svet z nekaj vprašanji, med drugim, ali je bilo Zobčevo ravnanje ob incidentu sprejemljivo za sodnika, in nato njegovo obveščanje medijev ter grožnja policistu, da bo izgubil službo. Odgovorov na to ni dobil. STA je o tem poročala takole: »Člani sodnega senata so se v četrtek opredelili zgolj do pisanja obeh vpletenih po incidentu na glavnem vhodu v sodno stavbo decembra lani, do samega dogodka pa se niso opredeljevali. Sodni svet je ocenil, da 'dozdajšnji način komuniciranja udeležencev škodi ugledu sodstva', in udeležencem naložil, naj zaplet rešijo na dostojen način.«

Sodni svet se je torej opredelil zgolj do pisanja obeh vpletenih po incidentu, do incidenta samega pa ne? In tudi do njunega pisanja le z nekakšno »ekvidistanco« do pisanja obeh? In le do njunega »načina komuniciranja«, ki da škodi ugledu sodstva, vsebina izjav enega ali drugega pa ne? Je pri tem res možno, da je sodni svet poleg prej navedenega »spregledal« tudi javno pisanje vrhovnega sodnika, ki razmere na Tavčarjevi 9 primerja z »živalsko farmo«, ki jo, kot vemo, diktatorsko vodijo (po besedah socialistični) prašiči? In ti na Tavčarjevi 9 naj bi policistom ob vstopu v sodno stavbo dali za nalogo »poniževati sodnice in sodnike, ki si v svoj sodni dvor namesto skozi stranski vhod (vhod za 'služinčad') drznejo vstopiti skozi glavni vhod«? Je za sodnika »dostojno« tako pisati – ali takemu pisanju nasprotovati?
 

Ponesrečen odziv

Tokrat ni bilo prvič, da je po taki ponesrečeni intervenciji sodnega sveta njegov predsednik skušal popraviti vtis z lastno interpretacijo tega, kar je sklenil sodni svet. Tu je, če sem njegove besede na televiziji prav razumel, skušal vendarle razlikovati med izjavami enega in drugega od vpletenih (da je jasno, da je bila Zobčeva reakcija dana »v razburjenju«, a da je bila »mogoče tudi reakcija predsednika malo prenagljena«). Toda to ni predsednikova funkcija. Če sodni svet tega ni razlikoval, ampak je oba enako pozval k »dostojnosti«, bi predsednik kvečjemu lahko povedal, da se sam s tem ni strinjal, če je že na seji glasoval proti. Če ni in je tam privolil v sprejeto bledo in izmikajoče se stališče, bi ga, rad ali nerad, moral tudi javno v celoti braniti. Ga je pa branil, ko je nato za televiziji povedal, da na predsednikova vprašanja niso odgovorili, ker njegovih vprašanj niso ocenili za »vprašanja, ki so pomembna za delovanje sodstva«! Ni pomembno, ali se mora veljavnih pravil, tudi če se mu zdijo nesmiselna, držati tudi sodnik ali zanj morda ne veljajo? In sme tiste, ki ta pravila izvajajo, javno obtoževati neciviliziranega ravnanja in podivjanosti? Nepomembna vprašanja?!

Ta sodni svet morda korektno opravlja svoje rutinske naloge, toda ob malo bolj kočljivih vprašanjih, kot so bila gornja, odpove na celi črti. Ob tem primeru se je še enkrat pokazalo, da je naš sodni svet dokaj veren odsev stanja (in slabosti) v sodstvu, namesto da bi bil njegov nadzornik in avtoritativni usmerjevalec. Dosti drugače tudi ne more biti, dokler imajo (kot izrecno, žal napačno, zahteva celo ustava) sodniki večino v tem organu. Že 20 let zaman opozarjam na tuje teoretične ugotovitve, da taka ureditev utrjuje cehovsko zaprtost sodstva v svoj lastni krog – in da sodstvo nujno potrebuje zunanje močno in demokratično legitimirano nadzorstvo. V Franciji in Italiji takemu organu predseduje predsednik republike, v Nemčiji je to urejeno drugače – vsekakor pa mora biti to neodvisen, demokratično legitimiran nadzornik nad dogajanjem v sodstvu, zlasti nad sodniškimi karierami in sodniškimi ravnanji zunaj sojenja, kjer sodniki zato nikakor ne bi smeli biti v večini.