Integracija poteka v okolju, kjer migranti živijo

Zadnji begunski val je ponovno pokazal, da je EU odlična združba v dobrih časih in nekoliko manj v tistih slabih. Čeprav so ga spremljale številne dramatične slike, tudi ekscesne situacije, pa je tako izrazit odziv splošne javnosti in politične skupnosti, ki danes načenja celo vprašanje vzdržnosti osnovne arhitekture EU, težko razumeti, kaj šele racionalno pojasniti. Zakaj smo se torej znašli v takšni zagati?
Fotografija: Migracije so tema prihodnosti. Izzivi nas ne bodo zaobšli. Vprašanje je samo, kako bomo kot družba reagirali, ko/če bo to vprašanje postalo tudi pri nas bolj relevantno. FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
Migracije so tema prihodnosti. Izzivi nas ne bodo zaobšli. Vprašanje je samo, kako bomo kot družba reagirali, ko/če bo to vprašanje postalo tudi pri nas bolj relevantno. FOTO: Jure Eržen

Evropa se stara. Po podatkih Sursa se bo v Sloveniji na primer število moških, starejših od 90 let, do leta 2060 povečalo za okrog osemkrat! Posledično se zmanjšuje korpus (in obremenitve) razpoložljive delovne sile. Fenomen pomanjkanja se sicer (lahko) naslavlja z različnimi parcialnimi ukrepi, kot na primer s podaljševanjem pogoja starosti pri upokojevanju ali z zgodnejšim vključevanjem mladih na trg dela. Vendar imajo učinki teh politik omejen doseg in ne zdržijo teže resnosti demografskega pritiska.

Ob trenutnih trendih je evropski socialni model, zagrajen po drugi svetovni vojni, že na srednji rok lahko ogrožen. Zato praktično vse resne študije (prim. IZA) in politični dokumenti (prim. Global Europe 2050) kažejo, da je treba ustrezne ukrepe nasloniti (tudi) na dovolj intenzivno priseljevanje, predvsem mlajših oseb, tudi izven evropskega prostora. Mnoge evropske države so to logiko v preteklih desetletjih že resno vključile v svoje načrte. Poznan je nizozemski primer odprte politike do prebivalcev bivših kolonij. Še bolj je znan nemški, temelječ na potrebah nacionalne industrije. Danska je ena vodilnih držav pri strateško zasnovanem iskanju talentov po svetu, Švedi pa so pridobivali mednarodni ugled na odkriti in proaktivni azilni politiki do politično, versko in etnično preganjanih oseb.

Zakaj je torej kljub ekonomsko jasnim argumentom Evropa v krču in tako težko sledi začrtani logiki? Velik del razlogov tiči v političnih in kulturnih ovirah, ki so se vzporedno pojavile. Ekonomska logika je očitno prehitela integracijsko sposobnost (nekaterih) evropskih družb. Že pariški nemiri leta 2005 so nakazali na očitne strukturne težave pri integraciji priseljencev, predvsem tistih, ki ne delijo večinske kulture in so pogosto ostali ujeti v svojih vzporednih skupnostih. Nemška kanclerka Angela Merkel je v podobnem kontekstu leta 2010 na kongresu svoje stranke javno izrekla znamenito trditev, da je nemški multi-kulti model mrtev. Sledila je ekonomska kriza, ki je po eni strani med večinskim prebivalstvom okrepila občutek, da nam priseljenci odžirajo delovna mesta, čeprav je bilo dejstvo ravno obratno.

Priseljenci, tudi druga in tretja generacija, so največji poraženci ekonomske krize. Samo v Molenbeeku, pretežno z muslimansko populacijo poseljenem predelu Bruslja, je bila brezposelnost mladih moških po neuradnih ocenah v tem času celo več kot 70-odstotna. Zato se ne moremo čuditi, da se je v takšnih okoljih dodatno okrepil občutek njihove socialne izključenosti. Takšne okoliščine so bile idealna osnova za večanje odpora in s tem distance do večinske skupnosti tudi pri priseljencih. Konflikt med »nami« in »njimi« so okrepili še teroristični napadi in drugi ekscesni primeri, predvsem kadar jih je bilo mogoče povezati s tistimi, ki so odraščali med »nami«.

Novi družbeni mediji so proces še poglobili. Migrantski val leta 2015 lahko v tem kontekstu razumemo v funkciji enega končnih sprožilcev psihološko-političnega efekta, ki je vplival na obnašanje elektorata, posledično pa tudi političnih elit. Najboljša ilustracija tega dejstva je posebna raziskava Eurobarometra, ki je merila percepcijo ljudi glede števila migrantov v njihovi državi z resničnimi podatki. Predvsem v z migrantskim valom najbolj obremenjenih državah je bilo neskladje najbolj izrazito. Italijani so na primer danes prepričani, da živi v njihovi državi 25 odstotkov migrantov, čeprav jih v resnici živi 7 odstotkov.


Evropski vs. nacionalni odzivi


Ob soočenju z begunskim valom se je EU zaradi že omenjenih razlogov znašla relativno nepripravljena. Po eni strani tako močno notranje integrirana in na skupnih politikah temelječa združba enostavno že v teoriji ne more reagirati drugače kot skupaj. Vendar so bili očitno nekateri podsistemi, kot sta schengen in skupni evropski azilni sistem, prešibki in neprilagojeni situaciji, splošna notranja klima v EU pa premalo močna in kohezivna, da bi lahko sledila novi realnosti. Zato je kmalu prišlo do domino efekta nacionalnih antagonizmov po načelu »reši se, kdor se more«.



Tudi Slovenija na ta pojav ni bila imuna. Po eni strani je kazala solidarnost, na primer z vključitvijo v shemo preselitve prosilcev za mednarodno zaščito iz Grčije in Italije. Po drugi pa je tudi sama ločeno sprejemala svoje nacionalno motivirane in od skupne evropske logike izolirane ukrepe, tudi zaradi zaostrene notranjepolitične realnosti. Ograja, ki smo jo postavili na meji z evropsko sosedo Hrvaško, je najbolj vidni odraz te paradoksalne drže. Čeprav je bilo na ravni EU v vmesnem času narejeno nekaj pomembnih korakov naprej za boljšo pripravljenost na nove izzive (prim. Frontex), se zdi, da je zaradi nastale dihotomije med evropskimi in nacionalnimi politikami ter neuravnoteženosti političnega dojemanja situacije v različnih državah članicah EU (predvsem na osi zahod–vzhod in sever–jug) danes EU kot skupnost na morebitni nov begunski val morda celo slabše pripravljena, kot je bila leta 2015. Vsak nov šok pa zagotovo ne bo omejen zgolj na vprašanje migracij, temveč lahko vpliva na osnovne postulate delovanja EU. Prost pretok ljudi, ena od štirih osnovnih svoboščin, na katerih temelji EU, je z verižnim postavljanjem notranjih mejnih kontrol že doživel globoke praske.


Ključna ovira: strah in nezaupanje ljudi


Ne glede na vse omenjene težave se zdi, da je največji problem drugje. V strahu ljudi, ki se prenaša v javni diskurz, v javno mnenje in posledično tudi v ravnanja odločevalcev. V nezaupanju, da so politične elite sposobne zagotoviti pogoje, da lahko v Evropi še naprej živimo tako, kot smo si zamislili. To pa politiki zmanjšuje manevrski prostor za rešitve, o katerih je govora v tem prispevku. Zato je eden največjih izzivov, kako ta strah in nezaupanje razbiti.

Ena osnovnih dilem je vezana na vprašanje, ali naj pri integraciji migrantov glavni akterji uporabljajo (pozitivno) propagando ali se raje naslanjajo na (pogosto negativna) dejstva. Nizozemska vlada se je sprva oprijela dokaj logične strategije. Državljane je skušala pomiriti, rekoč, da je situacija pod nadzorom, da se ne bo nič spremenilo in da naj državljani mirno živijo. Ampak nehote je s tem hkrati dvignila letvico pričakovanj in dala ob vsakem incidentu, ki se je zgodil v povezavi s prosilci za mednarodno zaščito, nov povod za strah in nezaupanje državljanov. Ali ni bilo rečeno, da se ne bo nič zgodilo? Lahko vladi še verjamemo? S tem se je odprl dodaten prostor za argumentacijo tistim, ki so iz tega ali onega motiva želeli napetost situacije izkoristiti v svoj prid.

Skrajno obratna alternativa je graditev na dejstvih na način, da se ljudem enostavno pove resnica in s tem izogne špekulacijam in političnim kalkulacijam. Vendar lahko v takšnih primerih hitro nastane zadrega. So med prosilci tudi odvisniki od drog? Seveda so. Ali so osebe z mednarodno zaščito tudi storilci hudih kaznivih dejanj, kot so posilstva? Zagotovo. Ne glede na to, da je morebiti statistično gledano situacija popolnoma primerljiva z večinskim prebivalstvom in s tem na racionalni ravni lahko pojasnljiva, je migrantsko vprašanje trenutno nadracionalno in verjetno preobčutljivo za tak pristop. Sploh ker pogosto statistika dejansko govori v prid tistim, ki jih je strah. Tipičen primer je koriščenje storitev socialne države. Kako potem postopati? Modro bi bilo najti pravo razmerje med obema principoma. Sploh države, kot je Slovenija, si to še vedno lahko privoščijo, saj je situacija kljub strmim trendom še vedno zelo obvladljiva. Pri nas na primer trenutno živi zgolj okrog 500 oseb, ki so od leta 1991, torej v vseh 27 letih samostojne države, dobile status mednarodne zaščite. Ostali so našo državo že zapustili. To je smešno nizka številka, ki nas uvršča na sam rep držav članic EU.

Za konec velja dati v razmislek še čisto človeški vidik. V odprtih, demokratičnih družbah imajo ljudje pravico do svojega mnenja in ga skladno s pravnimi in etičnimi standardi tudi izražati. Zdi se, da se v zadregi pred nezadostnimi rešitvami tega pri vprašanju migrantov včasih ne želi dopustiti. Glede na izkušnje iz nekaterih drugih držav je takšen pristop lahko tvegan. Tudi »kazanje s prstom« na ljudi, ki jih je strah, češ, kako ste lahko tako netolerantni do beguncev, je napačen pristop. Postavlja se logično vprašanje. A lahko zamerimo povprečnemu državljanu, ki v časopisu bere o tem, kako se je neki migrant iz verskih razlogov razstrelil sredi mirnega evropskega mesta, da ga je strah? Ali lahko pričakujemo, da ne bo nezaupljiv, če pri večernih poročilih gleda nastop njemu najljubšega politika, ki (vsaj na videz) prepričljivo govori, da nimamo učinkovitih rešitev za nastalo situacijo? Odločevalci so tisti, ki so poklicani, da najdejo odgovore za nevtralizacijo strahov. Kazanje s prstom ima lahko celo negativen učinek, saj te posameznike postavlja še v bolj defenziven položaj, s tem pa se paradoksalno še dodatno zmanjšuje manevrski prostor za ustrezen odziv na izzive.

Migracije so tema prihodnosti. Izzivi nas ne bodo zaobšli. Vprašanje je samo, kako bomo kot družba reagirali, ko/če bo to vprašanje postalo tudi pri nas bolj relevantno. Sploh če se bo negativna klima poglabljala in še posebej, če pomanjkanja izkušenj ne bomo znali hitro dopolniti z učenjem od tistih, ki so to pot že prehodili. Zdi se, da alternative aktivni integraciji ni, razen če kot alternativo razumemo kulturni trk in nastajanje vzporednih družb. Čas je za temeljit premislek. Prva je seveda k temu poklicana vlada, po možnosti skupaj z ostalo politično skupnostjo ter strokovno in interesno javnostjo. Vendar pa se integracija v praksi dogaja v okolju, kjer migranti živijo. Med sosedi, med sodelavci, med sošolci. Tisti, ki razumejo to logiko, bodo verjetno naredili vse, da uberemo to pot. Tudi če jim danes dejstvo, da bo njihov sin morda že jutri sedel v šolske klopi z učencem iz Pakistana, intimno ni najbolj všeč.

Dr. Peter Debeljak je politolog in doktor socioloških znanosti s področja evropskih zadev.

Komentarji: