Internacionala, ki obeta nevihto

Žal so se uresničile napovedi, da volitve ne bodo programske, temveč bodo potekale v razmerju do Janše.
Objavljeno
09. junij 2018 06.00
Posodobljeno
08. junij 2018 18.58
Dozdajšnji predsednik vlade Miro Cerar. FOTO: Blažž Samec/Delo
V luči zahodnih medijev ni dvoma, da je na letošnjih parlamentarnih volitvah v Sloveniji zmagala oziroma pomembno največ glasov dobila SDS, kot in ker je antimigrantska ter populistična stranka. Poudarek ni toliko na sami stranki kot na dejstvu, da se njena medetapna zmaga umešča v val evropskega desničarskega populizma. V konkretnem primeru govorijo o povezavah z Viktorjem Orbanom, tega z nekdaj Trumpovim Stevom Bannonom, ki je imel turnejo po Evropi in je, kot je zapisal Guardian, širil evangelij »nacionalpopulističnega revolta«. Iz tega izhaja teza, da je po poltretjem desetletju v Sloveniji povsem konec klasične percepcije slovenske politične pomladi.

V četrtek je Primorski dnevnik objavil pogovor s predsednikom države Borutom Pahorjem, kjer je ta povedal, da bi bilo za vse koristneje in laže, »če bi bil zmagovalec volitev pri oblikovanju vlade uspešen«.
 

Predsednik v spodletelem zamahu


V resnici ni nikakršnega zagotovila, da Janša res bo sestavil vlado. Mnogi iz domnevno levih strank bi si želeli zagotovila, da je ne bi mogel. Zelo zanimiva je neodločna drža strank, zlasti SD, da so pripravljeni na »vse« scenarije. Tako je Delo v četrtek prineslo izjavo Matjaža Hana: »Smo stranka, ki je odgovorna do državljanov in države, tako da čakamo, kaj bodo naredili akterji. Pripravljeni smo na vse izzive.« Torej tudi na veliko koalicijo s SDS?

V govorici sestavljanja prihodnje vlade so se ljudje že ujeli na limanice govora o levih in desnih strankah. Tako je v mnogih interpretacijah stranka Marjana Šarca označevana kot leva stranka, čeprav v njenih programskih izhodiščih za kaj takega ni nobenega dokaza. Jasnega dokaza seveda tudi ni o nasprotnem; podobno velja za številne druge stranke novega sklica, z izjemo Levice. Očitno pa je, da v izjavah prvakov mrgoli neoliberalna retorika in da njihovo pojavljanje v skupnem seštevku kaže na močan pragmatični potencial in na zelo šibak potencial v konceptih. Tu so v prednosti tisti, ki koncepte premorejo.

Za voditelja SDS je vsekakor mogoče reči, da ima zelo jasen koncept, in ko Borut Pahor kljub številnim retoričnim ovinkom okrog teze o prvem mandatarju izpostavlja željo, da bi prav on sestavil vlado, tudi kot predsednik države posredno, vendar jasno pritrjuje protimigrantskemu populizmu. Pokaže, da ne uvidi težave v nastavljeni orbanizaciji Slovenije, v spremembi ustave v smeri večinskega volilnega sistema, v simptomatični odstranitvi »birokratskih ovir«, ki bi bržkone bolj kot kaj drugega na široko odprla vrata samopašnosti kapitala in političnih vodij. V predsednikovih interpretacijah povolilne politične slike umanjka pomemben politično-filozofski uvid v nevarnost razpada evropske liberalne demokracije kot pomembnega standarda povojne evropske zahodne civilizacije.

Borut Pahor se je kot predsednik države tokrat jasno definiral, tudi če se ni hotel, menda najbolj jasno do zdaj. V najboljši različici je pokazal, da nima ustavno pravilnega državniškega stališča do antimigrantske in sovražne populistične govorice, v najslabši različici je sestopil tako iz hitrega kot počasnega ali, drugače rečeno, evropskega vlaka dveh hitrosti in se vkrcal na tistega, ki proč od EU pelje v diametralno nasprotno, razdiralno smer. Lahko pa je nekaj tretjega ali kombinacija banalnosti in strahu pred Janševo zamero, ki Pahorja vzdržema vseskozi pokroviteljsko napada. Toda tudi ne deluje kot dobro opravičilo. Če kdo, si predsednik države ne more privoščiti, da glede temeljnih ustavnih vrednot in glede temeljnih človekovih pravic ne bi imel čvrstega stališča, in protimigrantski nacionalistični populizem je te vrednote poteptal na številnih mestih. To je standard, ki si ga je Slovenija postavila kot suverena demokratična država. To je nekaj, kar smo leta 1991 mislili, da smo.

Toda paradoks, ki ob tem bije v oči, je, da se vse skupaj dogaja internacionalno in kakor da bi se dogajalo koordinirano. Paradoks nacionalistične internacionale se ta trenutek kaže kot precej večji problem od tega, v kakšnem času bo strankam uspelo sestaviti bodisi levo bodisi desno vlado.


Ksenofobija kot oblika časti


Komentatorka Guardiana Natalie Nougayrčde je ta teden lepo pokazala, da pohod nekdanjega Trumpovega političnega stratega Steva Bannona po Evropi ni naključje, temveč je, podobno kot v primeru brexita, strategija vzpodbujanja »nacionalnega populističnega revolta«. V zadnjih štirih mesecih je bil dvakrat v Evropi, obiskal je številne prestolnice. Sestal se je z italijanskimi desnimi politiki, z odprtimi rokami so ga sprejeli v Pragi, v Budimpešti, v Franciji. Avtorica je prepričana, da ne gre za naključje ali le za dejstvo, da Bannon na tak način spet skuša pritegniti Trumpovo pozornost. Meni, da gre za nastavke ideološkega spopada med globalisti in nacionalisti. Seveda ostaja nejasno, kdo bi v tem primeru lahko bil njegov naročnik oziroma gospodar, dejstva pa so jasna: Bannon vzdržuje stike z nekaterimi najbolj problematičnimi politiki v Evropi. Leta 2014 si je izbral Vatikan, da se je sestal z nekaterimi najbolj konservativnimi katoliškimi skupinami. Nedavno so ga v Budimpešti na odru predstavili kot »velikega misleca«, v Italiji je pozdravil desno populistično koalicijo kot »zgodovinsko zavezništvo«, v Pragi, je zapisala avtorica, je povojno liberalno ureditev označil za »fetiš«. Na začetku leta se je v severni Franciji sestal z Marine Le Pen, kjer je »naelektreni« množici rekel tole: »Naj vas kličejo rasisti, ksenofobi, nativisti, homofobi, mizoginisti: nosite to kot znamenje časti.«

Poznavalci nimajo za naključje, da Bannonovo misijonarjenje poteka sočasno s transatlantsko trgovinsko vojno, ki jo proti EU vodi Trump. Ideja bi naj bila opustiti dozdajšnjo percepcijo zahodne civilizacije in se oprijeti konfederativnega modela združenih nacionalizmov, ki bodo ubranili krščanski Zahod proti barbarizmu vseh preostalih. V tem bi naj bila ideja nove desne internacionale.

Novinar Newsweeka David Brennan je v svoji raziskavi potrdil trditve kolegice s tem, ko je podobne, povrhu pa še žaljive tendence našel pri ameriškem veleposlaniku v Nemčiji Richardu Grenellu. Za medijsko platformo Breitbart News je v intervjuju ta direktno povedal, da želi opolnomočiti nemške in evropske konservativce. Kot ambasador je užalil Nemčijo in ta je upravičeno užaljena. Tudi avtor članka Brennan pri evropskih levicah in liberalcih vidi bojazen, da se v Evropi dvigujejo desnice ter fašistična gibanja, da so uzrli trenutek za svojo prevlado. Tu spet omeni vlogo Steva Bannona, soustanovitelja Breitbart News, ki je javno slavil te desne politične sile. Grenell je v intervjuju posebej hvalil avstrijskega premiera Sebastiana Kurza, tudi šefa konservativne ljudske stranke. Zanj je Kurz rokovska zvezda. »Sem njegov veliki fan,« je rekel.

V tem Grenellovem kontekstu si je pri komentatorju Brennanu svoje mesto zaslužila tudi Slovenija, točneje zmagoviti Janez Janša, ki vodi antiemigracijsko SDS, kot je zapisal. Mnoge stranke, je zapisal avtor, so se odpovedale sodelovanju z njim zaradi njegovih ekstremističnih stališč in to pomeni, da ni nujno, da bo Janša lahko sestavil vlado.
 

Kolega iz mladinskih vrst


Žal so se uresničile naše napovedi, da letošnje volitve ne bodo programske, temveč bodo potekale v razmerju do Janše. Takšen je tudi volilni izid in razmisleki o alternativnih koalicijah spet potekajo v razmerju do Janše. Toda takšen zgolj osebni pogled bi res kaj lahko zameglil širšo sliko, ki zadeva nov globalni politični koncept. Očitno gre spet za internacionalno zgodbo, ki se spogleduje z novo vizijo, in vizij Janši nikoli ni manjkalo, že odkar je bil organiziran v zvezi socialistične mladine. V tovrstni zgodovini naj bi si bila podobna z madžarskim premierom Viktorjem Orbanom, ki je bil nekoč sekretar komunistične KISZ.

Problem Janševih konkurentov na desni je natanko v tem, da ne zmorejo daljnosežnejših premislekov, ki jih zmore Janša. SLS je ubirala enake, toda še radikalnejše protibegunske tone, vzpodbujala je celo ksenofobijo in se sprehajala po meji sovražnega govora, toda v parlament se ni uvrstila. NSi si je na koncu prislužila Janševo pohvalo, češ, saj ste prejeli lep odstotek glasov, toda njen ideološki profil je prazen; kar ga je, se polni iz registra šolsko klasičnih premis neoliberalizma. Na podobne limanice se je ujela Cerarjeva SMC in samo dejstvo, da se v javnosti ne ve, ali bi lahko šla v koalicijo s SDS ali ne, govori zase.

Največjemu preizkusu »levih« vrednot in politične filozofije do zdaj veljavnih liberalnih demokracij, ki v center postavljajo temeljne človekove pravice, bo izpostavljena Židanova SD. V pogledu mednarodne javnosti bo obveljal kriterij, ki ga je na volilno nedeljo 3. junija po agenciji Reuters zapisal tudi New York Times, namreč, da je zmagala »antimigracijska opozicija« in da bo ta zaradi svojih trdih stališč do migrantov težko sestavila vlado, kajti med neksenofobnimi strankami ji je ostalo malo izbire. Avtor je predpostavljal, da stranke, kot sta SD in SMC, na liniji temeljnih človekovih pravic – ta pa je bila prekoračena v volilni kampanji SDS – ne delajo kompromisov.

Zelo zanimivo bo torej videti, kako bo v teh strankah potekal premislek o »večji sliki« morebitnega pragmatičnega koaliranja s SDS. Vsekakor bi vstop SD v koalicijo s SDS pojasnil marsikaj za nazaj, predvsem pa bi formaliziral stanje, ki je na primer v razrezu političnih interesov na nacionalni RTV že dalj časa jasno.
 

Kdo je res nevaren


Če smo doslej pravilno trdili, da so osrednje teme letošnjih volitev sociala, zdravstvo in šolstvo, kaže na novo premisliti, kaj vse se je ob njih še bistvenega zgodilo. Ime igre je tudi proces, v katerem so vse stranke slovenskega politikuma, ki bi sodelovale v njem, v vsej protislovnosti obsojene na državniški propad. Gre za temeljni protievropski projekt, katerega paradni nosilci, povsem analogno kot v veliki Britaniji pri projektu brexit, so evropske skrajne desnice. Mednje sodi tako Orbanova Fidesz, po novem brez dvoma tudi Janševa SDS. Povzemimo evropske novinarje – komentatorje. Ti v Bannonovem misijonarskem pohodu kapitala na repu desne ideologije, ki predlaga konec liberalnih demokracij v Evropi, vidijo problem. Tudi v nastanku konfederacije skupaj sestavljenih in na religiji neoliberalizma utemeljenih nacionalizmov znotraj nacionalnih držav, brez skupne valute in brez skupnih vrednot. Njihov cilj je onemogočiti in razpustiti EU kot supranacionalno zvezo.

Igra, ki se teoretično obnese za velike nacionalne sisteme, se zanesljivo ne obnese za Slovenijo in za male nacionalne države, ki so vitalno odvisne od (solidarnostnih) vrednot liberalne demokracije, v katerih v pomembnih odločitvah delujejo simboli države kot enote in ne po načelu količine njenih prebivalcev. Drugače povedano, nacionalistična politika Orbanovega tipa bi imela za Slovenijo to posledico, da bi na koncu ta izgubila svojo suverenost in padla pod škorenj tujega gospodarja. V tem je velik paradoks, kajti proti zunanji suverenosti države se v tej shemi postavljajo politične sile, ki se sklicujejo prav na zasluge pri vzpostavljanju suverenosti države.

Ti razmisleki nas na koncu pripeljejo v praktične aplikacije te logike v političnem in družbenem vsakdanu. Paradoks evropske liberalne demokracije, ki je tiho podpirala neoliberalizem, je, da bodo vrednote EU na koncu lahko ubranili le socialno-demokratski, levi, socialno-liberalni in zmerni demokrščanski koncepti držav, ki se bodo sklicevale na vrednote javnega prostora, javnega dobrega, na temeljne človekove pravice in predvsem na solidarnost. Desni in desnosredinski koncepti v Sloveniji te namere nikakor ne izkazujejo, nakazujejo pa potrebo po močnih osebnostih, po tem, da nekdo »udari po mizi in naredi red«. Teza predsednika države Boruta Pahorja, izrečena ta teden v intervjuju za Primorske novice, da »ljudje iščejo močne voditelje, za katere verjamejo, da bodo stvari lahko uredili«, je lahko nevarno vodilo za pot, ki se niti za Slovenijo niti za druge države Evrope ne more dobro končati.

V ta spoznanja kot v kalup lahko vlivamo slovenske stranke in kombinacije novih vladnih koalicij, med katerimi naj bi se našla tista, ki bo zagotovila varno in korektno prihodnost Slovenije. Pred tem je dobro podčrtati, kako pomembno je ob tem »misliti« EU in njen koncept in kako nevarno se je pri tem zgledovati po Viktorju Orbanu. Ne strinjamo se s tem, da je Janez Janša največja nevarnost za Slovenijo. To ne drži. Nevarna je logika, ki ga vzpostavlja, in nevarne so politične sile, ki počnejo enako kakor on, vendar na način, ki ga ni mogoče takoj prepoznati in se navzven vidi kot sprejemljiv in kot del rešitve.