Ivan Vilibor Sinčić: srečni poraženec

Ko je hrvaška državna volilna komisija sporočila izide prvega kroga predsedniških volitev, je bil edini nasmejan on – Ivan Sinčić, pravzaprav Ivan Vilibor Sinčić. Najmlajši med četverico, ki je zbrala dovolj podpisov, volje in smelosti ter »tistega nekaj več«, da se je odločila vstopiti v tekmo za položaj hrvaškega predsednika. Šesto po vrsti v samostojni Hrvaški in prvo v državi, ki je pred poldrugim letom postala članica Evropske unije.

Sinčića ne bo v januarskem podaljšku decembrske predsedniške tekme; v njem bosta sodelovala le dozdajšnji predsednik Ivo Josipović, ki ga podpirajo vladajoča levosredinska »kukuriku« vlada in nekaj levičarskih združenj, in Kolinda Grabar Kitarović, ki bi jo na čelu države, najmlajše članice evropske družine, rada videla opozicijska HDZ. Vendar se na Hrvaškem tako analitiki kot komentatorji strinjajo, da je največje presenečenje nedeljskih volitev število glasov, ki jih je dobil najmlajši kandidat in širši javnosti do pred kratkim popolnoma neznani Ivan Vilibor Sinčić. Kot radikalni kritik vsega, kar obstaja, je dobil največ protestnih glasov, je v komentarju ocenil zagrebški Jutarnji list in dodal, da se »zdi, da je mladi Sinčić nastavljen iz policijsko-obveščevalne frakcije HDZ kot nekakšen instant politični projekt in da mu je uspelo odvzeti Josipoviću pomembno število glasov«.

Petindvajsetletni Ivan Vilibor Sinčić (ime Vilibor si je dodal sam, ko je dopolnil osemnajst let; menda zato, ker mu je bilo zelo všeč) je pravzaprav aktivist skupine Živi zid, ki nasprotuje deložacijam in izvršbam. Bil je udeleženec in soorganizator protestov zoper vlado, ki jo je vodil HDZ leta 2011, petkrat ga je policija privedla zaradi protestništva. Pravi, da je preprečil najmanj sto deložacij.

Rodil se je v Karlovcu, tam končal matematično gimnazijo in se nato vpisal na elektrotehniško in računalniško fakulteto v Zagrebu. Vedno bolj mu gredo na živce, kakor zatrjuje, »dolžniško suženjstvo, v katerem so se znašli hrvaški državljani, in politične strukture, ki so pripeljale Hrvaško v podrejeni položaj od centrov moči, v katerih sedijo zlasti bankirji in tajkuni …«.

Od leta 2012 organizira in usklajuje skupino Živi zid, ki, kot pravijo, »aktivno preprečuje deložacije in izvršbe nad ljudmi, ki jih banke, skorumpirano pravosodje in država mečejo na ulico«.

Medtem so skupino Živi zid registrirali tudi kot politično stranko. Vendar o tem hrvaški mediji ne pišejo. V dvanajstih dneh pred rokom za oddajo kandidatur za predsedniške volitve je združenje, pravzaprav stranka Živi zid, zbralo 15.200 veljavnih podpisov. Ivan Vilibor Sinčić je tedaj napovedal: »Ko bo državna volilna komisija pregledala podpise, jih potrdila, bom vstopil v tekmo za Pantovčak [sedež predsednika Hrvaške].« Javno je povedal, da ima v lastniškem kartončku 1000 kvadratnih metrov njive ob hrvaško-slovenski meji, na mesec pa prejema dobrih 400 evrov honorarja. In to je to!

V primerjavi z drugimi kandidati – sprva­ jih je več kot deset napovedovalo vstop v predsedniško tekmo, vendar so nekateri odstopili od kandidature, drugim pa se ni posrečilo zbrati najmanj 10.000 podpisov volivcev – je s Sinčićem povezana še ena zanimivost. »Dokler nismo vložili kandidature, so nam elektronski mediji, zlasti hrvaška nacionalna televizija in komercialne televizije, namenili natančno nič minut programa. Živi zid je bil povsem neviden, kot da bi zbirali podpise v podsaharski Afriki ali kot da bi kandidirali v Gvatemali,« je dal vedeti Sinčić. Takrat se mu bržkone še sanjalo ni, da bo čez nekaj tednov postal nova zvezda na hrvaškem političnem nebu.

Potem so prišla soočenja. Sokandidatom – Ivo Josipović, Kolinda Grabar Kitarović in Milan Kujundžić – je očital, da so del politične strukture, ki je pripeljala Hrvaško v podrejen položaj od centrov moči, v katerih sedijo predvsem bankirji in tajkuni. Njegovi nastopi so postajali podobni nekakšni mešanici krščansko-socialnega aktivizma in facebookovskih protestov. Nekaj njegovih misli o političnih in gospodarskih dogodkih so analitiki ocenili kot – pavšalne in površne. Da se je izogibal nekaterim aktualnim vprašanjem, kot je pravica do splava, ki je v zadnjem času tarča napadov hrvaških konservativnih krogov, mu ne gre zameriti, saj sta se navsezadnje tako levosredinski Ivo Josipović kot desna hadezejevska Kolinda Grabar Kitarović prav tako izogibala nekaterim vprašanjem. Prvi vprašanjem o neuspešni gospodarski politiki SDP, druga vprašanjem o ideoloških razpravah.

Ne glede na to so Ivanu Viliborju Sinčiću­ hrvaški volivci namenili skoraj 300.000 glasov, pravzaprav protestnih glasov in glasov tistih, ki so pokazali prezir do predstavnikov političnih elit.

Hrvaška vstopa v sedmo leto recesije. Pod pragom revščine živi 20 odstotkov ljudi, kar južno sosedo skupaj z Bolgarijo uvršča na dno Evropske unije. Zaradi nezmožnosti odplačevanja dolgov ima blokirane račune kar 320.000 Hrvatov, za povrhu je hrvaški statistični zavod objavil podatek, da znaša stopnja brezposelnosti skoraj 19 odstotkov, kar pomeni, da je brezposelnih nekaj več kot 306.000 ljudi.

Sinčić, ki je ocenil, da je njegov rezultat pravi čudež – glede na to, da je zbral toliko glasov po le dveh tednih predvolilne kampanje –, je že napovedal udeležbo na hrvaških parlamentarnih volitvah, ki bodo predvidoma konec leta 2015. Dodal je, da volivcem ne more priporočiti, za koga naj glasujejo v drugem krogu – Josipovića ali Grabar Kitarovićevo. Je pa dejal – in nemara napovedal neko novo hrvaško koalicijo –, da bi se z veseljem pridružil mladim silam, če si le želijo zrušiti politične in bančne elite, ki so spravile državljane Hrvaške v okove suženjstva. Ali je s tem nemara mislil na mlade, ki so prevzeli oblast v Metkoviću ali Vrgorcu, podobni pre­obrati pa se obetajo še v nekaj hrvaških mestih, bo pokazal čas. Najbrž že spomladi 2015.

Vsekakor (p)ostaja dejstvo, da se je na hrvaškem političnem parketu pojavil nekdo, ki se mu niti leva SDP (in njeni sateliti), še manj desna HDZ (in njeni sateliti) več ne morejo niti ne smejo izogibati, še manj ga podcenjevati. Navsezadnje je Stjepan Mesić, nekdanji predsednik, ki je Hrvaško vodil deset let, o Sinčiću dejal: »Gre za mladega človeka, ki pa je vseeno odlično prepoznal težave naše družbe …«