Izboljšati procese: Ne ubijte birokrata!

Roko na srce, slovenske raziskave so po večini kazalcev vrhunske. In pozor, žgoče problematike starajoče se raziskovalne infrastrukture ter padanja državnega financiranja v zadnjih letih se ta članek (glej naslov) ne dotika. Sprašuje se le, zakaj lahko kolega Bart na Univerzi v Leuvnu zasluži milijonček v treh minutah, Janez, Drago in Marko pa ne, in zakaj je to družinski problem.

Objavljeno
21. september 2019 06.00
Posodobljeno
21. september 2019 06.00
Foto Reuters
Špela Stres
Špela Stres
Vsak izmed nas se kdaj utaplja v administraciji. Zaposleni v javnem sektorju se pogosto utapljamo v birokraciji. Celo raziskovalci, smetana družbe, izgubljajo čas v zapletenih postopkih. Sklepanje pogodb z industrijo, nabava opreme, prijava patentov, ustanavljanje novih podjetij. Za težave krivimo togo in staromodno zakonodajo. Posledično izgubljamo priložnosti, da bi se povezali in skupaj spremenili svet. Pa je za to, da bi rezultat raziskav zaživel v gospodarstvu, res potrebno ubiti birokrata?
Naj povem primer iz mojih začetniških let, ko sem pridobila prvi večji samostojni projekt v višini 55.000 evrov, ki ga je bilo treba dokončati v približno štirih mesecih, in to čez poletje. Jaz pa sama. Šla sem do šefa in vprašala, ali lahko najamemo novega sodelavca za ta čas. Ni šlo. Ko tudi noben drug predlog ni bil sprejet, sem poiskala podporo drugje. Kolega s FDV je predlagal deset zanesljivih študentov. Čez poletje so pridno delali predvsem na terenu.

Potem je prišel dan plačila zanje. Vse predhodne prošnje za študentsko delo, študentske napotnice, prošnje za izplačilo ... vse sem pridno posredovala v (kot se reče) »proceduro«. Čakamo. Izplačila ni bilo. Študenti so me najprej začudeno, potem vedno bolj jezno spraševali, zakaj. Odpravila sem se od vrat do vrat po upravi in po pisarnah spraševala, ali kdo ve, kaj je šlo narobe. Nihče ni vedel, še več, nihče se primera izplačila za deset študentov niti spomnil ni. Čudno. In dokumenti, ja, dokumenti so – preprosto izginili. Puf!

Študenti so pritiskali, jaz sem pisala elektronske dopise in prosila za pomoč – nič. K sreči sem imela kopije dokumentov in sem vse skupaj še enkrat poslala v to »proceduro«. Spet čakamo – spet nič. Predvsem dva študenta sta bila zelo nestrpna in sta me obtoževala, da v javnem sektorju zlorabljam študentsko delovno silo in da me bosta prijavila na policijo, kar je bilo precej neprijetno. Znova sem obupano šla od vrat do vrat; tokrat so se nekateri spomnili moje zgodbe, pomagati pa mi niso mogli. Kako lahko takle debel kup papirjev kar izgine, sem se spraševala. Dokler ni nekega lepega dne priletelo pisemce, ki je presekalo birokracijo – študent je pisal direktorju, pomočniku za finance in uredniku Radia Študent, da ima dovolj in da naj gre zadeva v eter. Izplačila so bila opravljena naslednji dan, mene pa so poklicali na zagovor, zakaj da nisem študentov pravočasno plačala.

Toliko za začetek o administraciji. Zdaj pa o smislu življenja oz. smislu znanosti.
 

Znanost ima smisel


Bratrančeva tašča in tast sta bila zaposlena v podjetju Mura, podjetju, s katerim so bila v zadnjih desetletjih povezana množična odpuščanja delavcev. Tudi bratranec je bil zaposlen v Muri. Družinske zgodbe so vedno zapletene in boleče ostanejo najbolj skrite. Niso mi rekli: kaj se pa vi, znanstveniki, greste? Pa vendar so mi po svoje rekli: Razloži. V Muri so od leta 1994 do leta 2003 odpustili 18 odstotkov oz. kar 1189 delavcev. Vsi ti odpuščeni, večinoma na minimalni plači, so plačevali davke, tudi za znanost, in vsi skupaj bi v vseh teh dolgih letih stali toliko, kot stane vaš inštitut v enem letu ali dveh. Kaj niste mogli vi, znanstveniki, kaj narediti za nas? Nisem znala razložiti.

Ampak znanost, seveda, ima smisel.

Na Univerzi v Leuvnu, v flamskem delu Belgije, deluje Bart (oseba iz mesa in kosti), profesor elektrotehnike, doktor znanosti, ustanovitelj osem spin-out podjetij, ki ima po petnajst doktorskih študentov hkrati, v poslih z industrijo pa v vsakem trenutku okrog 20 milijonov evrov. Skladno s pravili svoje univerze Bart lahko skoraj vsako leto znova postane milijonar, saj od vsakega posla z intelektualno lastnino dobi polovico preostanka. Preostanka rečem zato, ker 17 odstotkov posla dobi organizacija Leuven R&D, pisarna za prenos tehnologij leuvenske univerze.

Bart torej postane milijonar, ampak izplačila, ki jih dobi od univerze iz poslov z intelektualno lastnino, so tolikšna, da tega denarja sploh več noče. Bart zavrne, da bi mu denar, ki mu po zakonu pripada, nakazali na osebni račun. Zaslužil je že toliko, da mu mnogo več kot še eno potovanje na Sejšele ali še en avto ali še en prizidek k hiši pomeni to, da lahko ta denar prostovoljno usmeri nazaj v svoj raziskovalni oddelek, v nakup nove opreme ali v financiranje postdoktorskih študentov.
Bart pravi, da o prenosu tehnologij razmišlja približno tri minute na dan, pogosto na kavi s Paulom iz Leuven R&D, prijateljem in kolegom. Bart vodi laboratorij, Paul pa vodi Leuven R&D, ki ima samo eno nalogo: pomagati raziskovalcem voditi posle z industrijo. Ampak to pa zares in s polnimi pooblastili, po črki zakona in s profesionalno izpeljano administracijo.

Tudi mi imamo pisarno za prenos tehnologij, ki se imenuje Center za prenos tehnologij in inovacij. To pisarno vodim jaz. Tudi pri nas raziskovalec zlahka zasluži milijon evrov. Vzame svoje vrhunske raziskave, tako kot Bart tri minute na dan razmišlja, ali njegove rezultate ali spretnosti pri delu potrebuje še kdo drug, recimo kakšno podjetje. Ko pride do ustreznega razmisleka, raziskovalec samo še skoči k nam na center, kjer zadevo po potrebi patentiramo ali interno zaščitimo pred pohlepnimi tatovi, prodamo in – voilà – že prihaja raziskovalčev milijonček!

Koliko vas meni, da se to ni še nikoli zgodilo? Toliko? No, tudi jaz ne vem, da bi raziskovalec v Sloveniji zaslužil milijon iz posla z intelektualno lastnino. Ampak zakaj Bart v Belgiji lahko ima milijonske posle iz intelektualne lastnine, Janez in Drago in Marko v Sloveniji pa ne? In sploh, ali res prav ne morejo ali mogoče ne znajo, nočejo ali pa morda ne smejo?

V raziskavi, ki smo jo izvedli leta 2017, nam je sto odstotkov vseh raziskovalcev zagotovilo, da bi z največjim veseljem sodelovali z industrijo. Tudi 78 odstotkov gospodarstvenikov je odgovorilo, da želijo in da imajo potrebo sodelovati. Tega, da nočejo, jim torej ne moremo očitati.

Je pa med raziskovalci dokaj razširjeno prepričanje, da se intelektualne lastnine ne splača tržiti, saj da oni tako ali tako nimajo nič od tega. Še več, prepričani so, da bi morali najprej spremeniti zakon. Razširjeno je tudi prepričanje, da ni mogoče ustanavljati odcepljenih podjetij. Tudi to je, pravijo, preprečeno po zakonu. Skratka, prvič nimajo nič od tega, pa še zakon jim prepoveduje. Logično, da ne morejo!
 

Tri minute za domišljijo


Ampak da smo si na jasnem – to sploh ni res. Raziskovalec v Sloveniji (enako kot Bart na Univerzi v Leuvnu) prejme tretjino priliva od neto posla z intelektualno lastnino. Koliko je tretjina od nič evrov? Žal še vedno nič evrov. Za to, da raziskovalec dobi del prihodka iz posla z intelektualno lastnino, mora biti ta prihodek pač različen od nič. Intelektualno lastnino je treba najprej ustrezno zaščititi (ne nujno kot patent!), potem pa še iskati partnerje in prodati. Mukotrpno delo.

In postopek za ustanavljanje odcepljenih podjetij je kar skopiran od Barta in Paula. Podjetje dejansko lahko ustanovi raziskovalec sam, javni raziskovalni zavod pa da podjetju (pogodbeno) na razpolago intelektualno lastnino, da bo podjetje razvijalo in prodajalo izdelke ali storitve. Spet samo mukotrpno delo. A glej ga, zlomka – nobenih zakonodajnih preprek!
Če zakoni ne prepovedujejo in je sistem tak kot pri Bartu, kje je Bartovih sedem podeljenih patentov in osem uspešnih podjetij v dvajsetih letih oz. eno podjetje in patent na uveljavljenega raziskovalca vsaka tri leta? To bi vendar pomenilo več sto novih podjetij in patentov iz javnih raziskovalnih zavodov na leto? Pretiravam, vem (in niso vsi Barti!), ampak samo ekstremi pokažejo pravo sliko.

Odkar vem za Barta, ne zardevam več ob vprašanju, kaj lahko znanost naredi za ljudi. Natančno vem, kaj in koliko. In vem tudi, da je to mogoče narediti. Vprašanje je samo, kako.

In tu se lomijo kopja. Kako debele kupe dokumentacije, ki je povsem smiselna in potrebna, izpeljati brez klicev v uredništvo Radia Študent? Kako pluti v procesih, ki jih Bartova administracija pozna dobro in izpelje kompetentno, naša administracija pa slabo pozna in jih noče izpeljati? Kako torej gladko prenašati znanje raziskovalcev v gospodarstvo in kako ustanoviti nova podjetja iz raziskav?

Seveda prosim vse raziskovalce, naj si ukradejo vsak dan tri minute, da razmislijo o svojem delu. Naj razmislijo, kako bi njihove rezultate lahko uporabili v podjetjih ali v korist družbi. Raziskovalci, pustite tri minute domišljiji, da divja in si predstavlja boljši svet skozi očala vaših izumov in znanja. Ampak vi, raziskovalci, to že veste. To po najboljših močeh že desetletja počnete.
Mnogo bolj prosim (di)rektorje po zavodih, da kompetentno vodijo svoje zavodske družine. Vse odgovorne prosim, ne izgovarjajte se na zakonodajo in pomanjkanje denarja, opravite svoje delo in poskrbite, da bo administrativno in podporno delo v upravah, ki jih vodite, kompetentno, pravočasno in kvalitetno opravljeno. Dajte, da raziskovalcem tega časa za inovativnost ne bo treba krasti in da se jim ne bo treba boriti z notranjo birokracijo. In če bomo naredili vsak svoj del, bomo korak bliže sistemu, v katerem bodo imeli raziskave in razvoj pravo mesto za blaginjo in napredek cele družbe in bom v oči lahko pogledala bratrancu, čeprav že dolgo ne dela več v Muri, in globoko v srcu odgovorila vsem: Vaša znanost je tu.

Dr. Špela Stres, MBA, LLM, patentna zastopnica, vodja Centra za inovacije in prenos tehnologij na Institutu Jožef Stefan