Izginjajoči sneg na Kilimandžaru

Pred slabimi dvesto leti so se v angleškem kraljevem zemljepisnem društvu posmehovali pismu nemškega misijonarja in raziskovalca Johannesa Rebmanna, ki jih je obvestil, da je v osrčju Afrike videl visoko goro, pokrito s snegom. Zavrnili so ga s prijaznim odgovorom, da je to v Afriki, še posebej v bližini ekvatorja, pač nemogoče.

Objavljeno
18. avgust 2018 11.20
Posodobljeno
18. avgust 2018 11.28
 Kilimandžaro leta 1985. FOTO: Viki Grošelj
Viki Grošelj
Viki Grošelj
Nove odprave z raziskovalci, ki so odhajali v notranjost celine, pa so potrdile Rebmannovo trditev in kasneje so enega od ledenikov gore celo poimenovali po njem. Se lahko zgodi, da bomo morali dvesto let kasneje, zaradi podnebnih sprememb, takrat osmešenim članom kraljevega zemljepisnega društva priznati, da sicer niso imeli prav, a so bili daljnovidni?

Z leti se ni izkazalo le, da je gora res pokrita s snegom, ampak da gre za najvišji afriški vrh. To je pravzaprav pravo pogorje, ki ga sestavljajo visoka planota Shira, 5355 metrov visoki Mawenzi in 5895 metrov visoki glavni vrh z lepo ohranjeno obliko vulkana. Na njem je bilo takrat kar enajst ledenikov. Domačini ga imenujejo Kibo – lovec, v ostalih predelih sveta pa se je ustalilo ime Kilimandžaro, kar v jeziku domačinov, svahiliju, pomeni Gora demonov. Najverjetneje je nastalo zaradi legende o etiopskem kralju Meneliku, sinu kralja Salomona in kraljice iz Sabe. Pokoril si je vse afriške nižine, a ga to ni pomirilo. Ko je videl Kilimandžaro, se mu je sanjalo, da na njem prebiva njihov najvišji bog Ngai. Če želi v miru umreti, se mora povzpeti na goro in spustiti v krater, kjer bo v božjem naročju spokojno zaspal. Z najzvestejšimi vojščaki se je napotil na goro in tam dočakal svoj konec. Vojščaki pa so se spremenili v duhove, bele kot sneg, in od takrat bedijo nad mrtvim kraljem. Legenda govori, da bo tisti, ki se bo podal na isto pot, postal pogumen kot Menelik in moder kot Salomon.

Enainštirideset let po odkritju, natančneje 6. oktobra 1889, sta goro kot prva preplezala nemški geograf Hans Meyer in njegov avstrijski gorski vodnik Ludwig Purtscheller. Kasneje, z razvojem alpinizma, so bile v ostenjih in ledenikih gore preplezane številne smeri. Širši javnosti pa je Kilimandžaro postal znan zaradi svoje kontrastne podobe. Nad stepami in savanami Afrike, domovanjem divjih živali, se kot privid dviga vulkanska gora, katere vrh je prekrit s snegom. Prav gotovo je gora eden najbolj prepoznavnih simbolov črne celine. Dodatno »popularnost« mu je pridala še Hemingwayeva knjiga Sneg na Kilimandžaru in kasneje posneti istoimenski film z Avo Gardner in Gregoryjem Peckom v glavnih vlogah.

Prvi Slovenec, ki je dosegel vrh gore, je bil nekdanji glavni urednik Dela in alpinist Ante Mahkota. Leta 1964 se je v treh dneh sam povzpel na vrh prek ledenika Decken. V naslednjih letih se je nanj povzpelo še več Slovencev, večinoma po klasični smeri prvopristopnikov. Omeniti velja še polet z zmajem z vrha gore, ki ga je leta 1984 opravil Iztok Tomazin.

Eden mojih prvih spominov iz otroštva je močno načeta pobarvanka s sliko zasnežene gore nad afriško savano, polno divjih živali. Čisto me je prevzela in dolgo nezavedno spremljala. Tudi v najbolj drznih otroških sanjah pa si nisem mogel misliti, da se bom tega snega nekoč tudi dotaknil.


Žareča savana


A o Afriki sem kot alpinist začel razmišljati šele leta 1985. Za menoj je bilo že pet odprav v Himalajo, ki so bile vse povezane z meseci napornih priprav, z izjemnimi fizičnimi in psihičnimi napori, po vrnitvi pa z meseci obnavljanja moči in zdravljenja poškodb. Zaželel sem si nekaj, kar bi vse te obveznosti in napore zmanjšalo, bilo pa bi še vedno dovolj zanimivo, da bi obiskano deželo in njene gore začutil kar najbolj pristno in doživeto.

S soplezalcem Denom Cedilnikom sva se avgusta 1985 pridružila reškim planincem, ki so organizirali pohod na Kilimandžaro. Po treh dneh potovanja z letali in avtobusom nas je prvi svit ujel malo pred mestom Moshi. Savana pred nami je zažarela in med oblaki se je zalesketal vrh Kiba, 5000 metrov nad nami, ves bel od novozapadlega snega. Privid ali resničnost?

Od vhoda v park smo se naslednjega dne dobre tri ure vzpenjali do koče Mandara – prava džungla z opicami, ki so se poganjale z veje na vejo in z divjim vreščanjem opozarjale na našo navzočnost. Še dobro, da se večje živali človeku raje umaknejo daleč proč od poti. Vseeno smo hodili skupaj in se kar se da glasno pogovarjali, dokler nismo zagledali slemena koče. Pozno v večer smo izmenjavali prve vtise z vzpona in poslušali otožne pesmi nosačev, ki so se ob ognju pripravljali za noč.

image
FOTO: Danilo Cedilnik  Na bleščečem snegu Kilimandžara leta 1985.


Zjutraj smo s hojo začeli zelo zgodaj. Skozi zadnje ostanke višinske džungle smo dosegli travnata pobočja, ki se dvigajo do 4500 metrov. Pri lepo urejeni koči Horombo 4000 metrov visoko se je za večino pot za tisti dan končala, midva pa sva zavila s poti in se prek pustih pobočij strnjene lave in peska začela bližati vznožju stene. Prav v vpadnici ledenika Rebmann sva si zamislila preplezati prvenstveno smer. Po petih urah hoje, ko se je že začelo mračiti, sva steno končno zagledala pred seboj. Več kot 1500 metrov visoko pobočje so prekinjali strmi ledeni in skalni odlomi. Zrla sva v steno in iskala možnosti prehoda, dokler ni ugasnila zadnja svetloba dneva, in si na polici pod skalnim balvanom začela pripravljati nočišče. Uspelo mi je nabrati nekaj trave in grmičja. Zakurila sva ogenj. Tri tisoč metrov pod nama so se svetlikale luči mesta Moshija. V svahiliju pomeni dim.


Vroči led Afrike


Nad nama se je lesketalo modro nebo. Noč, prva, ki sva jo prebila na prostem v osrčju Afrike, je bila nepozabna. Nemir pustolovščine, ki naj bi se začela naslednji dan, nama je dodatno buril domišljijo in dajal sanjam krila. Čez dan ali dva se bova vzpela do belega snežnega in ledenega obroča prav na vrhu kontinenta. Plezala bova po tem čudežu, ki goro dviga v božanstvo in je navdih številnim pripovednikom. Dotaknila se bova vročega ledu Afrike.

Nekje sredi sanjarjenja naju je zmanjkalo in šele malo pred šesto sva se prebudila. Kar se je dalo, sva pohitela, a nama je dolina pred steno, ki je včeraj nisva mogla videti, vzela dodatni dve uri časa. Plezati sva začela šele okoli desetih. Ledeni in kamniti izstrelki so na gosto žvižgali okoli naju. Višina, vse bolj strma stena in utrujenost so upočasnile najino napredovanje. Po več raztežajih sva priplezala do roba grape, ki prereže steno in jo spremeni v orjaški lijak. Vse, kar se odtrga v kilometer širokem zgornjem delu, zgrmi vanjo. Skušala sva uganiti presledke med manjšimi in večjimi plazovi, a brez uspeha. Vedela sva, da bo prehod čez grapo ključni del vzpona. V ostenju na drugi strani sva videla lepe prehode proti vršni kupoli. Čakati, da se kanonada od zgoraj poleže, ne bi imelo nobenega smisla. Zavedala sva se, da nama ne morejo pomagati ne znanje, ne dobra pripravljenost, ne izkušnje. V takih trenutkih moraš imeti pač nekaj sreče.

Širši javnosti je Kilimandžaro postal znan zaradi svoje kontrastne podobe. Nad stepami in savanami Afrike, domovanjem divjih živali, se kot privid dviga vulkanska gora, katere vrh je prekrit s snegom. Prav gotovo je gora eden najbolj prepoznavnih simbolov črne celine.


Sočasno sva začela s prečenjem. Spominjam se srca, ki je divje bilo, suhih ust, vrtoglave globine pod nogami in hitrih gibov, s katerimi sva se poganjala proti levi. Če bi se takrat zgoraj utrgalo kaj večjega, ne bi imela nobene možnosti. Zbrisalo bi naju kot keglje na kegljišču. Tistih neskončnih nekaj minut pa je vse mirovalo.

Pri prvih previsnih skalah na drugi strani sva še nekaj časa lovila sapo in opazovala plazove, ki so spet zasipavali grapo, nato pa počasi in veliko bolj sproščeno plezala naprej. Ovile so naju megle, a ne za dolgo. Lepi naravni prehodi so naju vodili proti levi navzgor. Večerilo se je že, ko sva si pri zadnjih skalah pod vršnim snežiščem pripravila prostor za bivak. Utrujena, a zadovoljna sva opazovala megleno morje pod nama. Le vrh Mawenzija je gledal iz njega. Dotikali so se naju zadnji žarki zahajajočega sonca. Čarobno modro nebo je vse bolj temnelo in na vzhodnem delu so se že prižigale prve zvezde. Šele ko je luna vstala izza obzorja in je njen srebrn lesk prekril sneg, sem počasi omahnil v jutro pričakujoč spanec.

Ob šestih zjutraj je z vzhoda prodrl pas rdeče svetlobe. Ob sedmih, ko se je sonce dotaknilo tudi naju, sva se počasi pripravila. Nič več se nama ni mudilo, čez nekaj ur bova na robu stene. Sočasno sva zaplezala čez krušljivo skalno stopnjo in še naprej do vrha skalne ostroge. Končno je bila pred nama snežna streha Kilimandžara! Kot po lestvi sva se enakomerno vzpenjala navzgor. Otroške sanje so se mi uresničevale. Plezam po snegu Afrike, ki sem ga prvič videl v otroški slikanici! Nekaj korakov pod menoj je bil Den, globoko pod njim pa je valovalo megleno morje. Korak za korakom, meter za metrom. Božanski občutki, kljub utrujenosti in spoštljivi višini.


Nosači in njihove pesmi


Nazadnje se je pobočje rahlo položilo. Še nekaj korakov proti levi in za robom sva zagledala skalnat rob kraterja, po katerem vodi normalni pristop na vrh. Malo niže pa nekaj prijateljev, ki so se po njem vzpenjali proti najvišji točki. Snidenja na lepšem kraju si nismo mogli želeti. Tistih nekaj zadnjih korakov je bilo tako sproščujočih. Na levi navpičen odlom ledenika Diamond, na desni krater. Nad nami jasno nebo in čudovit, miren dan. Tam daleč spodaj pa skrivnostna afriška ravnina.

Od leta 1912, ko so začeli z meritvami, do 2012 je gora izgubila več kot 80 odstotkov snega in ledu. V zadnjih nekaj letih se stanje na območju ekvatorja slabša še hitreje. Bo sneg na vrhu najvišje afriške gore res izginil? Še najmanj bo škodil lepi legendi. Veliko hujše bodo posledice za ljudi, ki prebivajo pod goro. Še hujša suša, izumiranje rastlin in živali.


Po fotografiranju na vrhu sva začela sestopati po razglednem robu kraterja, kjer se nisem mogel načuditi pravim ledenim goram, ki jih premore vršna planota, nato pa z Gilmans pointa, najnižje točke kraterja, po melišču naravnost navzdol do koče Kibo in še naprej čez široko sedlo proti koči Horombo. Kljub višini 4500 metrov je bila okoli naju suha, požgana pustinja, posejana s kamni nenavadnih oblik, močnih rjavih in rdečih barv. Pri koči sva se pridružila nosačem ob njihovem ognju. Njegova toplina in pesmi v melodičnem jeziku domačinov so me zazibale v prijetno otrplost, kot vselej po dobro opravljenem vzponu. Pa vendar je bila noč pod zvezdami južnega neba nekaj posebnega. Pomirjujoča po eni strani in vznemirljiva po drugi. Kam vse še moram, kaj vse si bom še zaželel?

Ko smo se naslednje jutro odpravili navzdol, nas je malo pod kočo zajelo megleno morje. Porazgubili smo se po poti. Iz oblakov je rahlo pršilo, noge so se ugrezale v blatna džungelska tla. Sestop kot nalašč za razmišljanja. Telo je sicer utrujeno, uspešen vzpon pa je kot gorivo, ki podžiga domišljijo. Prav tu se mi je utrnila misel, da bi se skušal povzpeti še na preostale najvišje vrhove kontinentov. Sploh je bil tisti dan ves lep in mehak, kot ustvarjen za sanjarjenja.


Karantena


Brez ogleda narodnih parkov Lake Manyara in kraterja Nogor Ngoro mi tudi uspeh na gori ne bi ostal v tako lepem spominu. Tanzanijska planota, prekrita s stepami in savanami, se mi je zdela nepopisno lepa. Knjige, ki sem jih prebral, in filmi, ki sem jih videl, so ob resničnosti preprosto zbledeli. Šofer, domačin, nas je preudarno vodil po obeh parkih. Dobro ju je poznal in vedel, kje se največkrat zadržujejo divje živali. Pred očmi so se mi zvrstile resnične, otipljive podobe svobodnih živali iz mojih otroških sanjarjenj. Sloni, žirafe, zebre in antilope, bivoli in gnuji, pa spet sloni, levi, povodni konji, krokodili, ptice. Na tisoče ptic.

Med vračanjem iz Dar es Salama smo prenočili v Københavnu in naslednji dan pristali v Zagrebu. Vsakega potnika so ob carinski kontroli še natančno izprašali, od kod prihaja, kar me je malo začudilo. Z Denom sva povedala, da iz Københavna, in spustili so naju ven. Reški prijatelji za nama pa so, še vsi pod vtisom vrha, ki so ga dosegli, na vprašanje odgovorili, da prihajajo: »… baš s vrha Kilimandžara, koji je najviši vrh Afrike!« »A koliko vas ima?« »Petnaest.« »E, onda svih petnaest kroz ova vrata direktno u karantenu. U Africi izbila je neka zarazna bolest, pa vas moramo pridržat, jer ste možda zaraženi.« Šele čez dva dni so jih spustili domov. Od takrat sem na mejah zelo previden, ko me kakšna uradna oseba vpraša, od kod prihajam.

image
FOTO: Danilo Cedilnik  Na vršnem grebenu leta 1985, zadaj ledenik Rebmann.


Danes, triintrideset let kasneje, z Denom ne bi več mogla opraviti tega prvenstvenega vzpona po bleščečem snegu Kilimandžara, saj je skoraj povsem izginil. Od leta 1912, ko so začeli z meritvami, do 2012 je gora izgubila več kot 80 odstotkov snega in ledu. V zadnjih nekaj letih se stanje na območju ekvatorja slabša še hitreje. Bo sneg na vrhu najvišje afriške gore res povsem izginil? Še najmanj bo škodil lepi legendi. Veliko hujše bodo posledice za ljudi, ki prebivajo pod goro. Še hujša suša, izumiranje rastlin in živali. Podnebna katastrofa bo na neki način dala prav vase zagledanim angleškim učenjakom izpred dvesto let. Na afriškem ekvatorju pač ne more biti gore, ki bi bila lahko pokrita s snegom.