Je javna šola morda višja vrednota kot pravna država?

V demokraciji sicer odloča večina, toda v današnji tako imenovani ustavni demokraciji to ne pomeni, da potem v državi takrat, ko imajo večino bolj levo usmerjeni politiki, njihove vrednote postanejo »univerzalne« oziroma zavezujoče za vse.

Objavljeno
06. julij 2019 12.50
Posodobljeno
06. julij 2019 13.03
FOTO: Jure Eržen
Matevž Krivic
Matevž Krivic
Je varovanje javnega šolstva pred domnevno (možno) slabitvijo, če bi država javni program zasebnim šolam financirala enako kot javnim šolam, lahko komu višja vrednota kot spoštovanje odločbe ustavnega sodišča? Gotovo je komu lahko taka parcialna vrednota pomembnejša kot vrednota pravne države, ena od najpomembnejših univerzalnih vrednot. Takih ne manjka ne na levi ne na desni. Problem nastane, če taki dobijo v roke urejanje javnih zadev – kot poslanci, ministri, sodniki.

Nazorskim levičarjem so dobrobiti javnega šolstva gotovo pomembno vodilo – desničarji se tudi pri šolstvu močneje zavzemajo za zasebno pobudo. In še marsikje se njihovi interesi in prioritete hudo križajo – usklajevati pa se morajo, hočeš nočeš, v okviru demokratične države. V demokraciji sicer odloča večina, toda v današnji tako imenovani ustavni demokraciji to ne pomeni, da potem v državi takrat, ko imajo večino (in so na oblasti) bolj levo usmerjeni politiki, njihove vrednote postanejo »univerzalne« oziroma zavezujoče za vse. Ne, kajti za vse zavezujoče vrednote so določene v ustavi, zlasti v seznamu »temeljnih človekovih pravic in svoboščin« (krajše rečeno: ustavnih pravic), ki ga še dopolnjujejo za državo prav tako zavezujoče pravice iz mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, v članicah EU pa še pravo EU (z veljavo »nadzakonskega« domačega prava – to pravno fineso še naša sodišča včasih težko razumejo in sprejemajo, kaj šele politiki in drugi pravni laiki).

Toda te na koncu omenjene »ustavnopravne finese« (nadzakonsko veljavo mednarodnih konvencij in prava EU) omenjam tu le povsem mimogrede – za temo tega prispevka (kaj so za vse zavezujoče vrednote – ob sporu glede financiranja zasebnih šol) te finese doslej še niso prišle v igro. Bistveno je in bo, kako so za vse zavezujoče vrednote določene v naši ustavi. Seveda je bila tudi ustava sprejeta s politično večino, ne sicer navadno, ampak dvetretjinsko – in zato so tudi v njej zapisane »univerzalne« vrednote seveda kompromisi, ki jih je takratno razmerje političnih sil pač omogočalo. In ne le zato, ampak tudi zaradi narave ustave same so take ustavne določbe nujno tudi dokaj splošne in jih taka ali drugačna (bolj levo ali bolj desno usmerjena) politična oblast pogosto razume in interpretira tako, kot se zdi njej prav – nasprotniki pa potem seveda vpijejo, da je to kršitev ustave in njenega pravega pomena. Toda sodobna ustavna demokracija ima rešitev za ta problem – ustavno določbo, da bo v takem primeru o tem, katera interpretacija ustave je prava, odločilo ustavno sodišče, z vnaprejšnjo zavezo in dolžnostjo vseh političnih sil, zlasti pa seveda državnih organov, da bo ta odločitev potem tudi uresničena.
 

Spotoma in še enkrat: nemški model


Seveda tudi nobeno ustavno sodišče ni zunaj politično-nazorske realnosti svoje države, tudi na njegove odločitve (še zlasti v nazorsko občutljivih vprašanjih) lahko vpliva tudi to, ali je v njem več levih ali desnih, več liberalno ali več konservativno usmerjenih sodnikov itd. Tu spet mimogrede moja stalna opomba o odlični nemški rešitvi tega problema: ne devet, ampak osem ustavnih sodnikov, tako da v najtežjih nazorsko-političnih vprašanjih vsaj praviloma nobena od dveh strani tam ne more prevladati – in ne more »devet pravnih modrecev« s 5:4 prevladati nad voljo demokratično izvoljenega parlamenta. A zanimivo, da skoraj nikjer drugje tega (zame sijajnega) nemškega »izuma« ne posnemajo – raje se politični nasprotniki v državi »pokoljejo« med seboj, ko izbirajo svoje ustavne sodnike, da bi bila med njimi večina »njihovih«, ki bi potem njihovo resnico lahko razglasila za zavezujočo za vse.

Med to ogromno večino držav smo tudi mi. Ampak v ustaljenih demokracijah potem prej omenjeno zavezo, da bodo odločitev ustavnega sodišča, kakršna že bo, vsi spoštovali in uresničili, vsaj odločujoče politične sile v državi jemljejo resno in odgovorno – pri nas pa ne.

Seveda je levičarjem (kamor se prištevam tudi sam) težko »požreti«, da je o vrednoti javnega šolstva naše ustavno sodišče zdaj odločilo drugače kot pred leti – toda točno tu smo zdaj: je za nas višja vrednota javno šolstvo, kot ga razumemo mi, ali spoštovanje ustave? Smo imeli figo v žepu, ko smo se zavezali, da jo bomo spoštovali, tudi kadar bo njen mehanizem odločanja pripeljal do odločitev, s katerimi se ne bomo strinjali?
 

Nič novega pod soncem


Da je bila tu odločitev sprejeta komaj s 5:4, nekaj let prej pa v podobni (ne povsem enaki) zadevi soglasno ravno nasprotna odločitev? Nič novega pod soncem – po vsem svetu ustavna sodišča svoje presoje včasih čez čas tudi spremenijo. Tudi ta morda ne bo večna. Če bi se začele uresničevati črnoglede napovedi nasprotnikov sedanje ustavne presoje, da bi njena uresničitev »nujno vodila v postopno slabitev javnega šolstva in slabšanje njegove kakovosti«, potem bi neko drugače sestavljeno ustavno sodišče kaj lahko to ustavno presojo spet spremenilo in tak negativni trend ustavilo. Dokler ta presoja ustavnega sodišča velja, pa jo je treba uresničiti – in pika.

Tu še en nujen »ekskurz« – za tiste, ki kljubovalno porečejo: saj mi ostajamo zavezani ustavi – ustavno sodišče je tisto, ki jo je napačno interpretiralo! Tudi za tak primer je v ustavni demokraciji rešitev predvidena: potem lahko taka parlamentarna večina, če je dovolj velika, tisto sporno ustavno določbo dopolni ali precizira tako, da je tudi njej nasprotno ustavno sodišče ne bo več moglo interpretirati drugače kot ona sama. In to je naša sedanja oblast tudi že poskusila, a je ugotovila, da dovolj velike podpore za to ne bo mogla zbrati – in je odnehala.

Citiram iz svojega članka Ustavo spreminjati – a veljavno spoštovati! iz Dnevnika v začetku januarja letos: »Tudi nasproti odločitvi ustavnega sodišča, da mora biti obvezni del osnovnošolskega programa tudi v zasebnih šolah stoodstotno državno financiran, sta vlada in parlament imela možnost ustavo spremeniti tako, da to ne bi bilo več po ustavi zapovedano, a te možnosti nista znala (ali zmogla) izkoristiti. Kar mene osebno veseli, ker bi bila taka sprememba ustave brez ljudske potrditve na referendumu zame vsebinsko hudo problematična. Toda ustavno besedilo je ostalo nespremenjeno – in odločbo ustavnega sodišča je treba izvršiti. Časovni odlog, ki si ga je za to (ob privolitvi dela desnice) vzela nova Šarčeva vlada, je pa res zadnje, kar bi si politiki tu smeli privoščiti – če nočejo že tako hudo načetega zaupanja ljudi v pravno državo dokončno uničiti.«
 

Izguba podpore široke sredine


O tem sem že decembra 2017 podrobneje pisal tudi v Sobotni prilogi Dela v članku Ustavo spreminjati le z ljudskim soglasjem – in tri stavke iz njega bom zdaj kar še enkrat citiral, ker se po letu in pol glede tega ni še skoraj nič spremenilo: »To, da je vladna koalicija – na predlog Erjavčevega Desusa – potem tistih 85 odstotkov v predlogu zakona maščevalno (?) nadomestila kar z nič odstotki, pa zame ni več le nedopustna nesramnost tako nasproti prizadetim kot nasproti ustavnemu sodišču, ampak ni več daleč od nezrelega pobalinstva. Celo kljub izrecnemu opozorilu parlamentarne pravne službe! Po vseh dosedanjih parlamentarnih izpadih in škandalih zdaj še to – kot zadnji prispevek k uničenju še tistega, kar je od ugleda parlamenta sploh še ostalo?«

A ker politike (tokrat leve, kdaj drugič desne) tako zaupanje ljudi v pravno državo kot ugled parlamenta očitno kaj malo zanimata, naj jih zdaj, po vsem, kar poslušamo zadnje dni, »potipam« še tam, kjer so vendarle občutljivi – pri tem, kako njihovo ravnanje vpliva na njihov lastni ugled in na ratinge njihove stranke. Socialdemokratom njihova gorečnost pri nasprotovanju odločbi ustavnega sodišča najbrž sicer še utrjuje podporo tam, kjer jo že imajo – da bi s tako očitnim izigravanjem odločbe ustavnega sodišča lahko pridobili še dosti drugih, je pa malo verjetno. Morda pri kakšnem volivcu drugih vladnih strank, ki pri tem protiustavnem početju niso zanj dovolj goreče, ker v nastali zadregi »iščejo kompromise«. A v celoti bodo s tem vse izgubljale simpatije tiste odločilne (in vedno širše) sredine, ki pri takih vprašanjih (tu: za krepitev javnega ali zasebnega šolstva) ni zelo ostro opredeljena ne za eno ne za drugo, ne mara pa političnega sprenevedanja in zavajanja.

Na koncu še nekaj o teh domnevnih kompromisih. Če je morda res (česar nisem utegnil preverjati in se zato do tega ne opredeljujem), da »polno financiranje razširjenega dela programa ni bilo predmet ustavne presoje« (citiram po Delu 2. julija), potem se uresničevanje te ustavne presoje s financiranjem tega razširjenega programa sploh nima kaj ukvarjati. Financiranje tistega dela, ki ga ustavna presoja zajema, je treba dvigniti na 100 odstotkov, financiranje morebitnega preostalega dela pa pustiti na dosedanjih 85 odstotkih, če res niso bili predmet presoje. Vsako zmanjševanje tega dosedanjega odstotka (da o ekstremni nesramnosti zmanjševanja na nič sploh ne govorim) pa je tako prozoren trik, da mu težko kdo nasede. Kajti nasprotni argument je zelo preprost in vsakomur razumljiv: ustavna presoja je bila vendar sprožena in tudi dobljena zato, da bi se položaj zasebnih šol pri izvajanju javnega programa izboljšal – vi pa trdite, da boste to ustavno presojo »uresničili« tako, da ga boste občutno poslabšali!? Nas imate za norca? In dolgoročne posledice za bodoče opredeljevanje mnogih volivcev (in njihovih strank), ko bo šlo za podporo »levim« ali »desnim« projektom in idejam, bodo občutne.

Tudi sam kot nazorski levičar sem se doslej marsikdaj tolažil z mislijo, da bolj levo usmerjeni politiki kljub napakam, ki jih delajo, javnosti z lažmi in prevarami vsaj ne zavajajo tako kot oni na desni. Če si bo vsa »levosredinska« politična sfera zdaj v javnosti ustvarila še sloves, da je za dosego svojih ideoloških ali političnih ciljev ni sram uporabiti tudi takih potez in »trikov«, kakršne razkazuje te dni, bo pa svojemu ugledu sama zadala tak udarec, kakršnega ji ne more zadati noben nasprotnik.