Jean-Claude Juncker: bruseljski veteran, ki ga je ujela preteklost

Ko je sredi prejšnjega tedna prvič po začetku vodenja evropske komisije nastopil pred bruseljskimi časnikarji, je namignil, naj bomo do njega manj prizanesljivi, saj da v velikem pomanjkanju samokritike potrebuje kritike drugih. Zvečer istega dne so mediji v Evropi in svetu začeli objavljati članke o aferi Luxleaks, ki je razkrila, kako je Veliko vojvodstvo, ko ga je vodil Juncker, mamilo multinacionalke, ustanovilo davčno oazo sredi Evrope in postalo najbogatejša članica EU.

Medeni tedni novega šefa v bruseljski palači Berlaymont, ki ima pod sabo več kot 30.000 evrokratov, so se nemudoma končali. Juncker se je za skoraj teden dni zavil v molk, po svojih glasnikih je pošiljal tehnična, izmikajoča se sporočila. Kritike so se množile, stvari bi utegnile uiti nadzoru, bolj glasno se je začelo postavljati vprašanje o njegovi primernosti za položaj. Šele po nepričakovanem sredinem nastopu pred dopisniki in pozneje še v evropskem parlamentu se je napetost sprostila. Videti je, kot da je uspešno opravil prvo večjo preizkušnjo na novi funkciji.

Za njim so več kot tri desetletja dela v politiki. Študiral je pravo v Strasbourgu, po diplomi je bil ves čas v političnih vodah. Skoraj devetnajst let je bil na čelu luksemburške vlade. V EU je delal že s Helmutom Kohlom in sodeloval pri nastajanju maastrichtske pogodbe. Konec lanskega leta se je moral posloviti od položaja premiera po pirovi zmagi njegove krščansko-socialne stranke na predčasnih volitvah, ki so sledile veliki aferi, povezani z nadzorom luksemburške tajne službe. Ker si ni dovolj prizadeval za razčiščevanje zlorab, je bil po mnenju parlamentarcev odgovoren.

Že nekaj mesecev pozneje je bil v igri za visoki položaj na bruseljskem odru. Kot spitzenkandidat desnosredinske EPP za predsednika komisije se je spomladi najprej vozil po Evropi in prepričeval volivce. »Počutim se kot Barack Obama med kampanjo. A on ima air force one. Vse, kar sem dobil jaz, je avtobus,« je razlagal na enem od predvolilnih zborovanj. Zmaga EPP na volitvah še ni bila dovolj za prevzem komisije. Junckerju se je postavil po robu britanski premier David Cameron, tudi nemška kanclerka Angela Merkel je kandidaturo sprva sprejemala s stisnjenimi zobmi.

Na koncu mu je uspelo. Ne samo izkušnje, tudi široko omrežje poznanstev, ki si ga je ustvaril med bruseljskim maratonom, je njegova velika prednost. Poleg tega je imel za sabo evropski parlament, ki je s sistemom spitzenkandidatov vsemogočnim voditeljem članic uspešno vsilil svojo voljo. Tako je Juncker za parlamentarce postal »njihov« predsednik komisije. Takšna politična povezava med parlamentom in komisijo, ki bi v medinstitucionalnih odnosih morala biti nevtralna, utegne še postati eden od vzrokov za zaplete v bruseljski politiki.

Predvsem zato, ker bolj federalistično naravnani Juncker želi biti predsednik politično močne evropske komisije, ki ji pri svojih projektih ne bo treba najprej po blagoslov v Berlin in Pariz. Med dolgoletnim vodenjem evrske skupine, tudi v dramatičnih časih reševanja Grčije, se je moral ves čas preizkušati v kovanju kompromisov. Vedno je dvignil glas, kadar sta Francija in Nemčija, denimo Nicolas Sarkozy in Angela Merkel med znamenitim sprehodom v normandijskem Deauvillu, postavili druge pred izvršeno dejstvo.

Juncker je bil kritik nacionalne optike voditeljev članic EU in njihovega nastopaštva, ko so po vrhih doma razglašali velike zmage v Bruslju. »To vendar ni boks,« je opozoril kolege. Toda: sam je pri branjenju interesov Luksemburga kot finančnega središča bil enako neomajen kot drugi voditelji pri njihovih interesih. Po izbruhu afere je bil njegov argument šibak: v ravnanju Luksemburga ni bilo nič nezakonitega in tudi drugi imajo podoben sistem. Še več, za koga moralno nesprejemljivi nizki davki da so posledice neusklajenosti davčnega področja v EU. Sam je vedno zagovarjal harmonizacijo, napredek pa blokirajo članice EU.

Vsaj za zdaj je njegova linija obrambe še trdna. Evropska komisija že tako preiskuje v Luksemburgu in nekaj drugih državah primere davčnih aranžmajev, ki bi utegnili biti nezakonita državna pomoč. Če bi bile v Luksemburgu res odkrite večje nepravilnosti, bi se Junckerjev položaj spet začel zapletati. Toda po dolgem predvolilnem obdobju in sestavljanju komisije si v času destabilizirane EU nihče ne želi spodkopavanja Junckerja in celotne komisije. Druga tema je, koliko se bo Juncker, ki komisiji napoveduje nov začetek, sploh lahko rešil tega bremena.

V prvi fazi bo njegova verodostojnost omajana. Juncker kot nekdanji vodja evrske skupine, ki je v bitki s krizo določala državam varčevalne ukrepe in krčila socialne pravice prebivalstva, se bo težko ubranil očitkov, da je njegova vlada korporacijam iz istih držav omogočala privilegije in zmanjševanje davčnih bremen. Njegov odgovor na vprašanje, zakaj bi mu morali verjeti, da se bo kot predsednik komisije po dolgih letih vodenja Luksemburga resno lotil preprečevanja izogibanja plačevanju davkov v EU, je bil kratek: »Ker to pravim.«

Juncker je že z izborom področij za nekaj komisarjev presenetil, saj bodo očitno delovali po sistemu »volkov, ki čuvajo ovce«. Nekdanjemu francoskemu finančnemu ministru Pierru Moscoviciju, ki je kršil proračunska pravila EU, je zaupal nadzor javnih financ članic. Nekdanji lobist v londonskem Cityju Jonathan Hill je dobil področje finančnih storitev. »Moja želja in namera je bila, da se bodo komisarji ukvarjali z vprašanji, ki jih še posebno dobro poznajo in jih lahko pojasnijo ljudem v njihovi domovini,« je utemeljeval svojo kadrovsko matematiko.

Z Luxleaks se je na začetku mandata v takem položaju znašel še sam. Prvi veliki projekt nekdanjega (so)ustvarjalca luksemburškega davčnega paradiža za korporacije, ki so v Velikem vojvodstvu reševale dobičke pred domačimi dacarji, je postala bitka za večjo davčno pravičnost in pošteno davčno konkurenco.