Jezik arhitekture govori o brezčasnosti

Avstralska arhitekta si želita povezati znanje aboridžinskih prijateljev v arhitekturo, ki lahko obstaja zgolj v njunem prostoru.

Objavljeno
03. avgust 2019 06.00
Posodobljeno
03. avgust 2019 06.00
Arhitekta Richard Leplastier in Peter Stuchbury FOTO: Jože Suhadolnik
Nuša Zupanc
Nuša Zupanc
Znanje in izkušnje prenašata na učence in s tem ciljem sta se odzvala na povabilo Mateja Gašperiča in Eve Matijašević, ki sta v dolini Trente pripravila mednarodno poletno šolo Immersive Architecture School.

Arhitekti si prizadevamo za to, da bi v ljudeh prebudili zavest o pomembnosti prostora, v katerem smo skupaj. Da nastanejo dobre rešitve, ki to omogočajo, si je treba arhitekturo vedno izpogajati, izboriti, se zanjo zavzemati in o njej govoriti, da se pomembnost prostorov, ki prispevajo k skupnemu dobremu, veča, ne manjša, kot bi si želela trenutna tržno naravnana politična ureditev.

Tu se pokaže politična stran arhitekture, ne v smislu strankarskega opredeljevanja, ampak kot stroka, ki soustvarja družbo. Kako torej učiti videti arhitekturo? Da ni arhitektura vse, kar je okoli nas, ampak zgolj tisto grajeno, ki nas spodbudi k razmišljanju?

Na ta vprašanja sta odgovorila avstralska profesorja in arhitekta Richard Leplastrier in Peter Stutchbury. Prvi živi v džungli, drugi pa ima v lasti brezmejne hektarje avstralske pustinje, kjer z družino skrbi za ovce. Oba vodita svojo arhitekturno pisarno, skupno jima je tudi, da si želita ohraniti kose divje Avstralije in povezati znanje aboridžinskih prijateljev v arhitekturo, ki lahko obstaja zgolj v njunem prostoru.

Znanje in izkušnje prenašata na učence in s tem ciljem sta se odzvala na povabilo Mateja Gašperiča in Eve Matijašević, ki sta v dolini Trente organizirala mednarodno poletno šolo Immersive Architecture School.

Z arhitektko Marušo Zorec sta Avstralca delala s skupino študentov, da bi jih opomnila, kako pomembno se je prek arhitekture zavzeti za kulturno raznolikost, povezovanje ljudi in spoštovanje čiste, neokrnjene narave v času, ko vse okoli nas mineva z neobvladljivo hitrostjo, tudi naša edinstvenost in vrednote, če se zanje ne bomo bolje zavzeli.
 

Za kaj se borita kot arhitekta?


Stutchbury: Za odkritost.

Leplastrier: Za pravičnost.

Zakaj potrebujemo arhitekturo?


Leplastrier: Ker pomaga osnovati ogrodje za človeško življenje in nam omogoča, da se s pomočjo tega ogrodja soočamo z dnevnimi izzivi. Če govorimo v kontekstu mesta, to ogrodje omogoča enakopravnost – to sem mislil s pravičnostjo.

Stutchbury: Družbo sestavljajo matematiki, učitelji, politiki, prodajalci sladoleda ... Ne zna pa vsak pogledati na prostor arhitekturno. Ne more biti vsak arhitekt in dobro reševati prostorskih problemov. Zato potrebujemo arhitekte, saj družbo obravnavamo celostno. Ko gradimo v osiromašenih krajih, je naša naloga povrniti ljudem dostojanstvo, razmere za kvalitetno bivanje in šolanje. Ko gradimo za srednji sloj, ki ni izobražen o estetiki prostora, je naša naloga prinesti v skupnost védenje o tem. Ko gradimo za bogate, ki si lahko privoščijo arhitekta, kadar jih je volja, pa jih moramo opomniti na temeljne prostorske vrednote in jih držati nazaj pri domislicah, ki izvirajo iz denarja. Ne glede na vse pa širimo med ljudi zavedanje o prostoru in nujnosti dobre arhitekture. Arhitektura je poseben jezik, kot so poseben jezik mehanika, politika in ekonomija. Ko bodo bralci tega časopisa prebrali naš pogovor, bodo brali specifično naš jezik arhitektov in naš cilj je, da bodo hoteli vedeti še več. Rad bi, da bi se vprašali, kaj to, kar berejo, sploh pomeni.
 

Glavni problemi mest so redčenje kulture, kultura potrošništva in gentrifikacija – kaj lahko arhitekti naredimo proti temu?


Stutchbury: To je zelo težek boj, saj so to neizogibni pojavi in veliko arhitektov s svojim delom še pripomore k temu. Živimo v času, ko si moraš zgraditi močno ekipo, tudi politično in ekonomsko, in se skupaj boriti proti temu – ker bo to vedno boj – ter se zavestno odločiti, kakšno vlogo boš igral: ali se boš boril proti temu ali boš temu prisostvoval.
 

Ko učite študente arhitekture, ki se bodo spoprijemali s temi problemi, kako jim priučite občutljivost oziroma skrb za skupno dobro in okolje?


Leplastrier: Ne učimo jih dovolj o tem, da je arhitektura zelo politična. Skušam jim pokazati elemente, ki poskrbijo, da se ljudje dobro počutijo v prostoru: svetloba, enakopravnost, zasebnost, skupnost – skupaj ali posebej. Tudi če je to majhen enodružinski projekt, je pomembno, da ima hiša duha skupnosti, da se vsi počutijo domače in da jim je ponujen umik, kjer se vsak razvija po svoje. Se pa tudi sam sprašujem, ali se boriti na ravni potrošnje, z drugimi materiali, s čim manj plastike, ali na ravni enodružinskih hiš, ki preprosto ponudijo dober prostor za majhno skupnost. Družine so zame ključne enote življenja.

Stutchbury: Na to pravzaprav ne morem odgovoriti. Rad bi jih naučil, da bodo odkriti v namerah. Odkritost je nekaj, kar mora biti vseprisotno, in je prepoznana od nekdaj – preprosto čutiš jo. Zdaj živimo v času, ko je je med ljudmi čedalje manj, zaradi pogoltnosti in denarja zmaguje želja po zaslužku. Kot učitelj se trudim pokazati, kaj je ključno za naš obstoj.

Leplastrier: Poudariti moram še eno stvar: skrb za okolje – to mora biti vseprisotna skrb, ki mora priti od vsakega izmed nas.

image
Arhitekta Richard Leplastier in Peter Stuchbury FOTO: Jože Suhadolnik

 

Kako pomagate videti arhitekturo? Drugače je gledati na nekaj zgrajenega in v tem tudi prepoznati arhitekturo. Kako vam pri naročniku ali študentu uspe doseči, da prepozna arhitekturo in pomembnost dobrih rešitev?


Stutchbury: Moje vprašanje za vse je vedno: si videl kaj zanimivega? Si čutil kaj, česar še nisi?
Leplastrier: Začne se pri otrocih. Pomembna je znanost, matematika, vendar pri vsem tem pozabljamo na svet umetnosti, filozofije, jezika in predvsem kreativnosti. Tako je otroke nujno naučiti, da je nekaj obstoječega mogoče ponovno uporabiti, in jih opremiti z znanjem, da so vrednote sposobni prepoznati sami od sebe. Da ne tavajo po svetu, temveč tudi vidijo svet okoli sebe. To se trenutno na žalost počasi izgublja v gonji po dosežkih.

Dandanes se raje pogovarjamo o rasti ekonomije in tehnologije, na osebnostno ali rast družbe pa pozabljamo. K temu prav nič ne pomaga trenutna politična ureditev sveta – mladi morajo najti način, da se znebijo kapitalizma in ga nadomestijo s skrbjo za okolje in drug drugega.

 

Kaj je za vaju pravi javni prostor in zakaj ga potrebujemo?


Leplastrier: Mesta so izjemen dosežek neke skupnosti, ki se druži, saj je v ljudeh še vedno veliko črednega nagona. Prija nam skupnost, radi pa se tudi umaknemo. Mesto družita kultura in na drugi strani narava. Dobri primeri mest imajo ravnovesje med skupnostjo in naravo dobro vzpostavljeno, saj je v mestih, kjer je to ravnovesje porušeno, težko ponovno vzpostaviti prostore, v katerih se ljudje lahko prosto družijo. Vendar obstajajo mesta, ki to ravnovesje dobro vzdržujejo. Danes sem videl trnovske vrtičkarje in to je lep primer javnega prostora, kjer prosto prideluješ zelenjavo. Dobra mesta s kvalitetnimi javnimi prostori spodbujajo spoštovanje drug drugega, mir, rast skupnosti in tudi ljubezen med ljudmi.
 

S tem vprašanjem merim zlasti na razmere na Plečnikovem stadionu, ki sta ga obiskala. V Berlinu so opuščeno letališče Tempelhofer Feld, ki ne zmore več opravljati prvotne naloge, po številnih protestih in zavzemanju javnosti za ta prostor odprli in ponudili kot prostor za ljudi. Kako prepoznamo preteklost kot nekaj relevantnega za današnji čas?


Leplastrier: Plečnikov stadion, da razčistimo takoj na začetku, je dober. To, da ne more gostiti sodobnih nogometnih tekem, ne pomeni, da ni dobra arhitektura. Takoj je treba odstraniti vse ograje, saj je to zelo pomembna stavba, ki združuje ljudi s pomočjo športa. Da je takšen prostor ograjen, je nemoralno. Treba ga je odpreti za ljudi, in če se bodo odločili, da ga bodo uporabljali, naj bo tako. Bi pa bilo dobro, da bi se zbral usposobljen kader in našel rešitev v obliki prenove ali dodajanja, vendar pod pogojem, da Plečnikova stvaritev ostane takšna, kot je.

Stutchbury: S tem, ko smo se prepustili kapitalizmu, se je izgubilo spoštovanje temeljnih humanističnih vrednot. V primeru Plečnikovega stadiona gre tudi za spoštovanje preteklosti in preteklost je nekaj, na čemer temelji kultura. Pogorela je katedrala Notre-Dame, torej jo bodo prenovili, kot je bila. S tem, ko se izgublja védenje o tem, kako pomembna je zgodovina, postajamo destruktivni do lastne kulture. Morda je to povezano z digitalno dobo, ki nas je navadila na novosti, tudi mi naj bi se hitro spreminjali in prilagajali. Bojim se, da s to hitrostjo tudi pozabljamo na svoje temelje. Ampak tega se bomo zavedeli šele, ko jih ne bo več. Tudi politiki niso več to, kar so bili. Imamo menedžerje in poslovneže, ki pa jim manjka vizija. Družba za svoj obstoj potrebuje ljudi z vizijo in to so tudi arhitekti. Kot primer dobre vizije bi izpostavil prenovo Plečnikove hiše arhitektke Maruše Zorec, ki smo jo obiskali.
 

Odlično, da ste jo izpostavili, saj se je pojavil problem z meditativno kapelo na Prešernovem trgu, ki jo je zasnovala prav Maruša Zorec. Lastniki prostora bi jo namreč radi spremenili v pekarno, ker kapela ni dobičkonosna. Kako naj se arhitekti borimo proti takšnim pojavom? Lahko bi rekli, da je narava našega poklica, da prek prostorov rešujemo družbene probleme. Kakšno držo moramo ohraniti arhitekti znotraj te naloge, da bomo pomagali ohraniti takšne prostore?


Stutchbury: Človeštvo je, če posplošim, zelo konservativno, pravzaprav se otepamo radikalnosti. Poletna šola, na kateri smo ravnokar bili v Trenti, je radikalna. Bilo je vznemirljivo in zanimivo! Ampak vsi se vračamo v konservativen svet varnih odločitev. V takem svetu je lahko delovati, saj je možnosti za napake manj in takšna pot je najlažja.

Leplastrier: Arhitekti iščemo rešitve, prek šolanja analiziramo probleme hitreje in bolje, vendar bi naš boj bil veliko lažji in delo bolje opravljeno, če bi vedno bili povezani z javnostjo in če bi ta javnost razumela probleme in si jih tudi hotela rešiti, naj je to Plečnikov stadion ali problematika enodružinskih hiš za mlade.

Stutchbury: Naše delo naj odseva našo držo. Aboridžini mislijo linearno, da so del širše linije, in ta linija se, zaradi vsakega posebej, sčasoma izboljšuje. Današnji ljudje pa razmišljajo zelo togo: »To je moje življenje in to bom naredil zase.« Kolegi so me čudno gledali, ko sem rekel, da sem zgradil hišo za svoje otroke. Ljudje so postali preveč kratkovidni, želijo poskrbeti samo zase in pozabljajo na svet okoli sebe. Zdi se mi pomembno, da še vedno čutimo veliko vsesplošne odgovornosti.
 

Da pa smo v tej drži čim bolj suvereni, potrebujemo tudi zelo dobro šolanje. Kako gledata na arhitektovo izobrazbo? Na kaj pozabljamo?


Leplastrier: Sin, znanstvenik in okoljevarstvenik, me je vprašal, ali mu znam razložiti, kako ta stavba skrbi za okolje, da ga ne onesnažuje. Na to nismo pomislili in takoj sem se lotil okoljevarstvenega načrta, ki pa smo ga zaradi pomanjkanja sredstev po posvetu z naročnikom žal morali opustiti, saj je skrb za okolje baje predraga. To potrebujemo! In tudi razmišljanje študentov, s katerimi smo z Marušo in Petrom delali v Trenti.
 

V arhitekturi so premalokrat omenjene slabe rešitve, neuspeli poskusi. Pri zasebnih naročnikih je že Alvar Aalto trdil, da moramo eksperimentirati, kolikor le projekt dopušča. Arhitekturne ideje lahko zares preizkusimo šele, ko so zgrajene. Kako gledata na napake v arhitekturi?


Stutchbury: Napake so del našega življenja. Čeprav hočem pri delu biti odgovoren, priznam, da sem se iz svojih napak naučil največ, vendar ne dopustim, da to kakorkoli vpliva na naročnika ali njegovo zaupanje vame. Napaka je vedno v opoziciji z natančnostjo in uspehom, in to je del delovnega procesa. Če je na eni strani napačna rešitev, je na drugi izjemna rešitev. Pri neki hiši se že dvanajst let ukvarjam s slabo izvedenimi detajli, ker so lastniki izbrali najcenejšega izvajalca del, pa to ne pomeni, da hiša ne skriva izjemnih prostorov. Kljub temu jo imam zelo rad.
 

Ravno pri gradnji se soočamo z veliko oviro, saj je arhitektura edini poklic, ki z jezikom in znanjem iz preteklosti gradi za prihodnost, o kateri ne vemo nič. Kako naj gradimo in razmišljamo o rešitvah za sedanjost ter poskrbimo, da bodo naše hiše prenesle preizkus časa?


Stutchbury: O brezčasnosti govori tudi jezik arhitekture. Z arhitekturo delamo katalog vrednot in razmišljanja neke kulture v danem časovnem okviru in to odseva v našem delu. Priznam, da ne znam graditi za prihodnost, ker o njej ne vem ničesar, vsako predvidevanje je lahko napačno. Želel pa bi si, da bi pri vsakem projektu dobro poskrbeli za potrebe tega časa in da bodo ljudje morda čez čas lahko rekli: »To je pa tako dobro, da bi hišo hotel obdržati takšno, kakršna je.«

Leplastrier: Res je, nekatere hiše preprosto preživijo preizkus časa. Preden sem prišel v Slovenijo, sem bil na Mallorci v hiši Jø​rna Utzona, ki bi lahko bila zgrajena pred 300 leti ali pa čez 300 let. Nekatere stvari so brezčasne. Brezčasni so tudi določeni človeški vzorci obnašanja, kot so skrb za družino, igranje otrok ali pa, hecno, nastavljanje soncu po dolgi zimi. Če te vzgibe omogočimo tudi v naših rešitvah, v katerih poskrbimo še za preprost element lepote, smo na dobri poti do tega, da ustvarimo brezčasno arhitekturo.
 

Gre za elemente kulture, s katerimi se arhitektura prepleta, in ne moremo mimo dejstva, da arhitektura pomaga ohranjati in graditi kulturo. Stremimo k novim načinom razmišljanja, pripenjamo si dosežke, pozabljamo pa, da za nami ostajajo nesnovne, neoprijemljive zadeve, kot so znanje, naš zgled in vrednote. Kaj si želita pustiti za seboj? K čemu moramo stremeti kot kultura in arhitekti v njej?


Stutchbury: Iskrenost je še vedno najpomembnejša. Na svetu je toliko pretvarjanja, ukan in napihovanja. Iskrenost in poštenost sta neizpodbitni, in če razmišljaš o njiju, vedno dobiš enak odgovor, medtem ko imata laž in nepoštenje nešteto odgovorov. Če si pri delu pošten, sodeluješ pri zgoraj omenjenem katalogu. Ta sega do časa Michelangela in velikih mislecev ter se še nadgrajuje.

Leplastrier: Želel bi si, da bi se zavedali napak, ki smo jih naredili kot človeštvo, in jih danes ne bi ponavljali. Agresija, rasna nestrpnost in vojne. Tega si ne moremo privoščiti. Čeprav se včasih vprašam, ali niso ti problemi del narave človeštva in bodo vedno obstajali. Resnično in srčno upam, da ni tako in da bodo mladi sposobni izkoreniniti te probleme. Ljudje se moramo zavedati, da s tem, ko se ne vtikamo v politiko in vodenje naših skupnosti ali mest, postanemo del problema in omogočamo slabe rešitve. Moramo se vtikati in moramo izpostaviti vsako napako! Če smo del tega, bomo lažje dosegli družbeno ravnovesje. Menim, da obstaja ravnovesje med pozidanim in zelenjem, med dobrim in slabim, med takšnimi in drugačnimi ljudmi … Ključno je, da imamo kot družba še naprej razmere za rast. Danes se raje pogovarjamo o rasti ekonomije in tehnologije, na osebnostno ali rast družbe pa pozabljamo. K temu prav nič ne prispeva trenutna politična ureditev – mladi morajo najti način, da se znebijo kapitalizma in ga nadomestijo s skrbjo za okolje in drug drugega.