John Carlin: Med Mandelo in Mourinhom

V letih 1989–95 je bil dopisnik londonskega Independenta iz Južne Afrike, kjer je bil vsak dan priča zgodovinskim dogodkom. »Najbolj navdihujoča država na svetu« je tedaj ves čas hodila po robu državljanske in medrasne vojne. Človek, ki je bil najbolj zaslužen, da se je jug Afrike postavil na noge, je Carlinu nemudoma zlezel pod kožo. Njuni usodi sta se nepovratno prepletli. V knjigi Playing the Enemy (Igrati s sovražnikom) je z mešanico žurnalistične in literarne veščine pisal o odločilnih trenutkih južnoafriške zgodovine in jih strnil v svetovno prvenstvo v ragbiju (1995), ki je belo, črno, rjavo in rumeno združilo v »mavrični narod«. Hollywoodski producenti so po njegovi knjigi – odvzeli so ji velik del konteksta in političnosti – posneli film Nepremagljiv (Invictus). Režiral ga je veliki Clint Eastwood; še en mož, ki s katerim si je Carlin blizu in je večji od časa.

Carlin je v osemdesetih poročal iz vojn in konfliktov v Srednji in Južni Ameriki. Ves čas je bil obseden z nogometom. Bil je član »prve enajsterice« londonskega Independenta, ki je leta 1986 kmalu po rojstvu postal eden najbolj vplivnih svetovnih časnikov. Po vrnitvi iz Južne Afrike je prevzel Independentovo ameriško dopisništvo, vmes pisal tudi velike športne zgodbe, potem pa dobil zelo spodobno povabilo El Paisa, najbolj vplivnega časnika v španskem jeziku. Preselil se je v Katalonijo, domovino svoje matere. Čeprav je Barcelonin štadion Nou Camp postal njegovo svetišče, je napisal knjigo o Realu iz Madrida in še eni moderni ikoni – Davidu Beckhamu. Trenutno piše biografijo španskega teniškega šampiona Rafaela Nadala. Niti malo ne dvomi, da ima najboljšo službo na svetu. »Vsi veliki ljudje so preprosti in dostopni,« pravi.

Kdaj ste nazadnje videli Nelsona Mandelo?

Pred petnajstimi meseci.

Kako je z njim?

Star je. Zelo star. Med najinim srečanjem je bil nekaj časa pri sebi in nekaj časa povsem odsoten. Vendarle je star 92 let. To je normalno. Fizično je močan; vedno je bil. Njegovo telo je še zelo pri sebi, pravijo zdravniki. Neverjetno vzdržljiv je.

V družbi žive legende – morda največje ikone 20. stoletja – ste preživeli bistveno več časa kot kateri koli drug novinar. Kako je biti tako blizu tako velikemu človeku?

Mandela je nesporno največji človek, ki je živel v zadnjih petdesetih letih. Na njegovo navzočnost sem se hitro navadil, zato sem moral narediti korak nazaj in poskrbeti, da sem se ves čas zavedal, s kom sem in kaj delam. Refleksija je bila vseskozi vključena. Imel sem veliko srečo in privilegij deliti čas z njim. Ne želim pretiravati z govorjenjem o najini »bližini«, a kot novinar bi Mandeli težko prišel bliže. Neverjetno močna osebnost...

Samo trenutek, da se spomnim citata o Winstonu Churchillu, ki ga je po drugi svetovni vojni izrekel britanski general Alan Brooke, jaz pa bi povsem enako rekel o Mandeli: »Je najbolj čudovit človek, ki sem ga kadar koli spoznal. Je vir večnega zanimanja in zavedanja, da se taka človeška bitja sem in tja pojavijo na Zemlji; bitja, katerih glave in ramena so nad vsemi drugimi.« Na svetu je veliko fantastičnih malih ljudi, malih mandel in churchillov. Kar veliko sem jih srečal. Predvsem na vojnih območjih. Toda med vsemi politiki in voditelji, ki sem jih spoznal, Mandeli nihče ni segel niti do gležnjev. Kot politik in kot človek je bil v povsem svojem razredu. Bil je moder in pragmatičen voditelj z vrhunskim 'tajmingom' in intuicijo. V zaporu se je naučil vse, kar se je mogoče naučiti o človeški psihi.

Kako se je Mandela soočal s svojo javno podobo, ki še vedno meji na božje?

Brez težav. Lahkotno... Mandela pripada drugačni kategoriji in dimenziji človeškega obstoja kot midva. Svoje veličine se dobro zaveda. Ve, kdo in kaj in zakaj je. Pooseblja junake iz grških epov. Najbolj pomembno je, da ni niti malo aroganten ali vzvišen, in to ga loči tudi od Churchilla. Nogometni trener Jose Mourinho misli, da je velik, a je tudi neskončno aroganten. Je izjemen trener, a zoprn kreten. Klovn. Mandela drugače od Mourinha nima nobenih kompleksov. Njegova veličina ga ne obremenjuje.

Kako velik mora biti Mourinho, da si poleg Mandele zasluži metaforičen vložek?

Hahaha... Mourinho je poln kompleksov. Človek je neverjetno tečen. Ves čas govori o sebi in nas opominja na to, kako velik in pomemben je. To je smešno. Samo predstavljaj si, da bi imel poleg sebe kdaj urednika ali velikega novinarja, ki bi ti ves čas govoril le o svoji pomembnosti. Od jutra do večera. Neustavljivo. »Tako sem dober, pameten, bil sem povsod...«

Vem, o čem govorite...

Hahaha... Taki tipi so idioti. Nekaj slabega se jim je moralo zgoditi.

Presenetilo me je, ko se je pred tednom dni Mourinho na prijateljski tekmi med osebjem Reala in španskimi novinarji postavil v gol. Pričakoval bi ga v napadu.

Res je. Skrbi za javni ugled, sebe in kluba. Ves čas se namreč pritožuje, da novinarji ljubijo trenerja Barcelone Pepa Guardiolo, njega pa prezirajo. Le zakaj?! Halo? Njegov oče je bil vratar. Se bova pogovarjala o Mourinhu ali Mandeli?

Nazaj k Mandeli!

Nekdanji lastnik Independenta, umazano bogati Irec Tony O'Reilly, ki je kupil tudi velik južnoafriški časopis in je dobro poznal Mandelo, mi je pred leti dejal, da je skrivnost Madibove [Mandelov plemenski vzdevek] karizme njegova dobrohotnost in pristopnost ter zavedanje, da bo vedno, ko bo koga srečal, spoštovan, ljubljen, odobravan in brezpogojno sprejet. To je tisto, kar si vsi želimo, mar ne? A ko pridemo med tuje – ali pa znane – ljudi, smo polni dvomov in tesnobe. Tega Mandela ne pozna. V njegovem osebnem šarmu je neverjetna količina samozavesti. Angleški pesnik Rudyard Kipling je v svoji znameniti pesmi Če (If) zapisal: »Če se družiš s kralji in ne izgubiš občutka za male ljudi...« Mandela se je enako vedel do kraljev in predsednikov ali kmetov in delavcev. Vse je sprejemal z veliko spoštovanja in razumevanja. Tudi z angleško kraljico Elizabeto, ki je vendarle razred nad preostalimi svetovnimi monarhi, se je vedel kot v družbi kogar koli drugega. Zato ga je kraljica vzljubila. V Mandelovi družbi je vedno postala razposajena. Bil je edini svetovni voditelj, ki jo je klical po imenu, ona pa je v tem uživala. Kaj svetovni voditelj, Elizabeta jo je klical le njen mož! Kraljica ga obožuje. Moj prijatelj je bil nekoč na večerji z Mandelo. Zazvonil mu je telefon. »Hej, živjo, Elizabeta. Kako je, kako so otroci?« jo je nagovoril.

Ste bili zadovoljni, ko ste videli film Nepremagljiv, ki je bil narejen po vaši knjigi? Ne sledi ji ravno najbolj natančno. Kam sta izginila politika in kontekst?

Uh... O tem imam uradno in neuradno mnenje. Neuradno bom povedal, ko bo snemalnik ugasnjen. Zaradi dobrih odnosov z ljudmi, ki so delali film.

Morgan Freeman v vlogi Nelsona Mandele je bil izjemen. Absolutno si je zaslužil oskarja za glavno moško vlogo. Škandalozno je, da ga ni dobil. Freemanova igra je najboljši del filma. Nekaj stvari bi se dalo narediti bolje. Film sem videl šestkrat, nikoli se nisem dolgočasil. Film ne pokaže povsem, kako dejansko občutljivo in napeto obdobje je bilo to in kako veliko je bilo Mandelovo tveganje. In v filmu je malce preveč ragbija... Mandela je dejansko ustavil vojno. V letih 1989–1995 bi lahko vsak dan izbruhnila vojna. A ni. Poročal sem iz številnih vojn, a nikjer ni bilo bolj nevarno kot v Južni Afriki v tistem času. A to je bil le kanček tistega, kar bi se lahko kadar koli zgodilo. Da se to ni zgodilo, je najbolj zaslužen Mandela. Bilo je veliko nasilja, ubijanja, ropanja, strašnih stvari, a prehod iz apartheida je bil uspešen. Čudežno uspešen.

Koliko vpliva ste imeli pri snemanju filma? Vaši založniki so zaradi marketinških vzrokov celo zamenjali naslov knjige.

Beseda Invictus, naslov pesmi, ki tako veliko pomeni Nelsonu Mandeli, se v moji knjigi sploh ne pojavi. To, da je Mandela dal pesem v roke kapetanu ragbijevske ekipe, so v film vstavili producenti. V resnici se to ni zgodilo. A to niti ni bila slaba poteza. Bilo je umetniško modro. In ko je pred nekaj leti zaradi aidsa umrl njegov sin, je Mandela na pogrebu prebral to pesem.

Stara hollywoodska navada je, da avtor knjige ali celo pisec scenarija pri nastajanju filma nima skoraj nikakršne vloge. To je tipična ameriška reč. S tem imam ogromno izkušenj.

Američani – tudi tisti, ki bi svet morali bolje poznati, denimo diplomati – vse vidijo v ameriških okvirih. Skoraj nemogoče je, da o čisto vsem ne razmišljajo po ameriško. To je velik razlog, zakaj so toliko stvari zavozili. Njihova iztočnica je, da je ameriški način življenja superiorna oblika človeškega bivanja. 99,9 odstotka Američanov o tem niti malo ne dvomi. To je tudi ključna značilnost ameriške zunanje politike. Ko so Američani napadli Irak, so bili prepričani, da Iračani razmišljajo po ameriško in da jih bodo zato sprejeli tako, kot so Parižani avgusta 1944 sprejeli ameriške vojake. S cvetjem in razposajenimi dekleti. Tudi moji ameriški prijatelji, pametni ljudje, ki so videli veliko sveta, so tako razmišljali.

Vrniva se nazaj k Madibi.

Vsi me sprašujejo, kakšna je njegova dediščina. Tudi zato, ker pričakujejo, da bo kmalu umrl. Odgovor je preprost – mir. Južna Afrika je postala normalna država. In to zelo hitro. Normalna država z normalnimi težavami. Gospodarstvo, nekaj kriminala, ekologija in take reči. Južna Afrika je moderna država, ki ni več osamljena. O njej se že dolgo ne govori več v ednini. Stigme ni več. Država je etično okrevala. Južnoafriška demokracija je impresivna. Nastala je takrat kot v Rusiji, a Rusija je daleč, daleč zadaj. V Južni Afriki ni Putinov in Čečenije. V Južni Afriki vlada zakon. Človekove pravice so spoštovane. Mediji so absolutno svobodni. Včasih je že kar strašljivo, kako novinarji udrihajo po politikih. In to beli po belih in črni po črnih. Volitve so svobodne in poštene. Rusija je, z vso svojo kulturno in družbeno tradicijo, globoko zadaj.

V Rusiji ni ne Helen Zille [belska županja Capetowna in predsednica province Za hodni Cape] ne Jacoba Zume [predsednik države].

Točno tako. Oba veva, da Zuma ni ravno priden poba, toda kot podpredsednik je moral odstopiti zaradi drobne finančne prevare. Mislim, da je šlo za okoli 120.000 dolarjev. Pet let ni smel opravljati političnih funkcij. Kje drugod gre za milijone, pa nihče ne odstopi. To je velika stvar. In Mandelova dediščina.

Je Clint Eastwood tudi v živo tako hladnokrven?

Obožujem njegove filme. Ne govori veliko. Trdo dela. Še en velik človek. Institucija filma. Med snemanjem se je veliko igral z mojim sinom.

Bil sem prepričan, da bo Gran Torino njegov zadnji film. Posvetilo samemu sebi.

Pa se je spet omehčal, haha.

Pisali ste še o eni ikoni – nogometašu Davidu Beckhamu. Kakšen je skupni imenovalec teh junakov našega časa?

Moj pravi junak je Leo Messi... Žoge se nikoli ni nihče dotikal tako. Užitek opazovanja.

Z Davidom sem preživel veliko časa. Tudi on je zelo preprost in prijazen mož. Dostopen, topel, odprt. Drugače od večine nogometnih zvezdnikov. Ko smo nekoč ob štirih zjutraj iz Münchna prileteli v Madrid, nas je na letališču pričakala množica navijačev. Vsi igralci razen Beckhama so pogled uprli v tla in se hitro skrili v avtobus. David je delil avtograme in se slikal z navijači. Nič mu ni bilo težko. Kot kolosalna globalna ikona zna z ljudmi. Velikimi in malimi. To je tisto, kar druži Madibo, Clinta in Davida. Vedno je trdo treniral. Je izredno priden in prijazen fant. Podoben je tudi teniški šampion Rafa Nadal, o katerem zdaj pišem.

Kot športni pisec ste bili v Južni Afriki tudi med svetovnim prvenstvom v nogometu. Vrhunsko, mar ne?

Prelepo. Eno najlepših doživetij v življenju. Ta mesec je bila vsa država eno, o čemer kar si se lahko tudi sam prepričal. Grozno so me motile vse te katastrofične napovedi pred prvenstvom, predvsem o kriminalu in kaosu. Potem pa se ni zgodilo nič. Vse je bilo popolno. Kot kaže, so bili kriminalci na »patriotski stavki«. Ozračje je bilo neverjetno. Od vseh držav, ki sem jih obiskal ali kjer sem živel, je Južna Afrika najbolj impresiven del sveta. Ko je v formi, je to najboljša država na svetu.

Mimogrede, o Sloveniji do zdaj nisem vedel kaj dosti. Razen o nogometu. Druga najmanjša država, ki je kdaj sodelovala na svetovnem prvenstvu. Takoj za Trinidadom in Tobagom. Tista zmaga nad Rusijo, to je moralo biti noro. Gotovo je bilo tu v mestu slavje nepozabno...

Ne zbujajte nostalgije. Vrhunec je bilo vodstvo dve proti nič po prvem polčasu proti Američanom na Ellis Parku v Johannesburgu, kjer se zgodi tudi crescendo vaše knji ge – in filma. Med polčasom mi je prijatelj poslal sms, da lahko zdaj umremo, da je to to. Potem pa...

Gledal sem tekmo. Morda bi bilo lepše umreti. Med polčasom bi morali Slovenci storiti kolektivni samomor, hahaha... O športu pišem le deset let. Čustva, s katerimi se soočam, so neverjetna. A novinar sem trideset let in dobro vem, kaj je zares pomembno. Pred kratkim sem bil v Sierra Leoneju v nekem zaporu, kjer je bilo grozljivo. Tam sem ponovno začutil svojo pravo identiteto. Osebno in profesionalno. Pisanje o nogometu je zame le velika, neskončna zabava. Hvaležen sem, da ljudje objavljajo moje športne tekste, saj sem v resnici le navijač.

Kdaj ste sploh začeli pisati o nogometu?

Pisal sem že v mladih letih.

Iz Južne Afrike sem šel za dopisnika v Združene države. S konja sem presedel na osla. Namesto o južnoafriškemu epu, Mandeli in velikih družbenih spremembah sem moral pisati o Billu Clintonu, Monici Lewinsky in cigari. Bog pomagaj! Potem me je poklical urednik in me poslal v Barceloni, da naredim dolgo zgodbo o Bobbyju Robsonu, tedanjem trenerju FC Barcelona. To je bilo leta 1997. Barcelono sem nemudoma vzljubil. To je bil moj najboljši tekst do danes. Čisti užitek. Bobby je bil sijajen človek in trener, ki je Anglijo leta 1990 pripeljal v polfinale svetovnega prvenstva [po enajstmetrovkah so seveda izgubili proti Nemčiji]. Bobby je imel rad knjige, arhitekturo, glasbo, slikarstvo. Svetovljan. Teden dni pred derbijem med Barcelono in Realom mi je odprl vsa vrata. Ves teden sem bil z njim. Kamor koli je šel. Bilo je lepo. Postala sva prijatelja. Spoznal sem vse igralce. Bil sem pri njemu doma. Vozila sva se po mestu in se zabavala. Pisal sem dnevnik. Približevanje El Classicu.

Moj bog. Je kaj lepšega?

Točno tako... Še ko opisujem, sem navdušen. To so bile moje sanje. Bobby mi je dejal, da je Barcelona katalonska vojska in da je on njen poveljnik.

Tole me spominja na Georgea Orwella in njegovo Posvetilo Kataloniji (Homage to Catalonia). Čista romantika.

Seveda, Orwell! Bobby je bil reinkarnacija Orwella. Zakaj se tega nisem spomnil že takrat!? Homage to Catalonia bi moral biti naslov teksta.

Tedanji urednik mi je takoj, ko je bil objavljen članek o Robsonu, ponudil vlogo prvega športnega pisca. Hkrati so mi na El Paisu ponudili, da postanem njihov glavni zunanjepolitični pisec in da ves čas hodim po svetu in pišem kolumno. Svetovali so mi, naj se preselim v Španijo, in mi ponudili precej denarja. Odločil sem se za selitev v Španijo, od koder prihaja moja mama. Nisva bila veliko skupaj, pa še vdovela je. Od tedaj živim v Španiji. In pišem o nogometu. Kot navijača in nekoga, ki ljubi igro, me ne zanimajo taktične postavitve. Za 4-4-2 ali 4-2-3-1 mi je popolnoma vseeno.

Veliki anglosaksonski pisci so se v preteklosti zelo radi zaljubljali v Španijo... Ernest Hemingway in George Orwell sta pisateljska otroka španske državljanske vojne. Nadaljujete tradicijo?

To nedvomno drži, a jaz sem le napol Anglosas. Pokojni oče je bil Škot, mama je Španka. In jaz sem vseeno bolj novinar kot pisatelj.

Tudi onadva sta bila najprej novi­narja.

Hm... Lep kompliment, torej.

Mimogrede – zakaj ste nehali poročati z vojnih območij?

Ker sem postal oče.