Judith Sargentini, avtorica poročila o Orbánovi Madžarski

Objavljeno
15. september 2018 06.00
Posodobljeno
15. september 2018 06.00
FOTO: AFP
Peter Žerjavič
Peter Žerjavič
Boste dovolili, da vlada brez posledic krši vrednote, na katerih je zgrajena EU? Ali boste omogočili, da so vrednote kaj več kot besede na kosu papirja? Tako je Judith Sargentini pozivala poslanske kolege na zasedanju evropskega parlamenta v Strasbourgu k sprejetju prelomne odločitve. Negotovost je bila velika. Preštevali so se glasovi in pričakovalo se je, da bo izid glasovanja o sprožitvi postopka proti Madžarski dan pozneje tesen. Sargentinijeva, ki prihaja iz vrst nizozemskih Zelenih, je govorila, da morajo evropski državljani živeti v državah, v katerih zmagujejo pluralizem, nediskriminacija, solidarnost, strpnost, pravičnost, enakopravnost spolov. To da na Madžarskem ni zagotovljeno.

Sargentinijeva, rojena leta 1974 v Amsterdamu, se je s politiko začela ukvarjati v najstniških letih. Raznolikost na stari celini je temeljito spoznavala že v drugi polovici devetdesetih let, ko je bila v vodstvu zveze evropskih študentskih organizacij. Na amsterdamski univerzi je študirala zgodovino. Specializirala se je za totalitarne sisteme in demokratizacijo v Evropi. Boljše strokovne podlage za ukvarjanje z Madžarsko in Viktorjem Orbánom skoraj ne bi mogla imeti. Njeno poročilo, v katerem je, pod črto, ugotovila, da na Madžarskem obstaja očitno tveganje hujših kršitev temeljnih vrednot Unije, je bolj suhoparno čtivo.

V njem se je poskušala ogniti odpiranju prostora za kritike o pristranosti. Naštete so ugotovitve različnih institucij in organizacij – evropske komisije, beneške komisije, odbora Združenih narodov za človekove pravice. Pri pripravi poročila je prejela prispevke od okoli 50 subjektov in oseb. Madžarska je bila pod drobnogledom po področjih: delovanje ustavnega in volilnega sistema, svoboda izražanja, korupcija, akademska svoboda, pravice pripadnikov manjšin … Na vsakem področju je s primeri predstavila, kakšen sistem je vzpostavil Orbán. To so opisi, zaradi katerih ljudje, ki niti ne sodijo med njegove najhujše kritike, ugotavljajo, da takšna Madžarska danes ne bi izpolnjevala pogojev za vstop v EU.

Ko Sargentinijeva razlaga, kaj vse je bilo ugotovljeno, našteva: učinkovito so utišali neodvisne medije, akademski svet je na povodcu, prihodnje generacije se ne bodo naučile ceniti kritično mišljenje, zamenjali so neodvisne sodnike, nevladne organizacije ne morejo delati za Rome, brezdomce, migrante. »Javna radiotelevizija je sicer opravila svojo nalogo in kandidatom brezplačno omogočila programski čas, vendar je v svojih novicah in uredniških prispevkih očitno podpirala vladajočo koalicijo, kar je v nasprotju z mednarodnimi standardi,« je citirala ugotovitve Ovseja o vlogi medijev med zadnjo volilno kampanjo.

V evropskem parlamentu pripada Zelenim, izhaja pa iz levičarskega krila naravovarstvene politike.


Sargentinijeva je prepričana, da Madžarom ni več zagotovljeno takšno spoštovanje njihovih pravic, kot ga imajo drugod po EU. »Ljudje se zapirajo v svoje majhne kroge in nočejo več sodelovati v družbenih razpravah,« je opisovala razpoloženje, ko je spomladi predstavljala svoje poročilo v parlamentarnem odboru za državljanske svoboščine. To je bil čas, ko je bilo še videti, da je zamisel o sprožitvi 7. člena proti Madžarski neuresničljiva. Orbán se je lahko zanašal na podporo močne Evropske ljudske stranke (EPP), v kateri je sicer res veljal za nekakšnega enfant terribla. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker ga je leta 2015 ob prihodu na vrh v Rigi napol v šali razglasil za – diktatorja.

A v EPP je dolgo vladalo prepričanje, da je bolje, če Orbán ostane v skupini, saj bi sicer ostali brez vpliva na njegovo ravnanje. Po drugi strani je njegov Fidesz zagotavljal razmeroma veliko poslanskih glasov. EPP je že tako znana po solidarnosti do svojih članic. Ko Sargentinijevi očitajo, da sploh ni bila na uradni misiji na Madžarskem in da je med pripravljanjem poročila državo obiskala le enkrat, odgovarja, da so poslanci EPP z glasovanjem v pristojnem odboru preprečili napotitev posebne parlamentarne delegacije na teren. Kaj je na koncu pretehtalo in pripeljalo do tega, da sta več kot dve tretjini poslancev, ki so oddali glas za ali proti, podprli sprožitev 7. člena, ni znano.

Nezanemarljiv je geopolitični kontekst z vzponom Donalda Trumpa in odkritim željami več svetovnih akterjev, da bi oslabili Evropo. Po drugi strani je Unija napadena »od znotraj« z vzponom politikov, kakršen je Matteo Salvini. Tega si je Orbán izbral za protimigracijskega zaveznika. Ker bo ena od osnovnih linij spopada na evropskih volitvah bitka proevropskih sil z nacionalisti in populisti, je madžarski premier postal preveliko breme za glavni tok v EPP. Nastopa odkrito sovražno do liberalne demokracije in Bruslja. Za zaprtimi vrati je slišal ostre kritike kolegov in na koncu je v EPP na njegovi strani ostala le bolj »vzhodno« obarvana manjšina.

Sargentinijeva je ves čas morala pojasnjevati, da postopek proti Madžarski ni nič manj upravičen, če se pojavljajo očitki glede spoštovanja temeljnih načel v drugih državah, denimo na Malti, Romuniji in na Slovaškem, kjer so v vladah socialdemokratske stranke. Evropski poslanec SDS Milan Zver je v razpravi o poročilu bentil, da se evropska levica, »tako imenovani varuhi vladavine prava«, ne odzove na kritike, ko so na oblasti leve stranke, denimo med zaprtjem Janeza Janše v Sloveniji. Tako relativiziranje Orbánovih deliktov na področju temeljnih vrednot kot tudi argument o veliki podpori, ki jo za svojo politiko ima doma, se nista obnesla.

Sargentinijeva logika je, da zmaga na volitvah ne more pomeniti znašanja nad manjšino, spodkopavanja svobode tiska, obračunavanja s pravosodjem ... Glede na stanje duha bi bilo presenečenje, če v Budimpešti avtorice poročila ne bi razglašali za plačanko Georgea Sorosa in celotnega projekta 7. člena za maščevanje liberalcev in socialistov, »ker Madžarska noče postati priseljenska država«. Postopek so razglasili za lov na čarovnice, ki temelji ne le na napakah, marveč tudi na lažeh in propagandi. Četudi je Orbán pred evropskimi parlamentarci nastopil arogantno, so poznejši odzivi Budimpešte le pokazali njihovo živčnost in nezadovoljstvo s položajem, v katerem so se znašli.

Začela je v študentski politiki, nadaljevala kot članica amsterdamskega mestnega sveta, v evropski parlament pa je bila izvoljena leta 2009.


Sargentinijeva kot zgodovinarka noče razglašati parlamentarne odločitve za zgodovinsko. Da nekaj dobi tak status, mora miniti nekaj časa. Zaveda se, da veliki govori in glasovanja sama po sebi ne morejo spreminjati stvari na terenu. Veliko je odvisno od razvoja v prihodnjih mesecih in ravnanja držav članic, ki imajo v rokah nadaljnji postopek in se doslej niso hotele ukvarjati z zadevo Madžarska. Kljub temu je prelomno, da se je evropski parlament prvič odločil za tak korak in pokazal, da obstajajo meje, ki se ne smejo prestopiti. To, da je sprejel odgovornost in ukrepal, je razglasila za pozitivno znamenje. Odločitev za 7. člen utegne biti na koncu obravnavana kot ena od najpomembnejših odločitev v petletnem mandatu parlamenta.

»To je zbirka laži,« je Zoltán Kovács poskusil diskreditirati poslankino poročilo o razmerah na Madžarskem.

Budimpešti ni očitala le kršitev temeljnih vrednot EU, marveč tudi okoriščanje ljudi okoli Orbána z denarjem iz evropskega proračuna, ki se v milijardah steka na Madžarsko.

Po njenem prepričanju je postopek po 7. členu izpolnjevanje obljube državljanom, da bodo spoštovane temeljne vrednote EU. Zaradi razvoja na Madžarskem da Unija mora potegniti – zasilno zavoro.