Olga Kosanović je mlada režiserka, rojena na Dunaju. Vse življenje je živela v Avstriji, tam se je šolala, kot vsi drugi otroci je hodila na počitnice k babici, njena živi v Srbiji, in kot številni mladi študirala v tujini. A ko je kot odrasla, samostojna oseba zaprosila za državljanstvo, je ugotovila, da avstrijska država meni, da ni dovolj integrirana, da bi ji lahko podelili dragoceno dobrino, kakršna je državljanstvo. Predstavniki oblasti so izračunali, da je bila za to, da bi postala polnopravna državljanka z volilno pravico, slaba dva meseca predolgo v tujini.

Nekaj, kar se je Olgi Kosanović, za zdaj po starših še državljanki Srbije, zdelo morda samo formalnost, se je izkazalo za bistveno daljše in bolj zapleteno potovanje. Predvsem pa je bilo to izhodišče za film Še zdaleč ne lipicanci (Noch lange keine Lipizzaner), ki je pri nas gostoval že na festivalu dokumentarnega filma in nato še na nedavnem festivalu nemško govorečega filma.

Film, katerega naslov je odziv na zapis na družbenih omrežjih, z njeno lastno izkušnjo in številne druge na humoren, pronicljiv in igriv način razgalja bizarnosti avstrijskega zakona o državljanstvu, po katerem lahko prosilca zavrnejo že zaradi manjšega prometnega prekrška, in hkrati precej bolj resne posledice ne le za številne priseljence, ampak tudi za družbo. Izhodiščno vprašanje, ki ga postavlja, je: Kdo je pravi Avstrijec? In še: kaj je bistvo avstrijske identitete? Lipicanec?

Film se konča z zabavo v balkanskem slogu, pa vendar s podatkom, da še vedno nimate avstrijskega državljanstva. Ste ga medtem že pridobili?

Ne, še vedno ne, prejela sem sicer potrdilo, da ga bom dobila, če vrnem srbsko državljanstvo. Za to imam dve leti časa – da še na srbski strani uredim birokratske zadeve. Kajti tudi v Srbiji morajo preveriti, ali imam tam kakšne dolgove, kazni in podobno. Ko dobim odpustnico na srbski strani, se lahko vrnem na avstrijsko. Proces je že zelo daleč, a še vedno ni končan.

Komentar na družbenih omrežjih je dal naslov filmu FOTO: Še zdaleč ne lipicanci

Ste se torej pripravljeni odpovedati srbskemu državljanstvu? Del filma je tudi pogovor z vašo babico, v katerem je zaznati oklevanje in zelo pomenljivo izraža razkol med dvema identitetama.

Pripravljena sem, ker sem vedela, da se bo to moralo zgoditi. A vsa ta birokracija, ki me še čaka, je naporna, to prinese tudi dodatne stroške – če govorim o praktičnih težavah. Sicer so me na srbski strani simpatično potolažili, da ni prav nobenih težav: še vedno se lahko vrnem, če se želim. (Smeh.)

Film se začne s trenutkom zavrnitve in z na videz banalnim podatkom, da ste preživeli 58 dni predolgo v tujini, da bi vam lahko dali avstrijsko državljanstvo. Kako je potekal ta proces in kako dolgo je trajalo od vloge do odgovora?

Prvo vlogo za državljanstvo sem oddala leta 2020, približno leto dni pa je trajalo, da so me povabili na pogovor, kjer so me vprašali, koliko časa sem bila v tujini, torej na počitnicah v Srbiji, na morju, študijsko odsotna … Videli so namreč, da sem diplomirala v Nemčiji, zato je bilo jasno, da sem tam tudi živela, in tako so začeli preiskovati, koliko časa sem bila odstotna. Na koncu so izračunali, da sem bila v petnajstih letih 58 dni preveč v tujini.

Zakon namreč pravi, da lahko prosilec za državljanstvo v določenem obdobju zunaj države preživi 20 odstotkov časa. Tako so mi pojasnili, da trenutno ne morem dobiti državljanstva, lahko pa ponovno zaprosim čez nekaj let. Do takrat je najbolje, da ne zapuščam države. Takrat sem imela 25 let in res nisem vedela, kaj naj počnem s tem napotkom. (Smeh.) A ker sem vendarle živela na Dunaju, sem kljub temu lani spet zaprosila za državljanstvo. Takrat sem že snemala film.

Zakaj ste šele takrat zaprosili za podelitev državljanstva? Tudi vaši starši, čeprav so se v Avstrijo preselili pred skoraj štiridesetimi leti, tega niso storili. Zakaj se priseljenci tako težko odločijo, da bi sploh začeli postopek?

Za to je več razlogov. Prvi in zame zelo pomemben je bil, da sem želela to opraviti sama. Ko sem imela 18 let, sem se pozanimala, kaj vse potrebujem za pridobitev državljanstva. Ker sem takrat še živela pri mami, sem vedela, da bi zadoščali dokumenti moje matere, vendar sem hotela to opraviti sama. Moja mama za državljanstvo ni zaprosila, ker ni želela vrniti srbskega. Če bi bila možnost dvojnega državljanstva, bi najbrž to storila.

Da bi lahko sama zaprosila za državljanstvo, sem morala imeti prihodke. Takrat sem dobila štipendijo, avstrijsko, za študij v Nemčiji. Ko sem se vrnila, sem se zaposlila na Dunaju in se končno lotila postopka, prepričana, da bom to opravila hitro in brez zapletov.

Če se mladi odločajo za vlogo, ni odločilen le prihodek, ampak je tudi sam proces drag, potrebuješ vsaj 1000 do 1500 evrov. To je, denimo, za družino s štirimi člani veliko denarja.

FOTO: Še zdaleč ne lipicanci

Kakšno je bilo vaše otroštvo v Avstriji? Ste imeli kdaj občutek, da ste tujka? Do trenutka, ko so vas zavrnili, seveda ...

Imela sem lepo otroštvo, odraščala sem v avstrijski družbi, nisem se posebej povezovala z diasporo z Balkana. Vedno sem se počutila kot vsi drugi, le da se pišem Kosanović. A zdaj mi ni več treba pojasnjevati, kako se pišem, saj priimki na -vić, -ić niso več posebnost kot takrat, ko sem bila otrok. Morda sem tudi zato menila, da bo pridobitev državljanstva preprosta, da ne bo vprašanja, ali pripadam tej družbi.

Zato je bil zame precejšen šok, ko mi je uradnica rekla, da morajo najprej preveriti, ali sem integrirana v družbo. Ob tem, da nikoli nisem živela v Srbiji, tam imam družino; poleti sem seveda hodila k babici na počitnice, nisem pa imela tam vsakdanjega življenja. Srbijo poznam zgolj s perspektive dopusta.

Kaj vas je prepričalo, da ste se lotili snemanja filma o tej temi?

Ko sem dobila odgovor, sem posnela triminutni video, v katerem sem predstavila, kako so me zavrnili pri vlogi za državljanstvo. To je postalo viralno, posnetek so delili številni ljudje, med drugimi so ga opazili novinarji, pojavili so članki o mojem primeru. Pod objavo je bilo na stotine, skoraj tisoč komentarjev, kar me je osupnilo: Zakaj toliko ljudi zanima, ali bom jaz, Olga Kosanović, dobila državljanstvo? Zakaj je to pritegnilo toliko pozornosti?

Komentarji so bili različni, nekateri so me podprli, nekateri so bili seveda negativni in med slednjimi mi je še posebej dal misliti komentar pod vzdevkom Desert Eagle: Wenn eine Katze in der Hofreitschule Junge wirft, sind das noch lange keine Lipizzaner (Če ima mačka mlade v španski jahalni šoli, to še ne pomeni, da so lipicanci). Takrat sem ugotovila, da bom morala svoj naslednji film posvetiti tej temi. Pokazalo se je namreč, da imajo ljudje o problemu neke ideje, ne vedo pa v resnici, kakšna je zakonodaja.

Vas ni skrbelo, da bi lahko prav ta tema vplivala na odločitev o vašem državljanstvu?

Ne, na uradu so poznali moje ime, vedeli so, da snemam film, da imam tudi finančno podporo. Film je stal 450.000 evrov, bil je tudi financiran iz avstrijske državne blagajne. Problem namreč ni v uradnikih, oni le vestno izpolnjujejo svoje dolžnosti, problem je v zakonodaji. Zato sem vedela, da bo postopek izveden korektno, po zakonu. Tudi meni je bilo najbolj pomembno, da se govori o zakonodaji. In medtem sem, čeprav si tega nisem posebej želela, postala strokovnjakinja na tem področju.

Vaš primer je le eden od mnogih, ki kažejo, za kaj lahko prosilca za državljanstvo po avstrijski zakonodaji zavrnejo: to so lahko prekrški, kot je prečkanje ceste pri rdeči luči. Zelo pomembna kriterija sta sicer socialni status in redni prihodki. Vaš izračun je pokazal, da kar 60 odstotkov Avstrijcev ne bi pridobilo državljanstva, če bi zaprosilo zanj.

Da, glavni razlog za to je, da preprosto nimajo dovolj prihodkov. Zakonodaja je zelo rigorozna. Seveda morajo obstajati pravila, kako pridobiti državljanstvo, toda takšna, kot veljajo v Avstriji, onemogočajo pridobitev tega, pa čeprav so tukaj rojeni, vse življenje delajo, imajo prihodke, svoje stanovanje, plačujejo davke …

Film skozi namizno igro pronicljivo razgalja potovanje prosilcev za državljanstvo. FOTO: Še zdaleč ne lipicanci

Avstrija ima eno najstrožjih zakonodaj na tem področju. Zakaj tudi v sodobni družbi ne pride do sprememb?

To je bilo osnovno vprašanje, ki si ga postavljam v filmu. Lahko bi pavšalno odgovorili, da si preprosto ne želijo tujcev in da nočejo multikulturne družbe, po drugi strani pa je jasno, da to ni res, saj Avstrija že generacije in generacije živi od tega, da ljudje prihajajo delat sem, tradicija gastarbajterstva je zelo pomembna, ponudi možnost dela, pridobitve vizuma … Priseljenci imajo dobre možnosti – dokler ne pridemo do državljanstva, kjer so ovire visoke. To je problematično tudi za demokracijo, saj ljudje ne morejo voliti, ne morejo vplivati na politike, ki odločajo o tem.

Pri tem izpostavljate podatka, ki opozarjata prav na to: da kar 20 odstotkov Avstrijcev in 35 odstotkov Dunajčanov nima avstrijskega državljanstva. Kako se to po vašem mnenju odraža na politični sliki v Avstriji?

Mislim, da zaradi tega niso pravično reprezentirani ljudje, ki tukaj živijo. To je le delna slika o tem, kdo prebiva v Avstriji, vsak dan hodi na delo, uporablja tramvaj, plačuje davke … Politika preprosto ne odraža dejstev, ki so vidna vsak dan, na ulici. Mislim, da tega problema ne bo mogoče ignorirati v nedogled. Ocene kažejo, da bo do leta 2050 na Dunaju že polovica prebivalstva, ki ne bo mogla voliti, ker ne bo imela državljanstva.

Ravno tako pomemben kot vidik priseljencev, ki le stežka dokažejo, da so polnopravni člani družbe, je vidik avstrijskih državljanov, ki nastopajo kot branik nacionalne identitete. Eden od dokazov je ravno omenjeni zapis na družbenem omrežju, da če ima mačka mlade v španski jahalni šoli, to še ne pomeni, da so lipicanci. A hkrati kaže, da ni vse tako avstrijsko, kot se zdi.

Da, ta stavek je zelo zanimiv. Lahko si ga razlagamo, da je lipicanec tisti pravi Avstrijec v nasprotju z vsemi drugimi. Toda lipicanec ni avstrijski, ampak iz Lipice, torej Slovenije. Pa ne le to, tudi pasma izhaja iz različnih kultur. Hkrati se znamenita šola jahanja na Dunaju imenuje španska šola jahanja, saj izhaja iz španske linije Habsburžanov. Od vsega tega ostane torej samo ideja o lipicancu kot avstrijski kulturni dediščini.

Zato me je citat – čeprav je sam po sebi grozen, ker ustvarja razlikovanje med ljudmi – tako pritegnil: ker ponuja toliko različnih možnosti za interpretacijo. In ob tem se lahko navežemo na druga področja. Zgodovina Avstrije je kompleksna, in kolikor sem lahko ugotovila iz pogovorov z ljudmi, Avstrijci nimajo čvrste identitete oziroma ideje o tem, kaj je zares avstrijsko. Bistveno bolj jim je jasno, kaj ni avstrijsko.

Težko je odgovoriti na vprašanje, kaj je avstrijsko. Odgovori so na primer: valček, lipicanec, sacher torta … Torej same turistične ideje. Po drugi strani pa je, ko je govora o tujcih, zelo lahko priti do odgovora, kdo ni pravi Avstrijec.

Slovenci se lahko poistovetimo z naslovom filma, ne le zaradi »naših« lipicancev. Avstrija ima slovensko manjšino, ki ima veliko težav že z uveljavljanjem osnovnih pravic. Znani so zadnji primeri incidentov na Peršmanovi domačiji in nogometni tekmi, ko je bil igralec kaznovan, ker je govoril slovensko. Kako bi take posege komentirali v kontekstu avstrijskega odnosa do priseljencev, manjšin?

Mislim, da je to konflikt v družbi, o katerem se govori le v času pred volitvami. Predvsem je to pomembna tema predvolilnih kampanj, s katero je mogoče dobiti glasove v različnih strankah. Čeprav se takrat pogosto ustvarja slika, da so priseljenci odveč, pa dejstva in študije dokazujejo, da jih države nujno potrebujejo. Diskurz o tej temi je večinoma populističen, izkoriščen za politične točke, zelo redko pa podkrepljen z dejstvi. To me je motilo tudi v diskurzu o državljanstvu: da se o tem ne pogovarja na ravni podatkov, ampak na čustveni osnovi. To ne vodi nikamor, le v delitve.

Kako to, da ljudje morda vse življenje ne dobijo državljanstva, vpliva na njihovo identiteto, njihovo življenje?

Zelo. Tudi raziskave kažejo, da bi bilo za pozitivno integracijo mnogo bolj učinkovito, če bi državljanstvo podeljevali bolj zgodaj, zlasti tistim, ki se rodijo v državi. Če bi otroci odraščali z zavedanjem, da so Avstrijci, bi si zgradili drugačno identiteto, drugačen odnos do družbe, imeli bi večji občutek pripadnosti, bolj bi se angažirali … Zdaj imajo občutek odtujenosti, nepripadnosti – kar je logično, če po tridesetih letih, tudi če si rojen tukaj, ne moreš dokazati, da si dovolj dobro integriran. Mislim, da je to protiproduktivno za družbo.

Kako so film sprejeli gledalci v Avstriji, kako predstavniki države?

Sprejet je bil izjemno dobro, nikakor nismo pričakovali tolikšnega zanimanja. Do zdaj je imel več kot 30.000 gledalcev v kinematografih, kar je za Avstrijo zelo veliko. Pritegnil je pozornost in mislim, da je to lepa priložnost za razpravo o tej temi – zlasti ker nismo pred volitvami. To je še posebej pomembno, saj lahko na drugačen način govorimo o tem kot v času nabiranja političnih točk. Razprava v medijih poteka že približno dva meseca. Počasi, počasi ...

Z nacionalno identiteto se ukvarjate tudi v kratkih filmih Tovariš Tito, moje nasledstvo in Dežela gora. Kako pomembna je ta za vas?

Mislim, da je to pogosta jugoslovanska tema. Tudi jaz sem rojena z jugoslovanskim potnim listom, in čeprav te dežele nisem poznala, sem od svoje družine podedovala vprašanja pripadnosti in identitete. Za moje starše, zlasti mamo, je bil razpad Jugoslavije velik pretres, ne le to, da je izginila, ampak predvsem vprašanje, kaj je še ostalo.

Veliko tega je tudi del mojega nasledstva. Čeprav sem rojena v Avstriji in tukaj živim vse življenje, sem v Avstriji tujka. Ko sem v Srbiji, prav tako – zanje sem Avstrijka. Samo ko sem šla študirat v Nemčijo, sem bila Avstrijka. (Smeh.)

Za mlade je vprašanje pripadnosti in identitete že tako ali tako zelo pomembno in tudi težavno, za otroke priseljencev pa še toliko bolj. Zame so bili filmi način, da si pridem vsaj malo bolj na jasno in pridobim samozavest, da rečem, da sem Srbkinja in Avstrijka in da bo tako ostalo, tudi če zamenjam dokumente. A to je bilo celo potovanje, da sem prišla do tega spoznanja.

Ali lahko odgovorite na vprašanje, kdo je pravi Avstrijec?

Ja, to sem jaz. (Smeh.) Mislim, da je moja biografija povsem običajna za prebivalca Dunaja.